Jedro

Šlo je za nevarno delo na višini, za škodo od take dejavnosti pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, ne glede na krivdo. Vsled ravnanja opustitve, ko tožnik tudi sam ni poskrbel za svojo varnost, nosi del odgovornosti za nastanek škode.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem zavrnilnem delu delno s p r e m e n i, t ako da je dolžna tožena stranka plačati tožniku še znesek 855,44 EUR (prej 205.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2001 dalje ter znesek 14,86 EUR (prej 3.562,62 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.06.2004 dalje, v delu glede zavrnitve mesečne rente v presežku kot je dosojeno v 2. tč. izreka in v stroškovni odločbi pa r a z v e l j a v i in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku v 1.točki izreka določno opredeljene zneske iz naslova izgubljenega zaslužka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje ter mesečno rento v višini 8.591,98 SIT od 01.12.2005 dalje, do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka, vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 15-ih dneh, vnaprej dospevajoče obroke pa do vsakega petega v mesecu za pretekli mesec (2.točka izreka). Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode za pretrpljene fizične bolečine, duševne bolečine zaradi strahu, skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter premoženjske škode, ki se nanaša na tujo pomoč in povračilo stroškov zdravljenja, v skupnem znesku 5.650.000,00 SIT z zakonskim zamudnimi obrestmi od 23.05.2001 dalje do plačila, za plačilo premoženjske škode za izgubljeni dobiček v presežku kot je dosojeno pod 1. točko izreka z obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, kot izhaja iz 1.točke izreka sodbe ter plačilo mesečne rente v presežku, kot je dosojeno v 2.točki izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (3.točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4.točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik po pooblaščencu s predlogom, da se sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo tožniku soodgovornost v smislu 3.odst. 177.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Postopek podiranja rampe je gotovo nevarna dejavnost. Zato rampo razstavljajo le za to kvalificirani zidarji oziroma tesarji, pomožna dela pa opravljajo ostali delavci. Iz izpovedi priče T.V., delovodje gradbišča, izhaja, da je tožnika napotil na delo za pomoč obema tesarjema pri razstavitvi rampe. Tam pa naj bi le odstranjeval žeblje iz že izdrtih prečnih letvic. V tem delu je ta priča neprepričljiva in v nasprotju z izpovedjo zaslišanih tesarjev, S. in Vu. Iz izpovedi slednjega izhaja, da tistega dne ni delal na odstranjevanju zadevne rampe, pač pa je delal ograjo na novi rampi, pri tem mu je pomagal tesar S. Torej sta rampo odstranjevala S. in tožnik sama. Sodišče ni upoštevalo izpovedi tožnika, da je odstranil prečne letvice, ko pa je pričel odstranjevati robno zaščito, je prišlo do padca. Očitno je, da je delovodja prilagodil svojo izpoved potrebam in interesom tožene stranke, saj je iz izvedenih dokazov razvidno, da je delovodja tesarja Vu. poslal delat novo ograjo, drugi tesar S. pa je delal hkrati na podiranju stare rampe in pomagal V. pri izdelavi nove. Tožniku so tedaj naložili podiranje rampe vključno z odstranitvijo robne zaščite in varnostne ograje. Iz pričanja priče L. pa je razvidno, da varnostne ograje na mestu padca ni bilo. Delovodja, preden je tožnika poslal na delo, tega ni preverjal, saj je izpovedal, da je bila na tej rampi še ograja, zato se tožniku ni moglo nič zgoditi, že zato je podana izključna odgovornost tožene stranke. Neutemeljeno se tožniku očita neupoštevanje pravil, da bi moral rampo počistiti po odstranitvi prečnih letvic. Za pravilno izvajanje in upoštevanje pravil varnosti pri delu je zadolžen delovodja. Ta je izpovedal, da so rampo počistili dan prej. Med razstavljanjem pa se je ni čistilo, ni bila takšna praksa, niti ni tega od svojih delavcev pričakoval, niti zahteval, saj so deske