Up-90/96

5.12.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. T., ki ga zastopa R. K., odvetnik v R. na seji senata dne 5. decembra 1997

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba M. T. zoper odredbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 15 in 27/96 z dne 26.3.1996 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija odredbo Okrožnega sodišča v Kranju v tistem delu, v katerem se odreja izvedenstvo psihiatrične stroke za pritožnika. Zatrjuje kršitev pravic iz 34. in 35. člena Ustave in kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave.

2.Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, da ustavni pritožbi ugodi, napadeno odredbo pa odpravi tako, da "izreče, da se zoper pritožnika pripor odpravi", ker naj bi samo odprava pripora tista, ki lahko prepreči škodljive posledice, ki so že nastale z vročitvijo odredbe o izvedbi dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, hkrati pa naj bi to terjala tudi narava kršene ustavne pravice. - Kolikor bi Ustavno sodišče štelo, da pravna sredstva zoper odredbo še niso izčrpana, pritožnik (smiselno) predlaga izjemno odločanje na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

3.Ena od predpostavk za vložitev ustavne pritožbe je izčrpanost pravnih sredstev (tretji odstavek 160. člena Ustave in prvi odstavek 51. člena ZUstS). Praviloma se ustavna pritožba lahko vloži šele potem, ko so izčrpana vsa, redna in praviloma tudi izredna pravna sredstva. Izjema od tega načela je določena v drugem odstavku 51. člena, ki dopušča vložitev ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev ob pogoju, da je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Sprejeto je torej načelo, da Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin odloča o ustavni pritožbi le, če zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso bile odpravljene pri sodiščih na podlagi rednih in izrednih pravnih sredstev.

4.V obravnavanem primeru pritožnik zatrjuje kršitev pravice do duševne celovitosti, zasebnosti, osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. in 35. člena Ustave ter kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ki naj bi bile storjene v kazenskem postopku z neutemeljeno odreditvijo psihiatričnega izvedenstva s strani predsednika senata v fazi priprav na glavno obravnavo. V čem naj bi bila z izdano odredbo kršena pritožnikova pravica do obrambe v pomenu, ki ga daje tej pravici Ustava (glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-27/95 z dne 24.10.1996 in št.Up 34/93 z dne 8.6.1995), vlagatelj ustavne pritožbe ne pove, zato obstoja procesnih predpostavk za odločanje o zatrjevani kršitvi te pravice Ustavno sodišče ni preizkušalo. Preizkusilo jih je torej le glede zatrjevane kršitve ustavnih pravic iz 34. in 35. člena Ustave. Da predstavlja pregled po psihiatričnem izvedencu poseg v ustavno varovano nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, je Ustavno sodišče že ugotovilo v odločbi št. Up 11/92 z dne 24.10.1996 (OdlUS V/2, 188). Poseg je dopusten ob pogojih, ki jih za omejitev človekove zasebnosti določa Ustava v drugem odstavku 37. člena, in po katerem lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča nedotakljivost človekove zasebnosti ne upošteva, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Zakon o kazenskem postopku določa, da sodišče postavi izvedenca psihiatrične stroke, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, duševne motnje ali duševne zaostalosti prištevnost izključena ali zmanjšana (prvi odstavek 265. člena). Pred postavitvijo izvedenca- psihiatra mora torej sodišče v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali so podane določene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sum o obstoju duševne bolezni, duševne motnje ali duševne zaostalosti ter hkrati pretehtati, ali je poseg v zasebnost za potek kazenskega postopka nujno potreben. Odločba sodišča, ki jo za vsak poseg v nedotakljivost zasebnosti terja Ustava, je v predhodnem postopku odredba o postavitvi izvedenca, da bi bilo obdolžencu zagotovljeno učinkovito varstvo njegovih ustavnih pravic, pa mora biti odredba obrazložena.

5.Ob upoštevanju dejstva, da zoper odredbo o postavitvi izvedenca psihiatra kot posamični akt pritožba ni možna in ob dejstvu, da ob vložitvi ustavne pritožbe rok za vložitev izrednega pravnega sredstva zoper odredbo še ni potekel, je senat preizkusil obstoj pogojev za odločanje Ustavnega sodišča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo v svojih odločitvah, morata biti pogoja iz drugega odstavka 51. člena ZUstS podana kumulativno in v ustavni pritožbi tudi izkazana, da se Ustavno sodišče lahko odloči o izjemni predčasni obravnavi ustavne pritožbe.

6.V tej zadevi po oceni senata ni podan noben od zahtevanih zakonskih pogojev. O postavitvi izvedenca psihiatra je sodišče izdalo odredbo in jo, tudi kolikor se nanaša na pritožnika, obrazložilo. Zagovor obdolženca - pritožnika, ki se v obrazložitvi izpodbijane odredbe navaja kot razlog za odreditev psihiatričnega izvedenstva, suma v pritožnikovo prištevnost v času storitve kaznivih dejanj sam po sebi res ne vzbudi. Zato pa se v kazenskem spisu nahajajo še drugi podatki, zlasti poročila svetovalnih služb, zaradi katerih o očitnosti zatrjevane kršitve zaradi povsem neutemeljene postavitve izvedenca-psihiatra v konkretnem primeru vendarle ni mogoče govoriti. S tem, ko pritožnik v ustavni pritožbi posplošeno navaja, da bi z izvršitvijo odredbe nastala pritožniku "okvara na duševnem zdravju", pa tudi obstoja drugega zakonsko določenega pogoja - da bi "z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice"- ni uspel izkazal. Gre namreč le za trditev, ki ni utemeljena z nobenimi konkretnimi podatki o vzrokih in okoliščinah, ki bi kazale na možnost nastanka škodljivih posledic zdravniškega pregleda za pritožnika. Zato je ob nespornem dejstvu, razvidnem iz sodne odredbe, da je sodišče odredilo standarden zdravniški specialistični pregled in ob nadaljnji izrecni trditvi ustavne pritožbe, da je pritožnik duševno povsem zdrava oseba, ni mogoče upoštevati v smislu grozečih nepopravljivih posledic, ki bi narekovale odločanje Ustavnega sodišča še preden je zoper izpodbijani akt izčrpano sodno varstvo. Ker po navedenem pogoja za predčasno obravnavo ustavne pritožbe nista podana, je bilo potrebno ustavno pritožbo v skladu z določbo 2. alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS kot preuranjeno zavreči.

7.O pritožnikovem predlogu za odpravo pripora Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe, s katero se izpodbija odredba o postavitvi izvedenca psihiatra, ne more odločati. Takšen predlog bi Ustavno sodišče lahko obravnavalo le v primeru, če bi pritožnik izpodbijal tiste odločbe, s katerimi je sodišče zoper njega odredilo ali podaljšalo pripor.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 2. alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič