Jedro

Sodišče sodi, da je tudi strošek transporta blaga do prevzemnega mesta, vključno s stroški plačila blaga na prevzemnem mestu, mogoče šteti za strošek dostave, kar v upravnem postopku in tožbi uveljavlja tožnica.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Tržnega inšpektorata, Območna enota Ljubljana, št. 0610-10298/2020-24-30026 z dne 3. 6. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 25 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici do odprave nepravilnosti prepovedal sklepanje pogodb na daljavo v spletni trgovini ... na internetni strani www.....com na način, da potrošnikom: a) ki za naročeno in kupljeno blago izberejo način plačila z gotovino, na prevzemnem mestu zaračuna provizijo v višini 0,90 EUR, b) ki za naročeno in kupljeno blago izberejo osebni prevzem, na prevzemnem mestu zaračuna provizijo 0,90 EUR, v skladu s pogoji, objavljenimi na tam navedenih spletnih straneh, ki so sestavni del pogodbe, sklenjene na daljavo s potrošniki v spletni trgovini ..., ker uporablja nepoštena pogodbena pogoja, saj zaračunavanje tovrstnih stroškov nasprotuje načelu poštenja in vestnosti, v škodo potrošnika povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ter povzroča, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. V obrazložitvi med drugim navaja, da gre za splošna stroška poslovanja podjetja, ki bi morala biti vkalkulirana v prodajno ceno, s katero je izdelek označen v spletni prodajalni, in bi jo morala tožnica pri prodaji blaga potrošnikom upoštevati.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnica zoper navedeno prvostopenjsko odločbo vlaga tožbo in predlaga njeno odpravo. Navaja, da v izpodbijani odločbi ni obrazložena nepoštenost obravnavanih stroškov. Ne strinja se s stališčem, da sta ta stroška nepošten pogodbeni pogoj, in poudarja, da gre za prodajo blaga na podlagi pogodbe na daljavo. Opozarja, da so njeni kupci z navedenima stroškoma seznanjeni pred sklenitvijo nakupa in da od oddaje naročila ni dodan noben dodaten strošek. Nasprotuje stališču, da potrošnik pri spletnem trgovanju pričakuje, da so objavljene prodajne cene blaga v spletni trgovini zanj končne, brez dodatnih stroškov dostave in načina plačila, ter da bo tožnica sama nosila vse navedene stroške s svojo maržo. Uveljavlja, da gre za omejevanje njene ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude. Pojasnjuje, da se določeni stroški zaračunavajo dodatno, ker niso enaki za vse kupce. Nasprotuje enačenju spletne prodaje s klasično trgovino. Trdi, da je strošek za osebni prevzem na prevzemnem mestu dejanski strošek, ki ga ima z dostavo majhnega paketa od svojega centralnega skladišča v ... do izbranega prevzemnega mesta. Vztraja, da strošek dostave in strošek procesiranja plačil z gotovino spadata med stroške, ki jih je dopustno dodatno obračunavati na podlagi prvega odstavka 6. člena Direktive 2011/83/EU. Dodaja, da gre na trgih EU za ustaljeno poslovno prakso in da bi morala zato toženka posebej obrazložiti, zakaj njuno obračunavanje ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja na trgu Republike Slovenije. Prereka toženkine ugotovitve, da s prevzemom blaga s strani potrošnika in plačilu z gotovino na prevzemnem mestu nima nobenih posebnih stroškov. Pojasnjuje, da so cene v njeni spletni trgovini za vse kupce enake, to je po načelu FCO centralno skladišče v ... oziroma FCO skladišče partnerja, od tam naprej pa se dostava izvrši individualno, na enak način pa se tudi obračunavajo stroški. Meni, da je takšen način obračunavanja stroškov do kupcev najbolj pošten, saj stroške nosi tista stranka, ki jih je povzročila.

4. Tožena stranka v odgovoru tožbi nasprotuje in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

**Dokazni postopek**

5. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in v vse listine sodnega spisa, razen naslednjih listin: izjava tožeče stranke z dne 3. 3. 2022 na A16, letno poročilo na A24 in spletni članek "ekscesi prazničnega spletnega nakupovanja" na A25. 6. Dokazni predlog za vpogled v naštete listine je sodišče zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote po 52. členu1 oziroma prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)2. Tožnica dokaza z vpogledom v navedene listine ni predlagala že v upravnem postopku, in sicer vsaj v pritožbenem delu upravnega postopka, ko je bila seznanjena z dejstvi in naziranji upravnega organa, na katerih temelji izpodbijana odločba. Listini na A16 in A25 pa sta poleg tega nastali po izdaji izpodbijane odločbe in ju zato pri presoji zakonitosti tega akta že zato ni mogoče upoštevati.

7. Iz enakih razlogov je sodišče zavrnilo dokazni predlog za vpogled v spletne strani, navedene v tožbi in vlogi z dne 18. 12. 2023. Sodišče je vpogledalo v izpise spletnih strani, ki jih je tožnica predložila v listinski obliki, ne pa tudi v same spletne strani. Vpogleda v spletno strank Evropskega potrošniškega centra tožnica ni predlagala že v upravnem postopku, niti ni pojasnila, zakaj tega dokaznega predloga ni mogla podati vsaj v pritožbenem delu upravnega postopka. Vpogled v spletno stran "retailwire" pa je tožnica predlagala šele po preteku roka za tožbo iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. 8. Prepoved navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v tožbi, izhaja iz tega, da je predmet sodnega varstva v upravnem sporu zakonitost upravnega akta. Stranka je zato dolžna že v upravnem postopku takoj, ko je mogoče, navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze, ki so pomembni za odločitev, in tako upravnemu organu omogočiti, da izda zakonito odločbo. Ker ima po povedanem tožba v upravnem sporu naravo sodnega varstva zoper odločitve državnih organov ter je za njeno vložitev v prvem odstavku 28. člena ZUS-1 predpisan prekluziven rok, po poteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni že v pravočasni tožbi, niti tekom upravnega postopka.

**K I. točki izreka**

9. Tožba je utemeljena.

10. Predmet presoje v tem upravnem sporu je ukrep tržnega inšpektorja, izdan na podlagi druge alineje 72. člena ZVPot.3 Z njim je upravni organ tožnici prepovedal sklepanje pogodb na daljavo, ki vsebujejo določilo (pogoj), da se za plačilo z gotovino na tožničinem prevzemnem mestu zaračuna provizija v višini 0,90 evra in da se provizija v enaki višini zaračuna tudi za osebni prevzem blaga na tožničinem prevzemnem mestu.

11. Inšpekcijski organ je svojo odločitev oprl na presojo, da sta zaračunavanje provizije za osebni prevzem blaga in plačilo z gotovino na prevzemnem mestu nepoštena pogodbena pogoja. Pri tej presoji je izhajal iz podmene, da so stroški manipulacije z gotovino in stroški, ki jih ima tožnica s tem, da omogoča prevzem na prevzemnem mestu (transportni stroški do prevzemnega mesta, stroški skladiščenja in manipulacije blaga ter stroški zaposlenih na prevzemnem mestu) splošni stroški poslovanja in bi zato morali biti všteti v prodajni ceni, s katero je blago označeno v tožničini spletni trgovini in ki bi jo tožnica morala upoštevati na podlagi določb 26. člena ZVPot. Oprl se je tudi na 3. člen Zakona o uvedbi evra (ZUE) in peti odstavek 5. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT).

12. Med strankama ni sporno, da so potrošniki pred sklenitvijo pogodbe (pred oddajo naročila) seznanjeni s tem, da jim bo v primeru odločitve za osebni prevzem blaga na prevzemnem mestu zaračunana provizija 0,90 evra ter da jim bo dodatna provizija v enakem znesku zaračunana tudi v primeru, če se bodo odločili za plačilo z gotovino na prevzemnem mestu. Sporno pa je, ali takšno pogodbeno določilo, ki objavljeno ceno blaga povečuje za navedeni proviziji, pomeni nepoštene pogodbene pogoje v smislu 24. člena ZVPot, ki so s prvim odstavkom 23. člena ZVPot prepovedani.

13. Kdaj so pogodbeni pogoji nepošteni, definira 24. člen ZVPot. In sicer se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Ti zakonski dejanski stanovi so določeni alternativno, kar pomeni (kar pravilno pojasnjuje drugostopenjski organ), da gre za prepovedane nepoštene pogodbene pogoje že, če je izpolnjen katerikoli od njih.

