Jedro

Materialnopravni kriteriji za urejanje meje v sodnem postopku izhajajo iz 77. člena SPZ, ki hkrati vzpostavlja hierarhijo metod odločanja, ki jih je pri tem mogoče uporabi. Teh kriterijev sodišče zato ne more uporabiti v poljubnem vrstnem redu, temveč si mora prizadevati, da mejni spor reši najprej na podlagi močnejše pravice in le subsidiarno, če pogoji za odločanje na tej osnovi niso podani, mejo uredi na podlagi zadnje mirne posesti. Šele kadar se tudi zadnja mirna posest ne da ugotoviti, pride v poštev razdelitev sporne mejne površine po pravični oceni.

Skladno z drugim odstavkom 77. člena SPZ se močnejša pravica sicer domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku ozirom skladno z določili sedaj veljavnega ZEN šteje za urejeno mejo (20. člen ZEN), s čemer je vzpostavljena izpodbojna domneva, ki jo zainteresirani udeleženec lahko izpodbija in močnejšo pravico dokazuje tudi drugače. Ker takšna zakonska dikcija razporeja zgolj trditveno in dokazno breme, zgolj dejstvo, da takšna domneva v obravnavanem primeru ni vzpostavljena, sicer ne predstavlja ovire za ureditev meje na osnovi močnejše pravice, vendar pa je trditveno in dokazno breme v tem primeru na stranki, ki se nanjo sklicuje.

Izrek

I. Pritožbi predlagateljev in prvega nasprotnega udeleženca se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje, s tem, da njegov izrek - v tretjem odstavku I. točke pravilno glasi: »Meja med parc. št. 1612/0-0 k.o. X v solasti predlagajočih strank M.J. in A.J. in parc. št. 1641/0-0 k.o. X, v lasti prvega nasprotnega udeleženca J.K., se določi tako, da poteka od mejnika na skici terenske meritve označenega s št. 359 v razdalji 47,20 metrov do mejnika št. 505, nadalje v razdalji 41,80 metrov do mejnika št. 357, nadalje v razdalji 47,50 metrov do mejnika št. 506, nadalje v razdalji 39,20 metrov do mejnika št. 355, nadalje v razdalji 39,70 metrov do mejnika št. 507, nadalje v razdalji 34,40 metra do mejnika št. 353, ki predstavlja tromejo med parc. št. 1612/0-0 k.o. X, parc. št. 1641/0-0 k.o. X in parc. št. 1611 k.o. X, ki je v lasti tretjega nasprotnega udeleženca A.G..« - v stroškovni odločitvi v VI. točki pravilno glasi: »Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Prvi nasprotni udeleženec J.K. mora v proračun Republike Slovenije povrniti skupne stroške tega nepravdnega postopa v višini 2.419,17 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.«

II. Predlagatelja sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med sosednje ležečimi nepremičninami udeležencev predmetnega postopka, in sicer med parcelo št. 1628/1, 1628/3 in 1612, vse k.o. X, v solasti predlagateljev, parcelo št. 1629, 1634/1, 1640/1 in 1641, vse k.o. X, v lasti prvega nasprotnega udeleženca, parcelo št. 1686/50 k.o. X, v lasti druge nasprotne udeleženke, parcelo št. 1676/3 k.o. X, ki je javno dobro, ter parcelo št. 1611 k.o. X v lasti tretjega nasprotnega udeleženca, kot je podrobneje razvidno iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa. Izhajajoč iz II. točke izreka tega sklepa vrednost spornega mejnega prostora v izmeri 3.768 m² znaša 2.658,84 EUR. Skladno s III. točko izreka prvostopenjskega sklepa pa je skica terenske meritve, ki jo je na kraju samem dne 21. 5. 2014 izdelal sodni izvedenec geodetske stroke mag. D.K., sestavni del tega sklepa in elaborata sodne ureditve meje št. rezervacije 90255014 z dne 2. 7. 2014, na podlagi katerih se bodo evidentirale spremembe v zemljiškem katastru. Izhajajoč iz IV. točke izreka izpodbijanega sklepa se je meja na kraju samem dne 21. 5. 2014 v točkah št. 503, 504, 501, 500, 502, 505, 506 in 507 označila z mejniki z betonsko glavo, v točkah št. 376, 377, 378, 383, 384, 359, 357, 355 in 353 pa jo označujejo že obstoječi plastični mejniki, ki so bili postavljeni v predhodni meritvi z dne 21. 9. 2007 IDPOS 6063. Sodišče prve stopnje je v V. točki izpodbijanega sklepa nepravdnim strankam naložilo, da tako določeno mejo spoštujejo, ter odločilo, da se bo po njeni pravnomočnosti zaris meje evidentiral v zemljiškem katastru. Skladno s VI. točko izpodbijanega sklepa vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, prvi nasprotni udeleženec pa je v roku 15 dni dolžan predlagajočima strankama povrniti povzročene skupne stroške predmetnega nepravdnega postopka v višini 2.419,17 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščenih pritožujeta predlagatelja ter prvi nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP).

