Jedro

V primeru izpodbijanja učinkov kompenzacije, s katero je obveznost tožene stranke do tožeče stranke prenehala, se je trditveno in dokazno breme o obstoju terjatev tožene stranke do tožeče stranke po stanju na dan kompenzacije prevalilo na toženo stranko.

Stečajnemu upravitelju, ki je odvetnik, je mogoče priznati stroške zastopanja stečajnega dolžnika po odvetniški tarifi šele od uveljavitve ZFPPIPP (od 01. 10. 2008).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - delno spremeni v 1. točki izreka tako, da se znesek v višini 49.935,78 EUR spremeni v 49.805,78 EUR, - delno razveljavi v 2. točki izreka za 130,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, - delno spremeni v 3. točki izreka tako, da je po spremembi tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.408,89 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdita 1. in 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravna dejanja tožeče stranke, storjena v korist tožene stranke – sklenitev medsebojne kompenzacije z dne 31. 05. 2004 ter s tem izpolnitev obveznosti tožene stranke tožeči stranki v višini 49.935,78 EUR, nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 49.935,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (2. točka izreka) in 9.366,09 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi ter samo odloči o zadevi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke v višini 49.805,77 EUR ter da je s tem, ko je naložilo toženi stranki plačilo višjega zneska (49.935,78 EUR), prekoračilo tožbeni zahtevek. Navedena ugotovitev je narekovala delno spremembo 1. točke izreka ter razveljavitev 2. točke izreka v višini 130,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2004 (dan vložitve tožbe).

Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je bil nad njo stečajni postopek začet 11. 06. 2004, nekaj dni pred začetkom stečajnega postopka (31. 05. 2004) pa je na podlagi izpodbijane kompenzacije medsebojnih terjatev s toženo stranko izgubila terjatev do tožene stranke za kupnino za prodani lokal v Luciji v višini 11.935.455,62 SIT (sedaj 49.805,77 EUR). Svojo zapadlo in likvidno terjatev je kompenzirala z neobstoječo terjatvijo tožene stranke v isti višini (11.935.455,62 SIT) do nje. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh trditev presojalo tožbo tožeče stranke na materialnopravni podlagi, ki je urejena v 1. odstavka 126. člena ZPPSL in ki določa, da ima stečajni upravitelj pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če je oseba, v korist katere je bilo storjeno, zaradi izpodbijanega pravnega dejanja prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za neznatno vrednost. Nesporno je, da tožena stranka tožeči stranki njene zapadle denarne terjatve iz naslova prodane nepremičnine ni plačala. Trdi pa, da je njena obveznost plačati kupnino ugasnila z medsebojno kompenzacijo. Kompenzacija ali pobot je način prenehanja obveznosti (311. člen OZ). Zato, da dve denarni terjatvi, ki si stojita nasproti, lahko prenehata s pobotom, morata najprej nastati oziroma mora iz njiju izvirati zapadla obveza vsake stranke, da ju plačata. V primeru, če so izpolnjeni pogoji za pobot, terjatve, ki jih je bilo mogoče do dneva začetka stečajnega postopka pobotati, veljajo za pobotane po samem zakonu in se ne prijavljajo v stečajno maso (2. odstavek 117. člena ZPPSL).

Tožeča stranka je glede zahtevka za izpodbijanje z njene strani potrjene kompenzacije po določbi 1. odstavka 126. člena OZ po stališču pritožbenega sodišča zadostila trditvenemu bremenu že s tem, ko je zatrjevala, da toženi stranki na dan sklenitve kompenzacije ni ničesar dolgovala ter da iz dejstva, da sta družbi povezani družbi, sklepa, da je tožena stranka na ta način prejela premoženje stečajnega dolžnika brezplačno. Svojo trditev, da denarnih terjatev tožene stranke, s katerimi je pobotala svojo terjatev do nje, stečajni dolžnik nima evidentiranih v poslovnih knjigah, je dokazovala s konto kartico salda stanja za toženo stranko (A6) in po potrebi s postavitvijo izvedenca (glej dokazni predlog k 2. točki tožbe). S predlogom za postavitev izvedenca si je zagotovila pravočasnost predlaganja dokaza za primer, če bi tožena stranka njenim trditvam nasprotovala. Tožeča stranka je nato na naroku dne 23. 10. 2007 glede na potek obrambe tožene stranke podala napovedani predlog za imenovanje izvedenca in ga z vlogo z dne 29. 01. 2008 tudi konkretizirala. Zato so pritožbene trditve, s katerimi pritožnica nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pravočasno predlagala dokazni predlog z imenovanjem izvedenca ekonomske stroke, neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je na podlagi sprejete dokazne ocene v smislu določbe 8. člena ZPP, upoštevalo izvedeniško mnenje sodnega izvedenca ekonomske stroke tako, da je pritrdilo trditvam tožeče stranke in tožbenemu zahtevku ugodilo.

