Jedro

Izdaja začasne odredbe, s katero je sodišče dejansko naložilo izpolnitev nedenarne terjatve, še preden je upnik sploh pričel kakršenkoli sodni postopek, v katerem bi uveljavljal utemeljenost tovrstne nedenarne terjatve, pa presega namen zavarovanja z začasno odredbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se: - ugovoru dolžnika ugodi in se sklep o začasni odredbi prvostopenjskega sodišča z dne 23.1.2006 razveljavi in se predlog upnika za izdajo začasne odredbe zavrne.

- upniku naloži v roku 8 dni povrniti stroške dolžnika v znesku

132.000,00 SIT.

II. Upnik je dolžan v 8 dneh povrniti dolžniku 67.320,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper izdani sklep o začasni odredbi z dne 23.1.2006 in dolžniku naložilo povrnitev nadaljnjih stroškov upnika v višini

396.063,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.2006 do plačila.

Zoper sklep je pravočasno vložil pritožbo dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep in sklep o začasni odredbi z dne 23.1.2006 razveljavi, upniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila, podrejeno temu pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom o začasni odredbi z dne 23.1.2006 sledilo predlogu upnika in dolžniku naložilo, da mora v roku 24 ur od prejema začasne odredbe: "iz skladiščne hale, stoječe na parc.št. 172/246 k.o. M na naslovu abc v Ljubljani, pričeti in izvesti manipulacijo blaga, last upnika A d.o.o. tako, da izroči upniku na njegovo prevozno sredstvo, parkirano ob skladiščni rampi, njegovo blago po načelih dobrega gospodarjenja ob upoštevanju SOP in dobre skladiščne prakse, zloženo na palete in zaščiteno s folijo, po nalogu za prenos od št. SKL-6-00046 po zaporedju do številke SKL-6-00071, vse pod šiframi ACK-GL in MPH-GL transpoort in fizično že prevzeto blago od dobaviteljev in sicer E.L. - 4 palete po dobavnici št. 6333348, 1543 kg, prevzeto dne 6.1.2006, SSL-po CMR SI 9-111-D1, 3 palete, 264 kg, prevzeto dne 13.11.2005, SSL - po dobavnici št. 6/01/232/004.004, 4 palete 2757 kg, prevzeto dne 12.1.2006, SSL - po dobavnici št. 4561-09-01-0002/002, 1 paleta, 130 kg, prevzeto dne

12.1.2006 in S.S. - po CMR št. 119 4801, 3 palete, prevzeto dne

23.11.2005. V primeru kršitve dolžnosti iz 1. točke začasne odredbe je upnik A d.o.o. upravičen, da na stroške dolžnika ob sodelovanju za to usposobljenih delavcev in ustrezne opreme (viličarja) in po potrebi ob navzočnosti delavcev policije, izvrši vsa opravila, da iz skladiščne hale, stoječe na parc.št. 127/246 k.o. M na naslovu abc v Ljubljani, izvede manipulacijo svojega blaga tako, da ga zloži na palete in ga primerno zaščiti in natovori na svoje prevozno vozilo ter odpelje." Sodišče prve stopnje je upniku naložilo, da mora v roku 30 dni po izdaji začasne odredbe vložiti zoper dolžnika tožbo zaradi ugotovitve protipravnega zadrževanja upnikovega blaga po datumu

18.1.2006 in plačila odškodnine za povzročeno škodo v zvezi s tem, dolžniku pa je naložilo povrnitev stroškov upnika v višini 44.060,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2006 do plačila.

Upnik je izdajo začasne odredbe predlagal pred uvedbo sodnega postopka za uveljavitev terjatve, v zavarovanje katere naj bi bila izdana začasna odredba. Za to ima sicer podlago v določbi 267. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V trditvenih navedbah je upnik zatrjeval, da ima zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o skladiščenju med strankama terjatev zoper dolžnika na izročitev blaga, last upnika, ki se je nahajalo ob izteku skladiščne pogodbe dne 18.1.2006 v skladiščnih prostorih dolžnika. Za to blago je upnik zatrjeval, da ga nezakonito zadržuje dolžnik in ga noče izročiti upniku.

S predlagano začasno odredbo je upnik uveljavljal izročitev celotne količine njegovega blaga, ki naj bi se nahajalo pri dolžniku. Že iz teh trditev tako izhaja, da je upnik s predlagano začasno odredbo želel doseči izpolnitev celotne nedenarne terjatve (izročitev blaga), za katero je zatrjeval, da jo ima zoper dolžnika. Kadar uveljavlja upnik zavarovanje nedenarne terjatve, lahko izda sodišče začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Vrste začasnih odredb v zavarovanje nedenarne terjatve so primeroma navedene v 273. členu ZIZ. Izdaja začasne odredbe, s katero je sodišče dejansko naložilo izpolnitev nedenarne terjatve, še preden je upnik sploh pričel kakršenkoli sodni postopek, v katerem bi uveljavljal utemeljenost tovrstne nedenarne terjatve, pa presega namen zavarovanja z začasno odredbo. Gre torej za primer popolnega pokrivanja med predlagano začasno odredbo in s tožbenim zahtevkom, s katerim bi upnik moral v pravdi uveljavljati utemeljenost svoje nedenarne terjatve. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da identiteta med predlagano začasno odredbo s tožbenim zahtevkom ni v celoti izključena v primeru tako imenovanih regulacijskih začasnih odredb, to je v primeru, ko upnik s predlagano začasno odredbo zasleduje cilj, da se do dokončne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku z začasno odredbo začasno regulira pravno razmerje med strankama, pri čemer je takšna začasna odredba nujna zaradi odvrnitve negativnih posledic, ki bi zaradi zakasnelega učinka sodbe nastale (glej odločbo ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16.7.1998). Takšno začasno odredbo pa sme sodišče izdati samo izjemoma, saj začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in tako prejudiciralo odločitev o zahtevku. V skladu z obrazložitvijo citirane odločbe ustavnega sodišča sme sodišče zaradi upoštevanja pravic dolžnika, izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje.

Navedeno stališče pomeni ustrezno ravnovesje v pravicah obeh strank v postopku in s tem tudi v smislu tretje alineje 2. odst. 272. člena ZIZ. S predlagano začasno odredbo upnik ni zgolj dosegel varovanja svoje nedenarne terjatve, temveč je pridobil posest in pravico razpolaganja nad stvarmi, ki naj bi bile predmet zatrjevane nedenarne terjatve. Realizacija takšne začasne odredbe upniku, ki se po njegovih lastnih trditvah ukvarja z nadaljnjo prodajo tovrstnega blaga, samo po sebi omogoča, da je prišel do celotne nedenarne terjatve, ne da bi jo moral v ustreznem sodnem postopku izkazati. Z vidika dolžnika pa je ostal v celoti nezavarovan njegov položaj, v kolikor bi se kasneje izkazalo, da je nedenarni zahtevek upnika neutemeljen. Že takšna neenakopravna položaja strank v tem postopku izključujeta dopustnost izdaje predlagane začasne odredbe.

Realizacija takšne začasne odredbe pomeni, da upnik niti nima več pravnega interesa za vlaganje tožbe za uveljavitev nedenarne terjatve izročitve stvari. Hkrati pa se postavi vprašanje obstoja pravnega interesa za vodenje pravde na ugotovitev protipravnega ravnanja dolžnika, na kar je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 23.1.2006 (izven predloga upnika) upnika napotilo.

Kot rečeno je ustavno sodišče dopustnost izdaje začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, omejilo na izjemne primere ob upoštevanju tudi položaja dolžnika. Sodišče prve stopnje je to ravnovesje utemeljilo v izpodbijanem sklepu z ugotovitvijo, da bo lahko dolžnik, v kolikor bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, kasneje z ustreznim odškodninskim zahtevkom uveljavljal povrnitev škode oziroma plačilo morebitnih pogodbenih obveznosti od upnika, s čimer ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Takšno izhodišče je po mnenju pritožbenega sodišča materialno pravno zmotno, saj nedvoumno privilegira upnika, ki bo do realizacije svoje zatrjevane nedenarne terjatve prišel že s samo začasno odredbo, brez da bi sploh vložil tožbo, s katero bi utemeljil obstoj svoje terjatve, medtem ko bi bila dolžniku odvzeta možnost uveljavljanja (tudi z ugovorom zoper zahtevek upnika) z njegove strani zatrjevane retencijske pravice na blagu, ki je predmet začasne odredbe.

Upnik je v dopolnitvi predloga za začasno odredbo zatrjeval tudi nastanek materialne škode zaradi ravnanja dolžnika in se zavezal vložiti zoper dolžnika tožbo zaradi plačila odškodnine za povzročeno škodo. V kolikor navedene trditve merijo na to, da naj bi s predlagano začasno odredbo upnik uveljavljal tudi varovanje svoje denarne terjatve, pritožbeno sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da upnik zgolj s temi trditvami ni izkazal predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve v smislu 270. člena ZIZ. V navedenem smislu se tako izkaže predlog upnika za izdajo začasne odredbe za nesklepčnega in bi ga kot takega sodišče prve stopnje moralo zavrniti.

Iz navedenih razlogov po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo začasne odredbe, s katero je dolžniku naložilo še pred vložitvijo tožbe izročitev celotnega blaga, last upnika. Ob takšni ugotovitvi je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika zoper izdano začasno odredbo ugodilo, sklep o izdani začasni odredbi razveljavilo ter predlog upnika zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Drugačna odločitev je narekovala tudi spremembo odločitve, ki se nanaša na uveljavljene stroške postopka. Dolžnik, ki je uspel v postopku, je upravičen do povrnitve priglašenih stroškov, specificiranih na zapisniku o naroku z dne 13.3.2006. Od priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče dolžniku priznalo priglašene stroške za odvetniške storitve v višini 1000 točk, povečane za 20 % DDV.

Pritožbeno sodišče dolžniku ni priznalo priglašenih stroškov za sodne takse in za fotokopije prilog, saj dolžnik ni izkazal, da so mu navedeni stroški dejansko nastali. Dolžnik je upravičen tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka in sicer za sestavo pritožbe (500 točk) ter administrativnih stroškov (2 %) po 13. členu Odvetniške tarife (10 točk), povečane za 20 % DDV.