Jedro

Z začasno odredbo ni mogoče začasno zadržati nastopa pravnih posledic izdaje odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka iz 2. oziroma 3. odstavka 100. člena ZUreP-1, to je zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi in prepovedi prometa z nepremičninami, za katere je začet razlastitveni postopek, saj te pravne posledice nastopijo po samem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Svojo odločitev je oprlo na določbo 2. in 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US).

Tožeča stranka je vložila tožbo proti delni odločbi Upravne enote Trebnje z dne 14.4.2008, ter odločbi tožene stranke z dne 4.8.2008. Z odločbo prvostopenjskega organa je bilo med drugim odločeno, da se začne postopek razlastitve tam navedenih nepremičnin, na katerih je vknjižena lastninska pravica tožeče stranke, da ni dopusten z navedenimi nepremičninami pravni promet oziroma njihovo bistveno spreminjanje ter da se s to odločbo Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča Trebnje odredi vpis zaznambe o začetku razlastitvenega postopka na nepremičninah, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži njene izvršitve. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke, le 6. točko izreka, s katero je bilo odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve, je odpravila.

V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavani zadevi za izdajo odložitvene začasne odredbe nista izpolnjena z ZUS-1 predpisana pogoja, ki se nanašata na izpodbijani akt. Izpodbijani akt, ki je predmet tega upravnega spora, je zaradi nesuspenzivnosti pritožbe že bil izvršen z vpisom zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka v zemljiško knjigo. Odreditve ukrepov, ki bi predstavljali drugačno začasno ureditev stanja glede spornega razmerja, pa tožeča stranka ni predlagala in zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi odločalo o izdaji ureditvene začasne odredbe.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je po vloženi pritožbi tožena stranka delno odločbo odpravila v celoti, zadevo pa vrnila prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje. Odločitev prvostopenjskega sodišča je povsem zgrešena, saj predstavlja zgolj del problema, kajti posledice začetka postopka razlastitve so še druge, pomembnejše. Razlastitveni upravičenec lahko namreč na nepremičninah začne pripravljalna dela, to pa pomeni prenos oziroma odvzem posesti. Iz obrazložitve sicer odpravljene prvostopenjske odločbe z dne 14.4.2008 je razvidno, da je upravni organ predvidel rok dejanske izročitve nepremičnine v posest upravičencu, kar prej navedeno zgolj potrjuje. Z izdano začasno odredbo bi bila izpolnjena ena od možnosti rešitve razmerja v primeru, da sodišče vloženi tožbi ugodi in poseže v odločbo tožene stranke tako, da bi delna odločba prvostopenjskega organa z dne 14.4.2008 vzdržala v celoti. Po mnenju tožeče stranke gre za nepotrebno naglico, favoriziranje Republike Slovenije oziroma DARS-a v želji izgradnje avtoceste. Zato bi bilo nujno, da bi prvostopenjsko sodišče razpisalo narok za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka še opozarja, da je s praktično identično obrazložitvijo bil izdan tudi sklep v zadevi U 1958/2008. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje z razpisom naroka ter neposredno izvedbo dokazov, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zahtevala izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Izdajo začasne odredbe je tožeča stranka predlagala v zvezi z izpodbijano odločbo o uvedbi razlastitvenega postopka, izdano na podlagi Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/02 in nadaljnji). V skladu s 1. odstavkom 100. člena ZUreP-1 upravni organ izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana, in odloči o uvedbi postopka razlastitve. V skladu z izrecno določbo 2. odstavka 100. člena ZUreP-1 pa se začetek razlastitvenega postopka zaznamuje v zemljiški knjigi na podlagi odločbe o začetku razlastitvenega postopka, ki jo upravni organ po uradni dolžnosti pošlje zemljiški knjigi. Zaznamba uvedbe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi ima za posledico prepoved pravnega prometa z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja (3. odstavek 100. člena ZUreP-1).

Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo in stališčem prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Z začasno odredbo namreč ni mogoče začasno zadržati nastopa pravnih posledic izdaje odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka iz 2. oziroma 3. odstavka 100. člena ZUreP-1, to je zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi in prepovedi prometa z nepremičninami, za katere je začet razlastitveni postopek, saj te pravne posledice nastopijo po samem zakonu, kar je vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo (npr. I Up 176/2007, I Up 109/2007). Z začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 se po presoji vrhovnega sodišča lahko zadrži le izvršitev izpodbijanega akta. Nastop navedenih pravnih posledic iz 2. oziroma 3. odstavka 100. člena ZUreP-1, to je vpis zaznambe v zemljiško knjigo in prepoved prometa, pa ne nastane z izvršitvijo odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka, pač pa na podlagi izrecnih določb 100. člena ZUreP-1. Nastopa izrecnih zakonskih pravnih posledic ni mogoče začasno zadržati z začasno odredbo. K navedenemu pa vrhovno sodišče le še dodaja, da sama uvedba postopka razlastitve že po naravi stvari ne more predstavljati težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo vprašanja verjetne izkazanosti težko popravljive škode.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da bo razlastitveni upravičenec lahko pričel s pripravljalnimi deli, kar bo pomenilo dejanski prenos oziroma odvzem posesti. Sama razlastitev nepremičnin tožeče stranke je namreč stvar posebnega postopka in posebne odločbe (102. člena ZureP-1), zoper katero pa ima tožeča stranka samostojna pravna sredstva v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu, enako velja tudi za dovolitev pripravljalnih del (101. člen ZUreP-1). Pritožbene ugovore oziroma navedbe o favoriziranju investitorja ter v zvezi s sklicevanjem na drug upravni spor pa vrhovno sodišče zavrača kot neupoštevne.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Odločitev o pritožbi zajema tudi odločitev o povračilu stroškov pritožbenega postopka. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.