Jedro

Okoliščina, da tečejo zoper obdolženca kazenski postopki, je relevantna v okviru presoje obdolženčevih osebnih lastnosti in skupaj z ostalimi utemeljuje oceno o obstoju ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je s sklepom z dne 23.11.2008 zoper obdolženega M.T. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po tretji točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je utemeljeno osumljen kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 25.11.2008 zagovornikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Ne drži zatrjevanje v zahtevi, da osumljenec ni utemeljeno sumljiv kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1. Sodišče je v izpodbijanem sklepu opisalo osumljenčevo ravnanje in navedlo do tedaj zbrane dokaze. To izhaja iz izjav oškodovanca, P.P. in A.K., danih policiji, poleg tega pa tudi iz obvestila o oškodovančevi telesni poškodbi. Tudi obstoj ponovitvene nevarnosti pri osumljencu ni sporen. V zadnjem letu dni je okrožni državni tožilec vložil zoper osumljenca štiri obtožne predloge in eno zahtevo za preiskavo zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Takšna serija tovrstnih dejanj je sodišče pravilno privedla do sklepa, da prejšnje življenje osumljenca kaže na nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve sklep preiskovalne sodnice ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), saj sodišče ni utemeljilo, zakaj ne verjame obdolženčevemu zagovoru. Pritožbeni senat se tudi ni opredelil glede te v pritožbi zatrjevane kršitve. V nadaljevanju zahteva nasprotuje zaključku izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da je podan utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. S sklicevanjem na neskladnosti med navedbami sklepa o pridržanju in kazensko ovadbo ter na vprašljivost utemeljitve glede uporabe prekomerne sile kot okoliščine, ki kaže na utemeljen sum in na nevarnost za premoženje ter varnost ljudi in z opozarjanjem na vprašljivost oškodovančeve izpovedbe, da je moral izročiti prometno dovoljenje, zahteva prav tako uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja precejšnje nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Zahteva napada tudi presojo izpodbijanega sklepa glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Sklep pritožbenega senata ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in sicer o pritožbenih očitkih. Prav tako je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker je sodišče odprte kazenske zadeve upoštevalo pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v obdolženčevo škodo, je kršilo domnevo nedolžnosti. Prav tako je kršilo njegovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, ker očitki iz pritožbe niso bili obravnavani, obdolžencu pa tudi ni zagotovljeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave. Po stališču vložnika zahteve nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj ni obrazložena dovolj konkretno, pripor pa je tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti.

Vsebina sklepa o odreditvi pripora je predpisana v določbi drugega odstavka 202. člena ZKP. Sklep med ostalim obsega obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer preiskovalni sodnik določno navede razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, mora pa obrazložiti tudi odločilna dejstva iz prve do tretje točke prvega odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Izpodbijani pravnomočni sklep zaključek o obstoju utemeljenega suma opira na podatke in dokaze, ki jih je zbrala policija. Na podlagi le teh je preiskovalna sodnica sklepala, da je izkazan utemeljen sum v smeri storitve kaznivega dejanja, ki je očitano obdolžencu. Glede na vsebino danih izjav oškodovanca, zbranih obvestil od P.P. in A.K. ter ob upoštevanju zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja, uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja ter obvestila o oškodovančevih poškodbah, je utemeljen sum v zadostni meri obrazložen. Sodišče v tej fazi postopka opravi presojo, ali je podan utemeljen sum glede na vsebino zbranih podatkov in dokazov, pri čemer ne ocenjuje njihove verodostojnosti in tudi ne verodostojnosti obdolženčevega zagovora. Takšna presoja je vselej pridržana sodišču, potem ko opravi glavno obravnavo in o zadevi meritorno odloči. Kljub sicer skopi obrazložitvi le tej ni mogoče očitati take pomanjkljivosti, ki bi pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz enajste točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Prav tako ni mogoče pritrditi stališču vložnika zahteve, da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepov o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Gre za protispisnost, ki je podana, če sodišče glede odločilnih dejstev v odločbi povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Nasprotje mora biti precejšnje in nanašati se mora na odločilna, pravno relevantna dejstva. Navedbe, s katerimi zahteva utemeljuje neskladnost v sklepu o pridržanju in kazenski ovadbi ter v oškodovančevi izjavi in trdi, da gre za nejasne okoliščine, ki ustvarjajo dvom v objektivno ravnanje policistov ter zastavlja vprašanje intenzitete sile, ki jo je uporabil obdolženec in vprašanje povzročitve poškodbe v predelu oškodovančevega ušesa ter resničnosti oškodovančeve izjave v zvezi z izročitvijo prometnega dovoljenja, ne dajejo podlage za sklepanje, da gre za zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zahteva z njimi po vsebini izpodbija dejstveno podlago in s tem v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zaključek pravnomočnega sklepa o danosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti temelji na teži obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil skupaj s soobdolženima R.R. in S.Z. (okoliščina objektivne narave) in na ugotovitvi, da je zoper njega v teku več kazenskih postopkov, da je brez poklica in zaposlitve ter sredstev za preživljanje (subjektivne okoliščine). Ob upoštevanju teh okoliščin je sodišče utemeljeno sklepalo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Zahteva ima sicer prav, da na podlagi kazenskih postopkov, ki tečejo zoper obdolženca, ni mogoče sklepati na obdolženčevo kaznovanost in s tem na njegovo specialno povratništvo, vendar je navedena okoliščina upoštevna v okviru presoje obdolženčevih osebnih lastnosti. Gre za položaj, v katerem je obdolženec kljub védenju, da je v več kazenskih postopkih, znova utemeljeno osumljen kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1. Slednje pa kaže na njegov negativen odnos do ravnanj, ki niso v skladu z zakonom. Glede na takšno pojmovanje navedene okoliščine trditev zahteve, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz osme točke prvega odstavka 371. člena ZKP in domnevo nedolžnosti, ni utemeljena.

Zunajobravnavni senat kot pritožbeni organ presodi navedbe pritožbe, pri čemer se ta presoja nanaša vselej na odločilna dejstva. Kot je razvidno iz obrazložitve drugostopenjskega sklepa, je senat v zvezi z utemeljenim sumom in pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti presodil pritožbene navedbe, ki zadevajo relevantna dejstva. Zaradi tega ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa niso podane ustavne kršitve, na katere se sklicuje zahteva. Glede na obrazloženo, in ker izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje razumno presojo neogibnosti in sorazmernosti pripora kot ukrepa, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo, ni nezakonit. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega M.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člena ZKP).