Jedro

Tožnik za sporna objekta za oglaševanje, ki sta bila ves čas od postavitve dalje locirana na zemljišču s par. št. 905/1, nima pridobljenega ustreznega soglasja skladno z Odlokom o oglaševanju in ne izpolnjujeta pogojev iz 97. člena ZCes-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je inšpektorica Inšpektorata Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju inšpekcijski, tudi prvostopenjski organ) na podlagi 20. člena v zvezi s prvo alinejo 10. člena Odloka o oglaševanju po uradni dolžnosti tožniku odredila odstranitev dveh malih stenskih tabel (ID ... in ...), ki sta postavljeni na javnem mestu na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ..., v lasti Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL), saj za navedeno postavitev tožnik nima dovoljenja MOL, kot to določa Odlok o oglaševanju ter vzpostavitev prvotnega stanja na lastne stroške (točka 1 izreka). Rok za izvršitev je 60 dni od vročitve odločbe (točka 2 izreka). Tožnik mora o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti Inšpektorat Mestne uprave MOL (točka 3 izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 4 izreka). O morebitnih stroških postopka bo izdan poseben sklep (točka 5 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ pri tožniku po uradni dolžnosti uvedel inšpekcijski postopek v zadevi postavitve dveh objektov za oglaševanje in sicer dveh malih stenskih tabel na javnem mestu, mestu na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ..., v lasti MOL, ki sta v interni evidenci organa prve stopnje označena z identifikacijskima številkama ID ...in ID ... (v nadaljevanju tudi sporna objekta), ki sta nameščena na podvozu železniške infrastrukture, ki je javno dobro ter znotraj 10 metrskega varovalnega pasu občinske ceste glede na določbe 97. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Predmetna občinska cesta je z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest določena kot glavna mestna cesta kategorije LG odsek 211061. 2. Tožnik je bil o postopku in o določbah 97. člena ZCest-1 ter 10. člena Odloka o oglaševanju obveščen z Obvestilom o uvedbi postopka in 3. 11. 2016 podal izjavo, v kateri se z ugotovljenim stanjem v postopku ni strinjal. Navaja, da sta sporna objekta za oglaševanje nameščena na zemljišču s parc. št. 904/1 k.o. ..., ki je v zasebni lasti. Odlok o oglaševanju pa ne more posegat v zasebna razmerja, inšpektor pa tudi sicer ni pristojen izrekati sankcij v takšnih primerih. Postavitev spornih objektov za oglaševanje je skladna s 60. členom Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (v nadaljevanju OPN MOL ID) in s Prilogo 3 - Podrobni prostorski izvedbeni pogoji za postavitev objektov za oglaševanje (v nadaljevanju Priloga 3) ter izpolnjujeta tudi vse kriterije iz 104. člena OPN MOL ID, kar pojasni. Sporna objekta za oglaševanje sta bila nameščena na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih z dne 11. 2. 2008 (v nadaljevanju tudi Pogodba). Tožnik navaja, da sta sporna objekta nameščena skladno z določili vseh, v času postavitve veljavnih predpisov in da zanju tudi plačuje komunalno takso. V danem primeru ni podane pravne podlage za predmetni inšpekcijski postopek, zato predlaga, da inšpekcijski organ izda sklep o ustavitvi postopka oz. se izreče za nepristojnega.

3. Tožnik je v postopku predložil kopijo Pogodbe in Seznama objektov in naprav za oglaševanje, kot njenega sestavnega dela, sklep o ustavitvi postopka z dne 30. 6. 2006, izpis iz zemljiške knjige z dne 1. 11. 2016 za predmetno zemljišče, soglasje k postavitvi spornih objektov za oglaševanje z dne 21. 9. 2005, odločbo o odmeri takse z dne 4. 4. 2012 ter prometno soglasje. Inšpekcijski organ ugotavlja, da je v zadevi ključna lokacija spornih objektov za oglaševanje in ne dejstvo ali sta postavljena na javnem ali na zasebnem zemljišču. Meja med zemljiščema s parc. št. 904/1 in 905/1, oba k.o. ... pa ni bila urejena. Slednje je bil urejeno z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Ljubljana 02112-151/2017-2 z dne 23. 3. 2017 (v nadaljevanju odločba o ureditvi meje). Na podlagi tako urejene meje je bilo ugotovljeno, da se sporna objekta za oglaševanje nahajata na javnem mestu, na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ..., o čemer je bil tožnik tudi obveščen.

4. Zemljišče s parc. št. 905/1 k.o. ... predstavlja javno površino (1.5.1. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), kar pojasni. Navaja točko 5, 12 in 14 prvega odstavka 2. člena ZCes-1. Sporni objekt za oglaševanje z ID ... je v celoti postavljen na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ..., sporni objekt za oglaševanje z ID ... pa delno. Oba sta postavljena brez soglasja oz. dovoljenja MOL za postavitev malih stenskih tabel na javnem mestu, kar je v nasprotju z 10. členom Odloka o oglaševanju. Določba prve alineje 10. člena Odloka o oglaševanju prepoveduje oglaševanje brez dovoljenja. Na pridobitev dovoljenja napotuje tudi 14 točka 60. člena OPN MOL ID. Čas postavitve spornih objektov za oglaševanje pa na odločitev ne vpliva, kar pojasni. Sedaj veljavni Odlok o oglaševanju v 20. členu predpisuje, da nadzor nad izvajanjem določb tega odloka, za katere je predpisana tudi globa, opravlja Inšpektorat Mestne uprave MOL. Tudi podlagi 17. točke 60. člena OPN MOL ID izvajanje oglaševanja na javnih površinah določa Odlok o oglaševanju, za nadzor nad oglaševanjem pa je pristopen Inšpektorat Mestne uprave MOL. Kršitev prve alineje 10. člena in 20. člena Odloka o oglaševanju, kot je bilo to storjeno v predmetni zadevi, pa predstavlja prekršek. Sklepno prvostopenjski organ navaja, da je bilo z inšpekcijskim nadzorom ugotovljeno, da gre v primeru postavitve spornih objektov za oglaševanje na javnem mestu, na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ... k.o. v lasti MOL, brez dovoljenja MOL za postavitev, zato je prvostopenjski organ na podlagi prve alineje 10. člena in 20. člena Odloka o oglaševanju izdal izpodbijano odločbo. Sklicuje se tudi na 29. člen in 30. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN).

5. Pritožbeni organ se z odločitvijo organa prve stopnje strinja. Prvostopenjski organ je izdal izpodbijano odločbo po izvedenem postopku inšpekcijskega nadzora na podlagi določb Odloka o oglaševanju in ZIN ter tožniku naložil odstranitev spornih objektov za oglaševanje, ki sta postavljena na javnem mestu, na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ..., v lasti MOL, saj za navedeno postavitev tožnik nima dovoljenja MOL, kot to določa Odlok o oglaševanju. Postopek je bil uveden po uradni dolžnosti, tožnik pa je bil z njim tudi seznanjen. Meja med zemljiščema s parc. št. 904/1 in 905/1, oba k.o. ..., je bila urejena z odločbo pristojnega organa 23. 3. 2017. Na podlagi tako urejene meje je bilo ugotovljeno, da sta oba sporna objekta za oglaševanje postavljena na javnem mestu, na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ..., v lasti MOL. S temu ugotovitvami je bil tožnik tudi seznanjen. V nadaljevanju obrazloži razloge za zavrnitev tožnikovega ugovora kršitve 155. člena Ustave RS. V nadaljevanju navaja 1.5.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in 9. člen Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO) ter 4. člen Odloka o oglaševanju. Nadzor nad izvajanjem Odloka o oglaševanju, s katerim je tudi predpisana globa, izvaja Inšpektorat Mestne uprave MOL. Če inšpekcijski organ ugotovi, da je objekt za oglaševanje postavljen na javnem mestu brez dovoljenja v skladu z Odlokom o oglaševanju, odredi takojšnjo odstranitev (20. člen Odloka o oglaševanju). Tožnik pa za postavitev spornih objektov za oglaševanje nima ustreznega dovoljenja, zato je odločitev inšpekcijskega organa pravilna.

6. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma povzema vsebino izrečenega inšpekcijskega ukrepa in ugotovitev inšpekcijskega organa. Kot ključno je inšpekcijski organ navedel lokacijo postavitve spornih objektov za oglaševanje in sicer, ali sta postavljena na javnem mestu v lasti MOL ali na zasebnem zemljišču. Tožnik prereka ugotovitev, da sta sporna objekta za oglaševanje postavljena na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ... Šele na podlagi odločbe o ureditvi meje z dne 23. 3. 2017 je inšpekcijski organ ugotovil, da sta predmetna oglasna objekta postavljena na javnem mestu na zemljišču s parc. št. 905/1 v lasti MOL in zaključil, da sta postavljena brez ustreznega soglasja oz. dovoljenja MOL za postavitev, kar je v nasprotju s prvo alinejo prvega odstavka 10. člena Odloka o oglaševanju. Tožnik ugovarja, da je inšpekcijski organ postopal nezakonito in protiustavno.

7. Izpodbijana odločba temelji na odločbi o ureditvi meje z dne 23. 3. 2017. Tožnik vztraja, da sta bila sporna objekta za oglaševanje postavljena izključno na zemljišču s parc. št. 904/1 k.o. ..., ki je v zasebni lasti in ni v lasti MOL, kar izhaja tudi iz Pogodbe. V njej so jasno navedene lokacije, na katerih ima tožnik pravico oglaševati. Nepremičnina s parc. št. 904/1 k.o. ... je navedena pod zaporedno številko 3 Seznama lokacij, ki je priloga k Pogodbi in njen sestavni del. Do ureditve meje med zemljiščema s parc. št, 905/1 in 905/1, oba k.o. ... je prišlo kasneje in ne more negativno vplivati na pravno varovani položaj tožnika. Lokacija spornih objektov oglaševanja do uvedbe inšpekcijskega postopka ni bila sporna. Gre za poseg v pridobljene pravice in za kršitev 155. člena ter 2. člena Ustave RS, kar pojasni. Tožnik je na podlagi Pogodbe in na podlagi soglasja 329-15/05 z dne 21. 9. 2005 pridobil pravico do postavitve spornih objektov za oglaševanje na nepremičnini s parc. št. 904/1 k.o. ... Prvostopenjski organ je odločitev utemeljil na odločbi o ureditvi meje, s katero je bila meja urejena tako, da sta se sporna objekta za oglaševanje nahajala na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ... in s tem posegel v pravno varovani položaj tožnika, ki je nastal še pred sprejemom odločbe o ureditvi meje. Tožnik se je zanašal na trajnost pravnega položaja iz Pogodbe in pridobljenih soglasij. Izdaja odločbe o ureditvi meje je posledica neuspešnega prvotnega inšpekcijskega postopka, ki je bil ustavljen s sklepom 15. 11. 2016, katerega vsebino navaja. Iz kronološkega prikaza jasno izhaja namen toženke za vsako ceno uvesti inšpekcijski postopek zoper tožnika, kar je na podlagi nedopustnega, retroaktivnega posega v tožnikove pravice, pridobljene na podlagi Pogodbe in soglasja, tudi storila. S tem pa je bilo nedopustno in protiustavno poseženo tudi v tožnikovo pravico do oglaševanja. Kršen je 2. člen in tretji odstavek 15. člena Ustave RS, katerih vsebino navaja. Inšpekcijski organ tudi ni izvedel testa sorazmernosti. Zaradi navedenega je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva.

8. Prvostopenjski organ navaja, da je že 8. člen takrat veljavnega Odloka o oglaševanju določal obvezno pridobitev dovoljenja za oglaševanje. Čas postavitve spornih objektov za oglaševanje pa je ključen, ker sta se nahajala v času postavitve na nepremičnini, ki ni bila last tožene stranke in nista bila locirana na javnem mestu, marveč na zasebnem zemljišču in tako nanje določba 8. člena Odloka o oglaševanju nima vpliva. Inšpekcija Mestne uprave MOL ne more biti pristojna za odločanje o odstranitvi objektov, postavljenih na zasebnih zemljiščih. V času postavitve spornih objektov za oglaševanje je bila njihova postavitev zakonita in skladna z vsemi relevantnimi predpisi, tudi s 60. členom OPN MOL ID in tudi s Prilogo 3. Tožnik je imel pridobljeno tudi ustrezno soglasje za oglaševanje z dne 21. 9. 2005. Predmetna lokacija je bila že predmet inšpekcijskega postopka, ki pa je bil ustavljen s sklepom 30. 6. 2006. Dejansko stanje pa se od tedaj ni spremenilo. Izpolnjevanje zakonsko predpisanih pogojev za postavitev spornih objektov za oglaševanje na predmetni lokaciji izhaja tudi iz Pogodbe. Ta med drugim ureja plačilo občinske takse za plakatne panoje na zasebnih zemljiščih, ki jo je tožnik tudi plačeval. Tožnik je imel za oglaševanje s spornimi objekti oglaševanja na predmetni lokaciji pridobljena ustrezna soglasja. Prvostopenjski organ je po ustavitvi inšpekcijskega postopka zoper tožnika z dne 30. 6. 2006 ponovno uvedel inšpekcijski postopek na podlagi odločbe o ureditvi meje in nezakonito izdal izpodbijano odločbo ter s tem posegel v tožnikove že navedene ustavno varovane pravice. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu tudi prisodi povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe tožnika. Tožnik ugovarja, da sporna objekta za oglaševanje nista postavljena na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ..., marveč na zemljišču s parc. št. 904/1 k.o. ..., ki je v zasebni lastnini. Po izvedenem postopku ureditve meje obeh predhodno navedenih zemljišč je bilo z odločbo z dne 23. 3. 2017 ugotovljeno, da se sporna objekta za oglaševanje nahajata na javnem mestu in sicer na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ..., v lasti MOL, o čemer je bil tožnik seznanjen. V nadaljevanju obrazloži razloge za zavrnitev tožnikovega ugovora o kršitvi 155. člena Ustave RS. Ob izpolnjevanju predpisanih pogojev zakon omogoča uveljavljanje določene pravice z učinki za naprej. Pojasni razloge, zaradi katerih meni, da tožniku ni bila odvzeta pravica do oglaševanja. Tožnik za postavitev spornih objektov za oglaševanje na nepremičnini s parc. št. 905/1 k.o. ... nima ustreznega dovoljenja. Nadzor nad izvajanjem Odloka o oglaševanju pa izvaja Inšpektorat Mestne uprave MOL. Skladno z 20. členom Odloka o oglaševanju se v takšnih primerih odredi odstranitev objekta za oglaševanje. Ustavitev inšpekcijskega postopka, ki jo navaja tožnik, pa ni povezana s predmetno zadevo. Sporna objekta za oglaševanje sta bila tudi ob postavitvi locirana na zemljišču v lasti MOL. V danem primeru ne gre za samovoljno odločanje organa. Namen vodenja inšpekcijskih postopkov je nadzor nad izvajanjem zakonov, torej varovanje javnega interesa. Inšpekcijski postopki se vodijo v skladu z ZIN. Prvostopenjski organ je deloval zakonito in v mejah svoje pristojnosti. Toženka sodišču predlaga, da predmetno tožbo zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, upravna organa sta v obrazložitvi odločb tudi navedla prave in utemeljene razloge, zato se sodišče sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

12. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali sporna objekta za oglaševanje (dve mali stenski tabli za oglaševanje z ID ... in ...), stojita na zemljišču s parc. št. 904/1 ali s parc. št. 905/1, obe k.o. ... Sporno je tudi, ali sta postavljena na javnem mestu v lasti MOL ali pa na zemljišču v zasebni lastnini ter, ali ima tožnik za sporna objekta za oglaševanje pridobljena vsa ustrezna soglasja. Nadalje je sporno tudi, ali je inšpekcijski organ tožniku pravilno in zakonito izrekel inšpekcijski ukrep odstranitve navedenih spornih objektov za oglaševanje.

13. Odlok o oglaševanju med drugim določa pogoje in način pridobitve dovoljenj za oglaševanje na javnem mestu, občinsko takso za oglaševanje na javnem mestu (1. člen). Na podlagi 2. člena Odloka o oglaševanju vrste objektov za oglaševanje ter lokacije oz. območja za njihovo postavitev določa Odlok o občinskem prostorskem načrtu MOL - izvedbeni del (OPN MOL ID) in odlok o podrobnih prostorskih načrtih (v nadaljevanju OPPN). Pogoji za pridobitev dovoljenja za oglaševanje so določeni v 4. členu Odloka o oglaševanju, med drugim tudi, da je lokacija za oglaševanje v skladu z OPN in OPPN (prva alineja). Na podlagi prve alineje 10. člena Odloka o oglaševanju je prepovedano oglaševati brez dovoljenja za oglaševanje iz tega odloka ali v nasprotju z njim.

14. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da gre za sporna objekta za oglaševanje, ki se nahajata na podvozu železniške infrastrukture znotraj varovalnega pasu občinske ceste, ki je bila z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest določena kot glavna mestna cesta kategorije LG odsek 211061. Na podlagi 97. člena ZCes-1 pa je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena (prvi odstavek). Posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste oziroma občinske uprave (drugi odstavek). Po tretjem odstavku 97. člena ZCes-1 upravljavec izda soglasje, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širine zaradi prihodnjega razvoja prometa. V četrtem odstavku 97. člena ZCes-1 pa je določeno, od kod se meri varovalni pas občinskih cest1, s tem da občina lahko z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov. Po povedanem v varovalni pas občinske ceste brez soglasja pristojnega občinskega organa ni mogoče posegati.

15. Med strankama je sporno ali sta sporna objekta za oglaševanje postavljena na zemljišču s parc. št. 904/1 ali na zemljišču s parc. št. 905/1, oba k.o. ..., ter ali sta postavljena na javnem mestu v lasti MOL ali na zemljišču v zasebni lastnini. Tožnik ves čas postopka ugovarja, da se sporna objekta za oglaševanje nahajata na zemljišču s parc. št, 904/1 k.o. ..., ki je v zasebni lasti. Iz upravnega spisa spisa izhaja, kar med strankama tudi ni sporno, da sta bila sporna objekta za oglaševanje ves čas postavljena na isti lokaciji, vendar pa meja med zemljiščem s parc. št. 904/1 in zemljiščem s parc. št. 905/1, oba k.o. ... ni bila dokončna in tako ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti lokacije spornih objektov za oglaševanje. Po izvedeni ureditvi meje pa iz odločbe o ureditvi meje z dne 23. 3. 2017 nedvoumno izhaja, da sta bila sporna objekta za oglaševanje ves čas locirana na zemljišču s parc. št. 905/1. Iz zemljiške knjige pa je razvidno, da je navedeno zemljišče v lasti MOL - osebe javnega prava MOL. Gre pa tudi za del občinske ceste kategorije LG, odsek 211061, ki predstavlja javno površino. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tako tudi po presoji sodišča izhaja, da sta sporna objekta za oglaševanje bila ves čas od postavitve dalje postavljena v celoti oz. delno na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ... v lasti MOL, na javnem mestu. Po povedanem je po presoji sodišča neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da sta sporna objekta za oglaševanje postavljena na zemljišču s parc. št. 904/1 k.o. ..., ki je v zasebni lasti.

16. Na podlagi določbe prve alineje 10. člena Odloka o oglaševanju je oglaševanje brez dovoljenja za oglaševanje iz Odloka o oglaševanju ali v nasprotju z njim prepovedano. Na pridobitev dovoljenja napotuje tudi 60. člen OPN MOL ID. Kršitev določbe prve alineje 10. člena Odloka o oglaševanju pa predstavlja skladno z 22. členom Odloka o oglaševanju prekršek, za katerega je tudi predpisana globa. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da tožnik za sporna objekta za oglaševanje, ki sta bila ves čas od postavitve dalje locirana na zemljišču s par. št. 905/1 k.o. ... nima pridobljenega ustreznega soglasje, skladno z Odlokom o oglaševanju in ne izpolnjujeta pogojev iz 97. člena ZCes-1. Po presoji sodišča je neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da ima za sporna objekta pridobljena vsa ustrezna soglasja.

17. V zadevi je tudi sporno ali je bila tožniku pravilno in v okviru zakonskih pooblastil naložena odstranitev spornih oglaševalnih objektov, postavljenih v varovalnem pasu občinske ceste ker za njuno postavitev na predmetni lokaciji nima ustreznega soglasja pristojnega organa. Po presoji sodišča je izpodbijani inšpekcijski ukrep izdan v skladu z določbami ZCes-1, ZIN, Odloka o oglaševanju in OPN MOL ID. Nanje se tudi pravilno sklicujeta tako inšpekcijski organ, kot tudi pritožbeni organ in jih tudi pravilno uporabita. Ugovor tožnika o napačni uporabi materialnega prava po presoji sodišča ni utemeljen. Na podlagi 18. člena ZIN inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora samostojno vodi postopek ter izdaja odločbe in sklepe v upravnem (in prekrškovnem) postopku. Po določbi 32. člena ZIN ima inšpektor pravico in dolžnost, če pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, da (med drugim) inšpektor odredi ukrepe v skladu z zakonom ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga sam določi in odredi druge ukrepe in opravi dejanja, za katera je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom. Na podlagi prvega odstavka 20. člena Odloka o oglaševanju je za nadzor nad izvajanjem določb tega odloka, za katere je predpisana globa, pristojna Inšpekcija Mestne uprave MOL. Na podlagi drugega odstavka 20. člena Odloka o oglaševanju v primeru, če inšpekcijski organ ugotovi, da je objekt za oglaševanje postavljen na javnem mestu brez dovoljenja iz tega odloka, odredi takojšnjo odstranitev objekta. Kršitev prve alineje 10. člena Odloka o oglaševanju pa je v 22. členu Odloka o oglaševanju opredeljena kot prekršek in je zanjo tudi predpisana globa. Tudi po presoji sodišča iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni zadevi izhaja, da sta sporna objekta za oglaševanje bila ves čas postavljena v nasprotju z določbo prve alineje 10. člena Odloka o oglaševanju. Po mnenju sodišča je inšpekcijski organ izdal izpodbijano odločbo v okviru svoje pristojnosti in z njo izrekel inšpekcijski ukrep v skladu z ZIN in Odlokom o oglaševanju. Tožnikov ugovor, da je inšpekcijski organ presegel svoja pooblastila in ravnal nezakonito, pa je po presoji sodišča, neutemeljen.

18. Po presoji sodišča so relevantna dejstva v obravnavani zadevi v zadostni meri ugotovljena. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi po presoji sodišča nedvomno izhaja, da tožnik za postavitev spornih oglaševalskih objektov na predmetni lokaciji ni imel ustreznega soglasja, kar je v nasprotju s prvo alinejo 10. člena Odloka o oglaševanju. Tožnikovo stališče, da je pridobil vsa potrebna soglasja za predmetni poseg v občinsko cesto že v času, ko je postavil sporna objekta za oglaševanje ter tudi na podlagi Pogodbe 11. 2. 2008, pa po presoji sodišča ni pravilno. Kot je bilo že navedeno, sta bila sporna objekta za oglaševanje ves čas postavljena na isti lokaciji, kot to tudi pravilno navaja tožnik v tožbi, vendar je to bilo ves čas na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ..., kar pa je bilo zaradi nejasne meje med zemljiščema s parc. št. 905/1 in 904/1, obe k.o. ..., ugotovljeno z Odločbo o ureditvi meje z dne 23. 3. 2017. Na podlagi tako urejene meje je bilo ugotovljeno, da sta se sporna objekta za oglaševanje ves čas nahajala na javnem mestu in sicer na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ..., ki pa je bil v lasti MOL.

