Jedro

Tožena stranka je od italijanskih migracijskih organov prejela pozitiven odgovor, da so v skladu s prvim odstavkom (E) točko 16. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 pristojni za obravnavo tožnikove prošnje in da bodo po naknadno dogovorjenem datumu tožnika sprejeli v postopek. To pa je okoliščina, ki jo zahteva tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ, zaradi katere lahko tožena stranka prosilcu gibanje omeji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44/Z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 9. 11. 2012 do 9. 2. 2013. Svojo odločitev je oprla na določbo tretje alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito dne 29. 10. 2012, dne 9. 11. 2012 pa je bil ustno na zapisnik seznanjen z ukrepom omejitve gibanja in sicer zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazo EURODAC s strani Republike Italije. Dne 2. 11. 2012 je tožena stranka italijanskim migracijskim organom poslala zahtevek za prevzem odgovornosti za obravnavo tožnikove prošnje, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 16. 6. 2008 v Republiki Italiji že zaprosil za mednarodno zaščito. Dne 8. 11. 2012 je tožena stranka s strani italijanskih migracijskih organov prejela odgovor, v katerem navajajo, da so v skladu s prvim odstavkom (e) točko, 16. člena Uredbe sveta ES št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 pristojni za obravnavo tožnikove prošnje, ter da bodo po naknadno dogovorjenem datumu tožnika sprejeli v postopek. To pomeni, da je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Italija. Tožena stranka je presodila, da se tožniku gibanje omeji, saj bo le tako možna realizacija predaje tožnika tej državi. Tožnik je ob podaji prošnje navedel, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v Republiki Italiji, hkrati pa je pojasnil, da je v postopku imel pooblaščenko, ki se je na negativno odločitev italijanskih organov pritožila, vendar mu je povedala, da na sodišču ni uspel. Tožnik ni bil seznanjen, da bi po negativni odločitvi bil deportiran v izvorno državo, saj mu tega niso omenili. Odločitev, da odide v Republiko Italijo je sprejel na podlagi okoliščine, da v Republiki Italiji zanj niso skrbeli, tam ni imel namestitve, niti ni dobil stanovanja. Povedal pa je, da bo na uradno redno predajo Republiki Italiji počakal. Hkrati je navedel, da se v Republiko Italijo ne bi vračal, ker tam zanj nihče ne skrbi in da tam živi na cesti. Na podlagi tako ugotovljenih okoliščin je tožena stranka presodila, da tožnik na uradno predajo Republiki Italiji ne bo počakal, saj se ves čas postopka izgovarja na slabe življenjske razmere prosilcu v Republiki Italiji. Na vprašanje, ali se je zanj življenje v Republiki Italiji po prejemu zadnje negativne odločitve kaj spremenilo, je odgovoril, da se ni. Glede na navedeno je tožena stranka prepričana, da tožnik ne bo počakal na izvršitev predaje Republiki Italiji, zato meni, da je ukrep omejitve nujen. Tožena stranka je tudi presodila, da se omejitev gibanja lahko uveljavi le s tem, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce v Postojni. Le tako naj bi bilo mogoče, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo predan Republiki Italiji. Navaja, da je tožnik z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav kazal na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi kršitev pravil postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je tožena stranka v svoji obrazložitvi zgolj navedla, da tožnik kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistema mednarodne zaščite, pri tem pa ni obrazložila, na podlagi česa to sklepa. Dejansko stanje je namreč popolnoma drugačno. Tožnik je takoj ob prihodu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito in sam navedel, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Italiji, vendar tam mednarodne zaščite ni dobil in v Italiji nima kam iti. Poleg tega pa je sam izjavil, da Republike Slovenije ne bo zapustil pred koncem postopka. Tako iz izjave tožnika jasno izhaja, da tožnik šteje, da je prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji njegova zadnja možnost, ker nima kam iti. Meni tudi, da so bile prekoračene meje prostega preudarka oziroma, da je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je na glavni obravnavni dne 21. 11. 2012 vpogledalo v listine, ki so v upravnem in sodnem spisu ter na podlagi petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika.

Tožnik je na zaslišanju med drugim izpovedal, da je izvorno državo zapustil leta 2008, da je preko Libije odpotoval preko Italijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Negativno odločitev po njegovi prošnji je prejel leta 2009, v tem času do prihoda v Republiko Slovenijo pa je bil nastanjen občasno pri prijateljih, dela je tudi na črno. Do konca leta 2008 je prebival v uradni inštituciji (v kampu), potem pa so mu dejali, da mora „kamp“ zapustiti. V Republiko Slovenijo je prišel, ker pri prijateljih v Republiki Italiji ni mogel več prebivati. Meje je prečkal ilegalno, ker dokumentov ni imel. Z okoliščino, da bo vrnjen v Italijo je seznanjen, vendar je izjavil, da se vrnitve ne boji. Na vprašanje pooblaščenke je tudi izjavil, da obljublja, da bo v Republiki Sloveniji, tudi če ne bo nastanjen v Centru za tujce, počakal do konca azilnega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ po kateri pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 200/2725/ES. Iz citiranega določila izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o tej nastanitvi odloča po prostem preudarku. če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Po presoji sodišča tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep omejitve gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne, dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Republike Italije leta 2008, kjer je tožnik tega leta že zaprosil za mednarodno zaščito. Dne 8. 11. 2012 pa je tožena stranka od italijanskih migracijskih organov prejela pozitiven odgovor, v katerem navajajo, da so v skladu s prvim odstavkom (E) točko 16. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 pristojni za obravnavo tožnikove prošnje in da bodo po naknadno dogovorjenem datumu tožnika sprejeli v postopek. To pa je tudi po presoji sodišča okoliščina, ki jo zahteva tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ, zaradi katere lahko tožena stranka prosilcu gibanje omeji. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja in glede tega v skladu z določilom 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče pripominja, da je tožena stranka ob ugotovitvi, da je okoliščina iz tretje alineje prvega odstavka 59. člena podana, pravilno obrazložila, zakaj se je odločila za ukrep omejitve gibanja. Utemeljila je, da je ukrep omejitve gibanja potreben za to, da tožnik v času predaje Republiki Italiji, ki je sprejela odgovornost za reševanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije, ter da bo do realizacije predaje ostal v tej državi. Prav tako je pravilno presodila, da bo le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo predan Republiki Italiji. Kljub navedbam na zaslišanju, da se tožnik ne boji vrnitve v Republiko Italijo, je tožena stranka pravilno sklepala, da se glede na navedbe tožnika, da se je za zapustitev Republike Italije odločil zato, ker tam ni imel nastanitve, ker ni dobil stanovanja, obstaja dvom, da tožnik, glede na izgovarjanje na slabe razmere v času bivanja v Republiki Italiji, ne bi počakal na dokončanje postopka v Republiki Sloveniji.

Sodišče meni, da je tožena stranka svojo odločitev obrazložila v zadostni meri, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da obrazložitev ni zadostna. Sodišče tudi meni, da je tožena stranka v zadostni meri pojasnila, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce in da milejši ukrep ni mogoč. Pravilno je tudi presodila, da je tožnik že z dosedanjimi ilegalnimi prehajanji mej različnih držav kazal na izrazito begosumnost. S tem je tožena stranka pojasnila, zakaj je potrebno uporabiti prav ta ukrep.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.