Jedro

Stranka z interesom je zahtevo za razlastitev vložila, ker jo je na to napotilo Okrožno sodišče v Novem mestu. Ta postopek, ki ga je začela tožnica, poteka zaradi določitve odškodnine za zemljišče, ki je sedaj predmet tega razlastitvenega postopka, pri čemer stranka z interesom (ki je v pravdnem postopku toženka) nasprotuje plačilu odškodnine za obravnavano zemljišče iz razloga, ker naj bi pravni prednik tožnice sporno zemljišče brezplačno odstopil občini zaradi razširitve lokalne ceste (dopis o tem je stranka z interesom priložila tudi k zahtevi za razlastitev). To pa pomeni, da je bila tožnica nedvomno že pred vložitvijo zahteve za razlastitev seznanjena ne samo s predmetom obravnave (zemljišče s parc. št. 395/14 v izmeri 351 m2), temveč tudi s ceno oziroma s stališčem nasprotne stranke, da ji za zemljišče ni treba nič plačati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ s 1. točko izreka v korist Občine A. dovolil razlastitev nepremičnine s parc. št. 395/14, ceste v izmeri 351 m2, k.o. …, pri kateri je vknjižena lastninska pravica v korist tožnice, v 2. točki izreka odločil, da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na razlaščeni nepremičnini z dokončnostjo te odločbe, v 3. točki izreka, da se po dokončnosti te odločbe v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravico na Občino A., v 4. točki, da se zahteva tožnice o prevzemu preostale nepremičnine s parc. št. 395/13, k.o. …, zavrne, v 5. točki, da se zavrne zahteva pooblaščenca tožnice za povrnitev stroškov, nastalih v postopku razlastitve, v 6. točki, da se zahteva pooblaščenca Občine A. za povrnitev stroškov, nastalih v postopku razlastitve, zavrne in v 7. točki, da se zahteva tožnice za povrnitev stroškov prihoda na naroke ustne obravnave zavrne. V obrazložitvi je navedel, da je razlastitvena upravičenka Občina A. vložila zahtevo za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 395/7, po parcelaciji parc. št. 395/14 – cesta v izmeri 351 m2, kjer je vknjižena lastninska pravica v korist tožnice, po 19. členu Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B). Ta nepremičnina v naravi predstavlja del lokalne ceste, kjer poteka cestni promet, saj gre za lokalno cesto Škocjan – Dole, kategorizirano z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini A., obstoj ceste pa je razviden tudi iz evidence portal Prostor in Prostorski informacijski sistem občin. Predlagana razlastitev je nujno potrebna zaradi premoženjskopravne ureditve odseka lokalne ceste v skladu s 3. členom Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in je sorazmerna s posegom v zasebno lastnino, ker se nanaša le na del zemljišča, kjer že poteka cesta. Tako je izpolnjen pogoj iz 92. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP). V zvezi z zahtevo tožnice za prevzem preostalega dela nepremičnine je organ še ugotovil, da tožnica glede na 99. člen ZUreP-1 ni utemeljila, zakaj bi z razlastitvijo parcele, ki predstavlja 22 % del prejšnje parcele, preostala parcela izgubila gospodarski pomen. O odškodnini poteka že postopek pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu. Stroške obeh strank je organ zavrnil na podlagi 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), stroške prihoda na naroke ustne obravnave tožnice pa na podlagi 113. in 114. člena ZUP.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnice zavrnil in zavrnil zahtevo za povračilo stroškov.

3. Tožnica je v tožbi navedla, da ni izpolnjena predpostavka za predmetno razlastitev, saj ji ni bila dana ponudba za odkup predmetne nepremičnine po 97. členu ZUreP-1. Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 27. 1. 2009 namreč ni mogoče šteti kot ponudbe. Že iz besedila 97. člena ZUreP-1 je razvidno, da zahteva za razlastitev ne more biti vložena pred iztekom 30 dni od vročitve ponudbe za odkup, poleg tega pa mora ponudba vsebovati ceno in predmet, pri čemer mora biti predmet določen ali vsaj določljiv. Cena in višina odškodnine pa je bistven element ponudbe (sodba, I U 182/2011). Pogodba je bila tožnici vročena po vloženi zahtevi za razlastitev, nanaša se na na brezplačen odstop lastninske pravice tožnice na delu zemljišča, ki ga želi pridobiti upravičenka in glede obsega med strankama ni bilo doseženega soglasja. Sedmi odstavek 19. člena ZJC-B in 97. člen ZUreP-1 si po mnenju tožnice ne nasprotujeta, saj urejata različne pravne položaje. Sicer je pa v zadevi bistveno, da je upravičenka zahtevala razlastitev premajhnega obsega nepremičnine. Zemljišče, ki šteje kot javna cesta, je večje kot zemljišče s parc. št. 395/14, ki je predmet razlastitve. Pri tem presoja, ali zahteva za razlastitev obsega celoten obseg zemljišča, ki koristi potrebam javne ceste in ki ga določbe ZJC oziroma sedaj veljavnega ZCes-1 štejejo kot javno cesto, ne more biti v svobodni presoji razlastitvenega upravičenca, temveč mora o tem odločiti upravni organ. Slednje to velja še toliko bolj v postopkih po 19. členu ZJC-B, ko se odvzema lastninska pravica za potrebe obstoječih cest, saj do teh situacij sploh ne bi smelo priti, ker gre za dejansko neustavno razlastitev. Glede na določbe ZJC in ZCes-1, ki opredeljujejo javno cesto, je očitno, da cesta, odmerjena s parcelacijo, ni odmerjena v skladu s predpisi, ker ne zajema vsega, kar tvori javno cesto. Zunaj javne ceste ostaja celo del asfaltiranega cestišča in odtočni jaški, celotna bankina, cestna ograja ter odtočni kanal. Na to je opozorila že tožnica tekom parcelacije, opozarjal pa je tudi njen pooblaščenec, ki je zato predlagal izvedenca gradbene stroke. Prav tako ne drži, da tožnica ni utemeljila gospodarske izgube zaradi razlastitve te nepremičnine. Dejstvo je, da zajema javna cesta več površine in ne samo 22 %, nepremičnina je tudi zelo ozka in v najširšem delu meri 15 m, strma in v pretežnem delu predstavlja brežino, stisnjena med dve javni cesti, v pretežnem delu predstavlja stavbno parcelo, ki pa se zaradi svoje ozke oblike nahaja znotraj varovalnega pasu občinskih cest. Ni primerna ne za gradnjo in tudi ne za kmetijsko gospodarjenje. Dostop je namreč onemogočen oziroma zelo otežen. Ker je organ zavrnil njen dokazni predlog, pri tem pa ni obrazložil, zakaj to ni potrebno, tožnica tega ni mogla izkazati. Ni tudi jasno, zakaj se ne bi mogla upoštevati bodoča upravičenja. S prostorskimi akti je namreč namembnost zemljišča določena, kar določa tudi vrednost zemljišča, to pa je tudi osnova za bodoče davčne obremenitve. Prav tako iz 99. člena ZUreP-1 ne izhaja, da bi morala tožnica izkazati še subjektivna dejstva v smeri, v čem in v kolikšni meri je nepremičnina izgubila pomen le za tožnico. Zaključek je v tem delu arbitraren. Predlagala je, da sodišče odločbo odpravi ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom Občina A. je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnice. Poudarila je, da je do postopka razlastitve prišlo zaradi tožbe tožnice pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, P 390/2007, v kateri tožnica zahteva plačilo odškodnine v višini 42.035,42 EUR, do katere pa po prepričanju stranke z interesom ni upravičena. Postopek razlastitve po 19. členu ZJC-B je predpisan za razlastitev površin, kjer že obstojijo javne ceste, zato ni možno upoštevati določb ZJC in ZCes-1, ki opredeljujejo cestno telo. Parcela pa je bila že pred razširitvijo ceste ozka. Predlagala je zavrnitev tožbe.

6. Tožnica je v pripravljalnem spisu prerekala trditve stranke z interesom in vztrajala pri tožbi.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o razlastitvi parc. št. 395/14, ceste v izmeri 351 m2, k.o. …, last tožnice in v korist stranke z interesom Občine A..

9. Po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita. Ob ugotovitvi, da je po zemljišču s parc. št. 395/14, v izmeri 351 m2, k.o. …, že zgrajena cesta, po kateri poteka promet, in da se zemljišče še vedno nahaja v lasti tožnice, je prvostopni organ imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B (Uradni list RS, št. 92/05), ter ugodil zahtevi razlastitvene upravičenke Občine A. za razlastitev zgoraj navedenega zemljišča. 19. člen ZJC-B namreč predpisuje poseben postopek odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v primerih, ko po nepremičninah javna cesta že poteka, vendar pa so te nepremičnine (še) v lasti drugih oseb (torej ne države ali občine), kar pomeni, da premoženjskopravno stanje teh nepremičnin še ni urejeno. Za tak primer pa tudi gre v obravnavani zadevi.

10. Tožnica ugovarja, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev zahteve za razlastitev, ker pred vložitvijo zahteve tožnici ni bila posredovana ponudba za odkup predmetne nepremičnine po 97. členu ZUreP-1, temveč pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem, kar pa se ne more šteti za ponudbo za odkup zemljišča, ki pa ji je tudi bila vročena šele po vložitvi zahteve za razlastitev.

11. Po drugem odstavku 19. člena ZJC-B se za poseben postopek razlastitve uporabljajo določbe 92. do 114. člena ZUreP-1, kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena. Po četrtem odstavku istega člena pa je ne glede na 98. člen ZUreP-1 treba zahtevi za razlastitev po tem členu predložiti le seznam nepremičnin, predlaganih za razlastitev z njihovimi podatki iz zemljiškega katastra oziroma katastra stavb in zemljišče knjige ter ponudbo iz drugega odstavka 97. člena ZUreP-1. Po 97. členu ZUreP-1 sme razlastitveni upravičenec vložiti predlog za razlastitev, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe (prvi odstavek). V primeru, da vročitve ponudbe za odkup nepremičnine ni mogoče opraviti, ker prebivališče lastnika nepremičnine ni znano in ta tudi nima zastopnika, se ponudba vroči skrbniku za posebni primer, ki se ga postavi na podlagi predpisov, ki določajo pogoje in postopek postavitve skrbnika za posebne primere, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika (drugi odstavek).

12. Sodišče pritrjuje tožnici, da ji pred vložitvijo zahteve za razlastitev ni bila posredovana ponudba v smislu 97. člena ZUreP-1, vendar pa ji taka ponudba glede na okoliščine obravnavanega primera po presoji sodišča niti ni mogla biti posredovana. Nesporno namreč je, da je stranka z interesom Občina A. zahtevo za razlastitev vložila, ker jo je na to napotilo Okrožno sodišče v Novem mestu v pravdni zadevi P 390/2007. Ta postopek, ki ga je začela tožnica, poteka zaradi določitve odškodnine za zemljišče, ki je sedaj predmet tega razlastitvenega postopka, pri čemer stranka z interesom (ki je v pravdnem postopku toženka) nasprotuje plačilu odškodnine za obravnavano zemljišče iz razloga, ker naj bi pravni prednik tožnice sporno zemljišče brezplačno odstopil občini zaradi razširitve lokalne ceste (dopis o tem je stranka z interesom priložila tudi k zahtevi za razlastitev). To pa pomeni, da je bila tožnica nedvomno že pred vložitvijo zahteve za razlastitev seznanjena ne samo s predmetom obravnave (zemljišče s parc. št. 395/14 v izmeri 351 m2), temveč tudi s ceno oziroma s stališčem nasprotne stranke, da ji za zemljišče ni treba nič plačati. Glede na povedano pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem, četudi posredovana po vloženi zahtevi za razlastitev, zadosti pogoju iz 97. člena ZUreP-1. 13. Tožnica nadalje ugovarja, da je stranka z interesom predlagala razlastitev v premajhnem obsegu, ker javna cesta obsega večjo površino oziroma se izven predlaganega obsega nahajajo še deli cestnega telesa, kot ga opredeljuje ZJC oziroma ZCes-1, in sicer zunaj javne ceste ostaja del asfaltiranega cestišča in odtočni jaški, celotna bankina, cestna ograja ter odtočni kanal. Tožnica torej uveljavlja, da bi ji moralo biti razlaščeno še več zemljišča, kot je predlagala razlastitvena upravičenka, in še, da bi moral odločitev o obsegu razlastitve sprejeti upravni organ. Uvodoma sodišče ugotavlja, da bi tak ugovor glede na opredelitev položaja v razlastitvenem postopku lahko uveljavljal zgolj razlastitveni upravičenec oziroma razlastitvena upravičenka, ki v tem primeru zasleduje izpolnjevanje javnega interesa, medtem ko na drugi strani tožnica kot razlastitvena zavezanka varuje (le) svoj zasebni interes. Pri tem sodišče pojasnjuje še naslednje: Ustava RS v 69. členu določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. Ker razlastitev pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine, kot jo zagotavlja 33. člen Ustave, je treba tak poseg opraviti na način, da bo zasebna lastnina najmanj prizadeta, torej v najmanjšem obsegu, kot je glede na sam namen razlastitve sploh možno. Na to napotujejo tudi določbe ZUreP-1, predvsem 92. člen, ki uvodoma na splošno določa dopustnost razlastitve in omejitve lastninske pravice, pri čemer v tretjem odstavku določa, da razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice iz prvega odstavka tega člena ni dopustna, če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Za konkretni primer torej iz navedenega sledi, da je po mnenju stranke z interesom – razlastitvene upravičenke namen razlastitve s predlaganim oziroma zahtevanim obsegom razlastitve izpolnjen. Razlastitveni postopek pa je tudi predlagalni postopek, kar pomeni, da se začne in vodi po volji stranke in bi odločitev upravnega organa o obsegu razlastitve, ki bi presegala predlagani obseg razlastitve, pomenila kršitev določb postopka oziroma razlog za ničnost odločbe (279. člen ZUP). Če pa se bo v prihodnosti izkazalo, da je bila razlastitev opravljena v premajhnem obsegu, bo pa morala razlastitvena upravičenka ponovno vložiti zahtevo za razlastitev. Sodišče pa še dodaja, da je bil pred izdajo izpodbijane odločbe izveden tudi postopek parcelacije, v katerem je sodelovala tudi tožnica in kjer je bilo odločeno o razdelitvi bivše parc. št. 395/7 po dejanski situaciji v naravi, torej je bil obseg parc. št. 395/14 določen glede na potek lokalne ceste. Pravilnost odločbe o parcelaciji je presojalo tudi naslovno sodišče in s sodbo, I U 888/2012 z dne 19. 2. 2013, tožbo tožnice zavrnilo ter potrdilo odločbo.

14. Tožnica še ugovarja, da je v postopku utemeljila, da so izpolnjeni pogoji iz 99. člena ZUreP-1. Po tej določbi lahko razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine (prvi odstavek); razlastitveni zavezanec vloži zahtevo iz prejšnjega odstavka pri upravnem organu, ki vodi postopek razlastitve. O zahtevi mora upravni organ odločiti hkrati z odločitvijo o razlastitvi (drugi odstavek). Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhajajo v zvezi s tem ugovorom tožnice naslednja dejstva: - da se glede na površino prej celotne parcele št. 395/7 (ki se je za potrebe razlastitve razparcelirala v dve parceli št. 395/13 v izmeri 1587 m2 in 395/14 v izmeri 351 m2) razlašča le 22 % zemljišča, - da ostane v tožničini lasti parc. št. 395/13 v izmeri 1587 m2, ki je po vrsti rabe pašnik, in - da je že pred razširitvijo lokalne ceste, ki je posegla v parcelo tožnice leta 1990 (in pred izvedeno parcelacijo) to bila dolga in precej ozka parcela, ki jo je pravni prednik tožnice uporabljal oziroma izkoriščal kot travnik in jo je kot travnik uporabljal in izkoriščal tudi po razširitvi lokalne ceste (pri čemer do nje ni dostopal s kmetijskimi stroji), kar pa pomeni, da se dejansko stanje glede uporabe te parcele ne bo spremenilo zaradi same razlastitve. Že iz tega razloga tožnica ne more utemeljiti izgube gospodarskega pomena zaradi izvedbe sedaj obravnavane razlastitve, posledično pa organ tudi ni kršil določb postopka, ko ni sledil predlogu tožnice za postavitev izvedenca gradbene stroke. Zatrjevana bodoča upravičenja rabe parcele (opredeljeno namembnost parcele in njeno vrednost) oziroma izgubo le-teh pa lahko tožnica uveljavlja v sklopu uveljavljanja odškodnine pred sodiščem splošne pristojnosti oziroma v pravdnem postopku, ki že teče v zvezi z obravnavano razlastitvijo.

15. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

16. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem med drugim, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.