Jedro

V sodni praksi je utrjeno stališče, da degenerativne spremembe, ki so neme in oškodovancu pred škodnim dogodkom ne povzročajo nobenih težav, ne morejo biti podlaga za deljeno odgovornost, ter nadalje, da ker mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega kot je, je pri degenerativnih spremembah, ki se prej niso manifestirale, odveč ugibanje, kdaj bi se le-te sicer pojavile.

Za razmejitev vzročnosti je odločilnega pomena odgovor na vprašanje, katera je tista škoda, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Odgovor je, da je tu obravnavni škodni dogodek tožniku povzročil vso nastalo škodo, saj predhodno ni imel težav zaradi osebnih lastnosti in stanja po predhodni poškodbi.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo nagrado odmeriti od končne vrednosti spornega predmeta, to je od 152.593,20 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se je vrednost spornega predmeta med pravdo večkrat povišala.

Čeprav so bila nekatera dejanja v tem pravdnem postopku opravljena še pred uveljavitvijo spremembe OT, je z vidika odmere stroškov bistven čas odločanja sodišča.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v IV. točki izreka znesek 4.900,18 EUR nadomesti z zneskom 5.798,98 EUR; - v V. točki izreka znesek 90,01 EUR nadomesti z zneskom 305,60 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta ter se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 914,63 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo v višini 60.257 EUR, potne stroške v višini 1.910,90 EUR, nadomestilo za tujo pomoč in nego v višini 1.050 EUR, doplačilo zdravilišča v višini 98 EUR ter izgubljeni dobiček od aprila 2015 do avgusta 2018, vse z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Naložilo ji je tudi, da tožniku v bodoče izplačuje mesečno rento (II. točka izreka), v preostanku pa je tožnikov zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). V stroškovnem delu je toženki naložilo, da na račun sodišča plača 4.900,18 EUR (IV. točka izreka) ter da tožniku povrne 90,01 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper stroškovni izrek sodbe (IV. in V. točka) ter najprej navaja, da bi sodišče moralo pri odmeri odvetniške nagrade upoštevati končno vrednost spornega predmeta v višini 152.593,20 EUR ne glede na posamezne modifikacije zahtevka. Nadalje navaja, da je bila ob vrednosti odvetniške točke 0,495 EUR izhodiščna vrednost za izračun nagrade 1600 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1400 točk, vse skladno z odvetniško tarifo (OT). Soglaša, da se vrednost odvetniških storitev v postopku na prvi stopnji zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči zniža za polovico, razen za pritožbeni postopek, za katerega mu brezplačna pravna pomoč ni bila dodeljena. V nadaljevanju podaja svoj izračun stroškov za prvi, ponovljeni in pritožbeni postopek v zneskih 4.535,06 EUR, 1.695,60 EUR in 1.249,88 EUR, poleg tega mu gredo stroški tolmačenja in izvedencev v višini 3.424,78 EUR. Sodišče je zmotno ugotovilo tožnikov uspeh v pravdi, ta ne znaša 62 %, ampak 68,27 % in je tudi iz tega razloga sodba v stroškovnem delu zmotna. Tožnik priglaša pritožbene stroške od pritožbeno sporne vrednosti 1.915,14 EUR.

3. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Glede vzročne zveze navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno pripisalo obseg celotne škode, ki jo je tožnik utrpel, prometni nesreči z dne 29. 3. 2012, torej tu obravnavanemu škodnemu dogodku, saj je bilo v obsežnem dokaznem postopku ugotovljeno, da tožnikovo zdravstveno stanje ni samo posledica te prometne nesreče, ampak tudi padca po stopnicah novembra 2011, v katerem si je tožnik poškodoval desno zapestje, in degenerativnih sprememb v predelu desne rame. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo, da je škodni dogodek predstavljal sprožilni dejavnik ter zmotno ni upoštevalo izvedenčevih ugotovitev, da bi do težav, kot jih ima tožnik sedaj v desnem zapestju in desni rami, zaradi predhodne poškodbe in degenerativnih sprememb prišlo najkasneje v desetih letih. Sodišče bi moralo upoštevati časovni obseg vzročnosti ter zmanjšati prisojeno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti ter odškodnino za prestane tožnikove telesne bolečine z upoštevanjem predhodne poškodbe in njegovih degenerativnih sprememb, do mesečne rente pa bi bil upravičen največ do 29. 3. 2012. Sodišče ni upoštevalo izvedenčeve ugotovitve, da bi tožnik zaradi padca po stopnicah v novembru 2011 lahko šele čez več mesecev občutil posledice poškodbe, ne glede na tu obravnavano prometno nesrečo. Tožnik izpodbija tudi višino prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode kot občutno previsoko, saj odstopa od ustaljene sodne prakse. Pri tem je nenavadno, da je sodišče ob prvem odločanju za isto nepremoženjsko škodo dosodilo 44.000 EUR, v ponovljenem postopku pa 65.000 EUR, pri čemer iz sodbe niso razvidni prepričljivi razlogi za takšno drugačno odločitev. Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo primere II Ips 775/2007 (VS001599), II Ips 285/2012 (VS002484) in II Ips 155/2015 (VS002654), ki so hujši in s tožnikovim primerom niso primerljivi. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožniku določi ustrezno nižjo denarno odškodnino za nastalo škodo, vključno s stroškovno posledico, ter priglaša pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka toženkine pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnikova pritožba je delno utemeljena, toženkina pritožba pa ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik kot sovoznik 29. 3. 2012 težje poškodovan v prometni nesreči v Avstriji in od toženke po zavarovalni polici iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja zahteva plačilo nepremoženjske in premoženjske škode. Tudi v ponovljenem postopku toženka svojo pasivno legitimacijo priznava ter v pritožbi ne izpodbija več ugotovitve sodišča prve stopnje, da do zastaranja ni prišlo.1 Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo navodila pritožbenega sodišča ter pridobilo tožnikovo zdravstveno dokumentacijo, v katero je vpogledal tudi izvedenec ter toženka v zvezi s to okoliščino postopkovnih kršitev ne uveljavlja več. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo, da je bil tu obravnavani škodni dogodek, to je nesreča z dne 29. 3. 2012, sprožilni dejavnik za nastanek tožnikovih težav z desnim zapestnim in desno ramo, saj tožnik zaradi degenerativnih sprememb in predhodne poškodbe desnega zapestja ter posledično utrpele psevdoartroze do škodnega dogodka ni imel nobenih težav. Zato tožnikovih škodnih posledic ni razmejilo, ampak je ugotovilo, da v celoti obstoji vzročna zveza med nesrečo z dne 29. 3. 2012 in tožnikovimi poškodbami kot jih zatrjuje v tem postopku.2 Za toženko je še vedno sporna vzročna zveza med škodnim dogodkom in obsegom nastale škode ter višina vtoževane terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje glede še spornih okoliščin pravilna v dejanskem in pravnem pogledu ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb pravdnih strank.

_Toženkina pritožba_

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je tožnik poko navikularne kosti desnega zapestja utrpel ob padcu dne 20. 11. 2011,3 torej je ta poškodba pri tožniku pred nesrečo z dne 29. 3. 2021 nesporno obstajala, a mu ni povzročala nikakršnih težav. Sodišče je pravilno povzelo tudi ugotovitve izvedenca, da so pri tožniku pred spornim škodnim dogodkom obstajale degenerativne spremembe v desni rami. Izvedenec je razmejil posledice, ki so nastale pri tožniku, in sicer 50 % zaradi poškodb v škodnem dogodku, ostalih 50 % pa kot vpliv predhodnih poškodb, to je psevdoartroze zaradi poke navikularne kosti in degenerativnih sprememb. Tako ugotovljenega dejanskega stanja toženka s pritožbo v ponovljenem postopku ne izpodbija. Sodišče je upoštevalo izvedenčevo ugotovitev, da bi se pri tožniku zaradi degenerativnih sprememb in psevdoartroze najkasneje v desetih letih pojavile posledice, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo, da je možno, da bi težave zaradi poškodbe desnega zapestja ob padcu po stopnicah nastopile ne glede na obravnavni škodni dogodek.

