Jedro

Dobroverni lastniški posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, in to tudi po tem, ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti.

Okoliščine, iz katerih izhaja, da tožnikova posestna prednika za izvajanje posesti na predmetni nepremičnini nista imela pravnega naslova, bi ob potrebni skrbnosti, ki se zahteva ob posedovanju nepremičnine, morala biti znana tudi tožniku samemu. Tožniku bi ob izvrševanju posesti v letu 2005 moralo biti znano, na kakšnem pravnem temelju sta njegova posestna prednika pričela izvrševati posest na nepremičnini, na kateri je bila od leta 2004 dalje v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica toženke. Tožniku pa je bila informacija o stvarnih pravicah na nepremičnini dostopna tudi prek vpogleda v zemljiško knjigo, kateri vpisi imajo publicitetni učinek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik mora toženki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 388,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je tožnik postal lastnik nepremičnine z ID znakom del stavbe 0000-1111-22 k. o. 0000 ..., stavba 1111, del stavbe 22 (ID 000), v naravi garaža (1. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnik toženki v roku 15 dni povrniti 1.159,89 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je tožnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

3. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v stečajnem postopku nad toženko prijavil izločitveno pravico na nepremičnini z ID znakom del stavbe 0000-1111-22 k. o. 0000 ..., stavba 1111, del stavbe 22 (ID 000). Zatrjevana izločitvena pravica je bila prerekana, zato tožnik v tej pravdi v skladu s prvim odstavkom 310. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) zahteva ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, pri kateri je kot lastnica v zemljiški knjigi vknjižena toženka. Ta nepremičnina v naravi predstavlja garažo v izmeri 26,70 m², ki se nahaja pod klančino, ki vodi na ... v Ljubljani.

6. Iz tožbenih navedb izhaja, da je klančino, ki vodi na ploščad in pod katero se nahaja garažni prostor, zgradil GP A. Garažni prostor pod navedeno klančino pa sta dokončala in uredila (ometala, pobelila, postavila garažna vrata in napeljala elektriko) tožnikov stari oče B. B. in tožnikov oče C. B. To garažo sta vse od leta 1974, ko je bila urejena, pa do leta 2005, imela v posesti tožnikova stari oče in oče. Od leta 2005 dalje pa ima garažo v izključni posesti tožnik, ki tako navedeno nepremičnino že 15 let nemoteno uporablja. Tožnik je v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da toženka nikoli ni gradila navedene klančine za na ploščad, prav tako pa tudi ne garaže pod klančino. Izvajalec del na klančini naj bi bil GP A. in ne toženka. B. B. je bil zaposlen kot gradbeni delovodja v GP A. in kot vodja del na konkretnem gradbišču klančino zgradil drugače kot je predvideval načrt gradbenih del (po navedbah tožnika bi morala biti klančina zgrajena tako, da bi bila zapolnjena). Gradbeni načrt izvajalca garažnega prostora na mestu, kjer se nahaja klančina, ni predvideval. Tožnik je trdil, da je nepremičnino, na kateri se nahaja garaža, priposestvoval v skladu s 43. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 20. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL). Zatrjeval je, da ima skupaj s pravnima prednikoma nepremičnino v nemoteni dobroverni lastniški posesti že 46 let. 7. Na podlagi tako zatrjevanega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izkazal dobre vere za priposestvovanje sporne nepremičnine, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Taka odločitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

8. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem so v skladu s 43. členom SPZ dobra vera, lastniška posest in pretek časa. Dokazno breme obstoja lastniške posesti skozi določeno priposestvovalno dobo nosi priposestvovalec, medtem ko se dobrovernost domneva (9. člen SPZ), tako da mora nedobrovernost dokazovati nasprotna stranka. Za priposestvovanje se zahteva dobra vera lastniškega posestnika. Takšno posest ima tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari. Dobroverni lastniški posestnik je torej tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari.1 To praviloma2 pomeni, da mora posestnik za obstoj dobre vere izkazati pravni naslov za svojo (lastniško) posest. 9. V obravnavanem primeru je za presojo dobrovernosti tožnikovih posestnih prednikov potrebno upoštevati tudi Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je veljal v času, ko sta tožnikova stari oče in oče izvrševala posest na predmetni nepremičnini.3 Po pravilih ZTLR je bilo priposestvovanje mogoče na podlagi dobroverne posesti (t. i. izredno priposestvovanje) ali pa na podlagi dobroverne in zakonite posesti (t. i. redno priposestvovanje). Dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let (drugi odstavek 28. člena ZTLR). Dobroverni posestnik nepremične stvari, na katerih ima nekdo drug lastninsko pravico, pa pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let (četrti odstavek 28. člena ZTLR). Tudi po ZTRL je bila torej ena od predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem dobra vera. Po drugem odstavku 72. člena ZTLR je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Podana morata biti torej dejanski (dejanska oblast nad stvarjo) in voljni element (zavest o lastništvu nepremičnine). Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi po tem, _ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah_. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti.4

10. Iz zgoraj povzetih tožnikovih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnikov stari oče, ki je v prostoru pod klančino uredil garažni prostor, vedel oziroma moral vedeti, da ni lastnik tega dela nepremičnine. Kot delovodji pri GP A., ki je bil zadolžen za izgradnjo klančine, mu je namreč moralo biti znano, da predmetna nepremičnina ne pripada njemu. Ni je namreč (klančine in prostora pod klančino) gradil v svojem imenu, temveč za svojega delodajalca. Tožnikova stari oče in oče sta torej morala vedeti, da stvar, ki sta jo imela v posesti, ni bila njuna. Trditve, da sta pravna prednika tožnika pod klančino postavila garažna vrata, prostor uredila in zanj ves ta čas plačevala stroške vzdrževanja, na drugačno presojo ne morajo imeti vpliva. Kljub temu, da se dobra vera domneva, iz ugotovljenih okoliščin ob pričetku izvajanja posesti jasno izhaja, da je že tožnikov stari oče moral in mogle vedeti, da je garažni prostor uredil na tujem zemljišču. Drugačnih okoliščin, na podlagi katerih bi bil mogoč sklep, da sta se tožnikova posestna prednika upravičeno štela kot lastnika predmetne nepremičnine, tožnik ni zatrjeval. 11. Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da ker iz trditev tožnika samega izhaja, da je njegov pravni prednik (stari oče) izgradnjo klančine opravljal za svojega delodajalca oziroma je klančino gradil GP A., stari oče pa je bil pri njem le zaposlen, pridobitev lastninske pravice ni mogoča niti na temelju določila 24. člena ZTLR torej po pravilih o gradnji na tujem svetu.5

12. V skladu s četrtim odstavkom 45. člena SPZ se v primeru, ko je bil posestni prednik nedobroveren, dobra vera posestnega naslednika presoja samostojno. Kot rečeno, je priposestvovalec lahko v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice le tedaj, ko utemeljeno misli, da je postal lastnik stvari, torej da utemeljeno misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice.

13. Po presoji pritožbenega sodišča bi zgoraj navedene okoliščine, iz katerih izhaja, da tožnikova posestna prednika za izvajanje posesti na predmetni nepremičnini nista imela pravnega naslova, ob potrebni skrbnosti, ki se zahteva ob posedovanju nepremičnine, morala biti znana tudi tožniku samemu. Tožniku bi tako ob izvrševanju posesti v letu 2005 moralo biti znano, na kakšnem pravnem temelju sta njegova posestna prednika pričela izvrševati posest na nepremičnini, na kateri je bila od leta 2004 dalje v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica toženke. Kot obrazloženo, opisane okoliščine ob pričetku izvrševanja posesti na predmetni nepremičnini v letu 1974 pojmovno izključujejo posestnikovo zavest o lastništvu nepremičnine. Tožniku pa je bila informacija o stvarnih pravicah na nepremičnini dostopna tudi prek vpogleda v zemljiško knjigo, kateri vpisi imajo publicitetni učinek. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi sicer tožnik sploh ni zatrjeval okoliščin, na katere bi lahko on oziroma njegova posestna prednika utemeljeno oprli svoje prepričanje, da so lastniki predmetne nepremičnine.

14. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo tožnika in predlaganih prič, zagrešilo kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah (EKČP). Iz doslej obrazloženega izhaja, da niti tožnik niti nihče od njegovih posestnih prednikov ni bil dobroverni posestnik sporne parcele, zato priposestvovanje ni niti začelo teči. Slednje izhaja že iz trditvene podlage tožnika. Ker iz zatrjevanih dejstev tožnika ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je tožba nesklepčna. Prvostopenjsko sodišče zato utemeljeno ni izvajalo dokazov z zaslišanjem tožnika in predlaganih prič. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izvajanje teh dokazov nepotrebno. Sodišče namreč ne izvaja dokazov, če dokaz ne služi dokazovanju dejstev, pravnorelevantnih za odločitev o tožbenem zahtevku. Tožnik zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi lahko sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnika in predlaganih prič ugotovilo, da je lastninsko pravico priposestvoval, da je za predmetno nepremičnino plačeval stroške vzdrževanja, da je garažo zgradil posestni prednik tožnika ter da je imel sporno garažo preko posestnih prednikov tožnik v dobroverni posesti od 1974 naprej.

15. Prav tako pa tudi ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni opravilo glavne obravnave. Prvostopenjsko sodišče je pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo izvedlo dne 21. 1. 2022, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 1. 2022, ki se nahaja v spisu (list. št. 82, redna št. 29 v spisu). Iz podatkov sodnega spisa izhaja tudi, da je bil tožnik preko svojega pooblaščenca na narok za glavno obravnavo tega dne pravilno vabljen (vročilnica pripeta k list. št. 73 v spisu), vendar se naroka nista udeležila ne tožnik ne njegov pooblaščenec. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku kršilo tožnikovo pravico do ustne obravnave zato ne more biti utemeljen.

16. Za odločitev v tej zadevi pa so irelevantne in s tem tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da odločba Geodetske uprave RS ne more biti podlaga za vpis lastninske pravice toženke v zemljiško knjigo, da za navedeni prostor ne obstaja niti gradbeno niti uporabno dovoljenje in da toženka tožnika in njegova posestna prednika nikoli ni opozorila, da je lastnica sporne nepremičnine. Tožnik bi moral za svoj uspeh v tej pravdi dokazati obstoj predpostavk za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, zato zgolj z izpodbijanjem pravne podlage za vpis toženkine lastninske pravice v zemljiško knjigo ne more uspeti.

17. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

18. O stroških pritožbenega sodišča je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške, mora pa toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženki v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), 20 točk za končno poročilo stranki, 10,4 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22% DDV, ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 388,25 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

1 Glej M. Tratnik v M. Juhart in drugi: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 263. 2 Drugače velja le v primeru priposestvovanja lastninske pravice na obmejnem delu nepremičnine, ko posestnik pridobi določeno nepremičnino v last v katastrski meji, ki pa se ne ujema z dejansko mejo oziroma mejo, vidno v naravi. Obravnavani primer ni tak. 3 Ob pričetku priposestvovalne dobe je priposestvovanje sicer urejal Obči državljanski zakonik (ODZ). V skladu z načelnim pravnim mnenjem XXIII. skupne seje Zveznega vrhovnega sodišča, republiških vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 14. in 15. 12. 1983 (Poročilo VS SI, 1985/I, str.1), pa se v primeru, kot je obravnavan, ko je prišlo do spremembe zakona med tekom priposestvovalne dobe, za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZTLR in do njegove uveljavitve še niso pretekli, uporabijo določila ZTLR. Tako tudi sodba VSM I Cp 135/2019. 4 Tako npr. sodba VS RS II Ips 377/2011. 5 Prvi odstavek navedenega člena je določal: Če zgradi nekdo, ki je lahko imetnik lastninske pravice, stavbo ali drugo zgradbo (gradbeni objekt) na zemljišču, na katerem ima nekdo drug lastninsko pravico (graditelj), pridobi lastninsko pravico tudi na zemljišču, na katerem je zgradil gradbeni objekt, ter na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo tega gradbenega objekta, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je vedel za gradnjo in se ni takoj uprl.