Jedro

Vaja, pri kateri mora poklicni vojak seskočiti iz 1,5 m visokega zidu na asfaltna tla, ne predstavlja nevarne dejavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora tožena stranka plačati 9.300.000 SIT odškodnine za škodo, ki jo je utrpel med vojaško vajo. Njegovo pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje očita zmotnost navedbe, da glede odločilnih okoliščin ni nasprotja med izpovedbama tožnika in priče R. N. Med njunima izpovedbama je namreč razlika glede višine ograje na tistem delu, kjer so jo vojaki prečkali. Sodišče druge stopnje je sprejelo zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ograja visoka največ 1,5 m. Vendar pri tem ni pojasnilo, zakaj verjame priči R. N. in zakaj ne tožniku. Glede tega odločilnega dejstva (višine ograje) tako sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi predlagal dokaz z ogledom, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Napačno je tudi uporabilo določbo tretjega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002, v nadaljevanju ZPP), saj je treba v tej zvezi razlikovati med trditvami, dejstvi in dokazi ter pravno podlago.

Tožnik ni dolžan navajati pravno podlago tožbenega zahtevka, sodišče pa na pravno podlago tudi ni vezano. To pomeni, da lahko sodišče sodbo opre tudi na drugo pravno podlago od tiste, na katero se je skliceval tožnik. Pri oceni, ali je prišlo do škode v zvezi z nevarno dejavnostjo je treba upoštevati vse okoliščine primera, v katerih je prišlo do poškodbe, med drugim tudi dejstvo, da se je to zgodilo v okviru specialne vojaške vaje. Že to, da je R. N. dobil ukaz, naj gredo v akcijo, ker naj bi bila nekje v bližini nasprotnikova oklepna vozila, kaže na neutemeljenost zaključka sodišč prve in druge stopnje, da ni šlo za nevarno dejavnost. Celotna akcija je namreč potekala po navodilih poveljnika oddelka, kar pomeni, da je moral tožnik prečkati cesto in premagati oviro (ograjo) po ukazu vodje skupine in to na tistem mestu, ki ga je izbral vodja. Vojaki se po cesti niso smeli gibati, da jih ne bi odkril namišljeni sovražnik. Nezgoda se je pripetila okoli 21.00 ure, ko je bilo zelo temno.

Pomemben je tudi podatek, da je šlo za diverzantsko akcijo, v kateri je bilo treba na prikrit način odkriti in uničiti nasprotnika.

Oddelek je imel na voljo le omejen čas za izvršitev ukaza. Vse to kaže na izredne okoliščine, zaradi katerega je akcija bistveno odstopala od vsakodnevnega urjenja v poklicni vojski. To odstopanje zato utemeljuje zaključek, da je šlo za nevarno dejavnost. Revizija ni utemeljena.

Tožnik ima sicer prav, ko sodišču druge stopnje očita zapis, da "glede okoliščin, ki so za odločitev bistvenega pomena, ni nasprotja med izpovedjo tožnika in zaslišane priče R. N., ki bi onemogočal preizkus pravilnosti sprejete odločitve". Kajti tako po mnenju sodišča prve stopnje kot sodišča druge stopnje je za oceno nevarnosti dejavnosti, pri kateri se je tožnik poškodoval, bistvena prav višina zidu, s katerega je bilo treba skočiti. Zato sta se obe sodišči pri dokazni oceni (med drugim) posvetili tudi vprašanju: ali verjeti poveljniku tožnikovega oddelka R. N., zaslišanemu kot priča, ki je povedal, da je bila ograja visoka največ 1,5 m. Če namreč izpovedbi te priče ne bi nasprotovala izpovedba koga drugega (v tem primeru tožnika), glede na dejansko domnevo, da priče pred sodiščem govorijo resnico, oziroma da so iskrene, namreč ne bi bilo treba posebej utemeljevati, zakaj sodišče tej priči verjame.

Tako pa je sodišče prve stopnje zapisalo, da "verjame vodji oddelka, da je izbral mesto, kjer ograja ni bila najvišja", ter da zato "ocenjuje, da so vojaki prečkali cesto na mestu, kjer je bila ograja visoka največ 1,5 m". Pritožbeno sodišče je sprejelo to ugotovitev ter jo še dodatno argumentiralo z naslednjim: "Glede na to, da je tožnik hodil v skupini štirih poklicnih vojakov, da je bila tema in da so ostali trije uspešno prešli preko zidu, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo zaslišani priči R. N., da je bil zid visok največ 1,5 m".