3. Predlagatelja v svoji pritožbi opozarjata na zmotno uporabo materialnega prava, saj menita, da bi sodišče prve stopnje mejo moralo urediti po zadnji mirni posesti skladno z določbo četrtega odstavka 77. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Za to je imelo vso podlago v izvedenih dokazih. Dejansko stanje je zmotno ugotovilo, saj je glede na izpovedbe prič R.K., K.P., H.U., D.V. kot tudi prve predlagateljice ter prvega nasprotnega udeleženca, ki jih pritožba tudi povzema, zadnjo mirno posest sporne meje nedvomno mogoče ugotoviti. Meja je potekala po grebenu, ki je na zgornji strani ceste dobro viden, prvi nasprotni udeleženec pa je vseskozi spoštoval mejo po ograji, ki sta jo je leta 2000 postavila predlagatelja. Tako postavljena ograda je deloma potekala po grebenu med parcelama št. 1628/1 in 1634/1, z izpodbijanim sklepom postavljena meja pa jo je premaknila za 4,8 m pod greben v škodo predlagateljev po celotni dolžni med mejniki 504, preko 501, do 500, čeprav praktično ta del meje med nepravdnima strankama nikoli ni bil sporen. V spodnjem delu pod cesto pa je meja potekala od hrasta z lovsko prežo naprej do kostanja na robu gozda, v gozdu pa se je ravnala po znamenjih, ki so jih naredili gozdarji, vse do trodebelne bukve na tromeji pri potoku, ki se nahaja na mejniku št. 353, ki ni sporen. Razlogi v izpodbijanem sklepu pa so po prepričanju predlagateljev tudi nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar je podan pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 8. točki obrazložitve sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič ugotavlja, da med nepravdnimi strankami meja v zgornjem delu ni bila predmet večjih sporov, kljub temu pa meja, razen v mejniku št. 503, 376 ter 377, poteka povsem v škodo predlagateljev, ki so zatrjevali zadnjo mirno posest po grebenu, ki je razviden tudi s štori in obstoječimi drevesi, kar se upošteva le v mejniku št. 504, kjer je meja postavljena na deblo starega kostanja. V vsem ostalem do mejnika št. 500 na tromeji se je sodišče prve stopnje skoraj v celoti naslonilo na katastrsko mejo. Glede meje v delu pod cesto pa je sodišče prve stopnje določitev meje po pravični oceni praktično v celoti utemeljilo na osnovi katastrsko določene meje, kar po prepričanju pritožbe z določitvijo meje po pravični oceni nima ničesar skupnega. Ob upoštevanju kriterija pravične ocene bi sporni mejni prostor zato moralo razdeliti vsaj po sredini, kar bi pomenilo enako za obe stranki. Nasprotno pa je praktično v celoti ugodilo prvemu nasprotnemu udeležencu, ki je vztrajal pri katastrski meji. Ker slednja meje določene po pravični oceni ne more zrcaliti, so po mnenju pritožnikov razlogi izpodbijanega sklepa nejasni in med seboj v nasprotju, nerazumljiv pa je tudi njegov izrek. Iz tretjega odstavka I. točke le-tega je namreč izpadla določitev meje med mejnikoma št. 355 in 507 ter naprej do mejnika št. 353, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka. Glede na navedeno predlagatelja sodišču druge stopnje predlagata, da njuni pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišče vrne v ponovno odločanje.

