Jedro

Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepravilno izvajanje dokazov na predobravnavnem naroku, niso utemeljeni. Na navedene pritožbene navedbe zoper prvostopenjsko kazensko sodbo je odgovorilo pritožbeno sodišče in zelo podrobno pojasnilo, zakaj ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Enako velja tudi za po mnenju tožnika nepravilno zavrnjeno zaslišanje prič, predlagano s strani obrambe. Glede na navedeno tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 420. člena ZKP ne bi uspel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo prosilca A.A. (tožnika v tem sporu) za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 26897/2010 z dne 22. 1. 2016, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I K 26897/2010 z dne 16. 10. 2015. Kot razlog zavrnitve navaja določbe 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa kumulativno izpolnitev dveh pogojev, in sicer finančno materialni kriterij oziroma tako imenovani subjektivni kriterij in objektivni kriterij v skladu z določbo 24. člena ZBPP. V nadaljevanju navaja, da tožnik ne izpolnjuje 24. člena tega zakona. Spoznan je bil za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena, v zvezi s 54. členom KZ-1. Na prvi stopnji mu je izrečena kazen deset mesecev zapora, pogojno za dobo štirih let in plačilo zneska 38.879,99 EUR. Višje sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izrečeno kazen deset mesecev zapora znižalo na kazen sedem mesecev zapora s preizkusno pogojno dobo štirih let. 2. Navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti ureja določba prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Gre za kršitve KZ, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če to vpliva na zakonitost sodne odločbe. Peti odstavek 420. člena ZKP določa, da se lahko vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, na kršitve iz prvega odstavka navedenega člena sklicuje samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Tožena stranka v spornem primeru ugotavlja, da je prosilec samo pavšalno navedel razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in ni obrazložil kdaj in kako so bile storjene očitane kršitve. Te kršitve je uveljavljal že v pritožbenem postopku in jih je sodišče druge stopnje upoštevalo in se o njih izreklo. Tako tudi glede zaslišanja priče B. B. in se je pri tem ukvarjalo z vprašanjem ali so bili izpolnjeni znaki očitanega kaznivega dejanja. Ugotavlja, da je prošnja prosilca neutemeljena, ker ni izpolnjen objektivni pogoj, zato tudi ni v nadaljevanju presojala ali prosilec izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 3. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Kot razlog izpostavlja, da ni bil pravilno vabljen na sejo pritožbenega sodišča, zato tudi na seji ni bil prisoten. Določbo 378. člena ZKP, ki ureja to področje, si je tako tožena stranka preširoko tolmačila. Bistvena kršitev ZKP pa je storjena pred prvim sodiščem s tem, da je na predobravnavnem naroku sodišče izvajalo dokaze in tako dobljene dokaze uporabilo pri izdaji obsodilne sodbe. Očitke obrambe, ki so se navajali že tekom postopka na prvi stopnji, prvo sodišče ni posebej obravnavalo oziroma nanje odgovorilo, zato je prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka. Ugovoru glede te kršitve ni sledilo pritožbeno sodišče, zato želi tožnik v zvezi s tem pridobiti mnenje Vrhovnega sodišča. Kršitev je tudi v tem, da niso bile zaslišane številne, s strani obrambe pravočasno predlagane priče, ki bi pojasnile okoliščine, ki so pomembne ali je tožnik skupaj s sostorilcem storil očitano kaznivo dejanje, ali sta dvignjen denar porabila za potrebe družbe ali ne. V pritožbenih navedbah se je glede tega očitka sicer izjavilo že pritožbeno sodišče pod točko 14 obrazložitve, vendar pa to stališče pritožbenega senata ne prepriča. Po mnenju obrambe je tako prvo, kot drugo sodišče napačno uporabilo KZ in je bila s tem zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka. Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa je smiselna tudi zaradi dejstva, da je pravnomočno pogojno obsojen in je preizkusni rok štirih let, od dogodkov pa je preteklo že skoraj 10 let in v tem času ni bil začet zoper njega noben drug kazenski postopek. Tožnik smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialnega predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

7. Na drugačno odločitev ne morejo vlivati tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da tožnik ni bil pravilno vabljen na sejo senata pritožbenega sodišča, to je Višjega sodišča v Celju in da si tožena stranka določbe 378. člena ZKP, ki se nanašajo na udeležbo obdolženca na seji senata preširoko tolmači. Kot je razvidno iz sodbe Višjega sodišča II Kp 26897/2010 z dne 22. 1. 2016, je zelo obsežno odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so bile dane v tej smeri zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju, številka I K 26897/2010 z dne 16. 10. 2015, zato tudi po presoji sodišča ni prišlo do kršitve določb kazenskega postopka. Tudi nadaljnji tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepravilno izvajanje dokazov na predobravnavnem naroku, niso utemeljeni. Na navedene pritožbene navedbe zoper prvostopenjsko kazensko sodbo je odgovorilo pritožbeno sodišče in zelo podrobno pojasnilo, zakaj ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Enako velja tudi za, po mnenju tožnika nepravilno zavrnjeno zaslišanje prič, predlagano s strani obrambe, kar je prav tako pritožbeno sodišče v sodbi podrobno obrazložilo in odgovorilo na vsa pritožbena navajanja v tej smeri. Glede na navedeno, tudi po mnenju sodišča, tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 420. člena ZKP ne bi uspel. Kot pravilno navaja tožena stranka v obrazložitvi, tretji odstavek tega člena pogojuje dopustnost vložitve te zahteve za varstvo zakonitosti s tem, da stranka ni imela možnosti takšnih ugovorov uveljavljati v pritožbi ali pa če jih je uveljavljala, pa sodišče druge stopnje tega ni upoštevalo. Kot je že prej navedeno, je pritožbeno sodišče vse te pritožbene ugovore zoper prvostopenjsko kazensko sodbo zelo podrobno obravnavalo in nanje tudi dalo svoja pojasnila oziroma odgovore, zato je bila odločitev tožene stranke pravilna.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.