Jedro

Zgolj poziv nadrejenih tožnici v začetku septembra 2019 naj gre na dopust, ne spremeni okoliščine, da tožnica prav zaradi nepričakovanega 8-urnega bolniškega staleža, ki ga je nastopila z dnem 23. 9. 2019, ni mogla izkoristiti celotnega preostalega letnega dopusta za leto 2019, saj ga v obdobju od 12. 8. do 22. 9. 2019 ni bila dolžna izkoristiti.

Namen solidarnostne pomoči zaradi daljšega bolniškega staleža po tretjem odstavku 83. člena KPtoupd je pomoč delavcu, ki ima v času daljšega bolniškega staleža bistveno povečane stroške zdravljenja, iz česar smiselno izhaja, da so mišljeni stroški zdravljenja, ki so nastali prav v času najmanj petmesečne nepretrgane bolniške odsotnosti z dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v II in IV. točki izreka delno spremni tako, da se sodba v tem delu na novo glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 350,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2020 dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, kjer tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo zneska v višini 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

IV. Toženka je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka v višini 222,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. “

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice glede plačila nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2019 za sedem dni v višini 245,28 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2020 dalje (I. točka izreka), v preostalem pa je zahtevek zavrnilo, to je glede plačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust za preostale dni in za plačilo solidarnostne pomoči v višini 350,00 EUR (II. točka izreka). Sodišče je zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnica zahtevala plačilo davkov in prispevkov (III. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 417,61 EUR (IV. točka izreka), ter odločilo, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 25,94 % (V. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Tožnica izpodbija predvsem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega, ali je bila pozvana h koriščenju dopusta in ali je za koriščenje zaprosila, njena prošnja pa je bila zavrnjena. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo pričam A. A., B. B. in C. C., ne pa tožnici, zaključki o njeni neverodsotojnosti pa so protispisni. H koriščenju dopusta je bila pozvana le za čas kolektivnega dopusta, ko dopusta zaradi 8 urnega bolniškega staleža ni mogla izkoristiti, ne pa tudi kasneje. Ker je delavec šibkejša stranka, bi moral delodajalec z višjo stopnjo verjetnosti dokazati, da je delavca pozival h koriščenju dopusta in ga opozoril na posledice. To bi moral storiti pisno, zato se sodišče ne bi smelo zanesti le na izpovedbe prič. Zaključek sodišča, da bi tožnica lahko izkoristila deset dni letnega dopusta v letu 2019, je napačen. Tožnica je bila prvo polovico leta veliko v bolniškem staležu in je pričakovala, da bo dopust koristila v času poletnih počitnic, ko je bil predviden kolektivni dopust, vendar je bila takrat na bolniškem staležu. Sodišče ni upoštevalo, da bi morala dva tedna dopusta koristiti v času kolektivnega dopusta, ko je bila na bolniškem staležu, preostanek pa do konca leta oziroma še drugo leto, vendar je bila nato do prenehanja delovnega razmerja v 8 urnem bolniškem staležu, česar ni pričakovala. Sodišče je v nasprotju z 286. členom ZPP upoštevalo prepozne navedbe in dokaze toženke glede razgovora B. B. in A. A. s tožnico glede koriščenja dopusta. Izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za pačilo solidarnostne pomoči. Meni, da je izpolnila oba pogoja po tretjem odstavku 83. člena Kolektivne pogodbe za tekstilno, oblačilno, usnjarsko in usnjarsko-predelovalno dejavnost (KPtoupd; Ur. l. RS, št. 18/14 in nasl.), ki ne določa, da morajo vsi računi, ki predstavljajo povišane stroške, izvirati iz časa neprekinjene daljše odsotnosti z dela. Vsi računi, na katere se je sklicevala, se nanašajo na zdravljenje iste poškodbe, zaradi katere je bila na dlje časa trajajočem bolniškem staležu, zato bi se morali upoštevati. Podredno uveljavlja, da 130,00 EUR predstavlja bistveno povišane stroške zdravljenja glede na nadomestilo minimalne plače, ki ga je prejemala zaradi bolniške odsotnosti.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer v delu, ki se nanaša na zavrnitev nadomestila za deset dni neizkoriščenega dopusta za leto 2019. 6. Tožnica je zahtevala plačilo nadomestila za sedemnajst dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2019, katerih ni mogla izkoristiti pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženki dne 6. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo nadomestilo za sedem dni neizkoriščenega letnega dopusta, za preostalih deset dni pa je zahtevek zavrnilo. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v letu 2019 začasno nezmožna za delo, in sicer je bila od 12. 1. do 21. 2. 2019, 7. 3. do 12. 3. 2019, 26. 3. do 10. 7. 2019, 12. 8. do 22. 9. 2019 na 4 urnem bolniškem staležu, od 3. 1. do 11. 1. 2019, 22. 2. do 6. 3. 2019, 13. 3. do 25. 3. 2019, 10. 7. do 9. 8. 2019 ter nato od 23. 9. 2019 do 6. 10. 2020 v 8 urnem bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ker je toženka dokazala, da je tožnico v začetku septembra 2019 pozvala, naj izkoristi deset dni letnega dopusta, tožnica pa je od 12. 8. do 22. 9. 2019 delala po 4 ure, tožnica ni dokazala, da so obstajali objektivni razlogi, ki bi ji preprečevali koriščenje deset dni letnega dopusta za leto 2019, zato ji ne pripada nadomestilo za deset dni neizkoriščenega dopusta za leto 2019. Za sedem dni neizkoriščenega dopusta za leto 2019 pa je sodišče prve stopnje štelo, da jih tožnica iz objektivnih razlogov ni mogla koristiti, ker sta bili njeni delovna sposobnost in odsotnost v letu 2019 nepredvidljivi. Takšen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je napačen.