8. V sodni praksi je utrjeno stališče, da degenerativne spremembe, ki so neme in oškodovancu pred škodnim dogodkom ne povzročajo nobenih težav, ne morejo biti podlaga za deljeno odgovornost, ter nadalje, da ker mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega kot je, je pri degenerativnih spremembah, ki se prej niso manifestirale, odveč ugibanje, kdaj bi se le-te sicer pojavile.4 Ker so bile po ugotovitvah izvedenca tožnikove pred škodnim dogodkom že prisotne degenerativne spremembe v desni rami neme, v tem delu ni mogoče govoriti o deljeni vzročnosti. Se je pa pritožbenemu sodišču glede na v sodni praksi utrjeno stališče, da se upošteva osebno stanje oškodovanca, ki je prirojeno oziroma pred škodnim dogodkom nastane ali se razvije spontano in ni posledica nikogaršnjega ravnanja ali opustitve,5 postavilo vprašanje, ali je v obravnavanem primeru tožnikova predhodna poškodba, to je poka navikularne kosti desnega zapestja in iz tega nastala psevdoartroza, kakorkoli vplivala na tožnikove težave ob in po škodnem dogodku. Ali drugače, ali je v okviru sprožilnega elementa dopustno upoštevati tudi poškodbe kot tisto osebno stanje poškodovanca, ki izključuje deljeno odgovornost. Iz citirane odločbe II Ips 331/2015 jasno izhaja, da v okvir osebnega stanja oškodovanca, ki ga je treba kot takšnega sprejeti, spadajo tudi predhodne poškodbe. Iz te odločbe je razvidno, da je oškodovanec predhodno utrpel zlom ključnice, zaradi katere je bilo zdravljenje ponovnega zloma ključnice v novem škodnem dogodku daljše in bolj zapleteno, pa predhodna poškodba kot pravnorelevanten vzrok ni bila priznana. Enako tudi v zadevi VIII Ips 135/2010, kjer je bila zaradi nezgode v letu 1991 predhodno hrbtenjača že okvarjena, pa se je oškodovančevo zdravstveno stanje do novega škodnega dogodka že do določene mere saniralo. Nasprotno se je škoda v predhodni nezgodi štela kot pravnorelevanten vzrok v zadevah, ki jih citira sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, to je VSRS II Ips 594/2008 in II Ips 597/2008. V prvem primeru gre za predhodne težave s kolenom, v drugem primeru pa za predhodne težave s hrbtenico. V obeh primerih je bila ugotovljena deljena vzročnost iz razloga, ker sta oškodovanca pred novim škodnim dogodkom že imela težave s kolenom oziroma hrbtenico. Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tu obravnavani škodni dogodek sprožilni dejavnik za tožnikove težave z desnim zapestjem in desno ramo, saj so bile tako degenerativne spremembe, kot psevdoartroza zaradi poke navikularne kosti, pred tem škodnim dogodkom neme in tožniku niso povzročale težav. Ali še drugače, za razmejitev vzročnosti je odločilnega pomena odgovor na vprašanje, katera je tista škoda, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka.6 Odgovor je, da je tu obravnavni škodni dogodek tožniku povzročil vso nastalo škodo, saj predhodno ni imel težav zaradi osebnih lastnosti in stanja po predhodni poškodbi.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z obsegom škode, ki bi se tožniku zaradi predhodne poškodbe desnega zapestja pojavila, saj je izvedenec izpovedal, da bi postopoma, najkasneje v desetih letih, pri tožniku prišlo do določenih težav, a da gre samo za orientacijo, za grobo oceno, poškodbe pa bi bile nedvomno dosti blažje, kot so sedaj po novem škodnem dogodku. Prav tako je izpovedal, da lahko udarnina pri degenerativno spremenjenih sklepih povzroči izrazite težave, te pa so se pri tožniku pojavile v desni rami po škodnem dogodku. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vzročne zveze upoštevati tožnikove degenerativne spremembe in predhodno poškodbo desnega zapestja, so ob povedanem neutemeljene, tako glede predlaganega zmanjšanja odškodnine, kot glede časovnega obsega vzročnosti, kar velja tudi za prisojeno rento.7

10. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora sodišče, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. Toženka se opredeljeno pritožuje zoper višino prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter v zvezi s celotno odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, preostalih posameznih postavk (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti) pa konkretno ne izpodbija. Ker je kljub odmeri odškodnine po posameznih postavkah bistvena primerjava celotne odmerjene odškodnine s podobnimi primeri, je pritožbeno sodišče poleg toženkinih pritožbenih navedb preverilo tudi ali je sodišče prve stopnje pri odmeri pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznalo 43.000 EUR, kar je v času odločanja predstavljalo 34,5 povprečnih plač. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti zaradi telesnih poškodb 50 % do 70 % in imajo takšne ugotovitve oporo v izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi s strani izvedenca ugotovljene tožnikove psihične težave ter da tožnik zaradi navedenega trpi hude duševne bolečine. Odškodnina iz tega naslova je priznana v dokaj visokem znesku,8 a je ustrezna glede na tožnikove telesne in psihične težave. Sodišče prve stopnje je navedeno odškodnino ustrezno umestilo med podobne primere, to je II Ips 563/2008 (VS002384), VIII Ips 368/2009 (VS002170) in II Ips 775/2007 (VS001599). Pravilno je obrazložilo, da so primeri, na katere se sklicuje toženka, to so II Ips 632/2005 (VS001621), II Ips 877/2007 (VS001769) in II Ips 259/2004 (VS001389), lažji in s tožnikovim niso primerljivi.

12. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 16.000 EUR (13 povprečnih plač), kar je po oceni pritožbenega sodišča prav tako ustrezno. Ob tem se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na zadevi VSRS II Ips 775/2007 (VS001599) in II Ips 285/2012 (VS002484), saj je po oceni pritožbenega sodišča prva, kjer je bilo dosojenih 15,25 plač, s tožnikovim primerljiva, v drugi (15,15 plač) pa gre nekoliko hujši primer, kar je sodišče pravilno opredelilo. Zgoraj navedene tri, s strani toženke predstavljene primere, gre tudi glede te postavke opredeliti za lažje, zato jih ni bilo mogoče upoštevati. Prav tako ne pritožbene navedbe, da pri tožniku po škodnem dogodku ni bila potrebna hospitalizacija, saj je bil hospitaliziran in je imel dva zahtevna operativna posega.

13. Iz naslova duševnih bolečin zaradi pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 4.000 EUR, kar pritožbeno sodišče ocenjuje za visoko, na zgornji meji podobnih primerov oziroma celo nekoliko nad njo. Tako je bilo v zadevi II Ips 285/2012 (VS002484), ko je šlo za hujši primer kot tožnikov, za sekundarni strah prisojenih 1.300 EUR, v primerljivi zadevi II Ips 775/2007 (VS001599) je bilo za hujši strah prisojenih 3.000 EUR, v zadevi II Ips 368/2009 (VS002170), kjer je šlo za hujši strah pred morebitno amputacijo, pa nekaj čez 3.000 EUR. Pritožbeno sodišče odškodnine iz te postavke ni znižalo iz dveh razlogov. Najprej, ker se toženka do te postavke v pritožbi določno ni opredelila, ter nadalje, ker je bistvena skupno odmerjena odškodnina.

14. Odmerjena odškodnina iz naslova skaženosti v višini 2.000 EUR je po oceni pritožbenega sodišča prav tako ustrezno odmerjena, saj gre pri tožniku za brazgotini na zapestju in na medenici, ki ju je lažje zakriti in predstavljata le blago obliko skaženosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, a je pravilno upoštevano tudi, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi položaja roke, ki je ne more uporabljati.

15. Sodišče prve stopnje je tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo prisodilo odškodnino v višini 65.000 EUR, kar v času odločanja predstavlja 55,6 povprečne plače. Tako odmerjeno odškodnino pritožbeno sodišče ocenjuje za ustrezno, pri čemer je v okviru celotne odškodnine prišlo do izravnave med postavkama iz naslova strahu, kjer je bila odmerjena nekoliko višja odškodnina kot v podobnih primerih, in postavko telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kjer je bila odmerjena nekoliko nižja odškodnina kot v podobnih primerih. Ne drži pritožbena navedba, da primer II Ips 155/2015 (VS002654), ki ga toženka v pritožbi izpostavlja kot hujšega, ni primerljiv s tožnikovim. Tam je oškodovanec res utrpel več različnih hudih telesnih poškodb, vendar ne gre spregledati, da je v tu obravnavanem primeru tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti 50 % do 70 %, ob upoštevanju psihičnih težav pa še večje. Nenazadnje je bila v obeh zadevah pri oškodovancih ugotovljena invalidnost III. stopnje. Ob povedanem so toženkine pritožbene navedbe v zvezi z višino dosojene odškodnine v celoti neutemeljene.

