Jedro

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper pravnomočen sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka, vložnik pa kršitev zakona v postopku obnove in pri izdaji izpodbijane pravnomočne odločbe ne uveljavlja, pač pa se sklicuje na domnevne nepravilnosti v zvezi s pravnomočno obsodilno sodbo, ki pa ni predmet preizkusa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, je vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega Z.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 1. odstavka 412. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zahtevo obsojenega Z.J. za obnovo kazenskega postopka, v katerem je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče in malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ na dva meseca in dvajset dni zapora. Višje sodišče v Mariboru je obsojenčevo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je dne 17.4.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in vrhovnemu sodišču predlagal, da "spremeni pravnomočno izpodbijano odločbo Višjega sodišča in dovoli obnovo postopka oziroma vrne zadevo v ponovno odločanje pristojnemu sodišču".

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) navedla, da se pretežni del zahteve nanaša na nedopustno izpodbijanje dokaznih zaključkov oziroma pravilnosti pravnomočne obsodilne sodbe. Z zahtevo za varstvo zakonitosti bi smel obsojenec izpodbijati le kršitve zakona, storjene v postopku odločanja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, te pa po mnenju vrhovne državne tožilke niso take, da bi vplivale na zakonitost sodbe. Zato predlaga, naj vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta z izpodbijanim pravnomočnim sklepom na podlagi 1. odstavka 413. člena ZKP zavrgli obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ker sta ocenili, da so predlagani dokazi in dejstva očitno neprimerni, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova kazenskega postopka.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija zakonitosti pravnomočnega sklepa o zavrženju njegove zahteve za obnovo kazenskega postopka, pač pa se sklicuje na nepravilnost in nezakonitost pravnomočne obsodilne sodbe. S tem v zvezi, kot navaja, ponavlja bistvene trditve iz njegovih dosedanjih vlog, iz katerih izhaja: da je sodišče lahkotno šlo preko izpovedb prič J.G. in J.P., ki skladno navajata, da je motorist vozil izredno hitro in po sredini cestišča; da je preglednost v smeri proti V. znašala med 70 in 80 m in da je voznik bil dolžan voziti s prilagojeno hitrostjo; da sodba temelji na spornem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, da ga nobena priča ni obremenjevala in da so odločilna dejstva ostala nerazjasnjena, bila pa naj bi bila tudi sama s seboj v nasprotju. Po obsojenčevem mnenju naj bi nižji sodišči tudi kršili določbo 2. odstavka 371. člena ZKP, ker je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obsojenčeve zagovornice, sam pa ni bil sposoben slediti poteku glavne obravnave, in ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za postavitev drugega izvedenca cestnoprometne stroke.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ker vložnik zahteve kršitev zakona v postopku obnove in pri izdaji izpodbijane pravnomočne odločbe ne uveljavlja, pač pa se sklicuje na domnevne nepravilnosti v zvezi s pravnomočno obsodilno sodbo, ki pa ni predmet preizkusa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, je vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).