Jedro

Po 204. čl. ZOR preide terjatev za povrnitev negmotne škode na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali s pisnim sporazumom. Pravica do povrnitve nepremoženjske škode je osebna. Vezana je na osebo upravičenca, zato ni podedljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati prvi tožnici kot pravni naslednici G. F. odškodnino v višini 7.200.000,00 SIT in drugi tožnici odškodnino v višini 2.090.000,00 SIT, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in jima povrniti stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Ugotovilo je, da je bil G. F. v škodnem dogodku 9.6.1998 hudo telesno poškodovan, da je zaradi tega dogodka tekel proti tožencu kazenski postopek, v katerem je bila izdana obsodilna sodba, zato odškodninski zahtevek tega tožnika v času vložitve tožbe 8.5.2003 ni bil zastaran, saj se v takem primeru upošteva zastaralni rok kazenskega pregona, če je ta daljši. Ker pa je tožnik G. F. umrl 31.8.2004 in ker v tem pravdnem postopku uveljavlja v plačilo negmotne škode, ki po določbi 204. čl. ZOR preide na dediče samo, če je bila odškodnina že priznana s pravnomočno sodno odločbo ali pisnim sporazumom, zahtevku dedinje, ki po smrti tožnika uveljavlja odškodnino, ni ugodilo. Zahtevek tožnice M. G. F. pa je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da je utemeljen toženčev ugovor zastaranja proti temu zahtevku. Druga tožnica je v škodnem dogodku utrpela lahko poškodbo. Glede škodnega dogodka, v katerem je bila ona poškodovana, ni tekel kazenski postopek proti tožencu. Njeno zdravljenje je bilo zaključeno najkasneje 25.11.1999, ko je bila tožnica nazadnje pri zdravniku, tožbo pa je vložila šele 8.5.2003, to je po poteku triletnega zastaralnega roka, odkar je zvedela za škodo in za povzročitelja (376. čl. ZOR).

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnica M. G. F. ne sprejema zaključka izpodbijane sodbe, da je njen zahtevek zastaran. Pomembno se ji zdi to, da je bila poškodovana z istim dejanjem, ki je izpolnjeval zakonske znake kaznivega dejanja, saj je bila poškodovana hkrati kot pokojni G. F.. Kazenski postopek sta sprožila skupaj oba tožnika. Za zastopanje v tem postopku sta skupaj najela pooblaščenca. Iz kazensko-preiskovalnega spisa je razvidno, da sta bila v preiskavi kot priči zaslišana oba oškodovanca, to je pokojni G. F. in druga tožnica. Druga tožnica nikoli ni bila obveščena, da dejanje zoper njo ni predmet kazenskega postopka. Zaradi počasnega postopanja sodišča je preteklo več kot tri leta, vmes je tekel preiskovalni postopek, kjer je imela druga tožnica status oškodovanke. Zato ni mogla vedeti, da zoper njo je že začel teči zastaralni rok. Ta rok je potekel še preden je bila razpisana prva obravnava. Od dneva, ko je bila v preiskavi zaslišana kot oškodovanka do vabila za glavno obravnavo druga tožnica ni prejela ničesar. Ker gre za isto kaznivo dejanje, storjeno proti dvema osebama v istem trenutku, sodišče ni pravilno odločilo, da je samo zahtevek druge tožnice zastaran. Tudi pri drugi tožnici gre za škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja, saj je imela status oškodovanke v preiskavi. Ta vloga ji je bila zatem sicer odvzeta, vendar ne da bi zato sploh vedela. Tudi zavrnitev zahtevka prve tožnice ni pravilna. Kazenska sodba je postala pravnomočna 26.10.2001, po poteku 8-dnevnega roka za napoved pritožbe. Kaznivo dejanje in posledično tudi temelj odškodninske odgovornosti je bilo ugotovljeno že 26.10.2001 in sodišče bi moralo v tem postopku odločiti samo še o višini odškodnine. V primeru, da bi sodišče štelo, da je dejansko stanje glede temelja kaj drugačno, kot izhaja iz kazenskega spisa, bi izvedlo predlagane dokaze, to je zaslišalo priče. Ker je bil temelj odškodninske odgovornosti ugotovljen že s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo proti tožencu, bi sodišče moralo šteti, da je o temelju odškodninske odgovornosti bilo odločeno še preden je umrl G. F.. Sodišče se je v tem pravdnem postopku samo seznanilo s kazenskim spisom, postavilo izvedenca medicinske stroke, ostale dokaze pa kot nepotrebne zavrnilo. Narok je bil preložen za nedoločen čas, da bi izvedenec lahko opravil svoje delo, medtem je tožnik umrl. Procesna opravila med prvim in drugim narokom so bila opravljena izključno zato, da bi sodišče lahko odločilo o višini odškodnine, ne pa o temelju. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice.

Toženec je odgovoril na pritožbo. Meni, da je odločitev izpodbijane sodbe pravilna, zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi druge tožnice: Odškodninska terjatev zastara v treh letih (1. odst. 376. čl. ZOR). Samo če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za katerega je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek, ko se izteče čas, ki je potreben za zastaranje kazenskega pregona (1. odst. 377. čl. ZOR). To določbo je mogoče uporabiti samo v primeru, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Če se je druga tožnica opirala na ta daljši zastaralni rok, bi morala dokazati s pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku zoper toženca, da ji je škoda, ki jo je utrpela, bila povzročena s kaznivim dejanje. V konkretni zadevi ni bilo sporno, da toženec za škodo, ki naj bi jo povzročil drugi tožnici, ni bil v kazenskem postopku. Iz kazenskega spisa, ki ga je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku prebralo, izhaja, da preiskava zoper toženca ni tekla glede dejanja, ki naj bi bilo storjeno v škodo druge tožnice. Kazenski postopek zoper toženca glede tega dejanja niti ni bil uveden. Ni bila uvedena preiskava in iz podatkov kazenskega spisa se vidi, da druga tožnica v kazenskem postopku ni bila obravnavana kot oškodovanka, zato so brez podlage pritožbene navedbe, da bi jo moralo kazensko sodišče obvestiti o možnosti subsidiarnega pregona oz. učinkovitega zavarovanja njenih pravic. Za pravočasno uveljavljanje svojih pravic bi morala poskrbeti sama. Zmotne pa so tudi vse navedbe, v katerih skuša druga tožnica daljši zastaralni rok za njej nastalo škodo izpeljati iz dejstva, da je oba oškodovanca zastopal isti pooblaščenec in da sta bila oba oškodovanca zaslišana v preiskavi, ker se je dogodek zgodil za oba oškodovanca istega dne in v istih okoliščinah. Šlo je za dva, povsem ločena zahtevka dveh tožnikov, ki sta imela različno dejansko podlago, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zahtevka tako obravnavalo. Zahtevek druge tožnice je zastaral preden je bila vložena odškodninska tožba, saj je bila tožnica poškodovana 5.6.1998. Šlo je za lahko poškodbo in telesne bolečine so trajale največ dva meseca, strah pa največ tri mesece po škodnem dogodku. Nazadnje je bila pri zdravniku 25.11.1999, tako da je triletni zastaralni rok potekel že precej časa pred vloženo tožbo 8.5.2003. Pritožba druge tožnice zoper izpodbijano sodbo se tako pokaže kot neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec utemeljeno ugovarja zastaranje.

K pritožbi prve tožnice: Zmotne so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati odškodninski zahtevek prvi tožnici, ki je dedinja po pokojnem G. F., ker je po mnenju pritožbe bilo o temelju odškodninske odgovornosti pravnomočno odločeno že pred smrtjo G. F.. Po 204. čl. ZOR (enako določbo ima sedaj 184. čl. Obligacijskega zakonika) preide terjatev za povrnitev negmotne škode na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali s pisnim sporazumom. Pravica do povrnitve nepremoženjske škode je namreč osebna. Vezana je na osebo upravičenca, zato ni podedljiva. Osebno naravo izgubi po našem pravu, samo če je terjatev za plačilo pravične denarne odškodnine že priznana s pravnomočno odločbo ali s pisnim sporazumom. To pa pomeni, da mora biti odškodnina že tudi denarno odmerjena in ne zadošča odločitev o temelju odškodninske odgovornosti. Sicer pa so pritožbene navedbe tudi glede temelja odškodninske odgovornosti v celoti pravno zgrešene, saj bi bilo o temelju odškodninske odgovornosti pravnomočno odločeno samo, če bi bila v tej zadevi izdana vmesna sodba, nikakor pa ne z izdano pravnomočno kazensko sodbo. Zato je tudi pritožba te tožnice neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče iz tega razloga zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).