Jedro

Ker je tako od vabila na zagovor oziroma od pisne obdolžitve kot od podaje pisnih pojasnil in zagovora tožnice, od katerega dalje je bila tožena stranka nedvomno seznanjena z morebitnimi razlogi za izredno odpoved, preteklo več kot 30 dni, preden je bila izredna odpoved podana, je bil zamujen subjektivni rok za podajo odpovedi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato nezakonita,

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 4. točke izreka izreka spremeni tako, da se tožnici prisodi še odškodnina v višini ene mesečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in je tožena stranka tožeči dolžna izplačati odškodnino v znesku 4.276,00 EUR namesto 3.424,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 84,22 EUR stroškov pritožbe v 8. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 7. 6. 2010 tožena stranka izrekla tožeči stranki. V 2. točki je razsodilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 6. 2010, temveč je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2009 trajalo do vključno 5. 10. 2010. V 3. točki je toženi stranki naložilo, da tožnici prizna neprekinjeno delovno dobo za obdobje od 7. 6. 2010 do vključno 5. 10. 2010, jo za navedeno obdobje prijavi v zavarovanje ter ji izplača nadomestilo plače, kot če bi v navedenem obdobju delala na delovnem mestu referenta za knjigovodske in računovodske storitve, v mesečnem bruto znesku 856,20 EUR, od tega zneska odvede vse davke in prispevke ter mesečne neto zneske izplača tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh. V 4. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožnici izplača odškodnino v znesku 3.424,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Zavrnilo je za 2.926,00 EUR višji zahtevek za plačilo odškodnine. Toženi stranki je v 5. točki izreka naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 670,14 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje le zoper odločitev o denarni odškodnini v 4. točki izreka. Sklicuje se na ugotovitev Vrhovnega sodišča v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008, da odškodnina predstavlja ocenjeno bodočo škodo, ko pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi sodne odločbe. Pri odmeri odškodnine sodišče ni v zadostni meri upoštevalo ravnanja tožene stranke, ki je celo povzročila, da je tožnici delovno razmerje prenehalo tudi pri kasnejšem delodajalcu. Škoda je tožnici nastala zaradi izgube osebnega dohodka in zaposlitvenih možnosti. Glede na starost nima dolgih delovnih izkušenj, prav tako sodišče ni upoštevalo neizplačanega regresa za letni dopust za leto 2010 ter odškodnine za neizrabljen dopust. Neizplačane obveznosti bi sodišče moralo upoštevati pri odgovornosti in višini odškodnine. Predlaga, da sodišče druge stopnje v zvezi z ugotavljanjem brezposelnosti in slabih možnosti za zaposlitev opravi narok ter oceni škodo, nastalo zaradi ravnanja tožene stranke. Sodišče ni upoštevalo, da tožnica zaradi izredne odpovedi ni bila upravičena do nadomestila za brezposelnost. Postopek je pri njej povzročil psihične težave in je morala poiskati zdravniško pomoč. Kot kriterij za odmero odškodnine bi sodišče moralo upoštevati psihično trpljenje, delovno dobo pri toženi stranki, razliko med osebnim dohodkom, ki ga je tožeča stranka prejemala pri toženi stranki in osebnim dohodkom pri novem delodajalcu, nezmožnost preživljanja tožnice po prejemu nezakonite odpovedi ter težave v zvezi z zdravjem in psihičnim počutjem. Prepričana je, da je upravičena do celotne zahtevane odškodnine in zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev zahtevku glede višine odškodnine. Zahteva povrnitev stroškov postopka in s tem tudi pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“. Sodišče se zmotno ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so v obdobju 30 dni pred podajo izredne odpovedi nastali razlogi za izredno odpoved, ki so v odpovedi navedeni. Dne 3. 6. 2010 je Davčna uprava Republike Slovenije pozvala toženo stranko, da v 5 dneh predloži obračun davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja (REK-1) za mesec januar in februar 2010. Gre za nalogo, ki bi jo morala izvršiti tožeča stranka, zaradi opustitve je toženi stranki povzročila škodo, neutemeljeno je zato od tožene stranke pričakovati, da tožnici poda in omogoči rok za zagovor. Šlo je za okoliščine, v katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor. Za opustitve, za katere je odgovorna tožnica so zagrožene visoke denarne kazni. Sodišče ni navedlo razlogov za neupoštevanje trditev tožene stranke, da je tožnici do 27. 5. 2010 podala dodatni rok, da se izjasni o spornih vprašanjih. Dolžnost tožnice je bila priprava in oddaja obračunov davka na dodano vrednost, še pred izdajo izredne odpovedi se je ugotovilo, da je prihajalo do napačnih obračunov, zaradi česar so toženi stranki nastajali dodatni stroški ob ponovnem izračunavanju. Sodišče ni izvedlo dokazov, iz katerih bi ugotovilo pravočasnost in pravilnost odpovedi, zaslišati bi moralo direktorico družbe, ki je za toženo stranko opravljala računovodske storitve. Podrejeno se tožena stranka pritožuje zoper višino odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo tožnici v višini štirih povprečnih plač. Ni ugotavljalo, ali je tožnica prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje in ali si aktivno išče zaposlitev. Arbitrarna je ocena sodišča, da si tožnica vsaj 4 mesece ne bo mogla zagotoviti druge zaposlitve. Navedbe o njenem prispevku k izgubi zaposlitve pri delodajalcu S. d.o.o. tožena stranka izpodbija, ker sodišče ni zaslišalo odgovornih v navedeni družbi. S temi izpovedbami bi se lahko ugotovili pravi razlogi, da družba S. d.o.o. ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi. To predstavlja bistveno kršitev po 15. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami). Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini odškodnine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo vseh pravno pomembnih dejstev in je zato zmotno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka se utemeljeno pritožuje, da sodišče prve stopnje, ob upoštevanju njenega zahtevka, ni pravilno in v celoti upoštevalo okoliščin, ki jih je pri odmeri denarne odškodnine v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne odločbe, dolžno upoštevati. Odmera odškodnine je po prvem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006, 46/2007 in 103/2007) omejena z osemnajst kratnikom povprečne plače, ki jo je delavec prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je odškodnino priznalo v višini štirih mesečnih plač oz. v višini 3.424,00 EUR, iz česar sledi, da je kot povprečno plačo upoštevalo znesek 856,00 EUR. Načina izračuna povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo ni obrazložilo, gre za mesece od marca do maja 2010. Po podatkih iz izplačilnih list oz. obračunov plače za navedeno obdobje je povprečna mesečna bruto plača tožnice znašala 852,04 EUR. Ker tožena stranka načinu izračuna odškodnine ter navedbi, da je tožeča stranka prejemala bruto osebni dohodek v znesku 856,20 EUR ni ugovarjala, tudi sodišče druge stopnje navedeni znesek šteje kot pravilen.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo skoraj dveletno obdobje zaposlitve pri toženi stranki, zmanjšanje možnosti za zaposlitev, ker je tožnica po poklicu diplomirana ekonomistka, zmanjšanje plače pri delodajalcu, kjer se je tožnica zaposlila po odpovedi, njeno starost, izobrazbo ter višino plače. Ocenilo je tudi neprimernost ravnanja tožene stranke, zaradi katerega naj bi tožnici pri novem delodajalcu prenehalo delovno razmerje. Bilo je mnenja, da se tožnica ne bo mogla ponovno zaposliti pred potekom 4 mesecev. Po prepričanju sodišča druge stopnje je potrebno pri odmeri odškodnine upoštevati tudi zdravstveno stanje tožnice. Iz zdravstvenega kartona (prilogi A23 in A49) izhaja, da ima občasne zdravstvene težave. Na spletni strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje je objavljen pregled deficitarnih in suficitarnih poklicev po posameznih enotah zavoda. V vseh enotah, bližnjih stalnemu prebivališču tožnice, to je v enoti ..., poklic ekonomista nikjer ni naveden kot deficitarni poklic, v več enotah pa je med ostalim uradnik v knjigovodstvu ter uradnik v računovodstvu naveden kot suficitarni poklic. Tožnica je zaradi nezakonite izredne odpovedi, o čemer bo podana obrazložitev v nadaljevanju, neutemeljeno izgubila zaposlitev za nedoločen čas, zaradi pretežne suficitarnosti njenega poklica ji grozi, da bo dlje brezposelna in brez socialne varnosti, zato je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in razsodilo, da ji je tožena stranka dolžna izplačati dodatno odškodnino v višini ene povprečne plače, ki jo je prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

K pritožbi tožene stranke: Pritožba tožene stranke zoper odločitev o višini odškodnine je neutemeljena, obrazložitev je v prejšnji točki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi in tožnici priznalo delovno dobo do ponovne zaposlitve ter toženi stranki naložilo izplačilo nadomestila plače ter jo obvezalo k plačilu prispevkov in akontacije dohodnine. Delodajalec lahko po 110. členu ZDR v 30 dneh od ugotovitve razloga, najkasneje pa v 6 mesecih od nastanka razloga poda izredno odpoved delavcu, če obstajajo razlogi, določeni z ZDR in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Razloge na strani delavca, zaradi katerih delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, določa 111. člen ZDR. Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora po 2. odstavku 83. člena ZDR delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Primeroma je navedeno, da zagovora delodajalec ni dolžan omogočiti, ko je sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela ali če delavec izrecno odkloni ali se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V pisnem vabilu na zagovor mora biti naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, ura in kraj zagovora. V dopisu (priloga B5), ki naj bi po navedbah delodajalca pomenil vabilo na zagovor, kot ga določa ZDR, je le navedeno, da naj bi tožnica 23. 4. 2010 neopravičeno izostala z dela, izostanka ni opravičila v 24 urah, kar naj bi bilo, v skladu z 12. členom pogodbe o zaposlitvi, resna kršitev. Naveden dopis ne vsebuje vsega, kar zakon zahteva za pisno vabilo na zagovor. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da 12. člen pogodbe o zaposlitvi sicer navaja razloge za odpoved pogodbe zaradi krivdnih razlogov, vendar gre očitno za redno odpoved, ker določa, da znaša v primeru odpovedi odpovedni rok 30 dni, kar je približno enako, kot za redno odpoved iz krivdnih razlogov določa tretji odstavek 92. člena ZDR. Nadaljnja nepravilnost omenjenega dopisa je, da obrazloženo ne navaja zakonskega razloga za izredno odpoved iz 111. člena ZDR, ki bi ga, glede na določbo 1. odstavka 110. člena ZDR moral navajati. Zakon razloge na strani delavca določa taksativno, da se omogoči zagovor, je potrebno zakonski razlog navesti. Dopis ne navaja datuma in ure ter kraja zagovora, kar je nadaljnja pomanjkljivost in v nasprotju s tretjim odstavkom 83. člena ZDR. Na poziv tožene stranke je tožnica 5. 5. 2010 z elektronsko pošto poslala odgovor na navedbe toženke (priloga A10). Sporočilo je bilo poslano ob 8.55 uri PM, torej zvečer. To pomeni, da se je tožena stranka z vsebino seznanila najkasneje naslednji dan 6. 5. 2010. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala navedb, da je tožnici določila naknadni rok in ji omogočila dodatni zagovor, kar naj bi bilo 27. 5. 2010. O možnosti naknadnega zagovora ni nobenih dokazov. Nesporno je tožena stranka izredno odpoved podala 7. 6. 2010 in tudi če bi bila tožnica že navedenega dne z odpovedjo seznanjena, bi bila prepozna, ker je tako od vabila na zagovor oz. pisne obdolžitve z dne 24. 4. 2010, kot od podaje pisnih pojasnil oz. zagovora tožnice dne 5. 5. 2010, od katerega dalje je bila tožena stranka nedvomno seznanjena z morebitnimi razlogi za izredno odpoved, preteklo več kot 30 dni in je bil zamujen subjektivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Izredna odpoved je zato nezakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in tožnici, v skladu z zahtevkom, priznalo obdobje zaposlitve, toženi stranki pa naložilo priznanje delovne dobe, prijavo v zavarovanje v matični evidenci zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter izplačilo nadomestila plače z obračunom in plačilom ustreznih prispevkov za socialno varnost ter akontacije dohodnine.

Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja po 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, kar velja tudi v tem primeru, saj ni mogoče trditi, da je tožnica z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljala procesne pravice. Njena tožba je bila namreč potrebna in uspešna. Tožena stranka že zato neutemeljeno zahteva povračilo stroškov v pritožbenem postopku.

Zaradi delnega uspeha pritožbe je sodišče druge stopnje, ob upoštevanju, da je tožnica glede višine odškodnine uspela za znesek 856,20 EUR, zahtevka za povračilo materialnih stroškov v višini 2 % od vrednosti nagrade ter plačila davka na dodano vrednost, z uporabo tarifne št. 3210 priznalo oz. toženi stranki naložilo povračilo stroškov za tožničino pritožbo v znesku 84,22 EUR.