Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da so neizkazane ugotovitve sodišča, da se je dolžnik z neplačevanjem prispevkov izognil davčni izvršbi. Iz 23. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik ni predložil niti obračunov prispevkov za socialno varnost in da tak obračun skladno z 2. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega se lahko opravi davčna izvršba. V obravnavanem primeru pa je bila za izterjavo potrebna aktivnost davčnega organa z izdajo odločbe o odmeri prispevka, ki so šele predstavljale izvršilni naslov. Odločitev prvostopenjskega sodišča o obstoju ovire za odpust obveznosti na podlagi zakonske domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti, je zato pravilna in zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče: 1) predlog za ustavitev postopka, ki ga je dne 8. 4. 2020 vložil dolžnik, zavrglo 2) predlog, da sodišče ta postopek prekine in začne ustavni spor za presojo ustavnosti določb ZFPPIPP, ki ga je dne 8. 4. 2020 vložil dolžnik, je zavrglo 3) ugovoru zoper odpust obveznosti, ki ga je dne 30. 9. 2016 (p. d. 176) in dne 27. 6. 2017 (p. d. 238) vložila upnica Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, FURS, je ugodilo 4) ugovoru zoper odpust obveznosti, ki ga je dne 20. 3. 2020 (p. d. 349) vložil stečajni upravitelj, je ugodilo 5) postopek odpusta obveznosti po sklepu z dne 18. 4. 2016 (p. d. 149) je ustavilo ter predlog za odpust obveznosti zavrnilo 6) ugovor dolžnika proti odpustu obveznosti zaradi skrajšanja preizkusnega obdobja je zavrglo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. Uveljavljal je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pritožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, varovanih po Ustavi RS in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa in prekinitev stečajnega postopka ter začetek spora za presojo ustavnosti ZFPPIPP, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje, v vseh primerih pa naložitev upnici, ki je vložila zahtevo za uvedbo stečajnega postopka nad dolžnikom, plačilo stroškov pritožnika v zvezi s pritožbo in predlogi, ki jih je vložil na prvostopenjsko sodišče. 3. V izjavi o pritožbi je upravitelj predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Upnica Republika Slovenija na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

O zavrženju predloga za ustavitev postopka in predloga za prekinitev in začetek ustavnega postopka za presojo ustavnosti določb ZFPPIPP (I. in II. točka izreka sklepa)

6. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa (točka 20 obrazložitve) dolžniku pojasnilo, da je o identičnem dolžnikovem predlogu z identičnimi razlogi sodišče že pravnomočno odločilo s sklepom z dne 18. 4. 2017 (p. d. 210) v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča z dne 13. 7. 2017 (p. d. 249). Navedenih dejstev pritožnik ne izpodbija, izhajajo pa iz spisovnega gradiva. Ker je bilo o tovrstnem predlogu že pravnomočno odločeno, zato sodišče o identičnem predlogu ne sme več ponovno odločati. Za izpodbijano odločitev je zato imelo podlago v prvem odstavku 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

7. Smiselno enako velja tudi glede odločitve o zavrženju predloga za prekinitev postopka in sprožitev ustavnega spora za presojo ustavnosti določb ZFPPIPP. Dolžnik je že v svoji vlogi z dne 15. 2. 2017 (p. d. 201) navajal vse razloge za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZFPPIPP, ki jih ponavlja tako v predlogu z dne 8. 4. 2020, kot tudi v pritožbi. O predlogu je prvostopenjsko sodišče že odločilo s sklepom z dne 20. 7. 2017 (p. d. 253), s katerim je zavrnilo dolžnikov predlog in je po podatkih spisa postal pravnomočen 22. 8. 2017. V zvezi z vprašanjem ustavnosti tretjega odstavka 34. člena Novele ZFPPIPP – G, ki se je izpostavilo pri odločanju o ustavitvi postopka odpusta obveznosti in zavrnitvi dolžnikovega predloga za odpust obveznosti pa je Višje sodišče v Ljubljani prekinilo postopek do odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti navedene določbe. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019 ugotovilo, da navedena določba ni v neskladju z Ustavo, zato tudi ni več razloga za prekinitev postopka in ga je posledično pritožbeno sodišče s sklepom Cst 235/2019 z dne 12. 6. 2019 (p. d. 321) tudi nadaljevalo in o pritožbi dolžnika zoper sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti in zavrnitvi njegovega predloga za odpust obveznosti z dne 21. 7. 2017 (p. d. 254) tudi odločilo. Dolžnikov pritožbeni predlog za prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča v zgoraj navedeni zadevi se torej izkaže za brezpredmetnega.

8. Po 156. členu Ustave in prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču v primeru, če sodišče meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga pri odločanju moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Glede na fazo postopka in vsebino odločitve Ustavnega sodišča v zvezi z ovirami za odpust obveznosti, kar je tudi predmet presoje v sedaj izpodbijanem sklepu se pritožbeno sodišče ni znašlo več v dilemi glede ustavnosti kakšne od relevantnih določb ZFPPIPP, ki jih mora v predmetnem postopku presoje pravilnosti izpodbijane odločitve uporabiti. Pritožnik sicer meni, da so mu bile tako v predhodnem kot v glavnem postopku osebnega stečaja kršene številne temeljne človekove pravice, deklarirane v Ustavi in EKČP in da mu zakonska ureditev stečajnega postopka v ZFPPIPP ne daje na razpolago pravnih sredstev, s katerimi bi lahko učinkovito varoval svoje pravice in pravne koristi. Ker pritožbeno sodišče s tem ne soglaša, bo dolžnik moral sam, v kolikor meni, da je ZFPPIPP protiustaven, pri Ustavnem sodišču vložiti zahtevo za oceno ustavnosti zakona ali v konkretnem primeru odločitve sodišča v kolikor meni, da mu sodišče z odločitvijo krši ustavne pravice, vložiti ustavno pritožbo.