7. Delavec ima pravico izrabiti letni dopust v več delih, pri čemer mora en del trajati najmanj dva tedna, delodajalec pa lahko od delavca zahteva, da planira izrabo najmanj dveh tednov letnega dopusta za tekoče koledarsko leto (prvi in drugi odstavek 162. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek 162. člena ZDR-1). Letni dopust se izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa in možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti (prvi odstavek 163. člena ZDR-1). Izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, je neveljavna. Neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja (164. člen ZDR-1). Skladno s sodno prakso je delavec v primeru prenehanja delovnega razmerja upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust, če delodajalec ne dokaže, da je delavec dejansko imel možnost koristiti letni dopust, pa tega ni storil namenoma in ob polnem zavedanju posledic takega ravnanja, pri čemer je dokazno breme na delodajalcu.1 Zgolj okoliščina, da delavec ni zaprosil za koriščenje letnega dopusta, ne vpliva na pravico delavca, da ob prenehanju delovnega razmerja prejme nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. 8. Upoštevajoč tretji odstavek 162. člena ZDR-1 je delavec dolžan v tekočem letu izkoristiti dva tedna letnega dopusta, pri čemer ZDR-1 delavca ne omejuje pri tem, v katerem delu leta ga mora izrabiti. Delavec se mora z delodajalcem dogovoriti o času izrabe letnega dopusta, upoštevajoč tudi potrebe delovnega procesa, vendar ni dolžan porabit dveh tednov dopusta prav v poletnih mesecih. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi pri toženki veljala pravila, da morajo delavci do določenega meseca izrabiti deset dni letnega dopusta. Ugotovilo je le, da ima toženka kolektivni dopust v poletnih mesecih, vendar je bila tožnica v času, ko je bil za njen oddelek predviden kolektivni dopust (30. in 31. teden) na 8 urnem bolniškem staležu, zato takrat iz objektivnih in nepredvidljivih razlogov ni mogla izkoristiti deset dni letnega dopusta. Glede na navedeno tožnica v času od 12. 8. do 22. 9. 2019, ko je bila 4 ure zmožna za delo, ni bila dolžna izkoristiti deset dni letnega dopusta, čeprav je toženka to želela. Takrat za njen oddelek ni bil predviden kolektivni dopust, tožnica pa tudi ni mogla računati na to, da bo od 23. 9. 2019 dalje na bolniškem staležu, niti na to, da ji bo dne 6. 10. 2020 prenehalo delovno razmerje pri toženki, zato dopusta ne bo mogla več koristiti. Tako bolniški stalež kot prenehanje delovnega razmerja zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, se štejeta za objektivno nepredvidljivo dejstvo, s katerim delavec ne more računati. Tega ne spremeni dejstvo, da je toženka tožnico v začetku septembra 2019 pozvala, naj izkoristi deset dni letnega dopusta, saj tožnica ni bila dolžna ravno v času od 12. 8. do 22. 9. 2019 izkoristi deset dni dopusta, prav tako pa ni mogla vedeti, da ga kasneje zaradi bolniškega staleža in odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani toženke ne bo mogla koristi. Tožnica glede na navedeno zaradi objektivnih in nepredvidljivih razlogov ni imela možnosti koristiti vseh sedemnajst dni preostalega neizkoriščenega dopusta za leto 2019, ne le sedem dni.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila zdravstveno stanje in delovna zmožnost tožnice v letu 2019 nepredvidljiva, zato je ugodilo zahtevku za plačilo nadomestila za sedem dni neizkoriščenega letnega dopusta, ob istem dejanskem stanju pa je zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila za deset neizkoriščenih dni letnega dopusta za leto 2019. Zgolj poziv nadrejenih tožnici v začetku septembra 2019 naj gre na dopust, ne spremeni okoliščine, da tožnica prav zaradi nepričakovanega 8 urnega bolniškega staleža, ki ga je nastopila z dnem 23. 9. 2019, ni mogla izkoristiti celotnega preostalega letnega dopusta za leto 2019, saj ga v obdobju od 12. 8. do 22. 9. 2019 ni bila dolžna izkoristiti. Enaki objektivni razlogi, ki so tožnici preprečili, da bi izkoristila sedem dni dopusta za leto 2019, so ji tudi preprečili, da bi izkoristila še preostalih deset dni letnega dopusta za leto 2019. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ni bilo objektivnih razlogov, ki bi tožnici preprečili koriščenje desetih dni dopusta za leto 2019, je zmotno zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo nadomestila za deset dni neizkoriščenega dopusta za leto 2019. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2019 tudi za deset dni, in sicer v višini 350,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2020 dalje.

10. Tožnica izpodbija tudi odločitev glede zavrnitve zahtevka za plačilo solidarnostne pomoči na podlagi 83. člena KPtoupd. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica več kot pet mesecev neprekinjeno odsotna z dela zaradi bolezni, in sicer od 10. 10. 2019, ko je tožnica zatrjevala, da je nastopila dalj časa trajajoči bolniški stalež, vendar je hkrati ugotovilo, da ji v času te odsotnosti niso nastali bistveno povečani stroški zdravljenja, ki bi ji poslabšali gmotno stanje. V času pet mesečne odsotnosti so tožnici nastali le stroški zdravljenja v višini 130,00 EUR, ostali stroški v višini 644,00 EUR, pa so nastali pred nastopom neprekinjene daljše bolniške odsotnosti, zato jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri presoji tožničinega poslabšanja gmotnega stanja.

11. Tretji odstavek 83. člena KPtoupd določa, da se delavcu lahko izplača solidarnostna pomoč ob neprekinjeni odsotnosti z dela zaradi bolezni najmanj pet mesecev in pod pogojem, da se je delavcu zaradi bistveno povečanih stroškov zdravljenja poslabšalo gmotno stanje. Iz tretjega odstavka 83. člena KPtoupd sicer izrecno ne izhaja, da morajo biti stroški zdravljenja povezani z vsaj pet mesečno neprekinjeno odsotnostjo, vendar to smiselno izhaja iz citirane določbe. KPtoupd predvideva možnost plačila solidarnostne pomoči delavcu, ki je na neprekinjenem bolniškem staležu vsaj pet mesecev in kateremu se je poslabšalo gmotno stanje zaradi bistveno povečanih stroškov zdravljenja. Namen solidarnostne pomoči zaradi daljšega bolniškega staleža je tako pomoč delavcu, ki ima v času daljšega bolniškega staleža bistveno povečane stroške zdravljenja, iz česar smiselno izhaja, da so mišljeni stroški zdravljenja, ki so nastali prav v času najmanj petmesečne nepretrgane bolniške odsotnosti z dela. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da se je večina računov, s katerimi je tožnica izkazovala poslabšanje gmotnega stanja, in sicer v skupnem znesku 644,00 EUR, nanašalo na obdobje pred 10. 10. 2019. V času od 10. 10. 2019 dalje so tožnici nastali stroški zdravljenja v višini 130,00 EUR, za katere je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne predstavljajo bistveno povečanih stroškov zdravljenja, ki bi vplivali na poslabšanje gmotnega stanja tožnice. Tožnica tekom postopka na prvi stopnji tudi ni zatrjevala, da je znesek računov izdanih od 10. 10. 2019 (130,00 EUR) predstavljal poslabšanje njenega gmotnega stanja, to je zatrjevala le za vse izdane račune v skupni vrednosti 774,00 EUR, čeprav je toženka ugovarjala, da se lahko upoštevajo le računi, izdani po 10. 10. 2019. Pritožbene navedbe, ki jih tožnica sicer ne specificira, da 130,00 EUR predstavlja bistveno povečane stroške zdravljenja glede na nadomestilo minimalne plače, ki ga je prejemala zaradi bolniške odsotnosti, tako predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (337. člen v zvezi z 286. členom ZPP), zato se pritožbeno sodišče ni podrobneje opredelilo do teh (pavšalnih) navedb.

12. Ker v zvezi z zavrnjenim zahtevkom za plačilo solidarnostne pomoči niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zoper izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo solidarnostne pomoči v višini 350,00 EUR, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker je tožnica v celoti uspela s tožbenim zahtevkom za plačilo nadomestila za neizkoriščeni letni dopust, se je spremenil uspeh pravdnih strank, zato je sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevajoč, da je tožnica uspela s tožbenim zahtevkom glede nadomestila za neizkoriščen letni dopust, je bil uspeh tožnice na prvi stopnji 63 %, toženke pa 37 %. Sodišče prve stopnje je tožnici skupaj priznalo stroške postopka v višini 861,42 EUR, toženki pa 865,59 EUR. Glede na nov uspeh pravdnih strank, pripadajo tožnici stroški postopka prve stopnje v višini 542,69 EUR, toženki pa 320,27 EUR. Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna tožnici povrniti stroške v višini 222,42 EUR, zato je pritožbeno sodišče spremenilo IV. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da mora toženka tožnici iz naslova stroškov postopka prve stopnje povrniti 222,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica je delno uspela s pritožbo, in sicer v polovici, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. sodba VSRS VIII Ips 42/2019, sodba SEU C-619/16 in C-684/16.