Jedro

Na podlagi sklenjene sodne poravnave je bilo po presoji Vrhovnega sodišča rešeno predhodno vprašanje morebitnega obstoja služnostne pravice prizadete stranke na zemljiščih, ki so last tožeče stranke. Poravnava je torej tisti akt, na podlagi katerega bo lahko tožeča stranka dokazovala razpolagalno pravico v ponovljenem postopku pred upravnim organom prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 6. 2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa), in zahtevo A.A. in B.B. (prizadeta stranka) za povračilo stroškov postopka zavrnilo (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Novo mesto z dne 16. 5. 2003, s katero je bila tožeči stranki dovoljena adaptacija stanovanjske hiše, gradnja dveh prizidkov s stopniščem in vetrolovom ter sprememba namembnosti dela objekta za poslovno dejavnost, vse na zemljiščih s parcelno št. 15 in 16 k.o...., ter zadevo vrnila v ponovni postopek.

2. Prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke, da mora investitor za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo po določbah Zakona o gradnji objektov (ZGO) in Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) med pogoji, ki jih določata navedena predpisa, izkazati tudi pravico graditi na zemljiščih, ki so predmet posega (36. člen ZGO in 53. člen ZUN). Tožeča stranka sicer izkazuje lastništvo na zemljišču s prodajno pogodbo z dne 30. 11. 2001, postavlja pa se vprašanje, ali tožeča stranka lahko v celoti izvaja svojo lastninsko pravico na tem zemljišču, saj v upravnem postopku ni bilo razčiščeno, ali resnično obstaja na zemljiščih, ki so stvar posega v prostor, služnostna pravica hoje in voženj ter parkiranja osebnih avtomobilov v korist prizadete stranke. Vprašanje služnosti mora razčistiti tožeča stranka izven upravnega postopka, pri tem pa se sodišče sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 1154/99 z dne 9. 11. 2000. 3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz drugega odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi zahtevku, podrejeno pa, da vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Zemljišče za gradnjo je tožeča stranka kupila neobremenjeno s stvarnimi služnostmi. Tudi sicer služnostna pravica hoje in vožnje v zemljiški knjigi ni vpisana.

4. Tožena in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz drugega odstavka navedenega člena (ker je po ZGO in ZUN pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta), se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. 7. Vzporedno z upravnim sporom je pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu tekel pravdni postopek med sedanjima prizadeto in tožečo stranko zaradi ugotovitve obstoja služnostne pravice. Ta pravdni postopek se je končal s sodno poravnavo, sklenjeno dne 25. 4. 2007, po kateri sta se tožnika iz pravdnega postopka A.A. in B.B. odpovedala uveljavljanju tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje, voženj in parkiranja osebnih avtomobilov na nepremičninah parc. št. 15 in 16 k.o. ..., ki so last tožeče stranke iz tega upravnega spora. Na podlagi navedene sklenjene sodne poravnave je bilo po presoji Vrhovnega sodišča rešeno predhodno vprašanje morebitnega obstoja služnostne pravice prizadete stranke na zemljiščih, ki so last tožeče stranke. Poravnava je torej tisti akt, na podlagi katerega bo lahko tožeča stranka dokazovala razpolagalno pravico v ponovljenem postopku pred upravnim organom prve stopnje. Ker pa je bilo to predhodno vprašanje rešeno šele po izdaji izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, temu sodišču ni mogoče očitati v pritožbi navedenih kršitev.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke, je v skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 še sklenilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.