Jedro

V skladu z uveljavljeno ustavno – sodno prakso gre izpostaviti, da je verjetnost bega odvisna predvsem od trdnosti vezi obtoženca s socialnim okoljem, v katerem živi (družina, zaposlitev), njegovega značaja, premoženja, vezi s tujim okoljem. Ob številnih ugotovljenih močnih naveznih okoliščinah obtoženke na tujo državo in zlasti ob manjku naveznih okoliščin na Republiko Slovenijo, v drugačno pritožbeno presojo ne vodi pritožbeno zatrjevanje, da se obtoženka postopku na sodišču ne izogiba, da se nima kam skriti ali pobegniti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Celju obtoženi podaljšalo pripor po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sicer do nastopa kazni.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik obtožene, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov, dejansko pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtoženi očitanega kaznivega dejanja, za njeno ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je ob pritožbeno neproblematizirani ugotovitvi utemeljenega suma, v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa nanizalo in obrazložilo prepričljive in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljive razloge, na podlagi katerih je mogoče napraviti sklep o obtoženkini begosumnosti. Izpostavilo je, da je obtoženka državljanka Latvije, kjer ima stalno bivališče, 15-letnega sina in mamo. Opozorilo je na dejstvo, da obtoženka v Sloveniji nima prijavljenega bivališča, družine, sorodnikov ali zaposlitve, torej da jo na našo državo ne veže nobena navezna okoliščina. V skladu z uveljavljeno ustavno – sodno prakso gre izpostaviti, da je verjetnost bega odvisna predvsem od trdnosti vezi obtoženca s socialnim okoljem, v katerem živi (družina, zaposlitev), njegovega značaja, premoženja, vezi s tujim okoljem. Ob številnih ugotovljenih močnih naveznih okoliščinah obtoženke na tujo državo in zlasti ob manjku naveznih okoliščin na Republiko Slovenijo, v drugačno pritožbeno presojo ne vodi pritožbeno zatrjevanje, da se obtoženka postopku na sodišču ne izogiba, da se nima kam skriti ali pobegniti. Tudi trditev, da bi tudi v primeru vrnitve v Latvijo ostala na območju Evropske Unije, kjer bi bila dosegljiva organom pregona Evropske Unije, sama po sebi ne odpravlja njene z drugimi okoliščinami izkazane begosumnosti. Pritožbeno sodišče je v svojih sklepih (nazadnje v sklepu z dne 21. 12. 2022) že večkrat pojasnilo, da bi obdolženka morala imeti v primeru obljube po 195. členu ZKP v Sloveniji prijavljeno stalno ali začasno prebivališče, zato v konkretnem primeru takšen ukrep ne pride v poštev.

6. Kot je sodišče prve stopnje zanesljivo zaključilo o obstoju pripornega razloga begosumnosti, je prepričljivo nanizalo tudi številne objektivne in subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti na strani obtožene kot so, da je ta brez zaposlitve, brez premoženja, ima pa mladoletnega otroka, ki ga mora preživljati. Izpostavilo je, da je bila obtoženka 5. 6. 2022 že kontrolirana s strani hrvaških policistov pri poskusu storitve istovrstnega kaznivega dejanja, kar pa je ni odvrnilo ob izvršitve novega kaznivega dejanja v naslednjih dneh. Obtoženkino priznanje in obžalovanje storjenega, nasprotovanje prvostopenjskemu sklepanju, da obstoji nevarnost, da bi obtoženka z namenom, da bi si zagotavljala finančna sredstva kazniva dejanja ponovila, zaseg osebnega vozila in odvzem mobilnega telefona, zato ob številnih ugotovljenih obremenilnih in pritožbeno neizpodbijanih okoliščinah ponovitvene nevarnosti, le-te ne postavijo pod vprašaj. Nenazadnje pa pritožnik na pritožbeni uspeh ne more računati niti s trditvijo, da jo je s sodbo naložena kazenska sankcija že izučila, zaradi česar nima namena ponavljati kaznivih dejanj, saj obtožena kazni po izrečeni sodbi še niti ni nastopila.

7. Pri sprejemu pritožbeno izpodbijane odločitve so upoštevane tudi obtoženkine ustavno varovane pravice, pri čemer je sodišče prve stopnje, v nasprotju s pritožnikovo ponujeno lastno oceno, tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da poseg v njene pravice utemeljujejo pravice drugih – pravice oškodovancev do varnosti njihovega življenja in zdravja. Ne gre namreč spregledati, da naj bi obtožena s soobtoženim ilegalne migrante prevažala tako, da ti niso bili pripeti z varnostnimi pasovi, otroci pa so sedeli v naročju staršev brez ustreznih sedežev. Na tej podlagi je ocenilo, da je le z odrejenim osebnim omejevalnim ukrepom mogoče zagotoviti varnost in življenja potencialnih oškodovancev ter jih zaščititi pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih potekajo njihove ilegalne poti čez mejo in ozemlja držav, po drugi strani pa obtoženima preprečiti izognitev prestajanju zaporne kazni. Prvostopenjsko sklepanje, da je pripor edini ukrep, ki bo res zagotovil, da obtožena ne bo storila novih kaznivih dejanj in da ne bo oviran predmetni kazenski postopek, ki pritožbeno ni izpodbijan, pa po stališču sodne prakse s pomočjo logične razlage kot metode za ugotavljanje pravne vsebine in smisla določb po pravilu ″argumentum a contrario‶ utemeljuje tudi zaključek, da noben milejši osebni omejevalni ukrep, ni zadosten, da bi bilo zadoščeno prej navedenim ciljem.

8. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ustrezno navedlo razloge za sprejem odločitve in utemeljilo vse predpostavke za podaljšanje osebnega omejevalnega ukrepa. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obtoženko nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.