Jedro

Ker gre v upravnem postopku za ugotavljanje državljanstva osebe, ki je bila med II. svetovno vojno (kar je oprto na listinski dokaz) član Kulturbunda (to je po nemških merilih postal le pripadnik nemške narodnosti), je po mnenju sodišča upravni organ pravilno presodil, da je medvojno članstvo v tej nemški politični organizaciji že zadostna podlaga za ugotovitev, da je bila tožeča stranka nemške narodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Oddelka za notranje zadeve občine z dne 12.2.1993, s katero je navedeni prvostopni organ ugotovil, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije in da se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko (1. in 2. točka izreka). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožničina pritožba proti prvostopni odločbi ni utemeljena in da je odločba prvostopnega organa, glede na ugotovljene materialne dokaze, zakonita. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ pravilno uporabil določbo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, po kateri se tožnica na dan 28.8.1945 ni štela za državljanko FLRJ in LR Slovenije. Podlaga za uporabo te določbe je po mnenju tožene stranke dokaz (dopis Arhiva Republike Slovenije z dne 14.12.1992) o članstvu tožnice v Kulturbundu, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da je bila tožnica oseba nemške narodnosti ali pa, da se je ob včlanitvi v to organizacijo opredelila za nemško narodnost oziroma za pripadnika nemškega naroda, sicer ne bi mogla biti članica te okupatorjeve protislovenske organizacije. Po mnenju tožene stranke je bil izpolnjen tudi drugi pogoj iz navedene določbe, to je prebivanje v tujini pred uveljavitvijo navedene novele 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Skladno z določbo 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji pa prvostopni organ ni ugotavljal nelojalnega vedenja tožnice zoper interese narodov in države FLRJ. Tožnica je sicer bila državljanka Kraljevine Jugoslavije, vendar na dan 28.8.1945, glede na prej navedene razloge, ni postala državljanka FLRJ in LR Slovenije. Ker po letu 1945 na podlagi predpisov o državljanstvu, ki so veljali na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni pridobila tega državljanstva, je po mnenju tožene stranke tudi po sedaj veljavnem zakonu o državljanstvu ni šteti za državljanko Republike Slovenije. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka ni našla razlogov za spremembo prvostopne odločbe. Zato je v skladu s 1. odstavkom 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnica v tožbi citira določbe 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Navaja, da je med strankama nesporno, da je bila državljanka Kraljevine Jugoslavije na dan 6.4.1941. Meni, da sta narodnost in državljanstvo dve različni kategoriji, čeprav gre za nemško. Vpis v takrat legalno registrirano in dovoljeno društvo ne more imeti pravne posledice spremembe državljanskega statusa. Vsaj to bi lahko bilo znano toženi stranki. Republika Slovenija je dne 6.5.1993 postala članica Sveta Evrope. S tem je prevzela pravice in dolžnosti, povezane s tem članstvom. S tem je prevzela tudi pristojnost komisije za človečanske pravice oziroma sedaj že sodišča za človečanske pravice. Nihče v kraju rojstva ne more postati tujec. Izpodbijana odločba je v nasprotju z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, saj se ne uporabljajo tisti zvezni predpisi, ki nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije, ki je predpisan z ustavo. V smislu 2. člena ustave Republike Slovenije je Slovenija pravna in socialna država. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je izpodbijana odločba zadosti obrazložena in utemeljena. Zato k tej nima ničesar več dodati. Na trditev tožnice, da sam vpis v takratno legalno registrirano organizacijo Kulturbund ni imel pravne posledice spremembe državljanskega statusa, tožena stranka pojasnjuje, da takrat (v času okupacije) in na takratno državljanstvo tožnice ta vpis resnično ni imel neposrednega vpliva. Toda, ker je po 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ eden izmed pogojev za uporabo te določbe nemška narodnost, članstvo v Kulturbundu pa je bilo pogojeno z nemško narodnostjo, je po mnenju tožene stranke včlanitev v to organizacijo posredno vplivala na tožničin povojni državljanski status. Temu tožena stranka dodaja še to, da je bila včlanitev v to organizacijo omogočena le osebam nemške narodnosti, ali pa so se le-te ob včlanitvi opredelile za nemško narodnost oziroma za pripadnika nemškega naroda. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka meni, da je njena odločitev v izpodbijani odločbi pravilna. Zato pri tem vztraja, sodišču pa predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je po vpogledu v listine in podatke, zbrane v spisih, presodilo, da so tožničini tožbeni ugovori neutemeljeni. Res je sicer, kar trdi tožnica v tožbi, da sta narodnost in državljanstvo dve različni kategoriji, vendar je sodišče mnenja, da le-to dejstvo še ne preprečuje državi (pri tem velja to za državo FLRJ v obdobju, ko je sprejela zakon o državljanstvu FLRJ z novelami), da s svojim pravom določi, kdo so njeni državljani in pri tem seveda v posameznih primerih veže državljanstvo tudi na narodnost. Vsebino novele zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948 (2. odstavek 35. člena), ki je v svojem 1. členu določila, katere osebe nemške narodnosti se ne štejejo za državljane FLRJ iz 1. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, je potrebno presojati v okviru zgodovinskih okoliščin in družbenih razmer, v katerih je zakon nastajal in jo je v tem kontekstu treba tudi razlagati. Iz zgodovinskih virov izhaja, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere temeljni program je bila pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike in so zato Nemci v njegovo članstvo sprejemali le pripadnike nemške narodnosti po merilih, ki so jih sami določili. V tem postopku gre za ugotavljanje državljanstva tožnice, ki je bila članica Kulturbunda, kar je tudi oprto na listinske dokaze (po toženi stranki citirani dopis Arhiva Republike Slovenije v Ljubljani prvostopnemu organu, ki je v upravnih spisih), čemur tožnica v tožbi neposredno ne oporeka, navaja le, da vpis v takrat legalno registrirano in dovoljeno društvo ne more imeti pravne posledice spremembe državljanskega statusa. Zato je po mnenju sodišča upravni organ pravilno presodil, da je medvojno članstvo v tej nemški politični organizaciji že zadostna podlaga za ugotovitev, da je bila tožnica nemške narodnosti.

Tožnica je v zmoti, ko v tožbi trdi, da je tožena stranka v postopku uporabila predpise (zakon o državljanstvu FLRJ), ki so v izrecnem nasprotju z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po katerem se ne uporabljajo zvezni predpisi, ki nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Določba 4. člena tega ustavnega zakona določa, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona (25.6.1991), kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. To torej pomeni, da se neposredno uporabljajo kot republiški predpisi le tisti zvezni predpisi, ki so ob uveljavitvi ustavnega zakona še veljali. Zakon o državljanstvu FLRJ je veljal do uveljavitve zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64, 27. in 28. člen), to je do 1.1.1965, torej ob uveljavitvi ustavnega zakona ni bil več v veljavi. Zato navedena določba 4. člena ustavnega zakona zanj ne velja.

Sodišče je presodilo, da je tožba neutemeljena. Zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je ZUS smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).