počistili šele takrat, ko so bile že na kupu na tleh. Pomembna je izpoved priče S., ki je enako kot tožnik na isti rampi hkrati odstranjeval prečne letvice. Povedal je, da je bila cela rampa že pred tem očiščena, zato ni bilo potrebno sproti, še dodatno čistiti rampo. Rampa je bila široka približno en meter, s tožnikom sta zato gotovo delala tesno skupaj. Zato bi to pomenilo, da je tožniku zdrsnilo na prahu in pesku, ki je ostal, oziroma drsel po rampi navzdol zaradi nepravilnega ravnanja sodelavca S. Ker sodišče ni ugotovilo, da je tožnik zdrsnil ravno na prahu in pesku, ki je padel izpod letvice, ki jo je ravno tožnik odstranil, je povsem mogoče, da je to prišlo izpod letvic, ki jih je odstranil S. in zato, ker tega S. ni sproti pometal z rampe. Ker je tožena stranka dopuščala takšno delo, za nastali škodni dogodek ni podana soodgovornost tožnika. Tožena stranka ni nikdar zatrjevala, da je tožniku ali S. tistega dne zagotovila metlo, da bi z njo pometala rampo. Kot je razvidno iz izjav zaslišanih metle nista imela, saj to ni bila praksa pri toženi stranki. Zato in v luči dejstva, da na rampi ravno na mestu padca varnostne ograje ni bilo, ki bi zagotovo preprečila tožnikov padec, ni v ničemer podana tožnikova krivdna soodgovornost. Poškodbe so tožniku zapustile trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem pogledu. Gibljivost levega ramena je omejena v vseh smereh, gibi so boleči s krepitacijami. Tožnik je omejen pri vseh opravilih z levo roko, ne more dvigovati bremen, z levo roko je prisiljen čimbolj mirovati, gibi mu povzročajo bolečine, ne more opravljati del, ki zahtevajo delo z rokami nad višino ramen. Omejeno je gibljiva tudi hrbtenica v ledvenem delu, ki tožniku povzroča pogoste bolečine, zaradi katerih ne more počivati, kaj šele da bi s telesom karkoli počel, saj se ne more sklanjati ali dvigovati težja bremena. Desni gleženj in spodnji del goleni sta močno zadebeljena, gibljivost gležnja pa močno omejena in boleča. Zaradi omejene gibljivosti desnega gležnja tožnik ne more počepniti, težko hodi, teči ne more. Izvedenec je ugotovil, da se je pri tožniku razvila posttravmatska artroza. Ta bo z leti še napredovala in zato bodo objektivne in subjektivne težave čedalje večje. Tožnik je bil poškodovan pri starosti 54 let, zato bo težave in slabšanje zdravstvenega stanja trpel še vrsto let, s tem pa tudi duševne bolečine zaradi čedalje bolj zmanjšane življenjske aktivnosti. Zato je upravičen do celotne vtoževane odškodnine iz tega naslova. Nesprejemljivo je ravnanje sodišča, ko zaključuje, da je tožnik iz tega naslova upravičen do odškodnine v višini 4.000.000,00 SIT, višji zahtevek je zavrnilo, nato pa dodatno, zaradi bolezenskih težav, dosojeno odškodnino znižalo za 10%. Razlogi sodbe so v tem delu nejasni. Ni pa tudi mogoče pavšalno za 10% znižati odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so seštevek posledic poškodb ramena, gležnja in hrbtenice, zaradi bolezenskih težav, ki le v delu težav hrbtenice prispevajo 10%. Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek za povrnitev škode iz naslova tuje pomoči. Tožnik je pojasnil, da je sosed devet mesecev skrbel za njegovo prehrano, saj sam ni mogel iz sobe. Pomagal mu je, da je prišel do kopalnice in ga vozil k zdravnikom. Potrebo po tuji pomoči je za šest mesecev potrdil tudi izvedenec. Tožnik je izpovedal, da mu te pomoči ni povrnil, vendar zaradi tega zahtevka ni mogoče zavrniti. Sodna praksa stoji na stališču, da je celo tuja pomoč nudena zakoncu podlaga za prisojo denarne odškodnine, če ta presega običajno medsebojno skrb, nego in pomoč. V navedenem primeru je tožniku pomoč nudil sosed, zato je tožnik upravičen do odškodnine, saj se mu bo lahko oddolžil vsaj ko bo prejel odškodnino. Sodišče je pred pravdo izplačano odškodnino valoriziralo, jo povišalo za 858.000,00 SIT in za ta znesek znižalo dosojeno odškodnino. Vendar tožena stranka ni predlagala oziroma zahtevala valorizacije, zato sodišče ni imelo podlage zanjo. Gre za vprašanje ugotovitve dejanskega stanja. Ni mogoče valorizirati izplačane akontacije po uradni dolžnosti, brez dokaznega predloga tožene stranke. Zato bi sodišče moralo od dosojene odškodnine odšteti izplačano akontacijo v nominalnem znesku. Sodišče je naredilo napačen obračun izgubljenega zaslužka za mesec maj 2004, saj znaša (neutemeljeno) odštetih 30% vtoževane razlike 6.234,60 SIT in ne le 2.671,98 SIT. Tožniku je sodišče priznalo od 01.12.2005 rento v višini 8.591,98 SIT. V tem delu je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je v vlogi z dne 29.12.2005 zahtevek prilagodil tedaj znanim podatkom o višini povprečne plače primerjalnih delavcev. Predlagal je, da tožena stranka predloži še podatke za zadnja dva meseca. Iz podatkov primerjalnih delavcev je razvidno, kar je tudi splošno znano, da se plače polagoma zvišujejo. Sodišče pa je kljub temu izračunalo višino rente tako, da je od višine plače primerjalnih delavcev za mesec oktober 2005 odštelo pokojnino za mesec november 2005. S tem je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj sta ta dva podatka neprimerljiva. Tako je sodišče kaznovalo tožnika, ki je na narok prinesel zadnje podatke o višini pokojnine, saj je razlika narejena v njegovo škodo zaradi zvišanja plač in to zaradi ravnanja tožene stranke, ki pa omenjenih podatkov na narok ni prinesla. Če je sodišče hotelo zadevo zaključiti na podlagi razpoložljivih podatkov, potem bi moralo primerjati primerljive podatke, torej obe postavki za mesec oktober 2005 in to razliko (ki je za tožnika bolj ugodna za 1.386,85 SIT) dosoditi kot rento vnaprej.

Pritožba je le delno utemeljena.

To, kar navaja pritožba, s sklicevanjem na izpovedi prič V., S. in Vu., da je tožnik na dan škodnega dogodka, skupaj s sodelavcem S., delal pri podiranju rampe na gradbišču, izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, in da je do tožnikovega zdrsa in padca (z višine približno 5 metrov) prišlo v času odstranjevanja robne zaščite, kot tudi, da na delu rampe, kjer je tožnik padel, ni bilo več zaščitne ograje. Šlo je za nevarno delo na višini, za škodo od take dejavnosti pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, ne glede na krivdo (154., 174.čl. ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika – OZ). Da bi bil vzrok škode drug (173.čl. ZOR) se niti trdilo ni. Ob podani objektivni odgovornosti tožene stranke pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi potrebna dejstva, pomembna za presojo tožnikovega prispevka k nastali škodi, prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo. Tudi delavec mora opravljati delo tako, da skrbi za svojo varnost pri delu. Dolžan je ravnati s potrebno skrbnostjo, sicer je tudi sam deloma kriv za škodo. Določba 3. odst. 177.čl. ZOR (imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec delno kriv za škodo) je zato v obravnavanem primeru bila pravilno uporabljena. Tožnik je imel opravljen tečaj in preizkus znanja iz varstva pri delu in požarne varnosti in bil poučen (tako je tudi sam izpovedal) o dolžnosti sprotnega čiščenja rampe pri odstranjevanju letvic (v izogib zdrsom in padcem), pa je to opustil. Vsled takega ravnanja, opustitve, ko tožnik tudi sam ni poskrbel za svojo varnost, zato nosi del odgovornosti za nastanek škode, tudi ob upoštevanju njegove starosti oziroma že 19-letnega staža gradbenega delavca in dejstva, da je tako delo že večkrat opravljal. Neupoštevna je (pritožbena) trditev, »da ni bilo ugotovljeno, da je tožnik zdrsnil ravno na prahu in pesku, ki je padel izpod letvice, ki jo je sam odstranil, zato je mogoče, da je to prišlo izpod letvic, ki jih je odstranil S.«, ki je v postopku na prvi stopnji tožnik ni postavil (in je v nasprotju s 337.čl. ZPP), niti da mu ni bila zagotovljena metla za potrebno čiščenje rampe. Ob tehtanju (primarne) objektivne odgovornosti tožene stranke na eni strani in ravnanja oškodovanca (tožnika) na drugi strani, je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna porazdelitev odškodninske odgovornosti 70% proti 30% in očitek zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan.

Pritožba (v pritožbi povzetih) dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, odločilnih za materialnopravno presojo glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne napada, zato se v izogib ponavljanju na le-te sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo vse posledice tožnikovih poškodb, njegovo trpljenje zaradi omejitev oziroma prizadetosti (ob nezgodi je bil star 54 let), upoštevana je bila tudi prognoza bodočih tožnikovih težav zaradi napredovanja artroze in tudi, da je pri tožniku ugotovljena bolezenska spondiloza vratne hrbtenice, ki prispeva k težavam hrbtenice približno v višini 10%. Gre nedvomno za huda prikrajšanja v tožnikovem življenju, vendar pa posledice ne spadajo med najhujše (katastrofalne posledice), bistvene življenjske aktivnosti tožniku ostajajo. Ob upoštevanju individualizacije in hkrati objektivizacije odškodnin, je po mnenju pritožbenega sodišča dosojena odškodnina (prej 3.600.000,00 SIT) zato primerna, ne glede na sicer zmoten pristop prvostopenjskega sodišča pavšalnega zmanjševanja odškodnine vsled tožnikovih bolezenskih težav s hrbtenico, saj ko gre za prepletanje bolezenskih in popoškodbenih težav je to treba upoštevati v okviru konkretne odmere odškodnine. V obravnavanem primeru pa se celotna dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo vklaplja tudi v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike negmotnih škod. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava zato v tem delu ni utemeljen, tudi ne, ko se pritožba zavzema za ugoditev zahtevku iz naslova tuje pomoči. Ni sporno, da je tožnik določeno obdobje potreboval tujo pomoč, vendar izkaz dejanske premoženjske škode tudi iz tožnikove izpovedi, na katero se pritožba sklicuje, ne izhaja (kot je tožnik izpovedal, mu je sosed dobrovoljno pomagal in mu za to ni plačal), pritožbene navedbe o plačilu po prejemu odškodnine, pa predstavljajo nedopustno (in zato neupoštevno) širjenje na prvi stopnji podanih navedb (337. čl. ZPP).

Prav pa ima pritožba, da je bil v izpodbijani sodbi napačno opravljen obračun izgubljenega zaslužka za mesec maj 2004, saj znaša odštetih 30% vtoževane razlike 6.234,60 SIT in ne le 2.671,98 SIT, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožniku še znesek 14,86 EUR (prej 3.562,62 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.06.2004 dalje. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče od dosojene odškodnine odšteti izplačano akontacijo v nominalnem znesku, tako je izrecno predlagala tudi tožena stranka (v odgovoru na tožbo), zato za upoštevanje valorizacije prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage. Ob dosojeni odškodnini, z upoštevanjem soodgovornosti, v višini 5.705.000,00 SIT, mora zato tožena stranka, po odbitju akontacije odškodnine v višini 5.500.000,00SIT, plačati tožniku še odškodnino v višini 205.000,00 SIT (sedaj 855,44 EUR) z obrestmi, kot je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo v izpodbijanem delu (4.odst. 358. čl. ZPP).

Zaenkrat tudi ni mogoče oporekati pritožbi, ko napada zavrnitev plačila mesečne rente v presežku nad 8.591,98 SIT od 1.12.2005 dalje, zaradi neprimerljivih podatkov pokojnine za mesec november in plače za mesec oktober 2005. V tem delu je bilo potrebno zato pritožbi ugoditi, sodbo v tem delu razveljaviti (posledično tudi v stroškovnem delu) ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, da po pribavi manjkajočih podatkov o plači, o zavrnjenem delu rente ponovno odloči (355.čl. ZPP), v preostalem delu pa je ob vsem navedenem, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353.čl. ZPP) in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno sodbo (165.čl. ZPP).