4. Prvi nasprotni udeleženec se v svoji pritožbi prvenstveno zavzema za določitev meje po močnejši pravici. Izpostavlja, da v kolikor meja v katastrskem postopku ni dokončno urejena, odpade le domneva močnejše pravice po drugem odstavku 77. člena SPZ, kar pa ne pomeni, da meje po močnejši pravici ni mogoče urediti. Močnejšo pravico je namreč potrebno ugotoviti, prvi nasprotni udeleženec pa jo po prepričanju pritožbe izkazuje glede na to, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, katere sestavni del je sporni mejni prostor. Sodišče prve stopnje sicer zaključuje, da nepravdne stranke močnejše pravice niso uspele izkazati, vendar pa manjkajo razlogi, na podlagi katerih je prišlo do takšne odločitve. Ker ni ugotavljalo, kdo je lastnik spornega mejnega prostora, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker meje ni določilo po kriteriju močnejše pravice, pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Soglasje udeležencev postopka za uporabo tega kriterija glede na vrednost spornega mejnega prostora namreč ni bilo potrebno. V kolikor je sodišče menilo, da ni pogojev za določitev meje po močnejši pravici, pa bi mejo moralo določiti po zadnji mirni posesti. Za odločanje v korist prvega nasprotnega udeleženca ob uporabi tega kriterija je sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku, predvsem glede na izpovedbe prič K.P., R.K., J.Š. pa tudi predlagateljice M.J., namreč imelo podlago. Ker pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhajajo razlogi, zaradi katerih meni, da strankam ni uspelo izkazati zadnje mire posesti, pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tudi določitev meje po pravični oceni pa je po prepričanju pritožbe povsem arbitrarna in neobrazložena. Stanje v naravi in podatki katastra se namreč ne razlikujejo od meje, ki jo je zahteval prvi nasprotni udeleženec. Zakaj je v določenih točkah odstopilo od katastrske meje v škodo prvega nasprotnega udeleženca, pa sodišče prve stopnje ne pojasni, torej zakaj je takšna ureditev meje smotrna za obdelavo zemlje oziroma uporabo zemljišča, oziroma zakaj takšno odločitev zahteva stanje v naravi. Prvi nasprotni udeleženec pa graja tudi prvostopenjsko odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopa, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve v tem delu. V kolikor je menilo, da gre za skupen dokazni predlog in s tem za skupen strošek, bi sodišče prve stopnje plačilo predujma za stroške izvedencev moralo naložiti tudi pritožniku. Ker tega ni storilo, mu je odvzelo možnost, da bi tudi sam zaprosil za brezplačno pravno pomoč, ki bi mu bila glede na dohodke in premoženjsko stanje gotovo odobrena. Glede na navedeno prvi nasprotni udeleženec sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 37. členom ZNP, pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavljata tudi pritožbi, ne ugotavlja, saj je sodišče prve stopnje zavzelo jasne ter skladne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Ob pravilno in v celoti razjasnjenem pravno relevantnem dejanskem stanju je izpodbijano odločitev zato mogoče preizkusiti kot materialnopravno pravilno. Iz tretjega odstavka I. točke izreka izpodbijanega sklepa je res izpadla določitev meje med mejnikom št. 355 do mejnika št. 507 v dolžini 39,70 metrov ter nadalje do mejnika št. 353 v dolžini 34,40 metrov. Z ozirom, da je izhajajoč iz celovite prvostopenjske argumentacije takšno pomanjkljivost v izreku mogoče pripisati kvečjemu očitni pomoti pri prepisu oziroma diktatu izreka, je le-to skladno s 328. členom ZPP sodišče druge stopnje saniralo samo, kot izhaja iz zgornjega izreka.

7. V obravnavani zadevi je nesporno, da sta predlagatelja ter prvi nasprotni udeleženec v letu 2007 angažirala geodetsko podjetje (G. d.o.o.) z namenom, da v naravi vzpostavi katastrsko mejo med sosednje ležečimi nepremičninami v (so)lasti zgoraj navedenih nepravdnih strank. Ker na kraju samem ni bilo doseženega soglasja glede predlaganega poteka meje oziroma sta predlagatelja tako podano soglasje kasneje umaknila, sta bila slednja s strani Območne geodetske uprave ... pozvana (poziv v prilogi A2), da pri pristojnem sodišču v roku 30 dni sprožita postopek za sodno ureditev sporne meje (prvi odstavek 39. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin - v nadaljevanju ZEN), kar sta z vložitvijo predloga v predmetni zadevi pravočasno storila.

8. Materialnopravni kriteriji za urejanje meje v sodnem postopku izhajajo iz 77. člena SPZ,(1) ki hkrati vzpostavlja hierarhijo metod odločanja, ki jih je pri tem mogoče uporabi. Teh kriterijev sodišče zato ne more uporabiti v poljubnem vrstnem redu, temveč si mora prizadevati, da mejni spor reši najprej na podlagi močnejše pravice in le subsidiarno, če pogoji za odločanje na tej osnovi niso podani, mejo uredi na podlagi zadnje mirne posesti. Šele kadar se tudi zadnja mirna posest ne da ugotoviti, pride v poštev razdelitev sporne mejne površine po pravični oceni. Ta kriterij je v obravnavanem primeru uporabilo tudi sodišče prve stopnje, pritožbi pa zmotno zatrjujeta, da možnost za ureditev meje po močnejši pravici oziroma subsidiarno po zadnji mirni posesti predhodno ni bila izčrpana.

9. V obravnavani zadevi je sporen potek meje med parcelo št. 1628/1 v solasti predlagateljev in parcelama št. 1629 ter 1634/1 v lasti prvega nasprotnega udeleženca (meja v zgornjem delu nad cesto) ter potek meje med parcelama št. 1628/3 ter 1612 v lasti predlagateljev in parcelami št. 1634/2, 1640/1 in 1641 v lasti prvega nasprotnega udeleženca (meja na spodnjem delu pod cesto). Reševanje mejnega spora na podlagi močnejše pravice je primarni kriterij za ureditev meje v nepravdnem postopku. Skladno z določbo drugega odstavka 77. člena SPZ je uporaba tega kriterija sicer omejena, saj je, v kolikor vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP),(2) vezana na soglasje nepravdnih strank. Prvi nasprotni udeleženec sicer pravilno ugotavlja, da glede na vrednost spornega mejnega prostora, ki znaša 2.658,84 EUR in ni pritožbeno prerekana, soglasje strank za ureditev meje na podlagi močnejše pravice ne bi bilo potrebno. Z ozirom, da se v pritožbi prvenstveno zavzema za uporabo prav tega kriterija, pa mu vendar velja odvrniti, da sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da takšna pravica v obravnavanem primeru ni izkazana, kar v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno argumentira (6. točka obrazložitve). Skladno z drugim odstavkom 77. člena SPZ se močnejša pravica sicer domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku ozirom skladno z določili sedaj veljavnega ZEN šteje za urejeno mejo (20. člen ZEN), s čemer je vzpostavljena izpodbojna domneva, ki jo zainteresirani udeleženec lahko izpodbija in močnejšo pravico dokazuje tudi drugače.(3) Ker takšna zakonska dikcija razporeja zgolj trditveno in dokazno breme, zgolj dejstvo, da takšna domneva v obravnavanem primeru ni vzpostavljena, kar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja in med strankami niti ni sporno, sicer ne predstavlja ovire za ureditev meje na osnovi močnejše pravice, vendar pa je trditveno in dokazno breme v tem primeru na stranki, ki se nanjo sklicuje. Tega procesnega bremena pa prvi nasprotni udeleženec ni zmogel. Da sta tako predlagatelja kot prvi nasprotni udeleženec zemljiškoknjižna (so)lastnika že zgoraj navedenih nepremičnin v zadevi niti ni sporno in izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov v prilogi A3 in A4. V predmetni zadevi je namreč odprto vprašanje poteka meje med sosednje ležečimi nepremičninami v naravi kot dejanska okoliščina, saj le-ta z mejnimi znamenji ni označena. Prvi nasprotni udeleženec zato zmotno razume, da je vprašanje, kateri od teh nepremičnin pripada sporni mejni pas, na listovni št. 35 in 36 označen z zeleno barvo, mogoče razrešiti izhajajoč iz zemljiškoknjižnih podatkov kot javnih podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Ob tem, ko se nanje v pritožbi neuspešno sklicuje, pa ne gre spregledati, da prvi nasprotni udeleženec svoje močnejše pravice tudi sicer ni izkazal. Ker ni niti zatrjeval niti dokazoval obstoja svoje močnejše pravice na spornem mejnem prostoru, ki bi jo pridobil na katerega od pravno veljavnih načinov (na primer s priposestvovanjem ali dogovorom mejašev o poteku meje), čeprav je bilo trditveno in dokazno breme v tej povezavi na njegovi strani (212. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), tega pa tudi predlagatelja nista storila, sodišče prve stopnje osnove za ureditev sporne meje na podlagi močnejše pravice v nasprotju z naziranjem pritožbe ni imelo.

10. Sodišče prve stopnje je zato v nadaljevanju upravičeno kritično presojalo, ali je sporno mejo mogoče urediti na podlagi zadnje mirne posesti, po izvedenem dokaznem postopku pa je, v kolikor sodno določena meja ni deloma že odraz zadnjega posestnega stanja na spornem mejnem prostoru, pravilno pretehtalo, da nepravdne stranke le-te niso zanesljivo izkazale. Predlagatelja v predlogu za ureditev meje sicer zatrjujeta, da je do nesporazuma med strankama glede poteka meje prišlo šele v postopku ureditve meje v letu 2007, vendar pa sodišče prve stopnje na osnovi izpovedb v postopku zaslišanih prič ter nepravdnih strank pravilno zaključuje, da je med pritožnikoma že predhodno večkrat prihajalo do mejnih sporov. Do prvega takšnega spora je prišlo že leta 1991, ko je prvi nasprotni udeleženec prijavil policiji, da naj bi predlagatelja posekala drevje v njegovem gozdu, kakor izhaja iz izpovedbe prič Š.L. (kot revirni gozdar je na prošnjo policista na terenu v delu pod cesto izmeril panje posekanih dreves, o čemer priča tudi zapisnik v prilogi B6), K.P. ter R.K. kot tudi iz izpovedb prve predlagateljice ter prvega nasprotnega udeleženca. Izhajajoč iz izpovedb slednjih je do nadaljnjih sporov nato prišlo leta 1997, ko je prvi nasprotni udeleženec znova prijavil sečnjo domnevno njegovega drevesa pod robom državne ceste. Da so bili spori glede poteka meje še pogostejši po letu 2000, pa je sodišče prve stopnje prepričljivo sklepalo glede na izpovedbo priče - policista J.O., ki je pojasnil, da je po prijavi tatvine smreke pod državno cesto, ki jo je leta 2000 podal prvi nasprotni udeleženec, kar je zaslišan kot stranka tudi sam potrdil, med nepravdnima strankama posredoval vsaj petnajstkrat. Pojasnil je, da je vsaka stran zatrjevala svoj potek meje med njunima parcelama, v naravi pa meja ni bila označena. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je bila meja v zgornjem delu nad cesto manj sporna (vendar ne nesporna, kot v pritožbi prikazujeta predlagatelja), saj so nepravdne stranke zatrjevale, da teče pod v naravi razvidnim grebenom, ki pa na delu pod cesto ni tako izrazit in je bil viden le nekje do kostanja s prežo oziroma hrasta,(4) ki naj bi predstavljal mejo med parcelama. Iz izpovedb prve predlagateljice ter njene hčere priče H.U. je sicer razbrati, da naj bi nepravdne stranke v zgornjem delu nad cesto spoštovale mejo po ograji, ki naj bi bila tam že od nekdaj in je v naravi še danes razvidna. Vendar pa je sodišče prve stopnje glede na izpovedbe priče K.P. in R.K., ki sta obe smiselno enako izpovedali, da meja poteka, kjer se svet prevesi, da pa sta predlagatelja leta 2000 postavila oziroma prestavila ograjo, ki naj bi prej potekala na drugi strani telefonskega droga, razvidnega iz fotografij (priloga C1), tako da je pas od kostanja do droga v smeri predlagateljev, torej do naravnega roba terena, predhodno koristil prvi nasprotni udeleženec, kljub dejstvu, da slednji predlagateljema glede prestavitve ograje ni kaj posebej rekel, saj se z njima ni dalo pogovarjat, pravilno zaključilo, da mirna posest v zgornjem delu meje nad cesto ni prepričljivo izkazana. Pri tem ne gre prezreti, da je priča D.V. potek meje med sosednjimi nepremičninami opisala tako, kot ji je ob priliki obiska pokazala hči predlagateljev, priča H.U., o teku meje v zgornjem delu nad cesto pa niti ni vedela izpovedati, saj na kraju samem ni posvečala pozornosti, kje ta meja poteka.

