Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno odmerilo primerno odškodnino za telesne bolečine zgoraj navedenih različnih jakosti. Izvedenec je pri tem njihovo trajanje opredelil tako glede na celotno obdobje, ko so se pojavljale, kakor tudi kumulativno (npr. srednje hude bolečine so se pojavljale v času do štirih tednov, kumulativno šteto v tem času pa le osem dni).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (pod točko III izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov 1.221,00 EUR nadomesti z zneskom 1.573,35 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu (pod točko II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.011,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Pod točko II izreka sodbe je tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo. Pod točko III izreka pa je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.221,00 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, od zapadlosti pa do prenehanja obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točka II izreka) in zoper odločitev o stroških (točka III izreka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in ni prisodilo tožniku pravične denarne odškodnine po določbi člena 179 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ob opisovanju utrpelih poškodb, poteka in nevšečnosti zdravljenja poudarja, da je po ugotovitvah izvedenca dr. L. tožnik utrpel srednje hude telesne bolečine do štiri tedne po poškodbi, lažje telesne bolečine pa še v obdobju šestih mesecev po nezgodi, zato bi moralo še ob upoštevanju nevšečnosti zdravljenja zahtevku v celoti ugoditi. Pri odmeri odškodnine za strah ni upoštevalo trajanja in intenzitete strahu, saj ga je pes kar desetkrat ugriznil v obe roki, utrpel je močan primarni strah, saj ga je pes nepričakovano napadel. Tožnik se je bal, da pes z napadom ne bo prenehal, strah je okrepilo dejstvo, da je tožnik močno krvavel, saj je izgubil en liter krvi, dalj časa je bil zaskrbljen za izid zdravljenja in za možne trajne posledice, saj je bil hospitaliziran, operiran, prejemal je številna zdravila, zato odškodnina za strah ni v skladu z določbo člena 179 OZ in ustaljeno sodno prakso. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prisodilo prenizko odškodnino upoštevajoč ugotovitve izvedenca in starost tožnika, ki je bil ob dogodku star 30 let. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti ni v zadostni meri upoštevalo stopenj bolečin in njihovo trajanje, saj je iz fotografij razvidno, da ima tožnik na obeh rokah številne in dobro vidne brazgotine (hipertrofične keloidne brazgotine) zaradi česar je v lažji meri oviran pri socialnih kontaktih. Sodišče ni zaslišalo tožnika, čeprav je tožeča stranka to predlagala kot dokaz, tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(v nadaljevanju ZPP), hkrati pa je tudi dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno. Tožena stranka je namreč tožečo stranko prosila za preložitev naroka, saj sta bila oba pooblaščenca tožene stranke zaradi nujnih zdravstvenih posegov odsotna. Pooblaščenec tožnika je s tem soglašal in je tudi podpisal prošnjo za preložitev naroka, ki jo je posredovala tožena stranka. Zaradi navedenega, ker je pričakoval preložitev obravnave, se tožnik ni udeležil, saj je pooblaščenec presodil, da to zaradi odsotnosti pooblaščenca tožene stranke in preložitve obravnave ni smiselno. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo in je zadevo zaključilo ne da bi tožnika zaslišalo, čeprav bi moralo po mnenju tožnika obravnavo preložiti, če sta obe stranki podali predlog v tej smeri. Tožeča stranka prilaga kopijo prošnje za preložitev naroka, ki mu jo je posredovala tožena stranka in s katero je soglašal in ki je bila tudi predložena sodišču prve stopnje. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, saj sodišče ni odločilo o stroških izvedenca, taksi za sodbo in nagradi za narok 9. 9. 2010, ki jih je tožnik priglasil na tej obravnavi. Tožnik predlaga spremembo tako, da se naj njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena le glede stroškovne odločitve v sodbi, v ostalem ni utemeljena.

5. Uveljavljana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da tožniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, ni podana. Kot izhaja iz razlogov sodbe se tožnik obravnave 9. 9. 2010, na katero je bil pravilno vabljen, ni udeležil, zato ga ni moglo zaslišati kot stranko. Tožnik je bil na to obravnavo pravilno povabljen (že 1. 7. 2010), kar ni sporno. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožena stranka prosila sodišče prve stopnje za preložitev obravnave dne 9. 9. 2010, zaradi odsotnosti njenih pooblaščencev oziroma, da bi obe stranki to sporazumno predlagali sodišču prve stopnje. Pritožbena navedba, da je tožena stranka prosila tožečo stranko za preložitev naroka in da je to prošnjo podpisal tudi pooblaščenec tožeče stranke in v pritožbi predložena prošnja za preložitev (A15) predstavljata neupoštevno pritožbeno novoto v smislu člena 337 ZPP. Prav tako pooblaščenec tožeče stranke na obravnavi 9. 9. 2010 ni navajal, da se tožnik obravnave ni udeležil, ker je pričakoval, da bo preložena, oziroma, predlagal preložitev obravnave zaradi zaslišanja tožnika. V skladu s prvim dostavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

