Jedro

Ker obdolženec ni bil navzoč pri razglasitvi sodbe, bi bila njegova odpoved pravici do pritožbe pravno upoštevna le, če bi ga sodišče seznanilo z izrečeno sodbo in ga poučilo o njegovih pravicah in dolžnostih v zvezi s pritožbo.

Izrek

Zahtevi zagovornice obdolženega M.M. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa Okrajnega sodišča v Ajdovščini z dne 28.5.2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 12.7.2002 razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje, da izdela pisni odpravek sodbe.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ajdovščini z dne 7.5.2002 je bil M.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ (točka 1) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ (točka 2). Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter za prvo dejanje določena kazen eno leto in pet mesecev zapora, za drugo pa tri mesece zapora, nato pa mu je bila po določbah v steku določena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo pet let. V skladu z določbo 3. odstavka 368. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče štelo, da obrazložitev sodbe ni potrebna, ker pritožbe nihče od upravičencev ni napovedal. S sklepom z dne 28.5.2002 je Okrajno sodišče v Ajdovščini obdolženčevo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrglo kot nedovoljeno (390. člen ZKP), ker je ugotovilo, da obdolženec pritožbe ni napovedal in je zato štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe (2. odstavek 368. člena ZKP). Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 12.7.2002 pritožbo obsojenca zoper navedeni sklep zavrnilo in pritrdilo odločitvi prvostopenjskega sodišča. V utemeljitvi svoje odločbe je med drugim zapisalo, da je obsojenec glavno obravnavo še pred njenim koncem samovoljno zapustil in s tem prevzel tveganje za vse posledice, ki utegnejo zaradi tega nastopiti, vključno s tem, da ni bil deležen pravnega pouka o pravici do pritožbe, o dolžnosti pritožbo napovedati in o posledicah, ki bodo nastopile, če pritožbe ne napove.

Obsojenčeva zagovornica je dne 27.8.2002 zoper "pravnomočno sodbo" vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka - 123. in 368. člena ZKP". Predlagala je, naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Zagovornica o zahtevi navaja, da je v danem primeru obdolžencu kršena ustavna pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava), saj ga sodišče med kazenskim postopkom ni seznanilo s pravico do pritožbe, da je dolžan napovedati pritožbo, v katerem roku je to dolžan storiti in kakšne bodo posledice, če ne bo tako ravnal (368. člen ZKP). V konkretnem primeru bi morala biti sodba "obrazložena s pravnim poukom," da ima obsojenec pravico do pritožbe ali pa bi ga moralo sodišče seznaniti z izrekom sodbe ter ga poučiti, da ima pravico do pritožbe, kolikor v roku osmih dni po prejemu obvestila pritožbo napove. Po navedbah zagovornice naj bi sodišče kršilo tudi določbo 307. člena ZKP, ker je sprejelo sklep, da se sodi v nenavzočnosti obsojenca, pa čeprav niso bili izpolnjeni pogoji za takšno sojenje, poleg tega pa sodišče tudi ni izdalo in izdelalo sklepa o sojenju v nenavzočnosti s pravnim poukom, kot to določa 4. odstavek 307. člena ZKP.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje smelo uporabiti določbo 1. odstavka 442. člena ZKP tudi v konkretnem primeru, saj je obdoleženec že bil zaslišan, s samovoljno zapustitvijo obravnave pa je nastal enak pravni položaj, kakor če na obravnavo sploh ne bi prišel. S tem pa je prevzel tveganje, da sodišče tudi razglasi sodbo in da na ta način prične teči tudi rok, ki je vezan zgolj na razglasitev sodbe in ne na kakršnakoli dejanja strank. Navedbe zahteve, da sodišče obdolženca nikoli ni poučilo o pravici do pritožbe, nasprotujejo spisovnemu gradivu. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženca vabilo na glavno obravnavo že za dan 5.3.2002, obdolženec je povratnico podpisal, iz vsebine vabila pa je tudi razvidno, da ga je sodišče opozorilo, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če jo najkasneje v osmih dneh od razglasitve sodbe ne bo napovedal. Četudi bi bil utemeljen očitek zahteve, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v opisanem položaju, ko je obdolženec sam odšel z obravnave, izdati poseben obrazložen sklep s pisnim odpravkom, ne bi mogla biti podana bistvena kršitev kazenskega postopka, ker ni izkazan vpliv na zakonitost sodne odločbe. Pri tem je treba tudi upoštevati določbo 4. odstavka 307. člena ZKP, na katero se sklicuje zahteva, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Zato vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po 25. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Učinkovito izvajanje te ustavno zajamčene pravice je mogoče zagotoviti le, če je upravičenec do pritožbe na jasen in razumljiv način seznanjen z vsebino te pravice, načinom njenega izvrševanja in posledicami, nastalimi z opustitvijo ravnanja, ki ga določa zakon kot pogoj za njeno izvrševanje.