11. Izhajajoč iz izpovedb prič J.O., H.U. ter D.V. kot tudi prve predlagateljice se je meja med sosednje ležečimi parcelami v spodnjem delu pod cesto ravnala najprej po hrastu s prežo in kostanju, ki sta bila nato oba podrta, naprej v gozdu pa naj bi se predlagatelji držali traksacijskih označb gozdarjev. Z ozirom na izpovedbo priče R.K., matere prvega nasprotnega udeleženca, da sta tako hrast kot kostanj stala na njihovi zemlji, saj je meja potekala po robu, skozi gozd pa tako kot je določil geometer, in upoštevaje dejstvo, da traksacijske označbe v naravi več niso razvidne, saj so bila drevesa s temi označbami že podrta, pa je sodišče prve stopnje tudi v zvezi z mejo v spodnjem delu pravilno zaključilo, da mirna posest nepravdnih strank tudi na tem mejnem območju ni ugotovljena. Temu je pritrditi sploh, ko je prva predlagateljica izpovedala, da je prvi nasprotni udeleženec pred približno desetimi leti podrl debeli smreki, na katerih je bila traksacijska označba in so jih imeli za mejni, medtem ko je prvi nasprotni udeleženec zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 15. 10. 2008 pojasnil, da je na spornem področju nazadnje sekal leta 1998, dve jelki pa je podrl na svoji parceli. Ne gre pa spregledati tudi, da so bili majhni količki v gozdu v smeri proti tromeji s parcelo št. 1611, last tretjega nasprotnega udeleženca A.G., ki se med nepravdnimi strankami nesporno nahaja v točki št. 353, kjer stori trodebelna bukev, po katerih potek meje opisujeta tako H.U. kot priča D.V., izhajajoč iz izpovedbe prve predlagateljice na terenu zabiti s strani pomočnika geometra ob predizmeri (ki sicer ni bila končana), vendar tam, kjer je potek meje pokazal njen mož, to je drugi predlagatelj. Da sta imela predlagatelja ter prvi nasprotni udeleženec drugačno predstavo o poteku meje v naravi, pa nenazadnje izhaja že iz pritožbenih izvajanj, kjer oba pritožnika na podlagi izpovedb prič ter nepravdnih strank v predmetnem postopku, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dokazno pretehtalo (kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zato ne more biti podana), potek meje po zadnji mirni posesti utemeljujeta različno. Predlagatelja vztrajata, da je ta podana po mejni črti kot sta jo pokazala in je razvidna na skici - prikazu spornega zemljišča na list. št. 35 in 36 nepravdnega spisa, prvi nasprotni udeleženec pa zatrjuje, da je uživalna meja skladna s katastrsko mejo.

