Jedro

Hranilna vloga je tipičen iregularni depozit brez mandatnega posla: banka z deponiranim zneskom razpolaga, dokler upnik ne zahteva isto vrsto stvari, kot jo je vložil, enake kakovosti. Banka vrača enako vrednostno količino denarnih sredstev kot istovrstnih stvari (genusa). To pa pomeni, da zato nikoli ne postane lastnica denarja varčevalca kot generične stvari. Zato v primerih, ko banka izplača bodisi varčevalcu neposredno ali pa njegovemu zakonitemu zastopniku denarna sredstva na podlagi sklenjene pogodbe o varčevanju, ni mogoče pravno zaključiti, da gre za neupravičeno prikrajšanje banke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti neupravičeno izplačana sredstva v višini 5.064,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 12. 2006 do plačila.

Tožena stranka je dolžna v roku petnajst dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

se zavrne“.

Tožeča stranka je dolžna v roku petnajst dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 724,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 546,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti neupravičeno izplačana sredstva v višini 5.064,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 12. 2006 do plačila. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 257,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se pritožbi ugodi ter razveljavi sodba sodišča prve stopnje in vrne zadeva v novo obravnavanje in odločanje prvostopnemu sodišču oziroma podrejeno spremeni sodba tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške prvostopnega in pritožbenega postopka. Poudarja, da sodišče prve stopnje ne upošteva, da denar v banki, ki ga hranijo oziroma varčujejo njeni komitenti, ni denar banke, temveč denar komitentov. Tako z dvigom ni prizadeto premoženje banke. V konkretnem primeru pa je bil dvignjen prav denar komitentov in sicer denar, ki ga je iz svojih sredstev položila na račun njenih otrok prav tožena stranka. Dejansko gre za denar tožene stranke, ki ga je dvignila zaradi potreb preživljanja svojih otrok. Torej na drugi strani tudi tožena stranka ni obogatena. Lahko bi se morda govorilo le o prikrajšanju otrok, če denar ne bi bil porabljen za njune potrebe ali pa bi šlo za prikrajšanje v breme toženkinega bivšega moža, če bi šlo za njegov denar, pa sicer ne gre za njegov denar. Nikakor pa ni neupravičeno prikrajšana banka. Zato tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Zoper toženo stranko bi eventuelno lahko imela zahtevke le otroka tožene stranke ali pa toženkin bivši mož. Ne more pa banka od pogodbene stranke terjati nazaj, kar ji je izplačala na podlagi njene zahteve za dvig iz računa, ki je predmet pogodbe sklenjene med njima. Lahko bi banka tudi terjala znesek nazaj, če bi ga izplačala kljub temu, da na računu ni bilo kritja, za kar pa tudi ne gre v konkretnem primeru. Če pa je banka izplačala kljub temu, da ni bilo posebnega soglasja CSD, pa to ne pomeni, da bi lahko ona od tožene stranke terjala nazaj tisto, kar je izplačala iz sredstev na računu. Tudi, če ni soglasja CSD, to ne vpliva na veljavnost dviga sredstev z bančnega računa. Noben zakon v takšnih primerih ne vzpostavlja podlage za terjatev banke do zakonitega zastopnika otrok, v korist katerega se sredstva nahajajo na računu in se tudi izplačujejo zaradi potreb otrok. Zato je z napadeno sodbo kršeno tudi določilo 111. člena ZZZDR. Razen tega je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe med seboj v nasprotju in se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče namreč zapiše, da je bila tožeča stranka v zmoti pri izplačilu toženi stranki. Tožeča stranka je bila s strani CSD L.jubljana Šiška obveščena, da toženi stranki privarčevanih sredstev ne sme izplačati, kar izhaja iz predloženega dopisa z dne 3. 3. 2004. Zato ni mogoče šteti, da je tožeča stranka vedela, da toženi stranki ni dolžna izplačati privarčevanih sredstev. Protislovje je torej med tem, kar se navaja v vsebini dopisa CSD banki in med zaključkom, da tožeča stranka ni vedela, da ni dolžna plačati. Prav nasprotno, na podlagi dopisa je izvedela, da tega ne sme storiti, pa kljub temu je, to pa pomeni, da gre tudi za nasprotje med izrekom sodbe in razlogi. Če je namreč tožeča stranka vedela, da ne sme izplačati, pa kljub temu je, ne more terjati nazaj tudi glede na določbo 191. člena OZ. Zato je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Nenazadnje je tudi zaslišani delavec banke, ki je v kritičnem času izplačal denar, izpovedal, da je pred dvigom preveril, ter da ni bilo ovir za preprečitev dviga denarja s strani banke. Glede na to, da je bila v letu 2004 razveljavljena odločba CSD, z dne 3. 3. 2004, ni bilo niti razloga za odklonitev izplačila. Nova odločba CSD o zaprtju računa in pooblastitvi očeta otrok pa je bila izdana šele v letu 2007, torej šele po spornem dvigu v letu 2006. To pa pomeni, da je v času dviga računa še obstajal in tudi ni bilo prepovedano toženi stranki, da dviguje denarna sredstva. Tako je tožena stranka kot pogodbena stranka in kot zakonita zastopnica otrok takrat lahko tudi brez soglasja CSD dvigala sredstva z računa. Pravdni stranki sta bili v pogodbenem razmerju in je torej tožena stranka kot pogodbena stranka sklenila in podpisala listine o sklenitvi pogodb o rentnem varčevanju in ni bila v skladu s podpisano pogodbo edina upravičenka do izplačila. Sodišče pa pomeša zakonito zastopanje v sodnih in upravnih postopkih s pogodbeno dogovorjeno pravico strank do dvigov zneskov s hranilne knjižice. Zato je tožeča stranka povsem pravilno toženi stranki, kot edini upravičenki do izplačila, izplačala tudi sporni znesek. Ugotovitev sodišča, da je tožena stranka zgolj zakonita zastopnica, pa je v nasprotju s pogodbama o rentnem varčevanju, kar pomeni, da gre za nasprotje med listinami ter vsebino listin, kot je navedeno v sodbi in se zato sodba sodišča druge stopnje ne da preizkusiti, kar pomeni, da je podana tudi zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ista kršitev pa je storjena tudi zato, ker se sodba sploh ni opredelila do okoliščin, da so bila denarna sredstva dvignjena zaradi potreb otrok, sicer za njuno preživljanje. Zato sodba nima razlogov o pravno pomembnem dejstvu in se ne da preizkusiti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim pravnim razlogovanjem, da ni izkazana neupravičena pridobitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka kot zakonita zastopnica mladoletnih hčerk sklenila dve pogodbi o rentnem varčevanju na ime obeh otrok. Iz pogodb izhaja, da kot varčevalec nastopata toženkini hčerki. V obeh pogodbah pa tožena stranka nastopa zgolj kot njuna zakonita zastopnica. Med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka toženi stranki dne 14. 12. 2006 izplačala sporni znesek.