_Tožnikova pritožba_

16. Tožnik izpodbija stroškovni del sodbe v IV. in V. točki izreka. Njegova pritožba je delno utemeljena. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo nagrado odmeriti od končne vrednosti spornega predmeta, to je od 152.593,20 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se je vrednost spornega predmeta med pravdo večkrat povišala.9 Ni dopustno odmeriti nagrade od višje vrednosti, če je bila v trenutku, ko je nastala pravica do nagrade, vrednost spornega predmeta nižja. Glede pritožbenih navedb o izhodiščni vrednosti za izračun nagrade, ki jo tožnik ob vrednosti točke 0,459 EUR opredeli na 1.600 odvetniških točk in ob vrednosti točke 0,60 EUR na 1.400 odvetniških točk, je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje pri obračunu napačno upoštevalo obe vrednosti točke. Čeprav so bila nekatera dejanja v tem pravdnem postopku opravljena še pred uveljavitvijo spremembe OT, je z vidika odmere stroškov bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki. Sodna praksa o tem je utrjena in obširna.10 Navedeno pomeni, da je bilo treba v tem postopku nagrado odmeriti ob upoštevanju točke 0,60 EUR. Prav ima tožnik v pritožbi, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnikov uspeh znaša 62 %. Ob upoštevanju končne vrednosti spornega predmeta v višini 152.593,20 EUR in priznanega dela, ki znaša 104.172,21 EUR, kar je v pritožbi pravilno navedeno, znaša tožnikov uspeh v pravdi 68,27 %, zaokroženo na 68 %. Ob zgoraj navedenih izhodiščih je pritožbeno sodišče tožnikove stroške, kot jih je opredelil v pritožbi za prvi, ponovljeni in pritožbeni postopek ponovno izračunalo, pri čemer gre ugotoviti, da so v pritožbi navedeni stroški identični tožnikovim priglašenim stroškom v postopku pred sodiščem na prvi stopnji in v prvem pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, kar tožnik v pritožbi ne izpodbija, da mu gre za prvi in ponovljeni postopek polovična nagrada iz razloga, ker mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, kar pa ne velja za pritožbeni postopek, saj brezplačne pravne pomoči v prvem pritožbenem postopku ni imel. Toženka se zoper odločitev o stroških ni pritožila. Njenih stroškov tudi tožnik ne izpodbija, zato je sodišče upoštevalo priznane stroške, kot so navedeni v 38. točki obrazložitve.

