Jedro

Tožnik je kot voznik avtobusa, ki je zadolžen za pobiranje voznine, prejel denar, ne da bi izdal račun, s čimer je kršil pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja. Upoštevaje, da je pri pobiranju voznine samostojen in brez nadzora, podvržen je le občasnim kontrolam, da se v njegovem odnosu do delodajalca zahteva določena zaupnost in da ni šlo za prvo kršitev, mu je tožena stranka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 10. 2010 nezakonita; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 15 dni; da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od vložitve tožbe dalje do dneva, ko bo tožnik ponovno pozvan na delo, priznati in vpisati v delovno knjižico delovno dobo in ga za navedeno obdobje prijaviti v socialna zavarovanja ter mu izplačati nadomestilo plače v neto znesku mesečne plače, kot bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter od navedenih zneskov odvesti zakonske določene davke in prispevke od plač, vse v roku osem dni; ter da je tožena stranka dolžna plačati vse stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku osem dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do dneva plačila.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške predmetnega postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je odločitev sodišča nepravilna in nezakonita. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu „voznik avtobusa“ pri toženi stranki, pri čemer mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2005 iz krivdnega razloga, ker naj bi tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je dne 7. 9. 2010 vozil avtobus na relaciji K. - T. in potnicama, ki sta vstopili na avtobus v G. in D., ob vstopu ni izdal vozovnice, pri čemer je potnica, ki je vstopila v G., vožnjo plačala ob vstopu na avtobus, potnica, ki je vstopila v D., pa je vožnjo plačala pri osnovni šoli T.. Z opisanim ravnanjem naj bi tožnik huje kršil delovne obveznosti po 29. točki 40. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti ter 31., 32. in 35. člen ZDR in 16. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2005. Sodišče prve stopnje navede, da je bilo tožniku dne 14. 7. 2010 osebno vročeno pisno opozorilo z dne 12. 7. 2010, iz katerega je razbrati opis tožniku očitane kršitve, da naj bi na delovniku dne 27. 6. 2010 vozil avtobus zunaj linij cestnega prometa ter, naj bi bil s predmetnim dopisom tudi opozorjen na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Sodišče navede, da je pisno opozorilo opredeljeno zgolj kot pogoj za kasnejšo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve ter, da gre za preventivno ravnanje, da se delavec lahko izogne utemeljenim krivdnim razlogom. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 86/2009 zavzelo stališče, da redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni možno izreči zaradi kršitev, za katere je bila v citiranem primeru tožnica že opomnjena. Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Sodišče mora upoštevati, da zaradi kršitev, za katere je bila tožnica že opomnjena, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni možna. V kasnejšem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče uveljavljati neutemeljenost takšnega opozorila. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da je bilo opozorilo neutemeljeno, pogoj za zakonitost redne odpovedi, določen v 1. odstavku 83. člena ZDR ne bi bil podan (tako tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-45/2007 in Up 249/2006). V konkretnem primeru se sodišče sklicuje na tožniku očitane kršitve z dne 27. 6. 2010 ter izpoved priče M.K., ki je izpovedal, da naj bi obstajala še dva takšna dogodka, in sicer prvi dne 21. 8. 2009, ko naj bi tožnik pobral prtljago v L., karto zanjo pa je izdal v A. ter drugi dogodek z dne 20. 9. 2009, ko naj bi tožnik proti plačilu potnika izdal karto, ki je bila kopirana. Tožnik poudarja, da so bile očitane mu kršitve neutemeljene in da je vse očitke zavrnil že ob vsakokratnem ustnem zagovoru. Sodišče zato zgolj iz razloga obstoja posameznih očitanih kršitev, ne da bi ugotavljalo utemeljenost le-teh, ne more zaključiti, da se je tožnik z očitki strinjal ali jih celo priznaval. V kolikor bi bili očitki neutemeljeni in ne bi šlo za kršitev obveznosti, tudi ni podan pogoj za zakonitost redne odpovedi v konkretnem primeru. Ker sodišče niti z zaslišanjem tožnika niti z izvedbo predlaganih dokazov ni ugotavljalo vseh pravno relevantnih dejstev, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in je izpodbijana sodba iz tega razloga nezakonita. Nadalje tožnik opozarja, da iz sodbe izhaja, da se je sodišče seznanilo o okoliščinah dogodka na podlagi izpovedi tožnika in priče D.S.. Sodišče navaja, da tožnik ni zanikal dejstva, da potnicama, ki sta vstopili v G. oziroma D., ob vstopu na avtobus ni izdal vozovnic, in da je to storil šele na postanku pri Osnovni šoli T.. Tožnik je pojasnil, da je predmetnega dne vozil poseben linijski prevoz označen s številko 6 in sicer prevoz šolskih otrok. Sodišče je štelo tožnikovo