Procesni institut napovedi pritožbe (368. člen ZKP) je bil uveden z novelo ZKP-A, ki velja od 23.1.1999 dalje (Uradni list RS, št. 72/98). Bistvo tega procesnega dejanja je, da morajo upravičenci do pritožbe pritožbo napovedati takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe. Če tega upravičenec do pritožbe ne stori, se razen v primeru, ko je izrečena zaporna kazen in napoved ni potrebna, šteje, da se je odpovedal pravici do pritožbe.

Z novelo ZKP-E, ki je začela veljati 13.7.2003 (Uradni list RS, št. 56/2003), je bil institut napovedi pritožbe deloma dopolnjen. Glede tistih upravičencev do pritožbe, ki niso bili navzoči pri razglasitvi sodbe, zakon sedaj določa, da osemdnevni rok za napoved pritožbe začne teči od vročitve prepisa izreka sodbe; ta mora biti upravičencu poslana s poukom o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe in z opozorilom, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne bodo napovedali (1. in 3. odstavek 362. člena ZKP).

Določbe te novele v bistvu pomenijo uzakonitev ustaljene sodne prakse, ki je že dotlej institut napovedi pritožbe v povezavi z ustavno pravico do pritožbe razlagala tako, da se upravičenec do pritožbe zoper sodbo lahko odloči o svoji ustavni pravici do pritožbe šele, ko je s sodno odločbo seznanjen, poučen o pravici do pritožbe, dolžnosti napovedi pritožbe in o posledicah opustitve takšnega dejanja. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah s tem v zvezi tudi poudarilo, da bi bila domneva, da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe, ker je bil že v vabilu za glavno obravnavo opozorjen na dolžnost napovedi pritožbe in posledicah opustitve tega procesnega dejanja (2. odstavek 288. člena, 2. odstavek 439. člena ZKP-A) v nasprotju z zagotovljeno ustavno pravico do pravnega sredstva.

Odpoved pravici do pritožbe ima dejanski in pravni pomen šele, ko je obdolženec seznanjen s tem, kakšna sodba mu je bila izrečena bodisi ob ustni razglasitvi sodbe ali z njenim pisnim odpravkom, ki ima ustrezen pravni pouk. Zato je bilo sprejeto tudi stališče, da pritožbe zoper sodbo, vložene brez predhodne napovedi, ni mogoče zavreči kot nedovoljene, če obdolženec o tej dolžnosti ni bil poučen.

Izpodbijana sodba in pravnomočen sklep o zavrženju pritožbe so bili izdani še pred novelo ZKP-E. Ne glede na to pa je ob upoštevanju doslej navedenega treba pritrditi vložnici zahteve, da je sodišče prve stopnje določbe 368. in 362. člena ZKP razlagalo v nasprotju z ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave). V konkretni procesni situaciji, ko obdolženec ni bil navzoč pri razglasitvi sodbe, bi bila njegova odpoved pravici do pritožbe pravno upoštevna le, če bi ga sodišče seznanilo z izrečeno sodbo in ga poučilo o njegovih pravicah in dolžnostih v zvezi s pritožbo, tega pa ni storilo.

V skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP je zato vrhovno sodišče razveljavilo pravnomočen sklep, s katerim je bilo odločeno o zavrženju obdolženčeve pritožbe, ne pa tudi izrečene in razglašene sodbe, ki ni postala pravnomočna in jo zato ni bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje bo moralo po vrnitvi zadeve izrečeno in razglašeno sodbo izdelati z obrazložitvijo (364. člen ZKP) in jo vročiti obdolžencu ter njegovi zagovornici, ki bosta lahko zoper njo v zakonskem roku vložila novo pritožbo.

Utemeljenosti ostalih navedb zahteve, ki se nanašajo na sodbo, vrhovno sodišče ni preizkušalo.