12. Izhajajoč iz zgoraj navedenega je sodišče prve stopnje osnovo za urejanje meje po pravični oceni kot zadnjega v poštev prihajajočega kriterija za ureditev meje skladno z določili materialnega prva (77. člen SPZ) torej imelo. Ta pravni standard pa je upoštevajoč naravne danosti terena, o katerih se je z neposrednimi zaznavanji ob ogledu na kraju samem po stališču naslovnega sodišča zanesljivo prepričalo, ter izhajajoč iz možnosti za smotrno izkoriščanje (kmetijskih) zemljišč oziroma gozdov glede na potek mejne črte, glede na zgolj manjša odstopanja pokazane meje od katastrske, pa upoštevaje tudi potek slednje, pravilno zapolnilo. Sodno določeno mejo, na skici terenske meritve na list. št. 175 označeno z rdečo barvo, pa je prvostopenjsko sodišče po njeni celotni dolžni ob uporabi zgornjih kriterijev tudi razumsko prepričljivo utemeljilo. V pritožbi zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zato ni podana.

13. Z določitvijo meje v zgornjem delu nad asfaltirano cesto je sodišče prve stopnje z določitvijo tromeje v točki št. 503, ki nato poteka do točke št. 376, predlagateljema po v naravi vidni poti zagotovilo dostop iz njunega gozda (parcela št. 1628/1) do ceste (parcela št. 1676/3), potreben za spravilo lesa, ki sta ga slednja izhajajoč iz njunih zatrjevanj že vseskozi koristila, čemur prvi nasprotni udeleženec v postopku na prvi stopnji in tudi sedaj v pritožbi ni oporekal. Naprej do točke št. 377 in 378 pa je mejo, z ozirom, da je ta skladna z naravnim robom terena pod v naravi vidnim grebenom, naslonilo na katastrsko mejo. Tudi v nadaljevanju do točke št. 504 meja poteka pod v naravi vidnim grebenom vse do velikega starega kostanja, kar je skladno tudi s posestnim stanjem po prestavitvi ograje s strani predlagateljev. Dalje do točke št. 501 in 500 pa je meja določena po vrhu grebena v ravnili liniji do asfaltne ceste (tromeja s parc. št. 1686/50, last druge nasprotne udeležence Občine P. v točki št. 500, ki med nepravdnimi strankama ni sporna) kot poteka ograja električnega pastirja. V spodnjem delu pod asfaltirano cesto pa je sodišče prve stopnje mejo od točke št. 502 do točke št. 383 določilo po še vidnem naravnem robu terena. V nadaljevanju do gozdnega roba in naprej v gozd do točke št. 384, 359, 505, 357, 506, 355, 507, ki deloma, in sicer med točkami št. 383, 384 in 359 poteka skladno s katastrsko mejo, na tej pa ležita tudi točki št. 357 in 355, in vse do točke št. 353 na tromeji, ki je bila med nepravdnimi strankami sporazumno določena, pa je mejo določilo po naravnem robu terena in nekdanji gozdni vlaki, ki je v naravi še vedno razpoznavna. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje zato nima pomislekov o tem, da z izpodbijanim sklepom določena meja odraža razmejitev sosednje ležečih nepremičnin po pravični oceni, ki v smislu zmožnosti izvrševanja lastninsko pravnih upravičenj na le-teh v polnem obsegu interese obeh mejašev ustrezno uravnoteži in je pritožbi zato ne moreta omajati.

