Jedro

Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzame obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (33. člen OZ). V konkretnem primeru je bila izstavitev zemljiškoknjižne listine vezana na sklenitev prodajne pogodbe (pogodbeni stranki sta se namreč v 9. členu navedene pogodbe dogovorili, da bo zemljiškoknjižno dovolilo podano šele v prodajni pogodbi). S tem, ko je sodišče prve stopnje smiselno ugotovilo, da je podano nasprotje med zatrjevanim dejstvom, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba ter predloženim dokazom (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), iz katerega katerih izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba, ne bi smelo izdati zavrnilne zamudne sodbe, temveč bi moralo nadaljevati postopek in po opravljeni glavni obravnavi o tožbenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo na tožnico mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini z ID znakom del stavbe 000 1216-24 (I. točka izreka) ter ugodilo podrednemu zahtevku na sklenitev kupoprodajne pogodbe z vsebino, razvidno iz II. točke izreka sklepa. Če toženka v roku petnajstih dni s tožnikom ne bo sklenila kupoprodajne pogodbe z vsebino, kot je navedena v II. točki izreka, bo kupoprodajno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom nadomestila sodba (III. točka izreka). S IV. točko izreka je sodišče toženki v plačilo naložilo tožnikove pravdne stroške v višini 3.179,24 EUR spp.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Zoper I. in IV. točko izreka sodbe vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču prvenstveno predlaga, da ugodi primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku, torej zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ter podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi v I. in IV. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožnik je s primarnim tožbenim zahtevkom od toženke zahteval izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerne listine, ker stoji na stališču, da predložena pogodba po vsebini predstavlja pogodbo o prodaji in nakupu stanovanja. Pogodba vsebuje vse elemente takšne pogodbe, to je opredelitev pogodbenih strank, opredelitev stanovanja kot predmeta pogodbe in njegovega pravnega stanja, soglasje volje strank o prodaji in nakupu stanovanja, določitev kupnine in način plačila kupnine, ureditev posledic zamude s plačilom kupnine in neizročitve stanovanja s strani toženke, dogovor o izročitvi stanovanja v posest in o primopredaji, obveznosti v zvezi z aro za primer neizpolnitve pogodbe, jamstva toženke, klavzulo glede dejanskega stanja stanovanja in vse ostalo, kar je značilno za pogodbo o prodaji in nakupu nepremičnine. S tem je bil zavezovalni pravni posel sklenjen, kar nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da pogodba ne določa obveznosti pristopa strank k sklenitvi glavne pogodbe, temveč zavezo toženke, da tožniku proda in prepusti v last in posest stanovanje. V pogodbi manjka le zemljiškoknjižno dovolilo, kar pa na veljavnost pogodbe ne vpliva. Razlika med pravno naravo prodajne pogodbe in predpogodbe je v zavezi, ki jo stranki dogovorita o posameznem pravnem poslu oziroma predmetu pogodbe. Za predpogodbo je značilno, da se stranki zavezujeta zgolj skleniti glavno pogodbo. Smisel predpogodbe je torej v tem, da stranki k izpolnitvenemu ravnanju po glavni pogodbi še nista zavezani. To postaneta šele s sklenitvijo glavne prodajne pogodbe. V konkretnem primeru pa sta se pogodbeni stranki že zavezali, da prodajalec proda in prepusti v last in posest, kupec pa kupi in prevzame v last in posest stanovanje, da kupec plača kupnino v višini 205.000,00 EUR, ter da bo prodajalec izročil stanovanje kupcu v posest in uporabo najkasneje v roku osmih delovnih dneh po plačilu celotne kupnine. Kupec se je v pogodbi zavezal plačati kupnino, plačilo kupnine pa ni povezano z nobenim dodatnim pogojem sklenitve glavne pogodbe. Poleg are je kupec ob podpisu pogodbe plačal prvi del kupnine, kar ustreza izpolnitvenemu ravnanju, ki je značilno za prodajno pogodbo in ne za predpogodbo. Zgolj pogodbeni dogovor, da bo zemljiškoknjižno dovolilo podano v prodajni pogodbi, po tožnikovem mnenju ne more omajati pravne narave preostalih zavez, ki sta jih pogodbeni stranki dogovorili.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Toženka vlaga pritožbo smiselno zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V konkretnem primeru vročitev ni bila opravljena skladno s četrtim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku1, ki določa, da se za primer, če naslovnik pisanja ne dvigne, šteje, da je vročitev opravljena po poteku roka, vendar mora po poteku roka vročevalec pustiti pisanje v hišnem predalčniku, kar se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj je toženka preverila in dejansko pisanja v predalčniku na naslovu ..., Ljubljana, ni imela. Iz tega razloga, ker se ji pisanje ni pustilo, vročitev ni bila pravilna in se toženka ni imela pravice in možnosti seznaniti z vsebino tožbe. Tožnik je zamolčal, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da se navedena prodajna predpogodba razdre.

6. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. V skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP izda sodišče zamudno sodbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1) da je tožba pravilno vročena toženi stranki v odgovor, 2) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, 3) da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, 4) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali splošno znanimi dejstvi. Pasivnost tožene stranke se ocenjuje kot priznanje tožbenih dejanskih navedb (sistem afirmativne litiskontestacije). Zato sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja (preizkušati resničnost dejanskih navedb) in izvajati dokazov, ampak za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, kot ga tožeča stranka zatrjuje v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila ali z dejstvi, ki so splošno znana.2 Zamudne sodbe posledično ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je bila toženki tožba pravilno vročena v skladu z določbami 140/142. člena ZPP (t. i. fikcija vročitve). Pritožba toženke ne oporeka dejstvu, ki sicer izhaja iz vročilnice, da je vročevalec 8. 7. 2022 toženki pustil obvestilo iz tretjega odstavka 142. člena ZPP v njenem hišnem predalčniku, torej obvestilo, kje je pismo z navedbo roka petnajst dni, v katerem ga mora prevzeti. To obvestilo o prispelem pismu pa je tudi edino relevantno, kajti le-to obvestilo služi seznanitvi naslovnika s posledicami opustitve dviga pošiljke v petnajstdnevnem roku. Za ugotavljanje pravilnosti vročitve je torej odločilen datum, ko je bilo toženki v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem sodnem pisanju. Seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni relevantna. Skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP je torej fikcija vročitve nastopila že s potekom petnajstdnevnega roka, saj toženka pisanja na pošti v tem roku ni dvignila.

10. Poleg tega, da je bila tožba toženki pravilno vročena v odgovor, ter da toženka na tožbo ni odgovorila, pa lahko, kot je bilo že navedeno, izda sodišče zamudno sodbo le, če sta izpolnjena tudi pogoja, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam (prvi odstavek 318. člena ZPP).

11. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožnik od toženke zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, katere predmet je nepremičnina z ID znakom, del stavbe 000-1216/243. Šlo naj bi torej za sklenitev zavezovalnega pravnega posla, iz katerega naj bi izhajala toženkina obveznost izstavitve zemljiškoknjižne listine. Najpomembnejše izpolnitveno ravnanje prodajalca po kupoprodajni pogodbi je, da na kupca prenese lastninsko pravico, kar pomeni pri nepremičninah, da izstavi zemljiškoknjižno listino, ter da mu nepremičnino izroči v posest, tipično izpolnitveno ravnanje kupca pa je, da plača kupnino. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz predložene listine (priloga A2) jasno izhaja, da sta pravdni stranki sklenili šele predpogodbo, tako kot sta tudi sicer poimenovali sklenjeni pravni posel. Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzame obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (33. člen Obligacijskega zakona4). V konkretnem primeru je bila izstavitev zemljiškoknjižne listine vezana na sklenitev prodajne pogodbe (pogodbeni stranki sta se namreč v 9. členu navedene pogodbe dogovorili, da bo zemljiškoknjižno dovolilo podano šele v prodajni pogodbi). Prav tako je bila izročitev nepremičnine v posest in uporabo vezana na rok osmih delovnih dni po plačilu celotne kupnine, plačilo celotne kupnine oziroma zadnjega obroka kupnine pa na rok šestdesetih dni po overovitvi prodajne pogodbe (4. člen). S tem, ko je sodišče prve stopnje smiselno ugotovilo, da je podano nasprotje med zatrjevanim dejstvom, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba ter predloženim dokazom (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), iz katerega katerih izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba, ne bi smelo izdati zavrnilne zamudne sodbe, temveč bi moralo nadaljevati postopek in po opravljeni glavni obravnavi o tožbenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo.5

12. Ker pa je potrebno odločitev o primarnem in o eventualnem zahtevku obravnavati kot celoto6 in ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o primarno postavljenem tožbenem zahtevku, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o eventualnem tožbenem zahtevku.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kršitve postopka višje sodišče glede na njeno naravo ni moglo odpraviti samo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da z razveljavitvijo sklepa ne bo prišlo do kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, poleg tega tudi namen zakonske možnosti odprave pomanjkljivosti na prvi stopnji v pritožbenem postopku ni v tem, da bo sodišče druge stopnje v celoti prevzelo sojenje, ki bi ga moralo opraviti sodišče prve stopnje, kar bi navsezadnje tudi izničilo dvostopenjsko sojenje kot temeljno ustavno procesno jamstvo.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Domneva o priznanju dejanskih navedb v tožbi namreč ne velja, če so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. 3 V nadaljevanju stanovanje. 4 V nadaljevanju OZ. 5 Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, stran 121. 6 V skladu z določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP sodišče o podrejenem zahtevku odloča zgolj takrat, ko spozna, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen.