Jedro

Za lahko malomarnost (navadno nepazljivost) gre takrat, kadar storilec oziroma povzročitelj škode zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje (v konkretnem primeru) od običajno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanja povprečnega (normalno skrbnega) človeka in presega navadno malomarnost ter je vrsta skrajne nepazljivosti. Pri presoji tega, kakšno je bilo ravnanje, pa se upoštevajo vse okoliščine posameznega primera. Pri presoji vrste malomarnosti gre za pravno vprašanje in pravni zaključek.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21. 1. 2020 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik), s katerim je od tožene stranke (v nadaljevanju: toženka) zahtevala plačilo 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2015 dalje do plačila. Tožniku je tudi naložilo, da toženki v 15 dneh povrne 146,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje do plačila.

2. Sodbo sodišča prve stopnje je s pritožbo izpodbijal tožnik. V pritožbi je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje ob presoji, da zavarovalno kritje toženke ni podano, ker je tožnik ravnal hudo malomarno in zaradi česar je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, zmotno presojalo pravni standard skrbnega gospodarja in posledično materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožnik v konkretnem primeru ravnal s hudo malomarnostjo. Skrbnost dobrega gospodarja je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost. Pri hudi malomarnosti tako ne gre za vprašanje, ali se je človek zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, ampak za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo, pri čemer je potrebno izhajati iz povprečnega človeka. Ravnanje tožnika, ko je v lokalu in nato doma konzumiral večjo količino alkoholnih pijač, ne predstavlja od ravnanja povprečnega človeka, tožnikovega statusa in starosti odstopajoče ravnanje. Res naj bi tožnik konzumiral tudi prepovedano drogo, vendar se je to zgodilo doma in za tem, ko so ključi avtomobila že bili shranjeni v ″bifeju″, kamor jih je tožnik shranil, ko je prišel domov in stran od neposrednega dosega obiskovalcev. Tožnik bi krajo lahko preprečil zgolj, če bi imel ključe v svojem žepu, kar pa ni nekaj, kar bi storila povprečna oseba. Tožnik sicer ni imel nobenega razloga, da bi lahko posumil, da bi katerakoli izmed oseb, ki jih je povabil domov, utegnila storiti karkoli kaznivega, še zlasti ne kraja avtomobila. Tožnik se je z njimi, ko so popivali na njegovem domu, dobro ujel. Takšno ravnanje ne odstopa od ravnanja povprečno skrbnega človeka. Sodišče prve stopnje je z očitkom tožniku, da bi se moral in mogel zavedati posledic svojega ravnanja, torej, da bi lahko prišlo do odtujitve ključev, zmotno upoštevalo možnost nastanka škodljivih posledic, ne pa ocenjevalo skrbnosti ravnanja. Tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti, temveč le navadno malomarnost. Slednja pa ne more biti podlaga za izgubo zavarovalnih pravic.

3. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Utemeljeni so sicer pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje pravni standard malomarnosti definiralo delno napačno. Pri civilnopravni opredelitvi malomarnosti (za razliko od kazenskopravne, pri kateri se izhaja iz vprašanja, ali se je storilec zavedal oziroma mogel ali moral zavedati, da bi lahko zaradi njegovega ravnanja nastala prepovedana posledica ali škoda, torej ko se njegovo ravnanje presoja v razmerju do posledice) gre za vprašanje, ali gre za ravnanje s potrebno skrbnostjo. Pri tem gre za lahko malomarnost (navadno nepazljivost) takrat, kadar storilec oziroma povzročitelj škode zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje (v konkretnem primeru) od običajno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanja povprečnega (normalno skrbnega) človeka in presega navadno malomarnost ter je vrsta skrajne nepazljivosti.1 Pri presoji tega, kakšno je bilo ravnanje, pa se upoštevajo vse okoliščine posameznega primera. Pri presoji vrste malomarnosti gre za pravno vprašanje in pravni zaključek. Tega pa je kljub delno napačnem pravnem razlogovanju o vsebini pravnega standarda hude malomarnosti, na podlagi ugotovljenih okoliščin konkretnega primera, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje napravilo pravilno.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z okoliščinami tožnikovega ravnanja, povezanih s tatvino tožnikovega avtomobila, ugotovilo, da je tožnik kritičnega večera pred tatvino vozila, po odhodu znancev v lokalu nadaljeval z uživanjem alkohola z znancem T. R. in njegovim prijateljem D. D., ki ga tožnik sicer ni poznal, nato pa okoli tretje ure ponoči ta dva in natakarico K. K. povabil k sebi domov, da bi tam nadaljevali z zabavo. T., ki je imel avtomobil, je pozval, da jih najprej pelje do parkirišča pred restavracijo J., kjer ima tožnik parkirano svoje vozilo in v njem ključe stanovanja, da bo te lahko vzel. T. je za tem s svojim vozilom vse peljal do tožnikovega parkiranega vozila, tam pa je tožnik svoje vozilo odklenil, vzel iz njega ključe stanovanja, nato pa avtomobil zaklenil in zato, ker je bil oblečen v kratke hlače, spravil ključe svojega vozila v športno torbico. Vsi v vozilu T. so lahko videli, kakšno in kje ima tožnik parkirano vozilo in da je ključe vozila spravil v športno torbico. Za tem so se odpeljali na dom tožnika. Ko so prišli v tožnikovo stanovanje so se vsi napotili v dnevno sobo, tožnik pa je tam najprej odprl ″bife″ in vanj odložil športno torbico s ključi, nato pa tega zaprl. Slednje so videli vsi prisotni. Za tem se je v dnevni sobi nadaljevala zabava s popivanjem in tožnikovim uživanjem prepovedane droge, tožnik pa je v času zabave dvakrat odšel iz dnevne sobe na stranišče. Po približno eni uri je v spalnico stanovanja odšla K., ostali pa so nadaljevali z zabavo še kakšno uro, ko sta T. in D. (med 6.00 in 7.00 uro zjutraj) odšla, tožnik pa se je pridružil K. v spalnici. K. je odšla iz stanovanja zjutraj med 8.00 in 9.00 uro. Tožnik pa je po njenem odhodu ugotovil, da so iz športne torbice izginili ključi vozila. Po neuspešnem iskanju ključev drugje v stanovanju se je tožnik popoldan napotil na parkirišče, kjer je prejšnjega dne pustil avtomobil in ugotovil, da tega tam ni več in da mu je bil odtujen. Niti tožnik, niti po tožnikovi prijavi tatvine vozila kasneje policisti, na kraju parkiranega odtujenega tožnikovega vozila niso našli nobenih sledov nasilnega vlamljanja v vozilo. Takšne okoliščine pa podpirajo mnenje tožnika, da je vozilo, z tožniku vzetimi ključi iz športne torbice v dnevni sobi, odtujil kateri od moških udeležencev zabave na tožnikovem domu. Ugotovljeno ravnanje tožnika v takšnih okoliščinah pa tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja hudo malomarno ravnanje oziroma ravnanje, ki znatno odstopa od ravnanja povprečno skrbnega človeka pri varovanju svojega premoženja (vozila). Tožnik je s tem, ko je pivsko družbo, s katero se je tega večera le kratkotrajno družil in katere člana pred tem sploh ni poznal (D.) oziroma slabo poznal (T.), najprej napotil do svojega parkiranega vozila ter tako pokazal kateri in kje je, nato pa z vsem vidnim ravnanjem ključe vozila spravil v športno torbico in z vsem vidnim ravnanjem to v stanovanju spravil v ″bifeju″ prostora, kjer se je odvijala nadaljevana zabava, na kateri udeležencev zaradi uživanja alkohola in drog ni mogel nadzirati, ravnal skrajno nepazljivo. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnega pravnega zaključka sodišča prve stopnje, utemeljevani le z izpostavljanjem nekaterih posameznih okoliščin ugotovljenega tožnikovega ravnanja, tako niso utemeljeni.

7. Ob pravilnosti takšnega zaključka, je glede na določbo 10. točke prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-OV 01/15, kot sestavnega dela zavarovalne pogodbe, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zavarovalno kritje toženke za tožniku s krajo avtomobila nastalo škodo, ni podano. Posledično pa je tudi materialnopravno pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako tudi VS RS v odločbah II Ips 600/98, II Ips 60/2018, III Ips 9/2009, VS RS VIII Ips 159/2017 in drugih.