17. Glede na tekom postopka spremenjene vrednosti spornega predmeta izhodiščne vrednosti za izračun višine nagrade znašajo za 61.690,96 EUR in 66.510,42 EUR 1000 točk, za 123.166,70 EUR 1300 točk in za 152.593,20 EUR 1400 točk. Ob upoštevanju polovične nagrade gre tožniku za prvi postopek: za odškodninski zahtevek 550 točk, za tožbo 500 točk, za prvo pripravljalno vlogo 500 točk, za drugo pripravljalno vlogo 375 točk, za tretjo, četrto, peto in šesto pripravljalno vlogo po 250 točk, za sedmo pripravljalno vlogo 325 točk, za osmo pripravljalno vlogo 325 točk in za deveto pripravljalno vlogo 350 točk. Za narok 22. 6. 2016 gre tožniku 500 točk, za porabo časa 50 točk, za prihod na narok 20 točk. Za narok dne 15. 3. 2017 mu gre 250 točk, za prihod na narok 20 točk, za narok dne 10. 1. 2018 250 točk, za prihod na narok 20 točk, za narok dne 10. 10. 2018 350 točk in za prihod na narok 20 točk. Skupaj gre tožniku za prvi postopek nagrada v višini 5.405 točk. V ponovljenem postopku gre tožniku polovična nagrada za deseto, enajsto in dvanajsto pripravljalno vlogo po 350 točk, za narok 18. 9. 2020 350 točk ter za prihod na narok 20 točk, skupaj 1420 točk. Tožniku gre za prvi in ponovljeni postopek skupaj 6825 točk, kar po vrednosti točke 0,6 EUR znaša 4.095 EUR. 2 % materialni stroški od 1000 točk znašajo 12 EUR, 1 % od preostanka točk 75,90 EUR, skupaj z nagrado pa 4.182,90 EUR, 22 % DDV od tega znaša 920,24 EUR, stroški skupaj pa 5.103,14 EUR. Tožnik v pritožbi zahteva 6.230,66 EUR, zato je s strani pritožbenega sodišča izračunan znesek v okviru s pritožbo izpodbijanega dela. Temu je treba dodati stroške tolmačev in izvedencev v višini 3.424,78 EUR, kar ni prerekano s strani nobene stranke, torej gre tožniku za prvi in ponovljeni postopek na prvi stopnji 8.527,92 EUR. Glede na tožnikov uspeh v pravdi znaša 68 % 5.798,98 EUR, kar mora toženka vrniti v proračun sodišča. 18. V prvem pritožbenem postopku, kjer je bila sporna vrednost 33.084 EUR, izhodiščna vrednost pa 700 točk, gre tožniku za pritožbo 875 točk, za odgovor na toženkino pritožbo (izhodiščna vrednost 1400 točk) pa bi mu šlo 1750 točk, a je zahteval 1200 točk. 2075 točk ob vrednosti 0,6 EUR znaša 1.245 EUR, 2 % materialni stroški od 1000 točk znašajo 12 EUR, 1 % materialni stroški od preostanka točk pa 6,45 EUR, skupaj 1.263,45 EUR. 22 % davek na dodano vrednost znaša 277,96 EUR, vse skupaj 1.541,41 EUR. Ker tožnik zahteva pritožbene stroške v višini 1.249,88 EUR, je sodišče ta znesek upoštevalo, saj bi s priznanjem višjega zneska prekoračilo njegov zahtevek. 68 % od priznanih pritožbenih stroškov znaša 849,92 EUR. Toženkini priznani pritožbeni stroški znašajo 1.701 EUR, 32 % pa 544,32 EUR. Razlika v višini 305,60 EUR gre v tožnikovo korist. 19. Ob povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi 351. člena ZPP sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da je v IV. točki izreka prisojeni znesek 4.900,18 EUR nadomestilo z zneskom 5.798,98 EUR in v V. točki izreka prisojeni znesek 90,01 EUR nadomestilo z zneskom 305,60 EUR. V presežku je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20. S pritožbo je tožnik zahteval spremembo stroškov v njegovo korist v višini 1.915,14 EUR, uspel pa z zneskom 1.114,39 EUR, kar predstavlja njegov 60 % pritožbeni uspeh in mu mora toženka v tem delu povrniti pritožbene stroške. Tožnikova nagrada za pritožbo znaša 375 točk, kar znaša 225 EUR, materialni stroški znašajo 4,50 EUR, skupaj 229,50 EUR. 22 % DDV na ta znesek znaša 50,49 EUR, vse skupaj 279,99 EUR. 60 % navedenih stroškov znaša 167,99 EUR. Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške, tožniku pa mora povrniti celotne pritožbene stroške za odgovor na pritožbo. Tožnikova nagrada za odgovor na pritožbo znaša 1000 točk, kar znaša 600 EUR, materialni stroški 12 EUR, skupaj 612 EUR, 22 % DDV 134,64 EUR, vse skupaj 746,64 EUR. Skupaj tožnikovi pritožbeni stroški, ki mu jih mora povrniti toženka, znašajo 914,63 EUR (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

1 Da ni prišlo do zastaranja, je v prvem pritožbenem postopku II Cp 1066/2019 potrdilo tudi pritožbeno sodišče. 2 8. točka obrazložitve. 3 Kar tudi v ponovljenem postopku ni bilo mogoče objektivno preveriti, saj je izvedenec ugotovil in ob zaslišanju izpovedal, da zgolj z rentgenskim slikanjem poke navikularne kosti niso potrdili, drugih preiskav pa niso opravili. 4 VSL II Cp 2255/2018, VSL II Cp 3285/2010, VSL II Cp 1923/2019, VSRS 948/2006. 5 VSRS II Ips 331/2015. 6 VSRS VIII Ips 135/2010. 7 VSL I Cp 226/2021, VSL III Cp 1017/2016, VSM I Cp 262/2017, VSC Cp 527/2018, VSRS II Ips 178/2007. 8 V zadevi VSL II Cp 1057/2017, ki je nekoliko hujši kot tu obravnavani (otrok in povsem neuporabna roka), je bila iz tega naslova prisojena odškodnina 55 plač. 9 34. točka obrazložitve. 10 VSM I Cp 570/2019, VSL I Cpg 85/2020, I Cp 1523/2019, II Cp 1645/2019, II Cp 1793/2019.