V primeru izpodbijanja učinkov kompenzacije, s katero je obveznost tožene stranke do tožeče stranke prenehala, se je trditveno in dokazno breme o obstoju terjatev tožene stranke do tožeče stranke prevalilo na toženo stranko, ki pa po oceni sodišča prve stopnje obstoja teh na dan kompenzacije ni dokazala.

Pritožnica v pritožbi navaja, da je kompenzirala določene, specificirane terjatve do tožeče stranke in da je le obstoj teh lahko predmet presoje glede na izpodbijanje kompenzacije. V tem okviru ji odgovarja tudi pritožbeno sodišče, kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve.

Ugovor tožene stranke o obstoju njene terjatve do tožeče stranke v višini 1.771.528,02 SIT pritožbeno sodišče ocenjuje za nesklepčnega. Ne glede na dejstvo, da tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke glede sklenitve pogodb o prevzemu dolga, je zmotno njeno materialnopravno izhodišče, da ji zakon daje v primeru plačila dolžnikovega dolga položaj upnika nasproti dolžniku. Dolga iz tega naslova pa tožeča stranka toženi ni priznala. S prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti (1. odstavek 429. člena OZ). Da pa je obstajal tudi kakšen dogovor med tožečo in toženo stranko o tem, da bo tožeča stranka toženi stranki zato, da ji le ta plača njen dolg, karkoli plačala, tožena stranka ni zatrjevala. S tem pa tudi ni izkazala svoje terjatve do tožeče stranke na podlagi pogodb o prevzemu njenega dolga do upnikov P. in B. Glede preostalih, v kompenzacijo zajetih terjatev tožene stranke pa pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je v dokaznem postopku dokazala, da je bila v poslovnem razmerju s tožečo stranko, ne pa tudi, da ji je tožeča stranka na dan, ko sta podpisali kompenzacijo, iz tega naslova dolgovala znesek v višini, ki izhaja iz kompenzacije. Njeno stališče, da nista bili dolžni usklajevati medsebojnih obveznosti in terjatev, po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljivo, glede na neprerekano dejstvo, da gre za povezani družbi. Tožena stranka ni izkazala nobene uskladitve medsebojnih obveznosti in terjatev, kar celo potrjuje njeno stališče, da pa v primeru, če je tožeča stranka ugotovila še kakšno terjatev do tožene stranke, ki je zapadla pred 14. 09. 2003, tej ugovarja zaradi zastaranja. S tem ne zanika svojih obveznosti do tožeče stranke, zmotno pa meni, da te niso pomembne pri presoji kompenzacije. Če je kompenzacija brez učinka zato, ker družbi, ki sta delovali povezano, nista sproti usklajevali svojih obveznosti in terjatev, kot je to situacijo simuliral sodni izvedenec ekonomske stroke, potem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka na dan sklenitve kompenzacije ni imela likvidnih terjatev do tožeče stranke v višini 49.805,77 EUR, da bi jih lahko pobotala. Ali z drugimi besedami povedano, če 11 dni pred začetkom stečaja ne bi bila podpisana kompenzacija, bi se v skladu z določbo 2. odstavka 117. člena ZPPSL lahko pobotale terjatve, ki bi jih bilo mogoče pobotati do dneva začetka stečajnega postopka. Po izračunu izvedenca bi se lahko medsebojne terjatve pobotale le do višine 1.138.612,32 SIT, v višini 15.061.387,68 SIT pa je na dan kompenzacije obstajala obveznost tožene stranke do tožeče. Teh ugotovitev, ki jih je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, tožena stranka ni uspela izpodbiti. Ni namreč niti zatrjevala, da naj bi obstajalo na dan sklenitve kompenzacije izravnano stanje medsebojnih obveznosti in terjatev (čemur bi sicer bila lahko namenjena kompenzacija nekaj dni preden je sodišče začelo stečajni postopek), v taki višini kot je dogovorjena v kompenzaciji. Da pa kompenzacija temu ni bila namenjena potrjujejo tudi trditve tožene stranke, da uveljavlja zastaranje terjatev, ki so nastale pred septembrom 2003, če bi jih tožeča stranka želela do nje uveljavljati. Če so se stekli pogoji za pobot z dnem začetka stečajnega postopka 04. 06. 2004, namreč ni razumljivo stališče tožene stranke, da terjatev, ki so nastale pred septembrom 2003, zaradi zastaranja njenih obveznosti do tožeče stranke ne bi bilo mogoče pobotati. Zakaj meni, da naj bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine njenih obveznosti do tožeče stranke na dan sklenitve kompenzacije upoštevalo tudi njene zastarane obveznosti pa ne pojasni, s tem pa tudi ne uspe izpodbiti izvida izvedenca.

Ker tožena stranka stoji na stališču, da višina terjatev tožeče stranke in njenih obveznosti do tožeče stranke na dan sklenitve kompenzacije ni pomembna, takšno stališče pa je zmotno, neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo pri ugotavljanju pogojev za pobot upoštevati vsaj terjatev v višini 11.862,05 EUR, za kolikor naj bi jo tožeča stranka v točki 10 pripravljalne vloge z dne 03. 03. 2009 priznala. Zapisa tožeče stranke v smislu priznanja sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati tako kot predlaga tožeča stranka, saj je tožeča stranka sicer priznala, da je v tej višini obstajala njena obveznost, vendar je trdila, da je po drugi strani imela tudi terjatev, višjo od kompenzirane (15.011.387,68 SIT). S tem je priznala možnost kompenzacije teh dveh terjatev, ne pa priznane obveznosti s terjatvijo v višini 11.935.455,62 SIT (sedaj 49.805,78 EUR). Zato teh trditev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pooblaščenec tožeče stranke ni imel pooblastila za opravljanje dejanj za tožečo stranko. Navedena kršitev ni podana, ker je stranko zastopal ali njen zakoniti zastopnik (stečajni upravitelj) ali pa pooblaščenec, odvetnik, ki ga je za zastopanje pooblastil stečajni upravitelj (A1). Smiselno s trditvami, da sodišče ne bi smelo stečajnemu upravitelju za zastopanje priznati stroškov po odvetniški tarifi, pa pritožnica nasprotuje odločitvi o pravdnih stroških zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Stečajnemu upravitelju, ki je odvetnik, je mogoče priznati stroške zastopanja stečajnega dolžnika po odvetniški tarifi (2. odstavek 155. člena ZPP) šele od uveljavitve ZFPPIPP (od 01. 10. 2008). Po izrecni določbi 5. odstavka 103. člena ZFPPIPP ima namreč stečajni upravitelj, ki ima položaj odvetnika in zastopa stečajnega dolžnika v sodnih ali drugih postopkih, ki se vodijo v zvezi s stečajnim postopkom, pravico do nagrade za zastopanje, ki se odmeri po odvetniški tarifi, in do povrnitve stroškov v zvezi s tem. Stečajni dolžnik pa je v sodnem postopku upravičen zahtevati povrnitev nagrade in stroškov po pravilih o povrnitvi stroškov postopka (6. odstavek 103. člena ZFPPIPP). ZPPSL take določbe ni vseboval, zato sodna praksa do 01. 10. 2008 stečajnim upraviteljem, ki so imeli položaj odvetnika, ni priznavala nagrade za zastopanje in povrnitve stroškov po odvetniški tarifi. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki previsoke stroške. Od priglašenih 16.160 točk za zastopanje ji je namreč priznalo 12.000 točk, lahko pa bi ji priznalo 2000 točk za zastopanje odvetnika B.G., nato pa še za zastopanje tožeče stranke po stečajnem upravitelju, ki ima položaj odvetnika, za pripravljalno vlogo z dne 23. 02. 2009 500 točk po OT ter za pristop na narok dne 15. 04. 2010 500 točk po OT. S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo previsoke stroške za 9000 točk (4.131,00 EUR z 20% DDV, skupaj za 4.957,20 EUR). Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter 3. točko izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.408,89 EUR pravdnih stroškov.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. in 2. odstavka odstavka 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP.