Jedro

Za storjeno kršitev se po izrecni določbi drugega odstavka 142. člena Pravilnika tožene stranke obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zato ne disciplinskim organom ne sodišču ni bilo treba ugotavljati, ali so za izrek disciplinskega ukrepa podane t.i. kvalifikatorne okoliščine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je bilo očitano sodelovanje pri poskusu odtujitve materiala (srebrnega lota), last tožene stranke, s čimer je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero se po Pravilniku o delovnih razmerjih obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da je tožnik nagovoril sodelavca k temu, da mu je lot priskrbel in mu ga odložil v omarico. Pri tem je ravnal zavestno z namenom, da si ta material prisvoji.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskim ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči spregledali, da Pravilnik o delovnih razmerjih ne vsebuje določbe, da je poskus kazniv, problematična pa je tudi odločitev o sodelovanju. Sodbi obeh sodišč le pavšalno zatrjujeta verodostojnost in skladnost izpovedi priče D., čeprav je tožnik navedel vrsto vrzeli in kompromitirajoče okoliščine. Priča je bila neverodostojna, od pričanja je imela korist in je zaradi tega ostala v delovnem razmerju. Tudi drugostopenjska sodba ni razrešila dilem glede dejanskega stanja. Zato ne gre zgolj za zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi za pomanjkljivosti razlogov sodbe.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka bistveno kršitev določb pravdnega postopka le navede, vendar je z ničemer ne obrazloži. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe niti ni moglo preizkusiti. Neupoštevne pa so tudi vse navedbe v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, saj gre v tem delu za nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija sicer navaja "pomanjkljive razloge sodbe", kar bi lahko kazalo na to, da uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. členom ZPP. Vendar pa se ta kršitev nanaša na formalne pomanjkljivosti sodbe, ki jih tožnik ne navede. Ni pa mogoče s sklicevanjem na to določbo posredno uveljavljati kot revizijskega razloga nestrinjanje z dokazno oceno, torej nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožnik je bil spoznan za odgovornega hujše kršitve delovnih obveznosti po 53. točki 138. člena Pravilnika o delovnih razmerjih: "protizakonito prisvajanje premoženja (sredstev)" tožene stranke. Tako disciplinski organi kot sodišči so šteli tožnika kot storilca, ki je očitano dejanje storil. Ni šlo ne za poskus in ne za obravnavanje tožnika kot napeljevalca ali pomagača. Po dejanskih ugotovitvah sodišča si je tožnik material, last tožene stranke, prisvojil tako, da je nagovoril sodelavca, da mu material spravi v njegovo omarico in mu je za ta namen dal tudi ključ svoje omarice. Sodišče ni ugotovilo, da bi tožnik pomagal sodelavcu pri nezakoniti prisvojitvi materiala, temveč da ga je sodelavec "priskrbel" tožniku. Dejanje tudi ni ostalo le pri poskusu. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je material že bil v posesti tožnika, torej je bila nezakonita prisvojitev s strani tožnika že izvršena.

Sklicevanje tožnika na nepravilno uporabo 89. člena ZDR (1990) je neutemeljeno. Za storjeno kršitev se po izrecni določbi drugega odstavka 142. člena Pravilnika obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zato ne disciplinskim organom ne sodišču ni bilo treba ugotavljati, ali so za izrek disciplinskega ukrepa podane t.i. kvalifikatorne okoliščine.

Komisija za varstvo pravic je pri izbiri disciplinskega ukrepa presojala tudi, ali bi bila možna omilitev izrečenega ukrepa - v obravnavanem primeru bi bila to na podlagi 90. člena ZDR (1990) lahko predvsem pogojna odložitev njegove izvršitve. Vendar pa ni, enako kot tudi obe sodišči ne, našla za to nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da bi že omiljeni disciplinski ukrep lahko tako pozitivno vplival na tožnika, da kršitev delovnih obveznosti ne bi več ponavljal. Tožnik je obravnavano kršitev storil v manj kot enem letu od odločitve disciplinske komisije, ki mu je zaradi odtujitve materiala oziroma sestavnih delov že izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja, pogojno za čas šestih mesecev. Že to dejstvo dovolj utemeljeno potrjuje odločitev disciplinskih organov in sodišča, da je izrek nepogojnega disciplinskega ukrepa zakonit in tudi primeren.

Ker je glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).