Ob takšnem dejanskem stanju pa pritožnica pravilno opozarja na dve pravno odločilni okoliščini. Prva takšna okoliščina je, da je CSD Ljubljana Šiška z dne 3. 3. 2003 res izdal odločbo, s katero je izdal soglasje k zaprtju hranilnih knjižic, ki se glasita na ime T. K. in M. K.. Za dvig sredstev iz varčevalnih knjižic in za zaprtje ter za dvig sredstev je pooblastil očeta mladoletnih pritožničinih hčera. Vendar pa je to odločbo toženka izpodbijala s pritožbo in je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve dne 17. 11. 2004 izdalo odločbo, s katero je pritožbi zoper odločbo ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Nova odločba CSD Ljubljana Šiška je bila izdana šele 28. 11. 2007. To pa pomeni, da v času spornih dvigov ni veljala odločitev centra za socialno delo o zaprtju hranilnih knjižic in o prenosu pooblastila na očeta mladoletnih toženkinih hčera. Ali še drugače povedano: v času spornih dvigov je bila toženka ponovno pooblaščena za dvigovanje sredstev iz varčevalnih knjižic mladoletnih hčera. Drugo pravno odločilno okoliščino pa predstavlja dejstvo, da sredstva varčevalcev ne predstavljajo bankinih lastnih sredstev v naprej obrazloženem pomenu. Hranilna vloga je tipičen iregularni depozit brez mandatnega posla: banka z deponiranim zneskom razpolaga, dokler upnik ne zahteva isto vrsto stvari, kot jo je vložil, enake kakovosti. (1) V skladu z določbo 2. odstavka 1035. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) (2) namreč pridobi banka pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, določenimi v pogodbi. Vselej seveda vrača enako vrednostno količino denarnih sredstev kot istovrstnih stvari (genusa). To pa pomeni, da zato nikoli ne postane lastnica denarja varčevalca kot generične stvari. Zato v primerih, ko banka izplača bodisi varčevalcu neposredno ali pa njegovemu zakonitemu zastopniku denarna sredstva na podlagi sklenjene pogodbe o varčevanju, ni mogoče pravno zaključiti, da gre za neupravičeno prikrajšanje banke. To velja tudi v primerih, kakršen je tudi sporni, ko sicer ni obstajalo posebno soglasje CSD Ljubljana Šiška za dvig sredstev mladoletnih toženkinih hčera. Sporna dviga denarja sta res sodila v sklop razpolaganj s premoženjem otrok, v katerega bi moral privoliti tudi center za socialno delo v skladu z določbo 111. člena ZZZDR, kot sicer pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Vendar ta okoliščina ob povedanem ni pravno pomembna. Bistveno je, da so bila deponirana sredstva izplačana v skladu s sklenjeno pogodbo o denarnem depozitu oziroma hranilni vlogi v medsebojnem razmerju pravdnih strank. Manjka tako element nedopustnosti izplačila (prehoda sredstev brez pravne podlage) kot tudi element samega prikrajšanja v smislu določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Razen tega pa je tožeča stranka vedela, da brez soglasja centra za socialno delo ne sme izplačati sredstev s hranilnih knjižic (glej v izpodbijani sodbi dokazno ovrednoten dopis omenjenega centra za socialno delo z dne 3. 3. 2004). Tožeča stranka je torej vedela, da ni dolžna oziroma, da celo ne sme plačati toženi stranki spornih zneskov, vendar pa je to kljub temu storila. Zato velja v spornem primeru določba 191. člena OZ, po kateri kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni uveljavljala niti omenjene pridržne pravice, niti ni zatrjevala okoliščin, da bi tožena stranka nanje vplivala s silo. Tožničino sklicevanje na zmoto, pa čeprav po njenih zatrjevanih upravičeno, pa je celo v nasprotju z omenjenimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Zato so pravno zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi šlo za krivdno zmoto tožeče stranke, ki naj bi bila celo opravičljiva. Tožeča stranka je zavestno privolila v izplačilo spornih zneskov ob vedenju, da glede na dopis centra za socialno delo zanjo velja prepoved takšnih izplačil. Sklicevanje na „neugodni položaj tožeče stranke“, pa celo presega trditveno podlago tožničine tožbe, ki se na silo oziroma na „neugodni položaj“ sploh ni sklicevala.