14. Neutemeljena pa je tudi graja prvostopenjske stroškovne odločitve. V predmetni zadevi je nesporno, da so bili stroški izvedenin, izdelave fotografij ter zunanjega poslovanja sodišča pokriti iz sredstev brezplačne pravne pomoči (list. št. 45, 49, 93a, 154, 155a, 167 in 196), ki je bila odobrena predlagateljema, slednja pa sta bila oproščena tudi plačila sodne takse. Prvemu nasprotnemu udeležencu velja najprej odvrniti, da plačilu stroškov v postopek pritegnjenih izvedencev, ki jih edine tudi argumentirano pritožbeno prereka, kot nepotrebnim ne more nasprotovati. Skladno z določbo 286.b člena ZPP bi namreč že v postopku na prvi stopnji moral grajati dopustitev spornih dokaznih predlogov (drugi odstavek 213. člena ZPP (5) v zvezi s 37. členom ZNP), ker prvi nasprotni udeleženec tega ni storil, pa bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP iz teh razlogov s predmetno pritožbo več ne more uveljavljati. Pritrditi mu sicer velja, da bi sodišče prve stopnje plačilo ustreznega dela predujma za stroške izvedencev, ki nedvomno predstavljajo skupni strošek nepravdnih strank, prvemu nasprotnemu udeležencu moralo naložiti, vendar pa, ker tega ni storilo, kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP z ozirom, da položaja prvega nasprotnega udeleženca glede obstoja z izpodbijanim sklepom naložene plačilne obveznosti izhajajoč iz določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) več ni mogoče izboljšati, ni podana. Glede na to, da po določbi drugega odstavka 11. člena ZBPP dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena, je namreč jasno, da prvemu nasprotnemu udeležencu brezplačna pravna pomoč za stroške izvedencev kot v obravnavani zadevi že nastale stroške sodnega postopka ne bo odobrena.(6) Ne gre pa spregledati tudi, da je bil prvi nasprotni udeleženec v predmetnem postopku zastopan po kvalificiranem pooblaščencu, zato bi lahko nepravilno postopanje sodišča prve stopnje skladno z določbo 286.b člena ZPP uveljavljal še pravočasno, ko bi lahko tudi sam odobritev brezplačne pravne pomoči glede na določbo drugega odstavka 11. člena ZBPP še pravočasno predlagal, česar pa ni storil. Polovico skupnih stroškov predmetnega postopa je prvi nasprotni udeleženec tako zavezan plačati, vendar pa je znesek iz VI. točki izreka izpodbijanega sklepa v skupni višini 2.419,17 EUR skladno z določbo tretjega odstavka 46. člena ZBPP(7) v zvezi s 44. členom tega zakona (8) dolžan povrniti v proračun Republike Slovenije.

15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbi predlagateljev in nasprotnega udeleženca kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s tem da njegov izrek v tretjem odstavku I. točke ter v odločitvi o stroških postopka (VI. točka izreka) pravilno glasi kot je razvidno iz zgornjega izreka.

16. Stroške pritožbenega postopka sta priglasila zgolj predlagatelja. Ker ne beležita pritožbenega uspeha, te skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, vse v zvezi s 37. členom ZNP, krijeta sama.

Op. št. (1) : Podrobneje o tem V. Rijavec v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 431-439. Op. št. (2) : Prvi odstavek 443. člena ZPP: »Spori majhne vrednosti so po določbah tega poglavja spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 eurov.« Op. št. (3) : VSL sklep I Cp 664/2010 z dne 21. 4. 2010, VSL sklep II Cp 448/2010 z dne 7. 4. 2010. Op. št. (4) : Na tem mestu velja pripomniti zgolj, da iz izpovedb nepravdnih strank izhaja, da je bil na območju pod cesto najprej hrast, na katerem je bila lovska preža, dalje proti gozdu pa se je nahajal še kostanj. Danes že podrti drevesi sta bili pod cesto razvrščeni torej ravno obratno kot je navedeno v skici terenske meritve na list. št. 77 predmetnega spisa, kjer se pod cesto najprej prikazuje bivši kostanj nato pa bivši hrast. Op. št. (5) : Drugi odstavek 213. člena ZPP: »O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče.« Op. št. (6) : Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 296/2014 z dne 13. 11. 2014 in sodbi I Up 1701/2006 z dne 14. 12. 2006. Op. št. (7) : Tretji odstavek 46. člena ZBPP: »O višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka.« Op. št. (8) : 44. člen ZBPP: »Sredstva, potrebna za izvajanje tega zakona, se pristojnim sodiščem zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.«