Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec ni prekršil konkurenčne klavzule. Pravilno je izhajalo iz tega, da je delo voznika tovornih vozil v osnovi podobno in da je toženec pri tožniku pridobil samo dodatno znanje in izkušnje za prevoz vozil z avtotransporterjem.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da usposabljanje za delo voznika tovornega vozila - avtotransporterja pomeni izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, katerega je bil tožnik tožencu dolžan zagotoviti in tudi nositi stroške v zvezi z njim, kot je določeno v četrtem odstavku 170. člena ZDR-1. Pravica do kritja stroškov izobraževanja je zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožb, tožencu pa je dolžan v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 560,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu toženec plača znesek 16.698,01 EUR z obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in znesek 7.931,09 EUR z obrestmi od dneva spremembe tožbe do plačila (I. točka izreka). Ugodilo je zahtevku po nasprotni tožbi za plačilo neto zneska plače za januar 2019 v višini 831,88 EUR in dnevnice v višini 385,00 EUR, skupaj z obrestmi od 19. 2. 2019 dalje, in ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev v znesku 1.200,00 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka), da tožnik sam krije svoje stroške postopka po tožbi in nasprotni tožbi (IV. točka izreka) in da je dolžan plačati sodni taksi za tožbo in nasprotno tožbo (V. točka izreka). Z dodatnim sklepom je tožniku naložilo, da je dolžan tožencu povrniti stroške v znesku 3.010,76 EUR, v primeru zamude z obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo in sklep o stroških iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je neutemeljeno zavrnilo dokaz za postavitev izvedenca logistične stroke glede izvajanja prevozov z avtotransporterjem, ki bi lahko potrdil navedbe tožnika o pridobivanju specifičnih tehničnih znanj. Dokaz je predlagal takoj, ko je bil seznanjen z dvomom sodišča o tehničnosti pridobljenih znanj. Pred tem ni bilo sporno, da so pridobljena znanja toženca tehnične narave. Toženca je usposobil za samostojno delo z avtotransporterjem. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da konkurenčna klavzula v dejavnosti avtoprevozništva ni dopustna, ker ne varuje tehničnih znanj. Sodišče ni upoštevalo dokaznega gradiva tožnika, ki kaže na specifična znanja in veščine, kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje zaključku sodišča, da je toženec pri tožniku pridobil le dodatna znanja in izkušnje. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da toženec v delovnem razmerju pri tožniku ni pridobival tehničnih in poslovnih znanj. Res je, da gre v določenem delu za zbir pravil in standardov (o dovoljenih višinah kompozicije itd.) ter za zahteve proizvajalcev vozil. Vendar sodišče spregleda, da je toženec z udeležbo na usposabljanjih in ob uvajanju v delo osvojil specifična znanja, ki jih tožnik našteva v pritožbi, kar pomeni, da gre za prenos celokupnega tehničnega znanja, potrebnega za kvalitetno opravljanje dela. V modri knjigi niso povzeta le navodila proizvajalcev, temveč tudi pravila in lastna znanja ter protokoli, kar pomeni, da gre za kombinacijo obojega. Ta znanja niso splošna in vsakomur dostopna. Ob uvedbi novih modelov se morajo zaposleni pri tožniku udeležiti usposabljanj pri proizvajalcih vozil, kjer se seznanijo z novostmi in dodatnimi zahtevami, kar kaže na kompleksnost dela s številnimi tehničnimi elementi. Navedeno pomeni, da je toženec z delom pri tožniku pridobival znanja, specifična za opravljanje voženj z avtotransporterjem. Glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi navaja, da program osnovnega usposabljanja za delo s transporterjem ne predstavlja izobraževanja v smislu 170. člena ZDR-1. V pogodbi o zaposlitvi je dopusten dogovor o povrnitvi stroškov usposabljanja, zato je pobotni ugovor utemeljen. Sicer pa določilo sporazumu o prenehanju delovnega razmerja predstavlja poravnavo po določbah OZ in ne pobotanja. Nezapadlost terjatev iz naslova plače in dnevnic na dan prenehanja delovnega razmerja ne pomeni, da se stranki nista smeli poravnati o točno določeni terjatvi. Toženec se v sporazumu ni odpovedal minimalnim pravicam iz delovnega razmerja. Terjatev iz naslova povračila stroškov usposabljanja v znesku 1.200 EUR je bila v pogodbi o zaposlitvi in sporazumu jasno zapisana, toženec pa je dovolil, da se poračuna z zadnjo plačo. Posledično je zmotna tudi odločitev v sklepu o odmeri stroškov. O obveznosti plačila stroška sodne takse se ne odloča s sklepom, zato je treba razveljaviti V. točko izreka. Priglaša stroške pritožb. 3. Toženec v odgovoru na pritožbi prereka navedbe tožnika in predlaga, naj ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in izpodbijanega sklepa.

6. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz za postavitev izvedenca logistične stroke za izvajanje prevozov avtotransporterjev. Ta dokazni predlog je podal na glavni obravnavi dne 7. 3. 2022, ko je bila zadeva zaključena, pri čemer ni izkazal pogoja nekrivde, zato ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo (tretji in četrti odstavek 286. člena ZPP). Tožnik je na zadnjem naroku predlagal dokaz z izvedencem za dokazovanje konkretnega dejstva - pridobivanja posebnih (tehničnih) znanj, ki je bilo osrednje vprašanje že vse od začetka tega postopka. Ne drži pritožbeni očitek, da je to vprašanje postalo sporno šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) v 40. členu možnost pogodbene zaveze v obliki konkurenčne klavzule pogojuje s posebnimi (tehničnimi) znanji, ki jih delavec pridobiva pri delu ali v zvezi z njim. Obstoj tega zakonskega pogoja za veljavnost konkurenčne klavzule je tožnik zatrjeval že prej, zato bi ob ustrezni skrbnosti zadevni dokazni predlog lahko podal pravočasno (do konca prvega naroka). Tudi sicer je sodišče pravilno štelo, da postavitev izvedenca logistične stroke ni potrebno za odločitev v tej zadevi. Za presojo navedenega zakonskega pogoja sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na navedeno ni podan.

7. Toženec je bil pri tožniku zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega vozila od 7. 9. 2016 dalje, in sicer najprej po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, nato pa na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Po prvem odstavku 40. člena ZDR-1 lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 15. 2. 2017 je v 20. členu določala, da se toženec ni smel zaposliti pri drugem delodajalcu z dejavnostjo prevozov vozil v cestnem prometu z avtotransporterjem še eno leto po prenehanju delovnega razmerja, pri katerem bi izrabljal tehnična in poslovna znanja v zvezi s poslovnim procesom izvajanja avtotransportne dejavnosti, načinom njene organizacije in izvrševanja te dejavnosti za končne potrošnike, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožniku.

8. V sodni praksi (VIII Ips 319/2005) je bilo že zavzeto stališče, da delavec, ki je sicer imel v pogodbi o zaposlitvi konkurenčno klavzulo, te ni dolžan spoštovati oziroma je ne krši, če pri svojem delu dejansko ni pridobival posebnih znanj, omenjenih v 40. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec ni prekršil konkurenčne klavzule. Pravilno je izhajalo iz tega, da je delo voznika tovornih vozil v osnovi podobno in da je toženec pri tožniku pridobil samo dodatno znanje in izkušnje za prevoz vozil z avtotransporterjem. Pretežni del znanja je pridobil s šolanjem za voznika, naredil je vozniški izpit (med drugim pridobil vozniško dovoljenje CE kategorije, ki je potrebno za vožnjo z avtotransporterjem), vozil je kamion in avtobus, s hidravliko se je spoznal v vojski, vse to pred zaposlitvijo pri tožniku. Vsi vozniki morajo upoštevati pravila, ki veljajo v cestnem prometu, o nalaganju in pritrjevanju tovora, specifična navodila posameznih proizvajalcev blaga ter navodila pristanišč, skladišč in drugih nakladalnih in razkladalnih mest, naročnika (npr. A.), navodila B., poleg tega tudi pravila držav, kjer vozijo (npr. glede dolžine, višine tovora idr.). Pri tem je sodišče prve stopnje kot bistveno štelo dejstvo, da pravila (navodila) določajo drugi (države, proizvajalci, pristanišča, pošiljatelji, skladišča), ne pa tožnik. Tožnik jih je dolžan upoštevati, z njimi seznaniti svoje delavce, jih po potrebi dodatno usposobiti in seznanjati z novostmi. Vendar to tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da gre za posredovanje zbira posebnih tehničnih znanj tožniku, ki jih lahko toženec zaščiti s konkurenčno klavzulo. Navedeno izhaja tudi iz zadeve II Ips 60/2013 z dne 18. 9. 2014, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da konkurenčna klavzula varuje le tiste podatke, znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj zaščitenega pogodbenika. Obrazložilo je še, da so predmet zaščite le taka tehnična in druga znanja in usposobljenosti, ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega subjekta. Kadar gre za splošna znanja, izkušnje in vsem dostopne zveze, že po naravi stvari sama zaščita s konkurenčno klavzulo ni dopustna, saj je predmet zaščite splošno dostopen.

9. Pravilna je tudi presoja sodišča, da kontakti, kot jih opisuje tožnik, niso poslovne zveze v smislu konkurenčne klavzule. Toženec je imel kontakt z delavci v pristaniščih in skladiščih v zvezi z opravo dela, ne pa poslovne zveze. Po pravilni ugotovitvi sodišča je tožnik najprej usposabljal toženca, z nadaljnjim delom pri njem pa je toženec pridobival delovne izkušnje, tako kot velja za ostale delavce. Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo v citirani zadevi VIII Ips 319/2005, znanje in izkušnje, ki si jih delavec pridobi z delom pri delodajalcu, niso "last" delodajalca, temveč delavca. Zato uporaba teh znanj in izkušenj, ki jih obširno navaja pritožba, pri drugem delodajalcu ne pomeni kršitve konkurenčne klavzule. Kot tako je mogoče šteti le pridobivanje in izrabljanje tistih znanj, ki so nedvomno lastnina delodajalca (na primer industrijska lastnina) ali vezana izključno nanj (na primer poslovne skrivnosti), česar pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožnik ni dokazal. Izobraževanje, ki ga je bil deležen toženec, mu ni dalo znanja in izkušenj, ki jih ne bi mogel pridobiti pri kateremkoli drugem delodajalcu, ki se ukvarja z dejavnostjo avtoprevozništva. V zvezi s tem je sodišče upoštevalo izpoved tožnika, da so v zbranih navodilih in standardih natovarjanja vozil (tako imenovani modri knjigi) povzete tudi instrukcije proizvajalcev in da gre v določenem delu za zbir (tehničnih) pravil ter standardov v dejavnosti avtoprevozništva, ki jih, kot že navedeno, določajo drugi in ne le tožnik. Ker je sodišče upoštevalo tudi trditve in dokaze tožnika, ni podana uveljavljena procesna kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v pogodbi o zaposlitvi vsebovana konkurenčna klavzula neveljavna in toženca ne obvezuje. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo skupnega zneska 24.629,10 EUR, ki ga tožnik vtožuje kot pogodbeno kazen.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi. Stranki sta v 12. členu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, potem ko je bil toženec v delovnem razmerju pri tožniku že več kot pet mesecev, določili, da je delavec dolžan povrniti stroške izobraževanja in usposabljanja, če mu preneha delovno razmerje pred potekom 3 let, in sicer v višini 200,00 EUR za vsak mesec trajanja usposabljanja za prvih 6 mesecev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da usposabljanje za delo voznika tovornega vozila - avtotransporterja pomeni izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, katerega je bil tožnik tožencu dolžan zagotoviti in tudi nositi stroške v zvezi z njim, kot je določeno v četrtem odstavku 170. člena ZDR-1. Pravica do kritja stroškov izobraževanja je zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. V takem primeru se namesto določbe pogodbe o zaposlitvi o vračilu stroškov izobraževanja neposredno uporabi določba zakona. Zato ne obstaja terjatev toženca po nasprotni tožbi za vračilo stroškov izobraževanja in usposabljanja v znesku 1.200,00 EUR.

12. V 3. členu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2019 je določeno, da delavec dovoljuje, da se stroški usposabljanja za samostojno delo v znesku 1.200,00 EUR, povezani z 12. členom pogodbe o zaposlitvi, poračunajo z obveznostjo delodajalca do delavca. Stranki sta v 4. členu sporazuma še določili, da z dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavec nima več nobenih terjatev ali zahtevkov. Delovno razmerje med strankama je prenehalo 19. 1. 2019. Takrat toženec ni imel terjatev do tožnika iz naslova plače in dnevnic za mesec januar 2019. Obe sta v plačilo zapadli po prenehanju delovnega razmerja, to je 19. 2. 2019. Navedeno pomeni, da je pravilno stališče sodišča, da se toženec ob prenehanju delovnega razmerja in sklenitvi sporazuma ni mogel veljavno odpovedati pravici do plače in dnevnic za mesec januar 2019. Sporazum v tem delu ni veljaven, ker se delavec pravicama, ki mu gresta po zakonu, vnaprej ne more veljavno odpovedati. Če se delavec ne more veljavno vnaprej odpovedati pravicama do plače in dnevnic, se posledično tudi ne more poravnati o njenem plačilu pred zapadlostjo (prim. VIII Ips 16/2021). Zato na drugačno presojo ne vplivajo navedbe pritožbe, da pogodbeno določilo o poračunu obveznosti med strankama predstavlja poravnavo po Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) in ne soglasja za pobot. 13. Posledično je pravilna odločitev o stroških postopka. Pravna podlaga za določitev taksnega zavezanca v izreku sodbe je v drugem odstavku 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadaljnji). Po tej določbi v postopku o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje plača takso tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo takse s smiselno uporabo določb o povrnitvi stroškov zakona, ki ureja pravdni postopek, določi sodišče v odločbi o stroških postopka.

14. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 1. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnik s pritožbama ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožb, tožencu pa je dolžan povrniti strošek odgovora na pritožbo – 750 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 560,00 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).