Jedro

Uspeh tožnice s podrejenim zahtevkom ob neuspehu s primarnim zahtevkom zahteva uporabo pravil za delni uspeh v pravdi. Po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sklepa plačati tožeči stranki ( v nadaljevanju tožnici) stroške postopka v znesku 2.765,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po preteku roka za izpolnitev te obveznosti in tečejo do plačila.

2.Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pritožuje toženka. Sklep izpodbija v celoti, in sicer iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka v pritožbi navaja, da je tožnica tožbeni zahtevek spremenila, saj je poleg obstoječega uveljavljala še drug podrejen zahtevek. Primarni tožbeni zahtevek je bil pravno povsem zgrešen, saj na njegovi podlagi tožnica ne bi mogla uspeti in tudi ni uspela. Šele po spremembi tožbe je tožnica podrejeno uveljavljala pravno tehnično pravilen zahtevek. Po spremembi tožbe je tožnica s tehničnega oziroma procesnega vidika uveljavljala zahtevek, ki če bi bil utemeljen, bi dal tožnici sploh možnost za uspeh. Glede na navedeno je tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti propadla. Primarni in podrejen zahtevek sta vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njiju je podvrženo vrstnemu redu, ki ga izbere tožeča stranka. V konkretnem primeru tako glede na vsebino tožbenih zahtevkov, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago, ni mogoče izključiti, da je podrejen tožbeni zahtevek nadomestil primarnega. Sodišče prve stopnje bi posledično moralo presojati uspeh pravdnih strank ločeno, glede na primarni in podrejen zahtevek. Tožnica ni upravičena do stroškov do spremembe tožbe, saj je do tega trenutka uveljavljala tožbeni zahtevek, s katerim je v celoti propadla. Šele po spremembi tožbe in z uveljavitvijo podrejenega zahtevka, katerega trditve so se dopolnile in zaradi katerega je bil izveden še en narok za glavno obravnavo, je jasno, da je tožnica uspela samo s podrejenim zahtevkom in še to se ji lahko priznajo samo stroški za pravdna dejanja od spremembe tožbe naprej. V preostanku je tožnica v celoti propadla, saj podrejen zahtevek ni mogel nadomestiti primarnega, ki je bil v celoti zgrešen in bi v primeru odločanja samo o primarnem tožbenem zahtevku tožnica v celoti propadla. Iz sklepa oziroma spremembe tožbe ne izhaja višina spornega predmeta za podrejen zahtevek, zato je sodišče arbitrarno določilo vrednost spora na 21.000,00 EUR, kar je povsem zgrešeno. Brez določitve vrednosti spornega predmeta podrejenega zahtevka tudi ni mogoče odmeriti stroškov, zato opisano postopanje sodišča predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno in nepravilno navedlo, da je tožnica le dodala vmesni ugotovitveni zahtevek. Tožnica je po mnenju pritožbe pravno pravilno in v celoti oblikovala samostojen podrejeni zahtevek, zato je povsem zgrešeno naziranje v sklepu, da je v primeru odločanja o podrejenem zahtevku šlo za odločanje o vmesnem ugotovitvenem zahtevku. Tožnica je upravičena samo do povračila potrebnih stroškov od spremembe tožbe naprej. Zato so na tožničin končni uspeh vplivala samo dejanja od spremembe tožbe naprej. Do spremembe tožbe je tožnica uveljavljala samo primarni tožbeni zahtevek in je glede na uspeh v celoti propadla, saj je glede na odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka v celoti uspela toženka. Po mnenju pritožbe mora tožnica toženki povrniti potrebne stroške, saj jih je povzročila krivdno, ker njen pravno usposobljen zastopnik, ki je prava vešč, ob podaji tožbe ni oblikoval pravno pravilnega tožbenega zahtevka. Zato toženka ni dolžna nositi stroškov tožnice do spremembe tožbe. Pritožba predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter zahtevek v celoti zavrne, oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Toženka je priglasila stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7.Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je tudi uporabilo materialno pravo.

8.Izpodbijani sklep ima razumne ter logično preverljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih in ga je mogoče formalno preizkusiti kot skladno razumljivo celoto. Po presoji sodišča druge stopnje ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna odločitev - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Ta procesna kršitev tudi ni podana, kadar sodišče prve stopnje zavestno neko dejstvo ne umesti med odločilna dejstva ali je to sicer storilo, pa se izkaže za napačno, saj gre v teh primerih za kršitev pravilne uporabe materialnega prava.

9.Pritožba neutemeljeno zatrjuje obstoj kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz spremembe tožbe naj ne bi izhajala višina spornega predmeta in bi jo naj sodišče prve stopnje določilo arbitrarno na 21.000,00 EUR. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje drugi odstavek 44. člena ZPP, štelo, da znaša vrednost spornega predmeta, torej tudi podrejenega zahtevka, 21.000,00 EUR, kot ga je navedla tožnica za primarni zahtevek.¹ Za to je imelo razumen razlog, saj se tudi podrejeni zahtevek nanaša na isto nepremičnino kot primarni zahtevek, tožnica pa tudi v podrejenem zahtevku zahteva neveljavnost vknjižbe lastninske pravice in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, kar vse izhaja iz obrazložitve sodbe P31/2023 z dne 28.1.2025.

10.Bistvo izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje je, da kljub zavrnjenemu primarnemu zahtevku uspeh tožnice ne more biti zgolj polovičen, ker zaradi zavrnjenega zahtevka niso nastali posebni stroški. Po presoji sodišča prve stopnje je tožnica v podrejenem zahtevku zaobsegla besedilo iz prvotnega zahtevka, ki mu je le dodala vmesni ugotovitveni zahtevek na ugotovitev neobstoja pravnega razmerja, pri čemer je vrednost spornega predmeta ostala enaka. To pomeni, da so bili stroški postopka enaki, kot če bi tožnica postavila zgolj podrejen zahtevek, zato je treba njen uspeh obravnavati kot popoln (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

11.Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v zadevi odločilo, s sodbo P 31/2023 z dne 28. 1. 2025, ki je postala pravnomočna 20. 3. 2025. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica uveljavljala kot primarnega, in sicer, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe lastninske pravice do celote v korist toženke na parceli 311/4 k.o. ..., da se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov tako, da postane lastnik do celote, parcel 311/4 k.o. ..., tožnica (I. točka izreka sodbe). Ugodilo pa je podrejenemu zahtevku tožnice, da se ugotovi, da dogovor iz sodne poravnave oziroma sodna poravnava številka 204/214 sklenjena pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu dne 29. 10. 2015 v delu, ki se nanaša na prenos lastninske pravice, na nepremičnini parcelna številka 311/4 k.o. ..., na toženko, ne obstaja (dejansko predstavlja samo ta del zahtevka nov zahtevek). Vknjižba lastninske pravice na nepremičnini parcelna številka 311/4 k.o. ... na ime toženke je neveljavna ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer tako, da se pri nepremičnini parcelna številka 311/4 k.o. ... izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist toženke ter se znova vpiše lastninska pravica v korist tožnice do celote. Sodišče je, torej primarni zahtevek zavrnilo, podrejenemu zahtevku pa je v celoti ugodilo.

12.Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da v zvezi z primarnim tožbenim zahtevkom v obravnavanem pravdnem postopku niso nastali dodatni stroški, ki bi jih morala kriti tožnica, ki z primarnim zahtevkom ni uspela. Pri odločitvi, v zvezi z povrnitvijo potrebnih stroškov v obravnavani pravdni zadevi, je potrebno izhajati iz dejstva, da je primarni zahtevek tožnica postavila z vložitvijo tožbe 5.9.2023. Nato pa je po prejemu odgovora na tožbo, po svojem novem pooblaščencu, 6.5.2024, postavila še podrejeni zahtevek (list.št. 49 do 55 spisa). V vmesnem obdobju sodišče prve stopnje ni opravilo nobenega naroka. Edino dejanje toženke, v obdobju od vložitve primarnega zahtevka do tožničine postavitve podrejenega zahtevka, je bil vložen odgovor na tožbo. Iz tožničinega primarnega zahtevka izhaja, da je tožnica že v tožbi v zvezi z primarnim zahtevkom zahtevala, da sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe lastninske pravice in izbris toženke iz zemljiške knjige ter vzpostavitev prvotnega zemljiškoknjižnega stanja z ponovnim vpisom tožnice v zemljiško knjigo pri obravnavani nepremičnini. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve sodbe, P 31/2023 z dne 28.1.2025, zavzelo pravilno stališče, da je tožnica v podrejenem zahtevku zaobsegla besedilo iz prvotnega zahtevka (neveljavnost vknjižbe lastninske pravice in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), ki mu je dodalo zahtevek na ugotovitev neoobstoja pravnega razmerja (o neobstoju dogovora o prenosu lastninske pravice). Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da je bila poravnava sklenjena na neobstoječem pogodbenem temelju in na neobstoječi podlagi, in sicer v delu, ki se nanaša na parc. št. 311/4 k.o. ... Kar pa je za odločitev v postopku odločanja o stroških postopka najpomembneje pa je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so trditvena, dokazna in pravna podlaga tožbe ostale iste.

13.Uspeh tožnice s podrejenim zahtevkom ob neuspehu s primarnim zahtevkom zahteva uporabo pravil za delni uspeh v pravdi. Po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Upoštevaje obrazloženo je po presoji sodišča druge stopnje, ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera, ko torej v zvezi z primarnim zahtevkom niso nastali posebni nepotrebni stroški, ki bi se nanašali samo na primarni zahtevek, je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožnici, ki je v celoti uspela z podrejenim zahtevkom, povrniti stroške postopka, pravilna.

14.Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

144. člen ZPP določa:"(1)Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, pa tožeča stranka v tožbi navede, da je pripravljena namesto izpolnitve zahtevka sprejeti določen denarni znesek, se vzame kot vrednost spornega predmeta ta znesek. (2)V drugih primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. (3)Če v primeru iz drugega odstavka tega člena tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost ali če tožeča stranka navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena tega zakona, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem takoj odloči na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe.² Tretji odstavek 182. člena ZPP določa:"Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen."