Jedro

Ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode kot temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, je bila njena zahteva utemeljeno zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), s katero je tožeča stranka, v tožbi zoper odločbo o odvzemu koncesije, predlagala, naj sodišče do pravnomočne odločitve v sporu zaradi odvzema koncesije odloči, da je do nadaljnjega upravičena izvajati koncesijsko dejavnost, tožena stranka pa ji je dolžna plačevati storitve, kot je določeno s koncesijsko pogodbo ter ji tega ne sme preprečevati ali omejevati, niti ne sme prenašati opravljanja te dejavnosti na tretjo osebo oziroma dopuščati tretjim osebam, da opravljajo to dejavnost. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni ustrezno utemeljila težko popravljive škode, ki naj bi se ji prizadela z izvršitvijo izpodbijane odločbe tožene stranke, kar je predpogoj za izdajo predlagane začasne odredbe. Presodilo je tudi, da z izvršitvijo izpodbijane odločbe ne bo prizadeta javna korist. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča napačna in da je v predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljila in izkazala odločilno podlago za izdajo začasne odredbe, to je obstoj nevarnosti nastanka težko popravljive škode in s tem potrebnosti začasne ureditve spornega razmerja. S predlagano začasno odredbo je tožeča stranka zahtevala le ohranitev obstoječega stanja tako, da do pravnomočnosti odločitve o odvzemu koncesije še naprej izvaja gospodarsko javno službo, saj bo sicer morala odpustiti večje število delavcev, vzdrževati bo morala opremo in stroje, kar je znatno finančno breme (stroški že nastajajo), prihodkov od opravljanja gospodarske javne službe pa ne bo več imela. Nerazumljivo je, da glede na sodno prakso, izguba v višini 1.200.000 EUR in nujnost odpovedi pogodb o zaposlitvi 41 delavcem, ne predstavlja zadostnega razloga za izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče je z izpodbijanim sklepom odstopilo od svoje sodne prakse in prakse, ki izhaja iz odločb ustavnega sodišča. Navaja štiri primere, ko je to sodišče pri presoji zakonitosti podzakonskih predpisov začasno zadržalo njihovo izvajanje. Iz teh odločitev jasno izhaja, da je ohranitev obstoječega stanja med koncesionarjem in koncedentom vedno razlog za izdajo začasne odredbe, s katero se prvotno stanje ohranja. Pri tem velja izpostaviti tudi dejstvo, da je upravno oziroma ustavno sodišče izdalo navedene sklepe o začasnem zadržanju ob dejstvu, da je prizadetim grozila nižja škoda, če se škoda izraža v obliki števila delavcev, ki jih bo potrebno odpustiti oziroma stroškov, ki bodo bremenili koncesionarja. Zato predlaga ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da je odločitev sodišča pravilna in zakonita. Materialna škoda, ki jo tožeča stranka zatrjuje, sama zase ne pomeni težko popravljive škode, saj je vsaka materialna škoda načeloma popravljiva, kar je že večkrat ugotovilo upravno in ustavno sodišče. Pritožnik v pritožbi tudi ne navaja konkretnih okoliščin in dejstev, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode in ne izkaže, da taka pavšalna navedba škode, zanj predstavlja težko popravljivo škodo. Zatrjevanje poslovne izgube je neutemeljeno in je v nasprotju z naravo in vsebino javne službe, ki se primarno izvaja, ne glede na dobiček, dejavnost se financira iz proračuna, tožeča stranka pa v javnih listinah - bilancah ni izkazovala presežka. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odstop od sodne prakse, posamezna odločba sodišča pa ne predstavlja formalnega pravnega vira in sodišče nanjo ni vezano. Enako stališče, kot ga je zavzelo sodišče v obravnavanem primeru, je sprejelo že v več drugih novejših odločbah. Napačne in neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke, da bo morala odpustiti večje število delavcev zaradi prenehanja koncesijske dejavnosti, kakor tudi, da bo to ogrozilo njen obstoj. Nobene neposredne povezave ni med izvršitvijo izpodbijanega akta in nastankom težko popravljive škode, tožeča stranka pa tudi ni navedla, zakaj je ta škoda nepopravljiva. Iz poslovnega izida tožeče stranke ni mogoče sklepati, da bi zaradi izvršitve izpodbijanega akta nastala težka finančna situacija za tožečo stranko. Za potrebne javne službe je razpolagala z 41 delavci, od katerih je tožena stranka prevzela že 26, ki so tožeči stranki odpovedali delovno razmerje. Drugačne navedbe tožeče stranke so zavajajoče. Prav tako je tožeča stranka 12.11.2008 predala naprave za opravljanje javne službe. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje glede prizadetosti javne koristi in škode, ki bi toženi stranki nastala v primeru ugoditve predlagane začasne odredbe. Zato predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo odstopilo od ustaljene upravno-sodne prakse in tudi od prakse ustavnega sodišča, ni utemeljen. V primerih, ki jih pritožba navaja, je šlo za spore v zvezi z odločitvami o izbiri koncesionarja in za presojo tako upravnega sodišča kot ustavnega sodišča, da je izdaja začasne odredbe potrebna, ker bi v primeru uspeha v upravnem sporu in ugotovitvi, da je bila izbira koncesionarja nezakonita, odpadla možnost vzpostavitve prejšnjega stanja in si tako stranka kljub uspehu v sporu ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja. Ker temeljijo odločitve, ki jih tožeča stranka navaja, na povsem drugačni pravni in dejanski podlagi, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je odstopilo od ustaljene sodne prakse.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in njegovo presojo, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Začasna odredba po navedeni zakonski določbi predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče, seveda ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži, sicer na podlagi zakona dovoljeno, izvršitev dokončnega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Tožena stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe opredelila finančno škodo z navedbo podatkov o obsegu dejavnosti in o višini stroškov za izvajanje koncesijske dejavnosti na letni ravni ter z okoliščino, da bo v primeru prenehanja izvajanja te dejavnosti izgubilo delo 41 delavcev. S tem so povezani stroški odpravnin in odgovornost, ki bi jo bremenila v primeru uspeha v upravnem sporu. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tako opredeljene škode ni mogoče priznati kot težko popravljivo glede na specifične določbe iz 43. in 44. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS - Uradni list RS, št. 32/93 in nadaljnji). Iz zakonske določbe 2. alinee 1. odstavka 44. člena ZGJS izhaja, da koncesionar s podpisom koncesijske pogodbe prevzame določeno tveganje, saj ima koncedent pravico in možnost, da med trajanjem koncesijske pogodbe z občinskim odlokom (koncesijskim aktom) spremeni pogoje oziroma način opravljanja gospodarskih javnih služb (2. odstavek 3. člena ZGJS). To tveganje pa je zakonodajalec zmanjšal z določbo 3. odstavka 44. člena ZGJS, ki daje koncesionarju v takih primerih odškodninsko varstvo po predpisih o razlastitvi (3. odstavek 43. člena ZGJS).

Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da že večkrat sprejeto stališče (tudi Ustavnega sodišča RS), da je materialna škoda praviloma popravljiva in zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da finančni učinek odvzema koncesije ni težko popravljiva škoda in se pritožbeno sodišče s tem strinja.

Pogoja težko popravljive škode tožeča stranka tudi ni izkazala s trditvijo, da bo morala odpustiti 41 delavcev, ki so bili zaposleni pri opravljanju del, ki so se izvajala na podlagi koncesije. Tudi stroški, ki bi morebiti lahko nastali s prenehanjem delovnega razmerja nekaterim delavcev ne predstavljajo težko popravljive škode. Tožeča stranka ni izkazala, da v okviru svoje registrirane dejavnosti nima možnosti prerazporeditve delavcev na druga dela do meritorne odločitve v tem upravnem sporu. Morebitne škode, ki bi tožeči stranki utegnila nastati v zvezi s kadrovskimi razporeditvami oziroma odpravninami delavcem, pa ni mogoče šteti za težko popravljivo škodo, glede na odškodninsko zavezanost koncedenta po ZGJS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).