14. Obstoj razlogov za nepoštenost obravnavanih pogodbenih pogojev upravni organ (kot že rečeno) v bistvu utemelji na presoji, da bi morala biti oba stroška vključena že v prodajni ceni, s katero je blago označeno v spletni trgovini. To utemeljuje z navedbami, da gre pri obeh stroških (torej pri stroških prevzemnega mesta in stroških manipulacije z gotovino) za stroška poslovanja. Ti stroški pa so po naravi stvari v obliki marže vključeni v prodajno ceno. To dodatno utemeljuje tudi z navedbami, da stroški prevzemnega mesta tožnici nastajajo tudi v zvezi z blagom, ki ga potrošniki sploh ne prevzamejo, blagom, ki ga potrošniki vrnejo na podlagi pravice do odstopa od pogodbe, sklenjene na daljavo, ter blagom, ki ga na prevzemnem mestu ... tožnica prodaja na klasičen način. Okoliščina, ko je prodajni ceni, s katero je blago označeno v spletni trgovini (ki jih obravnava analogno prodajnim policam v klasični trgovini), pred oddajo naročila (to je na spletni blagajni) dodano še plačilo za osebni prevzem in plačilo z gotovino na prevzemnem mestu, po presoji upravnega organa pomeni, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, saj potrošnik pričakuje, da bodo ti stroški pokriti z maržo v ceni. Po mnenju upravnega organa to, ob upoštevanju lojalnosti prodajalca v razmerju do potrošnika, pomeni, da tako poslovanje nasprotuje tudi načelu poštenja in vestnosti. Prav tako ob upoštevanju načela poštenja in vestnosti upravni organ meni, da opisano dodatno zaračunavanje provizij povzroča, da je "izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika", s čimer v bistvu povzame razlog iz druge alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. 15. Iz navedenega izhaja, da je upravni organ nepoštenost pogojev iz razlogov po prvem odstavku 24. člena ZVPot ugotovil s pomočjo splošnega načela poštenja in vestnosti, kar je sicer po četrti alineji prvega odstavka istega člena ZVPot lahko tudi samostojen razlog za nepoštenost pogodbenih pogojev. Po presoji sodišča je tak pristop metodološko pravilen. Gre namreč za to, da so na podlagi 23. člena ZVPot kot nepošteni prepovedani tudi tisti pogoji, ki sami po sebi sicer niso v nasprotju s kogentnimi predpisi, vendar povzročajo prepovedane učinke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. 16. Zahtevo, da morajo udeleženci obligacijskih razmerij pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja, določa prvi odstavek 5. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ne OZ ne katerikoli drug predpis tega načela ne definira in ne določa meril, katero ravnanje se šteje za vestno in pošteno, saj taka opredelitev niti ne bi bila mogoča. Kot temeljno načelo obligacijskega prava je zato v praksi uporabljeno predvsem kot razlagalni pripomoček glede vsebine obligacijskih razmerij. Pomen tega načela za sodišče (in tudi za upravni organ v zadevah, kakršna je obravnavana) je v tem, da morebitne ostrine posameznih predpisov glede na konkretne razmere konkretnega dejanskega stanja "zmehča" in jih spravi v okvire družbene morale. Ob tem pa morata biti organ in sodišče pozorna na nevarnost prevelikega arbitriranja v korist načela vestnosti in poštenja za konkretno razmerje, saj bo sicer vsako konkretno razmerje lahko zahtevalo svojo "pravičnost" oziroma "poštenost".4 Tudi Ustavno sodišče je v zadevah Up-824/14-15 z dne 7. 4. 2016 in Up 676/15-24 z dne 23. 11. 2017 zavzelo stališče, da to načelo služi kot argument pri uporabi prava, to je pri izbiri ustreznega pravila in določitvi njegove vsebine za konkreten primer oziroma da zavezuje in pooblašča sodišče, da pravna pravila razlaga z oziroma nanj.

17. Tak pristop potrjuje tudi Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS), ki je v slovenski pravni pred prenesena z ZVPot. Po 3. členu Direktive 93/13/EGS namreč pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično (torej splošni pogoji poslovanja, za kar gre tudi v obravnavanem primeru), velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

18. Vestnost in poštenje od udeležencev obligacijskih razmerij terjata, da si pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju svojih obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke. Načelo udeležencem ne brani uveljavljanja lastnih interesov, pač pa opozarja, da pravna pravila določajo meje pri uveljavljanju zgolj svojih interesov.5 Pri presoji, ali je posamezen pogodbeni pogoj nepošten, pa je treba upoštevati še drugi odstavek 24. člena ZVPot, ki določa, da je treba pogodbene pogoje razlagati v povezavi z drugimi pogoji v isti pogodbi ali v drugi pogodbi med istima strankama in ob upoštevanju narave blaga oziroma storitev in vseh drugih okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodbe. Zgolj presoja ob upoštevanju vseh teh okoliščin konkretnega primera namreč lahko vodi do sklepa, da so pravice in obveznosti strank neuravnotežene do te mere, da so meje uveljavljanja lastnih interesov posamezne pogodbene stranke presežene.6

19. Kot že pojasnjeno, izpodbijana odločitev temelji na presoji, da sta obravnavana pogodbena pogoja nepoštena, ker je na njuni podlagi prodajna cena, s katero je blago označeno v spletni trgovini, pred oddajo naročila povečana še za provizijo za osebni prevzem in za plačilo z gotovino na prevzemnem mestu. To upravni organ utemeljuje s sklicevanjem na opredelitev trgovske marže, 26. člen ZVPot, 3. člen ZUE in peti odstavek 5. člena ZEPT.

20. Določbe 3. člena ZUE za odločitev niso relevantne, saj določajo, da se v Republiki Sloveniji kot zakonito plačilno sredstvo uporabljajo bankovci in kovanci, ki se glasijo na evro, kar pa ne pomeni, da je tožnica dolžna poslovati tudi z gotovino (kot v izpodbijani odločbi ugotavlja že sam upravni organ). Da so tožničine cene izražene v evrih, pa niti ni sporno.

21. Peti odstavek 5. člena ZEPT določa, da mora ponudnik prejemnikom storitve in pristojnim organom poleg drugih zahtev, v zvezi s podatki v skladu z veljavnimi predpisi jasno in nedvoumno označiti ceno storitve ter navesti, ali je v njej vključen davek, stroški dobave in morebitne druge dajatve. Iz te določbe tako izhaja le ponudnikova obveznost, da jasno in nedvoumno označi, ali so v ceni vključene navedene dajatve in stroški, ne pa tudi, da morajo biti ti stroški vključeni v ceno.

22. Kaj drugega glede stroškov dostave ne izhaja niti iz 26. člena ZVPot. Po tej določbi mora podjetje za blago oziroma storitve, ki jih ponuja, vidno označiti ceno, ki vključuje davek na dodano vrednost v primeru, da je podjetje zavezanec za davek na dodano vrednost (prvi odstavek). Cena blaga oziroma storitve mora biti označena v evrih (drugi odstavek). Podjetje mora upoštevati označene cene (tretji odstavek). V primeru, da gre za ponudbo v okviru storitev informacijske družbe, mora biti poleg cene jasno in nedvoumno navedeno, ali cena vključuje tudi stroške dostave (četrti odstavek).

23. Iz navedenih določb 26. člena ZVPot, kakor tudi iz Pravilnika o načinu označevanja cen blaga in storitev (v nadaljevanju Pravilnik), izdanega na podlagi petega odstavka 26. člena ZVPot, izhaja, da je namen teh določb v tem, da se potrošnik seznani s ceno, ki jo je dolžan plačati. Pomen seznanjenosti potrošnika s ceno je tudi v tem, da mu omogoča primerjanje cen.7 Ko gre za spletno trgovino, za kakršno gre v obravnavanem primeru, zakonodajalec v citiranem četrtem odstavku 26. člena ZVPot izrecno omogoča, da cena ne vključuje stroškov dostave, vendar zahteva, da mora biti dejstvo, da cena teh stroškov ne vključuje, izrecno navedeno poleg cene. Povedano drugače: ni treba, da prodajna cena v spletni trgovini vključuje tudi stroške dostave, vendar pa mora biti že v spletni trgovini (to je, na "spletni prodajni polici") poleg cene (oziroma zraven nje) navedeno, da cena teh stroškov ne vključuje. Ta zahteva je v skladu s tem, da je potrošnik že v fazi pregledovanja artiklov v spletni trgovini (to je, še preden se odloči za to, da artikel doda v spletno košarico), in sicer tudi zaradi možnosti primerjave cena blaga v drugih spletnih ali klasičnih trgovinah, seznanjen s tem, ali gre za končno ceno, ki bi jo bil dolžan plačati, če bi se odločil za nakup.

24. Kaj se šteje za dostavo oziroma kaj so stroški dostave, zakon ne določa. Tega ne določa niti Direktiva 93/13/EGS niti Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju Direktiva 2011/83/EU), ki je v slovenski pravni red prav tako prenesena z ZVPot. 25. Upravni organ ne ugotavlja, da bi tožnica poleg spletne prodaje opravljala tudi dejavnost ti. klasične trgovine ter da bi imela v ta namen mrežo klasičnih trgovinskih poslovalnic, ki bi bila hkrati prevzemna mesta. Ugotavlja sicer, da tožnica na prevzemnem mestu ... blago prodaja tudi na klasičen način, vendar tega ne ugotavlja tudi za vsa ostala tožničina prevzemna mesta. Sodišče zato sodi, da je tudi strošek transporta blaga do prevzemnega mesta, vključno s stroški plačila blaga na prevzemnem mestu, mogoče šteti za strošek dostave, kar v upravnem postopku in tožbi uveljavlja tožnica. Drugostopenjski organ se v svoji odločbi sicer postavi na drugačno stališče, ki pa ga v ničemer ne pojasni.

26. Direktiva 2011/83/EU za pogodbe, sklenjene na daljavo (za kakršne gre tudi pri spletni prodaji, kot jo izvaja tožnica), v točki (e) prvega odstavka 6. člena določa, da preden takšna pogodba zavezuje potrošnika, trgovec potrošniku na jasen in razumljiv način zagotovi naslednje informacije: celotno ceno blaga ali storitev, vključno z davki, ali kadar je cena zaradi narave blaga ali storitev taka, da jo je nemogoče razumno izračunati vnaprej, način, na katerega se cena izračuna, po potrebi vključno z dodatnimi prevoznimi, dostavnimi ali poštnimi stroški in vsemi drugimi stroški, ali kadar teh stroškov ni mogoče razumno izračunati vnaprej, dejstvo, da bo take dodatne stroške morda treba plačati. V primeru pogodbe za nedoločen čas ali pogodbe, ki vsebuje naročnino, skupna cena vključuje skupne stroške za obračunsko obdobje. Kadar se takšne pogodbe zaračunavajo po nespremenljivi obrestni meri, skupna cena pomeni tudi skupne mesečne stroške. Kadar skupnih stroškov iz razumnih razlogov ni mogoče izračunati vnaprej, se navede način, na katerega se cena izračuna. Navedena določba je v slovenski pravni red prenesena z določbami 3. in 4. točke prvega odstavka 25. b člena ZVPot. 27. Iz povedanega, zlasti iz pravil 3. in 4. točke prvega odstavka 25. b člena in četrtega odstavka 26. člena ZVPot, izhaja, da mora biti potrošnik pred sklenitvijo pogodbe seznanjen s ceno blaga in stroški dostave (med katere je mogoče šteti tudi stroške prevzemnega mesta), pri čemer mora biti že v spletni trgovini pri navedbi cene blaga (to je še preden potrošnik blago doda v spletno košarico) označeno, ali cena vključuje tudi stroške dostave. Glede na to, da odločitev upravnega organa o nepoštenosti pogodbenih pogojev (kot že večkrat rečeno) ob sklicevanju na tretji odstavek 26. člena ZVPot temelji na zahtevi po upoštevanju prodajne cene, kot je označena v spletni trgovini (v smislu prodajne police v klasični trgovini), je zato za presojo o nepoštenosti pogojev v smislu prvega odstavka 24. člena ZVPot pomembno, ali je potrošnik že v spletni trgovini neposredno pri navedbi cene blaga (torej še preden blago doda v spletno košarico) seznanjen z (ne)vključenostjo stroškov dostave v tam navedeno ceno ter da se med stroške dostave šteje tudi prevzem blaga na prevzemnem mestu in plačilo blaga na prevzemnem mestu. Teh pravno odločilnih okoliščin pa upravni organ zaradi pojasnjenega zmotnega materialnopravnega izhodišča v tem primeru ni ugotavljal. Navedeno pomeni, da je upravni organ zmotno uporabil materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovil pravno odločilno dejansko stanje.

28. Na drugačno presojo o obstoju kršitve ne vplivajo ugotovitve organa, da so prevzemna mesta obremenjena tudi s stroški manipulacije z neprevzetim blagom in vrnjenim blagom na podlagi pravice do odpovedi pogodbe, sklenjene na daljavo, ter s stroki prodaje blaga na klasičen način na enem izmed prevzemnih mest. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, da bi obravnavana pogodbena pogoja (strošek prevzema in strošek plačila z gotovino na prevzemnem mestu) pokrivala tudi te stroške.