Ob tem pa, ko se sodišče prve stopnje celo sklicuje na navedeni dopis z dne 3. 3. 2004, istočasno pa zaključuje, da na podlagi te listine ni mogoče šteti, da je tožeča stranka vedela, da toženi stranki ni dolžna izplačati privarčevanih sredstev, pa obstaja celo v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za notranje protislovje razlogov izpodbijane sodbe, ko iz navedene listine izhaja diametralno drugačen zaključek, kot ga navede sodišče prve stopnje. To procesno kršitev pa je sodišče druge stopnje odpravilo s spremembo izpodbijane odločitve.

Ob povedanem so nadalje materialnopravno pravilne tudi pritožbene navedbe, da bi kvečjemu lahko mladoletna otroka ali pa njun zakoniti zastopnik – oče tožene stranke terjala povračilo spornih zneskov, v kolikor bi se seveda izkazalo, da le-ti niso bili uporabljeni za preživljanje mladoletnih hčera. Ugovor aktivne stvarno pravne legitimacije tožeče stranke je torej prav tako utemeljen.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo pa spremeniti tako, da je z njo zavrnjen tožbeni zahtevek iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (peti odstavek 385. člena ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijano sodbo in sprejelo diametralno nasprotno odločitev, je posledično diametralno nasprotna odločitev tudi kar zadeva stroške pravdnih strank. Tako mora sedaj tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške tako prvostopnega kot tudi pritožbenega postopka - v izreku navedenih zneskih. Natančnejša specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnikov tožene stranke, temelji pa na določbah Odvetniške tarife in Taksne tarife.

(1) Glej v dr. Stojan Cigoj: „Obligacijska razmerja, 1978, Zakon s komentarjem,“ Časopisni zavod Ur. l. SRS, Ljubljana 1978, stran 843. (2) Ur.l. SFRJ štev. 29/78 in 39/85; v skladu z določbo 2. odstavka 1062. člena Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS 83/2001; OZ) še naprej veljajo tako določbe poglavja XXXI (členi 1035 do 1046)