Jedro

Tožnikov delovni proces ni potekal nepretrgano in ni zahteval stalnega vsiljenega ritma dela. Zato mu, četudi je med odmorom ostal na delovnem mestu, odmora ni bilo treba posebej zagotavljati, saj si ga je lahko sam določil. Če bi bil zaradi prihoda vozila na mejni prehod odmor prekinjen, bi ga lahko koristil v več delih. Delavcu je odmor lahko zagotovljen tudi na tak način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa toženke z dne 3. 9. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 12. 2019, zahtevek za plačilo mesečnih bruto zneskov nadomestila za neizkoriščeni odmor za mesec julij 2014 in za obdobje od novembra do decembra 2014, od januarja do februarja 2015, od maja do avgusta 2015 in za december 2015, od februarja do aprila 2016 in za junij 2016 ter od avgusta do septembra 2016 in od novembra do decembra 2016, od januarja do marca 2017, od maja do oktobra 2017 in za december 2017, od januarja do aprila 2018, od junija do avgusta 2018 in za oktober 2018, plačilo davkov in prispevkov od teh zneskov in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 672,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naloži v plačilo vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s "počitkom" in ne z "delovnim časom", in kot takšnega so ga dolžna upoštevati tudi slovenska sodišča. Iz stališč Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba, saj ta odstopanja od ureditve pojmov delovni čas in čas počitka v 2. členu ne dopušča. Ta dva pojma se med seboj izključujeta. Vmesne kategorije ni (sodba SEU C-344/19). Dejstvo, da se odmor všteva v delovni čas in je plačan, ne vpliva na s tem povezane pravice delavcev do regeneracije in počitka. Pojem "efektivni delovni čas" je enak pojmu "delovni čas" po Direktivi. Dejstvo, da ZDR-1 čas odmora všteva v delovni čas, ne pomeni, da je njegova opredelitev drugačna od tiste po Direktivi. Tozadevna stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 54/2021 niso pravilna. Vrhovno sodišče RS ni pristojno tolmačiti pojmov prava skupnosti, ampak bi moralo glede na primarnost prava EU postaviti predhodno vprašanje SEU. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da je odmor vmesna kategorija med delovnim časom in počitkom, je v nasprotju s stališči SEU v zadevi C-107/19. Sodišče je pri intenzivnosti dela nepravilno upoštevalo le število opravljenih mejnih kontrol, ne pa tudi ostalih delovnih nalog (npr. nadzor območja državne meje, opazovanje okolice), ki jih je tožnik opravljal, ko mejnih kontrol ni bilo. Takrat ni "zgolj čakal na delo", bil je na razpolago delodajalcu, na delo se je moral odzvati takoj. Bil je objektivno in bistveno omejen v prostem razpolaganju s časom. Z opravljanjem delovnih nalog ni mogel prenehati zaradi nepredvidljivosti morebitnih prekinitev in takojšnjega odziva, zato je ves čas njegove prisotnosti na delovnem mestu "efektivni delovni čas" in ne čas odmora kot čas počitka. Narava dela mu ni omogočala, da bi odmor koristil, njegova pravica do odmora je bila kršena, saj je bistvo koriščenja pravice do odmora v tem, da delavec v tem času doseže njen namen. Koriščenje odmora bi mu bilo zagotovljeno le z zamenjavo, ki pa mu ni bila zagotovljena. Ker je tožnik ves čas, tudi v času trajanja odmora v dolžini 45 minut opravljal delo, je efektivno delal 12 ur in ne 11 ur in 15 minut, kar pomeni, da je opravil več dela. Tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati nastanka premoženjske škode, ker morebitno delo v času odmora ne pomeni dodatno opravljenega dela, glede na to, da je čas odmora skladno s 3. odstavkom 126. člena ZDR-1 plačan enako kot če bi delal in zato ne gre za nadurno delo. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS to delo sicer ne predstavlja nadurnega dela, je pa sigurno več opravljeno delo, za katerega tožnik ni prejel plačila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Očitana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ni podana. Sodišče je izvedene dokaze vestno in skrbno ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj. Na podlagi uspeha celotnega postopka je pravilno ocenilo, katera dejstva šteje za dokazana. Na tako pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom tožnika, ki se nanaša na neizkoriščeni odmor med delom v času zaposlitve pri toženki na Postaji mejne policije A., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole, med drugim na mejnih prehodih B., C., D., E. in F., pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki ureja pravico do odmora. Pravilno je presodilo, da je bila ta pravica tožniku v vtoževanem obdobju zagotovljena.

6. Pritožba v pretežni meri nasprotuje stališčem, kot bi izhajala iz sklepa VIII Ips 54/2021, kar ne sodi v okvir tega spora, in jih razume zmotno. Vrhovno sodišče RS v tem sklepu, izdanem v primerljivi zadevi, kot je tožnikova, odmora ni umestilo v delovni čas oziroma "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Kot je dodatno pojasnilo v sklepu DoR 74/2021, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora.

7. Zadevi Sodišča EU C-107/19 in C-344/19, na kateri se sklicuje tožnik v pritožbi, za obravnavani spor nista uporabljivi, saj je v prvi navedeni zadevi šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v drugi navedeni zadevi pa za vprašanje, ali se pripravljenost za delo oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov (izpovedi prič, podatki o prometu vozil) pravilno ugotovilo, da je intenzivnost tožnikovega dela, med katerim večkrat in dalj časa ni opravljal mejne kontrole, objektivno omogočala izrabo odmora.

9. Iz ugotovitev izhaja, da je bila največja frekvenca prehodov meje na mejnem prehodu B., zato so do 22 ure opravljali kontrolo trije policisti, kar jim je omogočalo menjavo za čas odmora, če pa sta bila samo dva, sta za čas odmora dobila zamenjavo. Tako je tožnik odmor lahko koristil. V nočni izmeni je bila intenzivnost prehodov meje bistveno manjša, zato je tožnik v tem času lahko koristil odmor vsaj v dveh delih, čeprav je bil v nočni izmeni le še z enim policistom.

10. Mejni prehodi C., D., E. in F. so manjši mejni prehodi, ki so jih večinoma uporabljali domačini za pot na delo. Mejni prehodi D., E. in F. niso bili odprti 24 ur na dan. Na C. je povprečno prestopilo mejo 12,35 potnikov na uro, v D. 10,45, v E. 7,60 in na F. 5,02 potnika na uro. Tako je pravilen zaključek, da je tožnik lahko koristil odmor vsaj v dveh delih, čeprav ni imel vnaprej določene zamenjave. Tožnikov delovni proces ni potekal nepretrgano in ni zahteval stalnega vsiljenega ritma dela. Zato mu, četudi je med odmorom ostal na delovnem mestu, odmora ni bilo treba posebej zagotavljati, saj si ga je lahko sam določil. Če bi bil zaradi prihoda vozila na mejni prehod odmor prekinjen, bi ga lahko koristil v več delih. Delavcu je odmor lahko zagotovljen tudi na tak način.

11. Tožniku tudi ni bilo potrebno ves čas nadzorovati okolice, ni mu bilo potrebno takoj prebrati prispele depeše, dejstvo, da je imel prižgano radijsko zvezo, pa tudi ne predstavlja posega v pravico do odmora, saj iz izpovedi G. G. izhaja, da se je morebiti zgodilo, da so po zvezi prejeli pomembno informacijo za delo na mejnem prehodu le enkrat v nekaj mesecih. Tako tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da bi mu bil odmor zagotovljen le v primeru zamenjave, saj to glede na navedeno ne drži. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je imel tožnik na mejnem prehodu B. zagotovljeno zamenjavo in je odmor lahko koristil, obremenjenost ostalih mejnih prehodov pa ni bila tolikšna, da odmora ne bi mogel koristiti, mogoče kdaj tudi v dveh delih.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).