29. Sodišče k navedenemu dodaja, da brez razjasnitve, ali je potrošnik z dodatnim zaračunavanjem obravnavanih stroškov seznanjen že ob ogledu blaga v spletni trgovini (na "spletni polici"), ni mogoče preizkusiti, ali je zaradi obravnavanih stroškov izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik, ko se je odločil za nakup v tožničini spletni prodajalni, utemeljeno pričakoval, to je, da je končna cena višja od cene, po kateri je potrošnik lahko pričakoval, da bo izdelek kupil, ko je pregledoval izdelke na "spletni prodajni polici".

30. Prav tako ni mogoče preizkusiti, ali gre za neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Sodišče je že pojasnilo (točka 15 te sodbe), da za presojo, ali gre za nepoštene pogoje v smislu 24. člena ZVPot sicer ni odločilno, ali so pogoji (tudi) v nasprotju s kogentnimi predpisi, temveč je bistveno, da povzročajo prepovedane učinke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Ker pa je upravni spor sodno varstvo zoper upravno odločbo, sodišče lahko opravi presojo njegove zakonitosti zgolj z vidika razlogov, ki jih v obrazložitvi navaja upravni organ. Tožnica izpodbijani odločbi utemeljeno očita, da v ničemer ne pojasni, zakaj sporna stroška, ki ju tožnica dodatno zaračunava, v škodo potrošnika povzročata znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Te pomanjkljivosti v svoji odločbi ni odpravil niti drugostopenjski organ. Z vidika pravilne uporabe prava sodišče opozarja, da prepoved nepoštenih pogodbenih pogojev iz 23. člena ZVPot izhaja tudi iz okoliščine, da pri sklepanju potrošniške pogodbe potrošnik praviloma nima možnosti pogajanja o pogojih in da lahko zgolj sprejme vnaprej določene pogoje prodajalca. Za pogoje, ki lahko v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, bo tako na primer lahko šlo, kadar potrošnik pri posamičnih pogajanjih, če bi bila mogoča, ne bi sprejel takšnega pogoja (prim. združene sodbe SEU v zadevi BNP Paribas, C-776/19 do C-782/19) oziroma kadar bi nesorazmerje izhajalo iz dejstva, da zaračunani strošek presega prodajalčeve dejanske stroške (prim. sodbo SEU v zadevi Caixa Bank SA, C -224/19). Ali gre v tem primeru za katero od takšnih okoliščin ali kakšno drugo okoliščino, ki bi utemeljevala presojo, da obravnavana pogodbena pogoja povzročata učinek iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, pa ne izpodbijana odločba niti drugostopenjska odločba ne navajata. Navedeno pomeni, da je v tem pogledu podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

31. Glede na na toženkino navedbo v odgovoru na tožbo, da je upravni organ nepoštenost pogojev utemeljil na zadnjih treh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, torej tudi na drugi alineji, ne pa na prvi alineji (ki jo sicer povzema izrek izpodbijane odločbe), sodišče dodaja, da tudi razlog iz druge alineje (da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika) v izpodbijani in drugostopenjski odločbi ni pojasnjen na način, ki bi omogočal preizkus. Trditev prvostopenjskega organa, da gre za tak prepovedan učinek, ker gre za stroška, ki bi morala biti zajeta v prodajno ceno blaga, ne omogoča sodnega preizkusa iz razlogov, ki jih je sodišče navedlo glede razlage 26. člena ZVPot v zvezi z razlogom iz tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. 32. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. in 2. točke ter 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 je glede na ugotovljeno kršitev zadevo vrnilo istemu upravnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral odpraviti pomanjkljivosti upoštevaje pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

**K II. točki izreka**

33. Ker je sodišče ugodilo tožbi, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V zadevi je bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožnica pa se je v postopku zastopala sama, zato je po tretjem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 25,00 evrov. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

1 52. člen ZUS-1: V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 2 Prvi odstavek 28. člena ZUS-1: Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Zastopnik javnega interesa lahko vloži tožbo v primeru, ko ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta, v roku, ki velja za stranko, v korist katere je bil upravni akt izdan. 3 Ta določa: "Če pristojni tržni inšpektorat ali drugi pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje pri sklepanju pogodb s potrošniki uporablja nepoštene pogodbene pogoje (prvi odstavek 23. člena), izda odločbo, s katero prepove prodajo tega blaga oziroma storitev do odprave pomanjkljivosti. " 4 Boris Strohsack, Obligacijska razmerja I, druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, 1992, stran 65. 5 Odločba Ustavnega sodišča Up-824/14, tč. 12. 6 V. Kranjc v: M. Juhart in N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str.98. 7 Gl. drugi odstavek 1. člena Pravilnika.