Jedro

Z neizvedbo dokazov, ki niso pomembni za odločitev, sodišče ne krši pravice stranke do dokaza. Z golim vztrajanjem pri svojem stališču o pomembnosti dokazov pa pritožnik ni uspel vnesti dvoma niti o pravilnosti stališča, da navedeni dokazi niso bili predlagani za ugotovitev odločilnih dejstev.

Sprejeta odločitev, ki osebne stike med očetom in hčerjo pogojuje s hčerino željo, omejuje očetovo pravico do stikov. Pravica do stikov je sestavni del ustavne pravice (in dolžnosti) staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, ki se lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.

Z zapovedjo vzajemnega spoštovanja položaja drugega starša v razmerju do otroka in opredelitvijo otrokove koristi kot temeljnega vodila za odločanje zgoraj navedene določbe DZ na zakonski ravni vzpostavljajo ravnotežje med tremi ustavno varovanimi položaji: položajem otroka v razmerju do vsakega od staršev in razmerje med staršema. Določbe zavezujejo sodišče k sprejemu odločitve, ki ustrezno vrednoti vsakega od varovanih položajev.

Pritožbene razloge vodi utemeljevanje, kdo je (bolj) kriv za nastali položaj, in prepričanje, da mora tisti nositi posledice svojih ravnanj. Vendar odločitev o ureditvi stikov ni sankcija za pretekla ravnanja staršev. Temeljna skrb v postopkih v zvezi z otrokom je otrokova korist (7. člen DZ). Sodišče prve stopnje se je zato pravilno osredotočilo na presojo, kaj je razlog D. odklanjanja stikov z očetom in kaj bi zanjo - z vidika njenih sedanjih in razvojnih potreb - pomenila bodisi sprememba odločitve o zaupanju bodisi vztrajanje pri izvrševanju stikov, dogovorjenih s sodno poravnavo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) odločilo, da se stiki med hčerjo udeležencev in očetom, določeni s sodno poravnavo, sklenjeno 27. 5. 2013 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, spremenijo tako, da neposredni osebni in neosebni (telefonski ali video) stiki potekajo izključno ob upoštevanju želja dekleta - če in ko bo izrazila tako željo; oče pa ji lahko enkrat tedensko na njen telefon posreduje sporočilo in dvakrat letno, ob rojstnem dnevu in v božično-novoletnem času pošlje kratko pisno sporočilo z darilom tudi po pošti (I. točka izreka), (2) zavrnilo, kar je mati predlagala več ali drugače (II. točka izreka), (3) zavrnilo očetov nasprotni predlog, da se dogovor v sodni poravnavi spremeni tako, da se hči zaupa v varstvo in vzgojo njemu, da ima z materjo stike vsak drugi vikend od petka do nedelje (med počitnicami in prazniki pa kot po sodni poravnavi) in da je mati dolžna plačevati preživnino v višini 219,90 EUR mesečno (III. točka izreka) in (4) odločilo, da udeleženca nosita vsak svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Nasprotni udeleženec1 v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu, podrejeno pa, naj predlagateljičin predlog zavrne in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pravilne so ugotovitve o dinamiki odnosov med materjo, hčerjo in očetom od začetka 2023 in tudi, da v preteklosti ni prihajalo do prekinitev pri izvrševanju stikov. Psihologinja A. A. je že v letu 2016 zaznala tveganje za oblikovanje nezdrave čustvene odvisnosti od matere in postopnega odmikanja od očeta, če mati otroku ne bo omogočila avtonomnega čustvenega razvoja. Sodišče sicer ni izrecno poimenovalo tega pojava (odtujevanja), a iz sklepa izhaja opis posledic, ki jih je napovedala A. A. Tudi v izvedenskem nnenju dr. B. z dne 16. 4. 2024 je ugotovljena realna možnost, da se v primeru nespremenjene dinamike pri deklici lahko razvije odvisnostna, mejna, izogibajoča ali narcistična osebnostna struktura. Gre za resno strokovno opozorilo, ki presega kratkoročno otrokovo počutje in se nanaša na njegov dolgoročni razvoj. Obstaja bojazen, da bo zaradi nepravočasne sodne intervencije sodišče čez nekaj let obravnavalo resnejše posledice.

Pravilna je ugotovitev, da je do prekinitve stikov prišlo postopno zaradi sodnih postopkov in materinega zaščitniškega ravnanja. Delno, a v manjši meri, je odgovornost pripisana očetu. Ugotovljeno je tudi, da je na naroku deloval umirjeno, razumevajoče, sodelovalno in da je pristal na rešitve, ki bi omogočile postopno vzpostavitev stikov. Ni ugotovljena nobena konkretna okoliščina, ki bi kazala, da oče otroka ogroža ali da bi bil vzrok za prekinitev stikov v njegovem ravnanju. Ta dejstva so napačno ovrednotena. Namesto da bi bila odločitev usmerjena v odpravo nastale škode, v ustavitev nadaljnjega oddaljevanja in v postopno varno vzpostavitev odnosa med očetom in hčerko, je sodišče izbralo rešitev, ki ugotovljeno škodo utrdi in formalizira ter popolno odsotnost stika prenese v pravno ureditev. "Nova realnost", ki jo ugotovi sodišče, ne more biti razlog za popolno ukinitev fizičnih stikov, ampak bi morala biti povod za takojšnjo sodno intervencijo in vzpostavitev varovalnih ukrepov, ki bi otroku omogočili varen stik z obema staršema. Pritožnik je bil upravičeno prepričan, da bo sodišče poseglo tam, kjer en roditelj dejansko vzpostavlja ovire in samovoljno odloča o stiku otroka z drugim, tudi na način, ki je v nasprotju z otrokovo dolgoročno koristjo. Odločitev daje škodljivo in nevarno sporočilo ostalim staršem, ki razmišljajo, da so edini kompetentni starš otroku. Odločitev je v nasprotju z ustaljenimi načeli družinskega prava, še posebej, ker iz odločbe izhaja celo očitek očetu, da naj bi se preveč vračal v preteklost. Očitek ni utemeljen. Želel je le poudariti, da je bila vez med njim in otrokom v preteklosti pristna, redna in razvojno pomembna in da sta imela povsem običajen, ljubeč odnos. Hči bi zato ob primerni strokovni podpori in ob ponovni vzpostavitvi strukture stika postopno presegla separacijsko stisko, ki je pri njeni starosti običajna. Očitek je neutemeljen tudi ob upoštevanju ugotovitve v sklepu, da je trenutna situacija zgrajena na preteklih dogodkih in sodnem postopku. Če bi sodišče v marcu 2023 vzpostavilo naravne (nenadzorovane) stike, bi bila verjetno danes situacija drugačna.

Težko se sprijazni z oceno v 68. točki obrazložitve, da je odgovornost za zaostritev odnosov pri obeh starših. Ugotovitev temelji na abstraktni domnevi o simetrični odgovornosti staršev in nasprotuje ugotovitvam, da ni bil ogrožajoč, da ima ustrezne starševske kapacitete in da je bil pripravljen sodelovati. Zaključek ni skladen z ugotovitvami sodišča in izvedenskimi mnenji, da mati v odnosu do otroka drži škarje in platno, da ona nadzoruje narativ, dinamiko in odprtost oz. zaprtost odnosa med otrokom in očetom, da oče nima nobene realne moči pri odločanju o tem, kako se bo odnos razvijal, da mati na nivoju medosebnih odnosov deluje maščevalno, se odzove z jezo in sramotenjem tistega, ki ji ne ponudi pričakovane refleksije. Sam s hčerjo od 2023 nima naravnega stika in je zato težko odgovoren za njeno stisko. Sprejel je vse predlagane oblike podpore, mati pa zgolj formalistično. To potrjuje tudi njeno elektronsko sporočilo z dne 1. 10. 2025, da se s hčerjo ne bosta več udeleževali terapij, ker iz izvedenskih mnenj izhaja, da to ni potrebno. V mnenjih je ugotovljeno nasprotno: da bi bil terapevtski proces za mater potreben, za hčer pa koristen. Navedeno kaže, da je bila materina pripravljenost za sodelovanje v postopku zgolj navidezna. Odločitev sodišča, ki temelji na predpostavki o njeni pripravljenosti na sodelovanje, je zato napačna. Mati ne bo v ničemer pripomogla, da bi hči izrazila željo po vzpostavitvi stika, ampak bo le poglobila odpor.

Ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov o kvaliteti preteklega odnosa med očetom in hčerjo, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Predlagane priče, ki so imele z njima redne stike, bi lahko pojasnile, kako je otrok funkcioniral v očetovem okolju, ali je kazal znake stiske, strahu, nelagodja, kar bi ovrglo materine trditve o domnevni ogroženosti. Priča C. C. bi lahko tudi potrdil, da mama ni ravnala podzavestno, ampak da gre za njeno zavedno ravnanje. Problematično je, da izvedenci niso vpogledali fotografij in video posnetkov, ki bi ovrgli materine trditve, da je bil otrok v očetovem okolju izpostavljen hudim obremenitvam. Predloženi dokazi bi potrdili, da otrok v očetovem okolju kaže spontanost, navezanost, naravno sproščenost, ki je tudi posledica očetovega toplega, empatičnega odnosa do njega. Pokazali bi, da je bila deklica na očeta izjemno navezana in se je tudi ob njem in ravno zaradi njega ustrezno razvila.

Iz izvedenskih mnenj izhaja, da se otrokov odnos do očeta od leta 2023 ni mogel izboljšati, ker ga mati v nobenem trenutku ni podprla. Iz te ugotovitve sodišče ne izvede posledice. Kljub temu sprejme odločitev, ki takega stanja ne popravlja, ampak ga utrjuje. S tem odstopa od načela, da mora sodišče ščititi otroka pred ravnanji, ki mu škodijo. Pritožnik se je znašel v položaju, ko se od njega pričakuje sodelovanje in prilagajanje, čeprav ni bilo ugotovljeno, da bi otroka ogrožal, mati, ki je soustvarila stanje popolne prekinitve stikov, pa ni soočena z nobenimi ukrepi.

Materialnopravno zmotna je presoja otrokove koristi, ki jo enači z njegovim trenutnim čustvenim stanjem, čeprav po mnenjih izvedencev še ni nič zakoreninjeno in so stiki z očetom za otrokov dolgoročni razvoj koristni. Sodišče ni presodilo, ali je odpor otrokova pristna volja ali posledica nezdrave simbiotične navezanosti na mater oziroma njenega vpliva. Ni ugotovljeno, kaj bi oče v dani situaciji še lahko storil. Kljub soglašanju z nadzorovanimi stiki, prešolanjem, udeležbo v terapijah je ostal brez vsakršnega stika z otrokom. Ni imel niti minimalnega prostora, v katerem bi lahko naredil "korak bližje".

Ugotovitev, da je pri materi prišlo do pogojne korekcije vedenja, je v nasprotju z njenimi dejanskimi ravnanji. Njeno sporočilo z dne 1. 10. 2025 dokončno potrjuje, da ni pripravljena na spremembo, da ni pripravljena podpreti stikov, da je simbiotična navezanost njena izbira in da situacija ugaja njenim interesom in ne koristim otroka.

Sodišče je prezrlo, da je bilo v danih okoliščinah dolžno intervenirati in vzpostaviti pogoje za varen stik, saj otrok sam ne more izraziti želje, ki je v nasprotju z materino. Če mati vzpodbuja, da je očetova telefonska številka blokirana, in če otrok nima neposrednega dostopa do očeta, ni mogoče govoriti o njegovi prostovoljni volji. Izrečeni ukrep (tedensko elektronsko sporočilo, dvakrat letno pismo) je neizvršljiv.

3.Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Elektronsko sporočilo se nanaša na udeležbo hčere v terapevtskem procesu, sama pa je pripravljena še naprej sodelovati. Nasprotni udeleženec izkrivlja in prilagaja izseke mnenj in ugotovitev sodišča. Pritožba le potrjuje, da ni sposoben videti hčere in njenih potreb in da ne zmore prevzeti svojega dela odgovornosti za hčerino zavračanje stikov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Udeleženca sta starša D., ki je bila ob izdaji izpodbijanega sklepa nekaj mesecev pred dopolnitvijo štirinajstega leta starosti. Pred dopolnitvijo prvega leta starosti sta se starša razšla. Na podlagi sodne poravnave, sklenjene v januarju 2013, je bila deklica zaupana v varstvo in vzgojo materi, z očetom pa so bili urejeni stiki. Kljub težavam, zaradi katerih sta se starša obračala na sodišče in center za socialno delo, so stiki do konca januarja 2023 dejansko tekli, kasneje pa ne več. Mati je v začetku februarja vložila predlog za omejitev stikov na enkrat mesečno eno uro prek videoklica in začasno uvedbo nadzorovanih stikov. Kljub prizadevanjem sodišča in centra za socialno delo stiki med postopkom niso stekli. Po pridobitvi izvedenskega mnenja je oče podal nasprotni predlog, naj se hči zaupa v varstvo in vzgojo njemu, z materjo pa uredijo stiki. Z izpodbijanim sklepom je sodišče na novo uredilo stike med očetom in hčerjo tako, da ti tečejo ob upoštevanju otrokove želje, oče pa ji lahko enkrat tedensko pošlje telefonsko sporočilo in dvakrat letno pismo z darilom.

6.V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno,

-da kljub različnim ponujenim možnostim (stiki pod nadzorom centra za socialno delo, terapevtska pomoč družini) prizadevanja za obnovitev stikov med D. in očetom v postopku niso bila uspešna,

-da je D. zelo prijetno in pridno dekle z visokim intelektualnim potencialom in nadpovprečno učno uspešnostjo; da se je v materini oskrbi razvijala brez velikih odstopanj; da ima z materjo topel, odprt in zelo močno povezan odnos, v katerem se počuti varno, sproščeno in sprejeto; da je ves postopek jasno izražala strah pred stiki z očetom in jih izrecno odklanjala, da je ta strah realen in pristen ter prisoten dlje časa,

-da je ključen vzrok, da D. ne zmore imeti ustreznega odnosa z očetom, visoko konflikten odnos med starši,

-da sta se tako mati kot oče neustrezno odzivala na D. potrebe:

-da mati ni namerno manipulativna do odnosa med D. in očetom in je uspela pustiti D. toliko prostora, da je napredovala v socialni zrelosti, a je vztrajala v zamerah in nezaupanju do nasprotnega udeleženca, ki jih prenaša na hčer; njena ravnanja so pri sodišču vzbudila dvom o tem, da si je iskreno in zares prizadevala za to, da se hči reši strahu pred očetom; nujno je, da se aktivno spoprime s tem, da svoj nezaupljiv odnos do očeta ustrezno razreši in se po tej poti začne zrelo odzivati na hčerine potrebe,

-da se je oče s svojim neempatičnim in avtoritarnim pristopom, neizprosnim prizadevanjem za stike in vztrajnim zvračanjem krivde na mater ter grdim govorjenjem o njej neustrezno odzival na D. občutljivost in ji povzročil stisko; nujno je, da se preneha ukvarjati z mamo, ampak prek razrešitve odnosa začne prepoznavati dekličine potrebe,

-da starša kljub jasnim strokovnim usmeritvam in pomoči nista niti malo uspela napredovati v preseganju konfliktnega odnosa,

-da tedaj, ko pogovor nanese na očeta ali z njim povezane osebe, D. izraža hudo stisko; v dani situaciji se počuti nemočna in neslišana, njen strah je med postopkom prerasel v pasivno vdanost v usodo, ki se lahko na dolgi rok razvije v osebnostno motnjo,

-da bi zaupanje D. v varstvo in vzgojo očetu okrepilo njene tesnobne odzive in moglo povzročiti separacijsko stisko z dolgotrajnimi negativnimi posledicami,

-da bi bilo siljenje v stike z očetom ne le kontraproduktivno, ampak destruktivno (siljenje bi lahko iz pasivnega uporništva preraslo v aktivno ali na dolgi rok celo v razvoj duševnih motenj),

-da je v sedanji situaciji, ko starša (še) nista zmožna uvideti vsak svojega prispevka in nevtralizirati njunega odnosa, D. mogoče zmanjšati anksioznost in okrepiti občutek varnosti in sprejetosti v odnosu do očeta le s stiki tedaj in toliko, kot si jih sama želi,

-da bi popolna prekinitev odnosa mogla v D. vzbuditi občutek, da je oče ne mara in je zato prav, da ji pošilja kratka in neobremenjujoča sporočila preko telefona.

7.Neutemeljeni so očitki bistvenih kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Pritožnik uveljavlja, da bi z izpovedbami prič ter vpogledom v fotografije in videoposnetke ovrgel materine navedbe, da je bila deklica v očetovem okolju hudo obremenjena in je izražala stisko, strah in nelagodje. Sodišče prve stopnje je izvedbo teh dokazov zavrnilo z utemeljitvijo, da že na podlagi izvedenih dokazov verjame nasprotnemu udeležencu, da je bil in je predan oče, in da je trenutna situacija v veliki meri posledica predlagateljičinih negativnih vplivov na hčer. Med razlogi odločitve je še navedlo, da verjame nasprotnemu udeležencu, da ni imel nasilnega odnosa do hčere in da so bila s strani matere izpostavljena ravnanja omejena na posamične življenjske situacije. K temu je dodalo, da opisi in posnetki posameznih dogodkov niso odločilni za presojo o zaupanju in stikih, niti za izvedensko mnenje. Sodišče je torej dokazne predloge zavrnilo kot nerelevantne in odločitev vsebinsko utemeljilo. Z neizvedbo dokazov, ki niso pomembni za odločitev, sodišče ne krši pravice stranke do dokaza. Z golim vztrajanjem pri svojem stališču o pomembnosti dokazov pa pritožnik ni uspel vnesti dvoma niti o pravilnosti stališča, da navedeni dokazi niso bili predlagani za ugotovitev odločilnih dejstev.

8.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zmotnosti sprejete odločitve. Sodišče prve stopnje jo je oprlo na določbe 141. čl. DZ, po katerih je pravica do stikov vzajemna pravica staršev in otrok. Starš, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, je dolžan opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča izvajanje stikov in si je dolžan prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev. Starš, ki izvaja stike, je dolžan opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka. Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike z drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti s pomočjo centra za socialno delo, se lahko otrok zaupa drugemu od staršev, če bo ta omogočal stike in je le tako mogoče varovati korist otroka. Kot temeljno vodilo pri odločanju je izpostavilo načelo otrokove koristi, opredeljeno v 7. čl. DZ. Ob pravilih, ki so navedena v izpodbijanem sklepu, zakon izrecno predvideva tudi odvzem in omejitev pravice do stikov (6. odst. 141. čl. DZ). V skladu s 173. čl. DZ sodišče omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče z omejitvijo ali odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Sodišče lahko tudi odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je le tako mogoče varovati korist otroka.

9.Sprejeta odločitev, ki osebne stike med očetom in hčerjo pogojuje s hčerino željo, omejuje očetovo pravico do stikov. Pravica do stikov je sestavni del ustavne pravice (in dolžnosti) staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, ki se lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon (1. odst. 54. čl. Ustave).2 Podobna je vsebina pravica do spoštovanja družinskega življenja, zagotovljena v 8. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Z zapovedjo vzajemnega spoštovanja položaja drugega starša v razmerju do otroka in opredelitvijo otrokove koristi kot temeljnega vodila za odločanje zgoraj navedene določbe DZ na zakonski ravni vzpostavljajo ravnotežje med tremi ustavno varovanimi položaji: položajem otroka v razmerju do vsakega od staršev in razmerje med staršema. Določbe zavezujejo sodišče k sprejemu odločitve, ki ustrezno vrednoti vsakega od varovanih položajev. Pritožbeno sodišče je dolžno preizkusiti, ali je sodišče ugotovilo vse pomembne okoliščine in jim dalo ustrezno težo.

10.Pritožnik se strinja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. K njegovemu povzetku dejanskih ugotovitev pritožbeno sodišče le dodaja, da so v njem tiste ugotovitve, ki po pritožnikovem mnenju podpirajo njegov predlog za spremembo odločitve o zaupanju, ne pa tudi ostale, s katerimi je sodišče utemeljilo sprejeto odločitev. V okviru presoje po uradni dolžnosti ugotavlja, da si je sodišče prizadevalo za ozdravitev odnosa med očetom in hčerjo, hkrati pa spremljalo odzivanje otroka na nadzorovanih stikih in v terapevtski obravnavi ter njegovo siceršnje funkcioniranje v življenju (šolanje, socialne vezi, zdravstveno stanje). S pomočjo izvedencev psihiatrične, kliničnopsihološke in pedopsihiatrične stroke je ugotavljalo morebitne primanjkljaje v starševskih zmožnostih, kvaliteto odnosa med otrokom in vsakim od staršev ob upoštevanju (sedanjih in bodočih) razvojnih potreb, razloge za odklanjanje stikov z očetom in možnosti za ponovno vzpostavitev teh stikov. Ni izkazano, da bi kateri od pomembnih vidikov ostal spregledan ali premalo raziskan.

11.Sodišče prve stopnje ni spregledalo, - da je reden in pogost stik s staršem pomemben za otrokov razvoj, - da so se stiki med deklico in očetom deset let redno izvrševali, - da ima oče ustrezne starševske zmožnosti, - da oče do D. v času stikov ni bil fizično nasilen in je ni zanemarjal in - da D. odklonilen odnos do očeta v veliki meri korenini v materinih zamerah in nezaupanju do njega. Izrecno je tudi navedlo, da sprejeta odločitev za D. razvoj ni optimalna, a je v danih okoliščinah neogibna. Drugače kot pritožnik pa je sodišče prve stopnje izhajalo iz otrokove koristi.

12.Pritožbene razloge vodi utemeljevanje, kdo je (bolj) kriv za nastali položaj, in prepričanje, da mora tisti nositi posledice svojih ravnanj. Vendar odločitev o ureditvi stikov ni sankcija za pretekla ravnanja staršev. Temeljna skrb v postopkih v zvezi z otrokom je otrokova korist (7. čl. DZ).3 Sodišče prve stopnje se je zato pravilno osredotočilo na presojo, kaj je razlog D. odklanjanja stikov z očetom in kaj bi zanjo - z vidika njenih sedanjih in razvojnih potreb - pomenila bodisi sprememba odločitve o zaupanju bodisi vztrajanje pri izvrševanju stikov, dogovorjenih s sodno poravnavo. Ovrednotilo je tako D. sedanje potrebe kot pomen osebnih stikov z očetom za njen dolgoročni razvoj. Po ugotovitvi, da bi bila tako sprememba odločitve o zaupanju kot vztrajanje pri dosedanji (pravni) ureditvi stikov zanjo ogrožajoča, je ocenilo, s kakšno ureditvijo stikov bodo v zadostni meri zavarovane njene koristi. Izčrpnost dokaznega postopka ter natančno in celovito ovrednotenje izvedenih dokazov pritožbeno sodišče prepriča o trdnosti ugotovitve, da bi kakršnokoli nadaljnje oblastno urejanje stikov spregledalo njene potrebe in zelo verjetno škodljivo vplivalo na njen nadaljnji razvoj.

13.Pritožnik na več mestih ponavlja stališče, da bi moralo sodišče preseči obstoječe stanje in z ustreznimi ukrepi doseči varen prehod hčere od matere k njemu, konkretno pa predlaga ponovno vzpostavitev strukture stikov ob ustrezni strokovni podpori. Sodišče prve stopnje je v odprti razpravi z izvedencema preizkusilo to možnost. Upoštevaje D. vztrajno izraženo željo, da se pritiski očeta nanjo in na mamo končajo, oceno CSD in izvedencev, da stik z očetom doživlja zgolj kot nekaj, kar mora prestati, in ne kot topel in varen odnos, in da je njena stiska, vezana na odnos z očetom, pristna (ne namišljena), je ugotovilo, da bi bilo kakršnokoli oblastno urejanje stikov v nasprotju s D. željo zanjo destruktivno. Pritožba se ne sooči s temi ugotovitvami, niti z izidom prizadevanj med postopkom za ponovno vzpostavitev stikov. Niti omeni ne ugotovitev izvedencev in razpravljanja z njimi o različnih možnostih nove ureditve razmerij med udeležencema in hčerjo, niti ne polemizira s pravilnostjo izvedenskega mnenja, ki odločno zavrne koristnost spremembe odločitve o zaupanju. Sploh pa ne ovrednoti ugotovitve, da je D. stara štirinajst let in pol, da je ves postopek vztrajala v zavračanju stikov z očetom in da ne gre zgolj za prevzeta prepričanja, ampak njena stiska, kot se izraža navzven, močno indicira doživljanje stiske ob preteklih stikih z očetom. Trditev, da sodišče ni ugotovilo, na čem temelji otrokova želja, ni utemeljena. Ugotovilo je, da je na D. doživljanje očeta vplivala tudi mati,4 a je strah, ki ga izraža, realen, pristen in dolgotrajen, se pravi, da ima podlago v otrokovem doživljanju. Z golo trditvijo, da bi hči ob primerni strokovni podpori in vzpostavitvi strukture stikov zmogla preseči separacijsko stisko, pritožba ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti nasprotne ugotovitve niti o pravilnosti presoje, da je treba postopek zaključiti in sprejeti odločitev, ki je v dani situaciji za otroka optimalna.

14.Neutemeljeno je pritožnikovo stališče, da je med postopkom storil vse, kar je mogel, da bi se približal hčeri. V sklepu je ugotovljeno, da kljub jasnim strokovnim usmeritvam in pomoči noben od staršev ni uspel niti malo napredovati v preseganju konfliktnega odnosa med njima. Izčrpno je tudi obrazloženo, s kakšnimi ravnanji je oče prispeval k temu, da v odnosu med njim in hčerjo med postopkom ni prišlo do napredka (64. točka obrazložitve) in katere spremembe v njegovih ravnanjih so prejkone nujne za obnovitev stika s hčerjo (68. točka obrazložitve). Strnjeno ponovljeno njegov odnos do hčere prežema njegovo vrednotenje materinih ravnanj, to pa mu preprečuje, da bi sprejel hčer v njenih doživljanjih in prepoznal potrebe, v katerih dekle išče in želi podporo matere, in tiste, v katerih jo lahko podpre sam. Očitek, da ugotovitev o prispevku obeh staršev k nastali situaciji temelji na abstraktni domnevi o simetrični odgovornosti, je zato zgrešen. Pravilnosti navedene ugotovitve pa pritožnik ne more izpodbiti niti z navedbami, da je pristal na nadzorovane stike, spremembo šole, ki jo obiskuje hči, udeležbo v terapevtski obravnavi. Nasprotno: iskanje krivca v drugem staršu ostaja rdeča nit pritožbenih navedb - tako neposredno z izrecnim zvračanjem odgovornosti za nastalo situacijo na mater kot posredno z zamolčanjem tistih ugotovitev sodišča ali mnenj izvedencev, ki utemeljujejo njegov prispevek k nastalemu položaju, kar le še potrjuje pravilnost ugotovitve, da ne uvidi hčerine potrebe, da sprejme njen odnos in povezanost z materjo.

15.Odločitev temelji na presoji, osredotočeni na korist otroka, s tem pa ne jemlje odgovornosti vsakega od staršev za nastali položaj. Pred zaključkom obravnavanja je sodišče pustilo prostor udeležencema, da v pogovoru z izvedencema prepoznata, kako naj vsak od njiju najde pot do otroka in mu s tem zagotovi podporo, ki jo potrebuje v obdobju odraščanja in osamosvajanja (in ki jo DZ na splošni ravni opredeli v 3. odst. 7. čl., ko govori o tem, katera ravnanja staršev so v korist otroka). Ugotovitve o tem, kaj vsakega od njiju ovira v prepoznavanju hčerinih potreb in kje so v njunih ravnanjih potrebne spremembe, ki bodo mogle odpreti pot drugačni ureditvi, je sodišče povzelo tudi v izpodbijani sklep. Pritožbeni očitek o tem, da odločitev daje škodljivo in nevarno sporočilo staršem, ki sebe štejejo za edino kompetentnega, je zato neutemeljen (in tudi neumesten).

16.Ostale pritožbene navedbe so bodisi obrobnega pomena bodisi niso obrazložene in kot take ne omogočajo vsebinskega odgovora. Tako je pritožnik le navrgel, da odločitev odstopa od ustaljenih načel družinskega prava, ne da bi jih opredelil. Zatrjevana blokada pritožnikove telefonske številke ne pomeni, da pritožnik ne more vztrajati pri pošiljanju sporočil hčeri. Ugotovitev o delni korekciji v materinih ravnanjih v izpodbijanem sklepu temelji na ugotovitvi, da je hči med postopkom napredovala v osamosvajanju v odnosu do matere. Pritožnikova interpretacija materinega elektronskega sporočila z dne 1. 10. 2025 ne vpliva na pravilnost izpodbijane ugotovitve.

Sklepno:

17.Starša bi v kombinaciji svojih zmožnosti in pristopov lahko hčeri zagotovila optimalne pogoje za njen razvoj. Zanjo je zato pomembna pristna in nevtralna vez z vsakim od staršev. Oblikovanje take vezi je pomembno tudi za vsakega od njiju. Sprejeta odločitev bistveno krni stike (in s tem tudi vez) med očetom in hčerjo, a tako ureditev terja zavarovanje otrokove koristi. D. vztrajno zavrača stike in je zaradi pritiskov v zvezi s tem v hudi stiski. Razlog odklanjanja je v tem, da se nanjo prenašajo očitki in zamere, ki jih gojita starša drug do drugega in ki ju ovirajo v prepoznavanju hčerinih potreb. Kljub jasnim usmeritvam in ponujeni pomoči med dve leti in pol trajajočim postopkom v ravnanjih in odzivanjih staršev ni prišlo do sprememb. Nadaljnje vodenje postopka in kakršnokoli siljenje v stike bi bilo za D. ogrožajoče. Za zmanjšanje anksioznosti (ki izvira tudi iz sodnega postopka in s tem povezanih obremenitev) ter za okrepitev občutka varnosti in sprejetosti v odnosu do očeta je nujno, da sta pogostost in trajanje stikov odvisna od D. pobude. Te ugotovitve utemeljujejo sklep, da je sodišče upoštevalo in ustrezno ovrednotilo tako korist D. kot pravice vsakega od staršev. Vsak od staršev pa ostaja odgovoren, da pri sebi doseže potrebne spremembe in da naredi, kar je v njegovi moči, da se vez med očetom in D. okrepi.

18.Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1).

19.Ker je predmet postopka ureditev razmerij med udeležencema glede skupnega otroka, vsak udeleženec trpi svoje stroške pritožbenega postopka (413. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1).

-------------------------------

1 V nadaljevanju bo ne glede na to, da sodišče obravnava predlog in nasprotni predlog, vsakega od udeležencev poimenovalo v vlogi iz predloga ali v starševski vlogi. 2 Glej med drugim odločbi US RS Up-28/24 z dne 5. 9. 2024, 27. točka obrazložitve, in Up-735/24 z dne 12. 6. 2025, 9. točka obrazložitve. 3 Načelo otrokove koristi je tudi sestavni del ustavnega in mednarodnopravnega kataloga otrokovih pravic (56. čl. Ustave, 3. čl. Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, 8. čl. EKČP). 4 Sledeč izvedenskemu mnenju pedopsihiatrične in klinično-psihološke stroke sta izrazitost telesnega odzivanja na stisko ob temah, povezanih z očetom in dolgotrajnost stiske močan indikator, da je v preteklosti D. ob njem doživljala čustvene stiske, in zato ne gre le za prevzeta prepričanja.