Jedro

1. Če je o izreku disciplinske sankcije (denarna kazen) odločal pristojni organ - uprava delodajalca - je izrečena disciplinska sankcija zakonita, tudi če pisni odpravek sklepa izda šef sekcije.

2.Tretji odstavek 177. člena ZDR določa, da mora delodajalec (ki je lahko zakoniti zastopnik delodajalca ali od njega pooblaščena oseba) delavcu v disciplinskem postopku omogočiti zagovor. Ni pa pravilna ureditev, da se zagovor opravi pred pooblaščeno osebo, o disciplinski odgoornosti pa odloča uprava, saj za tako ureditev, ki nasprotuje načelu neposrednosti, ni zakonske podlage.

3. Ker delavcu ni bil omogočen zagovor pred upravo, ki je odločala o njegovi disciplinski odgovornosti in disciplinski sankciji, saj je zagovor podal le pred pooblaščenim delavcem tožene stranke, je izrečena disciplinska sankcija nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep tožene stranke št. 3.3.5.-1150/03 z dne 14.4.2003 kot nezakonit razveljavi in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 48.500,00 SIT pravdnih stroškov v 8-ih dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava v smislu 1. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišče je odločilo, da je sklep tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika nezakonit, ker ga ni izdal predsednik uprave in ga ni podpisal. Odločitev sodišča je nepravilna, saj je sklep sprejela uprava d.d., kar je tudi iz sklepa razvidno. Šef sekcije je le izdal in podpisal pisni odpravek sklepa, ki ima vse sestavine iz 180. člena Zakona o delovnih razmerjih. Samo dejstvo, da pisnega odpravka ni podpisala oseba, ki je vodila disciplinsko obravnavo, ne pomeni kršitve disciplinskega postopka, kot izhaja tudi že iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr.

št. VIII Ips 266/98. Poleg tega je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je tožena stranka disciplinski postopek izpeljala nezakonito tudi zato, ker tožniku ni omogočila zagovora pred organom, ki je pri toženi stranki pristojen za odločanje o disciplinski odgovornosti, in ki izbira disciplinsko sankcijo, to je pred predsednikom uprave. Tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da ni kršila določb Zakona o delovnih razmerjih, če je uprava oziroma poslovodstvo ugotavljalo disciplinsko odgovornost in izrekla disciplinsko sankcijo na podlagi predhodnih dejanj, ki jih je opravil pooblaščeni delavec.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava, vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Pravilno opozarja pritožba, da dejstvo, da je pisni odpravek sklepa o disciplinski odgovornosti in izreku disciplinske sankcije, izdal šef sekcije, ne predstavlja kršitve disciplinskega postopka, ki bi imela za posledico nezakonitost ugotovljene kršitve in odločitve o disciplinski sankciji, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je o disciplinski odgovornosti in sankciji odločala uprava d.d., kar je razvidno tudi iz pisnega odpravka sklepa. Zato ni bistveno, kdo pisni odpravek sklepa pripravi in podpiše, temveč je bistveno za zakonitost odločitve, da o disciplinski odgovornosti in disciplinski sankciji odloča za to pristojna oseba.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, 176. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) določa, da disciplinsko odgovornost delavca ugotavlja delodajalec - fizična oseba oziroma, če je delodajalec pravna oseba, kar je v konkretnem primeru, osebe, določene v 18. členu ZDR. 18. člen ZDR določa, da v primeru, če je delodajalec pravna oseba, v njegovem imenu nastopa zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. Tako lahko na navedeni pravni podlagi ugotavlja disciplinsko odgovornost zakoniti zastopnik ali pisno pooblaščena oseba. Pri toženi stranki pa so ugotavljanje disciplinske odgovornosti razdelili med pisno pooblaščeno osebo in upravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tako izpeljan disciplinski postopek nezakonit iz razloga, ker delavcu ni omogočen zagovor pred organom, ki odloča o njegovi disciplinski odgovornosti in izbira disciplinsko sankcijo. V konkretnem primeru je namreč tožnik opravil zagovor pred pooblaščenim delavcem tožene stranke, o disciplinski odgovornosti in disciplinski sankciji pa je odločala uprava. Za tako ureditev pa tožena stranka ni imela podlage v zakonskih določbah.

Disciplinski postopek, kot ga je vodila tožena stranka, ko je za uvedbo disciplinskega postopka in vodenja disciplinskega postopka brez pristojnosti odločitve o disciplinski odgovornosti delavca in brez pristojnosti izrekanja disciplinskega ukrepa pooblastilo delavca tožene stranke, ki je tudi izvedel navedene faze disciplinskega postopka, pristojnost za odločitev o disciplinski odgovornosti in izrekanju disciplinskega ukrepa pa je zadržala uprava družbe, nasprotuje načelu neposrednosti, saj delavec v disciplinskem postopku nima možnosti sodelovanja pred organom, ki odloča o njegovi disciplinski odgovornosti in izreka disciplinski ukrep.

Tretji odstavek 177. člena ZDR določa, da mora v disciplinskem postopku delodajalec omogočiti delavcu zagovor, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča pomeni, da mora biti delavcu omogočen zagovor pred delodajalcem, to je tisto osebo, ki izvaja disciplinsko oblast, to je lahko zakoniti zastopnik ali od njega pooblaščena oseba, ni pa pravilna ureditev, da se zagovor opravi pred pooblaščeno osebo, o disciplinski odgovornosti pa odloča zakoniti zastopnik, saj za tako ureditev ni zakonske podlage.

Neupoštevno je pritožbeno sklicevanje na stališče Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v zvezi s tem vprašanjem in na stališča strokovne delovne skupine za spremljanje izvajanja novega ZDR, saj sodišča na ta stališča niso vezana, poleg navedenega pa iz stališč, na katere se sklicuje tožena stranka, ne izhaja, da je ureditev, ki jo zagovarja tožena stranka zakonita. Iz navedenih stališč le izajaja, da lahko predhodna dejanja opravi pooblaščeni strokovni delavec, pri čemer je potrebno poudariti, da zagovor delavca po 3. odstavku 177. člena ni predhodno dejanje, temveč del disciplinskega postopka, ki je sestavljen iz pisne obdolžitve, zagovora delavca, odločitve o disciplinski odgovornosti in izbiri disciplinske sankcije.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.