ravnanje kot resen in utemeljen odpovedni razlog, ki naj ne bi omogočal nadaljevanje delovnega razmerja pri tožencu, pri čemer pa znaša cena vozovnice le 1,30 EUR, in je sodišče tudi štelo, da samo kasiranje denarja mimo blagajne pomeni tako hudo kršitev delovnih obveznosti, da je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem. Gre za minorno kršitvev in v tej smeri ne gre za resen in utemeljen odpovedni razlog. Tudi priča D.S., zaposlen pri toženi stranki na notranji kontroli, je izpovedal, da tožnik po zakonu sploh ne bi smel vzeti potnic pri taki vrsti prevoza, saj lahko vstopijo le potniki po seznamu, vendar je poudaril, da je bil tudi sam šofer in da ve, da je težko odkloniti starega človeka pri prevozu. Tožnik je namreč glede na to, da mu je njegov nadrejeni I.F. naročil, da potnike – starejše ženske, ki hodijo po opravkih do T., med vožnjo pobira. Tožniku ni mogoče očitati ponavljajočih se kršitev, saj gre za prvi in edinstveni primer, ko je tožnik zaradi zamude pri vožnji šolskih otrok k pouku in upoštevaje slabo vremensko stanje ravnal izključno kot človek in obema potnicama omogočil prevoz. Tožnik tudi opozarja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, kot tudi da tožnika ni dodatno zaslišalo v zvezi s pravnorelevantnimi dejstvi ter mu omogočilo, da dopolni svojo izpoved, v zvezi s tem je sodišče zgolj pavšalno zapisalo, da s strani tožnika predlaganih dokazov po zaslišanju priče M.H. in I.F. ni izvedlo, ker naj ne bi šlo za pravnorelevantna dejstva, o katerih bi lahko le-ta vedela kaj povedati. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje s prečitanjem listinskih dokazov, ki sta jih predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika ter prič D.S. in M.K., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu voznik avtobusa na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2005 za nedoločen čas, pri čemer mu je tožena stranka podala dne 13. 10. 2010 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga št. .... Sodišče prve stopnje je pri tem glede na tožbene ugovore tožnika najprej ugotavljalo, ali je tožena stranka tožniku pravilno vročala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, kot je to določeno v 1. odstavku 83. člena Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR), ki določa, da mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec najkasneje v 60-ih dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbe in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Sodišče je pravilno navedlo, da ZDR ne določa posebnih določb o vročanju pisnega opozorila pred odpovedjo iz 1. odstavka 83. člena ZDR in urejal je le vročanje odpovedi v 87. členu ZDR, ki sicer določa, da mora biti odpoved vročena osebno v prostorih delodajalca oziroma na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno sporočil drug naslov. ZDR v 3. odstavku 87. člena določa, da se odpoved vroča po pravilih pravdnega postopka. Sodišče je za tožnika ugotovilo, da je bilo tožniku vročeno pisno opozorilo na domačem naslovu dne 14. 7. 2010, kar izhaja tudi iz podpisa na povratnici, torej zakonito.

Glede na podane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v opozorilu na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi z dne 12. 7. 2010 vsebovan natančen opis kršitve, iz katerega je moč povzeti, da je tožnik v delovniku dne 27. 6. 2010 vozil avtobus zunaj linij cestnega prometa, prav tako je bil opozorjen na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Glede na podane pritožbene ugovore tožnika, ki opozarja na stališče, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 86/2009 in zavzelo stališče, da redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni možno izreči zaradi kršitev, za katere je bila v citiranem primeru tožnica že opomnjena ter da je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, pritožbeno sodišče navaja, da je tožniku ni bilo odpovedano delovno razmerje zaradi istih kršitev. Tožena stranka je tožniku podala pisno opozorilo iz razloga kršitev, ker je dne 27. 6. 2010 vozil po delovnih nalogih št. 11825 in 11826 in je okrog 22.30 ure pripeljal do K., kjer je izstopil potnik in nadaljeval pot v neznano, redna odpoved pa je bila tožniku podana zaradi tega, ker je dne 7. 9. 2010 kršil delovne obveznosti po Pravilniku, ZDR in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi s tem, da je vozil avtobus na relaciji K. - T. in potnicama, ki sta vstopili na avtobus ni izdal vozovnici. Po ZDR je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga predhodno utemeljeno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz 1. odstavka 83. člena ZDR. Glede utemeljenosti oziroma neutemeljenosti pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča zavzelo pravilno stališče, da je v opozorilu vsebovan natančen opis kršitve, da je tožnik na delovniku dne 27. 6. 2010 vozil avtobus zunaj linij cestnega prometa. Sodišče je pri tem tudi jasno pojasnilo, da sta listini priložena dokumenta, nastala v zvezi z zaznavo dotične kršitve, in sicer zapisnik kontrol v letu 2010 in elektronsko sporočilo, ki ga je sestavil pri toženi stranki zaposlen I.F., vodja poslovalnice v N., pri čemer je sodišče navedlo, kaj je pri svoji presoji upoštevalo, ko je presojalo utemeljenost podanega opozorila. Sodišče res tega pravnega termina ni navedlo, iz same vsebine po to nedvomno izhaja. Ob navedenem je potrebno ugotoviti, da je pri presoji o utemeljenosti pisnega opozorila sodišče izvajalo postopek glede na trditveno podlago v tožbi in podano do prvega naroka za glavno obravnavo ter izvajalo predlagane dokaze tožnika, ki glede neutemeljenosti pisnega opozorila, ki je v tožbi in do prvega naroka za glavno obravnavo v zvezi s tem izpodbijal vročanje, da je opozorilo vsebinsko nerazumljivo in pavšalno ter da se ne more posebej izreči o pavšalnem očitku, da naj bi „izginil v neznano“, kot to navaja v tožbi. Ob navedenem je pojasniti, da niti ni bistveno kje naj bi tožnik vozil, bistveno je le, da je vozil izven za to natančno določene proge avtobusa, ne pa kje. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede utemeljenosti pisnega opozorila z dne 12.7.2010. Ugotoviti tudi je, da sodišče ni presojalo utemeljenosti pisnih opozoril v zvezi z dvema dogodkoma, ko je tožnik dne 21. 8. 2009 pobral prtljago v L., karto zanjo pa izdal v A., ko je zagledal kontrolorja ter za kršitev z dne 20. 9. 2009, ko je proti plačilu izdal karto, ki je bila kopirana, pač pa je sodišče to upoštevalo, ko je odločalo o tem, ali je kršitev iz podane odpovedi resen in utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja tožnika in navedlo, da je glede na to, da je voznik avtobusa, ki tudi pobira voznino povsem samostojen pri svojem delu in razmerje med njim in delodajalcem temelji na zaupanju. Navedena odločitev tako v ničemer ne odstopa od odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 86/20009, na katero se sklicuje pritožba.

V zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, je sodišče pravilno navedlo pravno podlago za svojo odločitev in sicer 3. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ko delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer mora obstajati tudi utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. V konkretnem primeru je zaslišana priča D.S. glede dogodka z dne 7. 9. 2010 izpovedal, da je bil v funkciji notranjega kontrolorja ter da tožnik dvema potnicama, in sicer v G. oziroma D. ob vstopu na avtobus ni izdal vozovnic in je to storil šele na postanku pri Osnovni šoli v T. potem, ko je bil prisoten že kontrolor. Pri tem je ena potnica iz D. vožnjo takrat plačala, druga potnica iz G. pa je to storila že prej. Tožnik je zapisnik o opravljeni notranji kontroli št. 1/910 z dne 7. 9. 2010 tudi podpisal, prav tako pa v sodnem postopku ni navajal, da bi šlo za drugačno dejansko stanje, kot je izpovedal D.S.. Pojasnjeval je le, da so bile takrat slabi vremenski pogoji ter da je zamujal z vožnjo in se trudil, da bi bila zamuda čim manjša, saj je vozil otroke v šolo. Pritožba navaja, da gre za minorno kršitev, pri čemer znaša cena ene vozovnice le 1,30 EUR ter posledično ne gre za resen in utemeljen odpovedni razlog. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da odločitev v konkretni zadevi ne odstopa od sodne prakse kot npr. v zadevi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 454/2009 z dne 25. 1. 2011, kjer je šlo sicer prav tako za voznika avtobusa in neizdajo vozovnice, pri čemer pa je sicer šlo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot hujšo obliko odpovedi glede na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Prevoznik mora izdati vozovnico, ki je račun, katerega pa mora pravna oseba, ki opravlja dejavnost, izdajati tudi na podlagi določil Zakona o davku na dodano vrednost in v kolikor račun ni izdan, gre za davčni prekršek, za katerega se lahko pravna oseba kaznuje z globo. Ravnanje voznika, pa tudi materialno in moralno škoduje ali pa bi lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca. V konkretnem primeru je šlo za dve kršitvi, pri čemer je v enem primeru tožnik pokasiral denar, vendar računa ni izdal in je tako nastal blagajniški višek. Potrebno je poudariti, da je voznik avtobusa z dodatno zadolžitvijo za pobiranje voznin samostojen in brez neposrednega nadzora oziroma je podvržem le občasnim kontrolam in da njegovo delo v veliki meri temelji na zaupanju med delavcem in delodajalcem. V konkretnem primeru pa tudi ni šlo za edini dogodek, kot to prikazuje tožnik, saj je tožena stranka nenazadnje tožniku podala že pisno opozorilo pred odpovedjo, kar pomeni, da bi se tožnik moral zavedati, da mu bo ob ponovni kršitvi lahko podana tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako so priče izpovedale še za dva dogodka z dne 21. 8. 2009 in 20. 9. 2009. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo med strankama tudi porušeno medsebojno zaupanje in nemogoče nadaljevanje delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj ocenjuje, da so za rešitev zadeve brezpredmetne.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.