19. Tožnikovi razlogi, da gre za nedovoljen retroaktiven poseg v pridobljene pravice tožnika, po presoji sodišča niso utemeljeni. Pridobljene pravice so tiste, ki so že individualizirane in določene v ustreznem posamičnem pravnem aktu, kot so pravnomočne sodbe in dokončne pravne odločbe, ki strankam v skladu z zakonskimi in podzakonskimi akti priznavajo določene pravice, jim nalagajo določene obveznosti.2 Prepoved retroaktivnosti in načelo varstva zaupanja v pravo namreč varujeta le pred posegi zakonodajalca v pravice in pravna razmerja, ki so že nastala pod veljavo prejšnjega prava in še vedno obstajajo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Tako je po presoji sodišča napačno stališče tožnika, da njegova pravica do postavitve objektov za oglaševanje na predmetni lokaciji predstavlja že pridobljeno pravico, v katero z izpodbijano inšpekcijsko odločbo ni mogoče poseči. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da sta bila sporna objekta za oglaševanje od postavitve dalje ves čas postavljena na zemljišču s parc. št. 905/1 k.o. ... v lasti MOL, na javnem mestu. V skladu z Odlokom o oglaševanju tožnik zanju ni imel pridobljenega ustreznega soglasja (prva alineja 10. člena Odloka o oglaševanju). Ob takem stanju stvari, pa se tožnik ne more sklicevati na pridobljene pravice, saj kot že rečeno tožnik ves čas ni imel ustreznega soglasja za oglaševanje na predmetni lokaciji. Po povedanem je tako tožbeni ugovor kršitve določbe 155. člena Ustave RS prav tako neutemeljen. Pogoji za oglaševanje na javnem mestu v MOL so določeni z Odlokom o oglaševanju (1. člen Odloka o oglaševanju), ki velja vse subjekte enako, zato po presoji sodišča tudi načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) ni bilo kršeno. Po povedanem sodišče ni našlo kršitev Ustave RS, ki jo v tožbi ugovorja tožnik.

20. Prav tako je po presoji sodišča neutemeljen ugovor tožnika, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena s čimer so podane kršitve določb postopka. Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča zadostuje zakonskim pogojem iz določbe 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj obsega tako navedbo dejanske in pravne podlage za sprejeto odločitev. Izpodbijana odločba obsega navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, kakor tudi navedbo pravnih predpisov in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. V skladu z določbo 214. člena ZUP obrazložitev v konkretnem primeru tako vsebuje navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, razloge odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb in predpisov, na katere je oprta odločba ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. Po presoji sodišča je izpodbijana inšpekcijska odločba ustrezno obrazložena. Glede na navedeno po presoji sodišča ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka, kot to očita tožnik v tožbi.

21. Po presoji sodišča so bile v danem primeru relevantne okoliščine pravilno ugotovljene. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno pravo, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev določb postopka in tudi ne očitanih kršitev Ustave RS. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj so bili dokazi pravilno izvedeni in ocenjeni že v postopku izdaje izpodbijane inšpekcijske odločbe, druga dejstva pa ne kažejo na to, da bi jih bilo treba drugače presoditi, kot jih je presodil inšpekcijski organ (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnik je v postopku sodeloval in tudi imel možnost predložiti dokaze in se seznaniti z vsemi relevantnimi dejstvi. V tožbi predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika je povsem nesubstancirano, zato sodišče ocenjuje, da ni potrebno, saj tožnik v tožbi v ničemer ne pojasni, kaj naj bi s tem izkazal in v čem naj bi izpovedba zakonitega zastopnika tožnika lahko vplivale na odločitev.

23. Sodišče je na podlagi tretje alineje drugega ostavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici.

24. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi prvega in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Varovalni pas občinske ceste pa se meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi, pri premostitvenih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče ter znaša največ: pri lokalnih cestah 10 metrov, pri javnih poteh 5 metrov, pri občinskih kolesarskih poteh pa 2 metra, s tem da občina lahko z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov. 2 npr. odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-159/95 z dne 11. 4. 1996