6. V okviru uradnega preizkusa (člen 350/II ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih procesnih kršitev.

7. Prav tako nista podana ostala uveljavljena pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je ob nespornem temelju odškodninskega zahtevka odločalo o višini na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja dr. R. L., ki sta ga na prvi stopnji sprejeli obe pravdni stranki in ki ga povzema tudi tožeča stranka v pritožbi in je pri tem odmerilo tožeči stranki odškodnino, ki ustreza kriterijem iz določbe 179 člena OZ (povzetih v petem odstavku na 3. str. sodbe). Pritožbeno sodišče zato povzema razloge izpodbijane sodbe in glede na pritožbene navedbe dodaja:

8. Kot izhaja iz razlogov sodbe o povzemanju ugotovitev izvedenca dr. R. L. je tožnik dne 27. 8. 2008 utrpel lažjo telesno poškodbo v obliki štirih ugriznih ran v predelu levega komolca in šestih ugriznih ran v predelu desnega komolca in katere zdravljenje je trajalo do 7. 10. 2008. V tem času pa je trpel srednje hude in lažje trajne telesne bolečine ter lažje telesne bolečine in nevšečnosti zdravljenja (zadnji odstavek na 4. str. in prvi odstavek na 5. str. sodbe). Sodišče prve stopnje je glede na navedeno odmerilo primerno odškodnino za telesne bolečine zgoraj navedenih različnih jakosti. Izvedenec je pri tem njihovo trajanje opredelil tako glede na celotno obdobje, ko so se pojavljale, kakor tudi kumulativno (npr. srednje hude bolečine so se pojavljale v času do štirih tednov, kumulativno šteto v tem času pa le osem dni). Pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje izhajalo iz ugotovitev izvedenca, da je bil primarni strah prisoten v trenutku nezgode, dokler ni bilo več nevarnosti poškodovanja in se je nato umiril, torej je doživljal primarni strah, ki pa je trajal le nekaj trenutkov. Strah za izid zdravljenja pa je v celoti trajal šest tednov (en dan kot hud strah, srednje hud tri tedne, v ostalem pa le v lažji obliki do zaključka zdravljenja). Pritožbene navedbe o intenziteti in trajanju strahu (povzete pod B pritožbe) in zaskrbljenosti za izid zdravljenja in trajnimi posledicami predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ustreza intenziteti in trajanju bolečin kot izhaja iz ugotovitev izvedenca, ki je ugotovil 3 % zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, ki se kaže v zmanjšani gibljivosti v levem komolcu in izpadu občutka za dotik na spodnji strani podlahti, kot posledica prekinitve kožnih živcev, zaradi česar je oviran pri vseh aktivnostih, ki zahtevajo popolno iztegnitev roke oziroma levega komolca, oviran pa je tudi pri usposabljanju službenih psov. Pri odmeri odškodnine za skaženost je sodišče prve stopnje v ustrezni meri upoštevalo, da tožnik trpi lažje duševne bolečine zaradi hipertrofičnih keloidnih brazgotin na obeh komolcih, ki pa so občasne in se kažejo le pri nošnji oblačil s kratkimi rokavi in je tožnik tedaj v lažji meri oviran pri socialnih kontaktih (kar poudarja tudi v pritožbi).

9. Delno pa je utemeljena pritožba v delu, ko graja odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje je ob tem utemeljeno priznalo le nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 349,20 EUR le kot eno nagrado (in ne za vsak narok posebej) prav tako je priznalo takso za tožbo oziroma za postopek na splošno, pri čemer 18. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) določa, da se plača za postopek na posamezni stopnji vključno z odločbo, ki jo v tem postopku izda sodišče, enkratna taksa, razen če zakon ne določba drugače. V obravnavanem primeru je sodno takso odmerilo za postopek na splošno po tar. št. 1111 in po 16. členu ZST-1. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških, ki jih je tožeča stranka plačala za izvedenca. Pri tem iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka nakazala predujem 400,00 EUR za izvedenca (listovna št. 33) in je od tega zneska bilo vrnjenih 147,67 EUR (listovna št. 60) kar pomeni, da je bilo za stroške izvedenca od predujma tožeče stranke plačanih 252,33 EUR in je zato potrebno tožeči stranki kot potrebne pravdne stroške priznati tudi navedeni znesek. Tako se izkaže, da je sedaj dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.573,33 EUR namesto zneska 1.221,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje v stroškovnem izreku sodbe (pod točko III izreka).

10. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 353 ZPP in peta alineja 358. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo le delno uspela in to deloma le v stroškovnem delu, zoper odločitev o glavni stvari pa ni bila uspešna, zato trpi sama svoje pritožbene stroške.