Ugotovitev sodišča druge stopnje o neobstoju nasprotja med izpovedbo tožnika in izpovedbo priče R. N., tudi če bi ji pripisali neresničnost, tako ne bi vplivala na razumljivost izpodbijane sodbe. Bistveno je namreč, da je sodišče prve stopnje argumentiralo dokazni zaključek, da je bil zid visok največ 1,5 m ter da je sodišče druge stopnje ta dokazni zaključek preizkusilo in ga še dodatno utemeljilo.

S tem pa je ovržen tudi nadaljnji revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj glede višine zidu verjame priči R. N. in zakaj ne tožniku. Pritožbeno sodišče, ki priče in tožnika ni zaslišalo, pač ni moglo ocenjevati njunih izpovedb oziroma se izreči o tem, ali verjame enemu, drugemu ali nikomur. To je naloga sodišča prve stopnje, kot je nato naloga tega sodišča, da svojo dokazno oceno (zakaj je enemu verjelo, drugemu pa ne) tudi argumentira v obrazložitvi sodbe. Naloga pritožbenega sodišča pa je kontrolirati pravilnost metode, s katero je prišlo sodišče prve stopnje do dokaznih zaključkov, in ki jo tako, kot je pojasnjena in argumentirana v obrazložitvi sodbe, s svojimi (nasprotnimi) argumenti izpodbija pritožnik.

Ti svoji nalogi pa sta sodišči prve in druge stopnje tudi opravili. Sodišče prve stopnje je namreč kot racionalno logičen argument navedlo, da je poveljnik tožnikovega oddelka za prehod izbral tisto mesto, kjer zid ni bil najvišji, sodišče prve stopnje, ki je to argumentacijo sprejelo, pa je v njeno afirmacijo dodalo še, da so pred tožnikom ostali trije vojaki z njegove skupine uspešno prešli preko zidu. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

Prav tako ne kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero nakazuje revident, ko navaja "tožeča stranka...

pripominja, da je pred sodiščem prve stopnje predlagala izvedbo dokaza z neposrednim ogledom, vendar sodišče prve stopnje tega ni izvedlo". Dokaza z ogledom sodišče prve stopnje sicer res ni izvedlo, a tudi tožnik tega dokaza ni predlagal. Še več. Ko je to storila tožena stranka (glej pripravljalno vlogo z dne 21.10.1999), je temu celo izrecno nasprotoval (glej pripravljalno vlogo z dne 9.11.1999).

Revizijsko sodišče zavrača tudi očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali gre v danem primeru za odškodninsko odgovornost tožene stranke po krivdnem načelu. Kot je pravilo navedlo sodišče druge stopnje, pravilo, da sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, ne pomeni, da je tožnik oproščen procesnega bremena navajati tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek uveljavljane pravice oziroma dejstva, iz katerih izvaja svoj zahtevek. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati morebitno podlago krivdne odgovornosti le v primeru, če bi tožnik podal za to potrebne navedbe, med katere pa spadajo tudi trdtive o vzročni zvezi med (nedopustnim) ravnanjem tožene stranke in škodo (pri odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti se vzročnost domneva - dovolj je, da tožnik zatrjuje in nato dokaže, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo, pri krivdni odgovornosti pa oškodovančevo trditveno in dokazno breme ni olajšano z domnevo vzročnosti - primerjaj prvi odstavek 154. člena in 173. člen ZOR). Ker pa takih navedb tožnik ni podal, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za obravnavanje tožbenega zahtevka tudi z vidika krivdne odgovornosti (primerjaj 7. člen ZPP).

Končno je neutemeljeno tudi revizijsko naziranje, da predstavlja vojaška vaja, v okviru katere je prišlo do škodnega dogodka, nevarno dejavnost. Kot sta pravilno pojasnili sodišči prve in druge stopnje, so pri iskanju odgovora na vprašanje, ali gre za nevarno dejavnost, odločilnega pomena vse okoliščine konkretnega škodnega dogodka, med temi tudi subjektivne lastnosti tistega, ki se je poškodoval. Ker pa je bil tožnik poklicni vojak (v vojsko je bil sprejet prav zaradi večjih fizičnih sposobnosti, predhodna usposabljanja pa so bila enako naporna kot sama vaja, na kateri se je poškodoval), imajo okoliščine, na katere opozarja revizija (in ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje) drugačen pomen, kot če bi šlo za neprostovoljne, naborniške vojake z nižjim standardom fizičnih sposobnosti.

Ker torej niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.