O ugoditvi ugovoru upnice Republike Slovenije zoper odpust obveznosti (točka III izreka sklepa)

9. Upnica je vložila ugovor (p. d. 176) proti odpustu obveznosti, v katerem je uveljavljala oviro za odpust obveznosti iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, po kateri velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih 5 letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Navedlo je, da dolžnik po odločbah davčnega organa ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost od januarja 2013 do januarja 2014. V svoji dopolnitvi ugovora (p. d. 238) pa je navedla, da po odločbah davčnega organa prispevkov za socialno varnost dolžnik ni obračunal in plačal tudi za obdobje od junija 2012 do decembra 2012, skupno torej za čas od junija 2012 do januarja 2014, ki znašajo skupno 5.753,22 EUR. Ugovoroma je priložila tudi davčne odločbe za vse navedeno obdobje. Neutemeljeno zato pritožnik uveljavlja, da ni dosežen zakonski minimum naknadne davčne odmere prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR, ker iz 13 odločb izhaja, da skupna višina znaša 3.893,24 EUR. Pritožnik pri tem ne upošteva dopolnitve ugovora z dne 27. 6. 2017, upoštevaje tudi neplačane prispevke iz odločb, priloženih tej dopolnitvi, je znesek naknadno odmerjenih prispevkov dolžniku namreč 5.753,22 EUR, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu. Na podlagi izrednega poročila upravitelja z dne 14. 3. 2014 je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je v obdobju, na katerega se nanašajo neobračunani in neplačani prispevki, dolžnik razpolagal s premoženjem nesorazmerno večje vrednosti, kot znaša znesek naknadno odmerjenih prispevkov (lastnik več stanovanj in poslovnih prostorov ter zemljišč in osebnih vozil), zato sodišče ni sledilo njegovim navedbam, da zaradi blokade računov ni imel možnosti za plačilo davkov in prispevkov. Zato mu ni uspelo ovreči zakonske domneve o nepoštenem in nevestnem ravnanju.

10. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da so neizkazane ugotovitve sodišča, da se je dolžnik z neplačevanjem prispevkov izognil davčni izvršbi. Iz 23. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik ni predložil niti obračunov prispevkov za socialno varnost in da tak obračun skladno z 2. točko drugega odstavka 145. člena ZdavP-2 predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega se lahko opravi davčna izvršba. V obravnavanem primeru pa je bila za izterjavo potrebna aktivnost davčnega organa z izdajo odločbe o odmeri prispevka, ki so šele predstavljale izvršilni naslov. Odločitev prvostopenjskega sodišča o obstoju ovire za odpust obveznosti na podlagi zakonske domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti, je zato pravilna in zakonita.

O ugoditvi ugovoru upravitelja proti odpustu obveznosti (točka IV. izreka sklepa)

11. V postopku po ugovoru upravitelja je prvostopenjsko sodišče ugotovilo dolžnikove kršitve iz 1. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP, 383.b člena ZFPPIPP, 2. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP, prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP in ovire za odpust obveznosti na podlagi zakonske domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Nobene od teh očitanih kršitev dolžnik konkretizirano ne izpodbija, zato pritožbeno sodišče ni imelo razloga za dvom v pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Dolžnik se sicer v uvodu pritožbe sklicuje na bistvene postopkovne kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar gre zgolj za prepis zakonske dikcije navedenih kršitev, ki pa jih v obravnavanem primeru dolžnik ne konkretizira. V pritožbi se sklicuje zgolj na neutemeljen vstop B. S. kot intervenienta v postopku odpusta obveznosti, vendar je sodišče že v točki 15 obrazložilo, da ugovornih razlogov S. in njegovih dokaznih predlogov ni obravnavalo, ker je imelo na razpolago že zadosti dokaznega gradiva na podlagi vloženih ugovorov upnice in upravitelja proti odpustu obveznosti. Na nekonkretizirane očitke bistvenih postopkovnih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 399. člena ZPP pa pritožbeno sodišče tudi ni moglo konkretizirano odgovoriti.

Sklepno (točka V in točka VI izreka sklepa)

12. V posledici ugotovitve utemeljenosti ugovorov upnice in upravitelja je prvostopenjsko sodišče imelo podlago za ustavitev postopka odpusta obveznosti in zavrnitev dolžnikovega predloga za odpust obveznosti v 1. točki prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP. Glede na opisano procesno situacijo pa se izkaže odločanje o dolžnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti zaradi skrajšanja preizkusne dobe brezpredmetno, zato je ugovor dolžnika utemeljeno prvostopenjsko sodišče zavrglo.

13. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

14. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.