Jedro

Upoštevanje siceršnjega zdravstvenega stanja oškodovanke kot problem individualizacije odškodnine. Teorija adekvatne vzročnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in toženca solidarno obsodilo na plačilo 17.824,00 SIT odškodnine s pripadki.

Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zvišalo odškodnino za 7.000,00 SIT, pritožbo tožene stranke pa zavrnilo in v preostanku potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata toženca revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Odločitev obeh sodišč je napačna, saj bi glede na ugotovljeno dejansko stanje škodo lahko povzročil le drugotoženec. Poleg tega je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zelo vprašljivo, saj se izpovedbe v kazenskem postopku in civilnem postopku razlikujejo. Sodišče tudi ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišče druge stopnje pa je neutemeljeno zvišalo odškodnino za prestane fizične bolečine. Vprašanje je, katere bolečine je sodišče druge stopnje ovrednotilo kot posledico škodnega dogodka, saj je imela tožnica bolečine tudi zaradi bolezni. Teh bolečin sodišče druge stopnje ni razmejilo. Nesprejemljivo je tudi stališče pritožbenega sodišča, da je pri odškodnini zaradi strahu premalo upoštevano dejstvo, da sta toženca mlajša kot tožnica in njen mož in da sta fizično močnejša. Znano je, da je tožnica imela vrsto konfliktov, zato je predmetni dogodek zanjo predstavljal običjani dogodek in ji zato ne gre odškodnina za strah.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če so izrečno uveljavljane. Toženca izrečno ne uveljavljata nobene. Smiselno bi lahko opredelili za uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1.odstavka 354.člena ZPP v zvezi z določbo 220.člena ZPP trditev, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, katere sta toženca predlagala, vendar te trditve ni mogoče preizkusiti, saj revidenta ne povesta, za kateri dokazni predlog gre. Na svoje pritožbene navedbe v zvezi s predlaganinmi dokazi, pa je tožena stranka dobila odgovor v sodbi sodišča druge stopnje, ki je ugotovilo, da so vsa relevantna dejstva bila že zadosti ugotovljena.

Pred odgovorom na uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je potrebno opozoriti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče prve stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Tako se pokažejo kot neupoštevne vse navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje dejanskega stanja: trditev, da je škodo povzročil le drugotoženec, da je tudi sicer dejansko stanje na prvi stopnji sporno ugotovljeno, saj se nekatere (brez konkretizacije) izpovedbe v kazenskem postopku razlikujejo od tistih, ki so bile podane v civilnem postopku in trditev, da je tožnica imela že vrsto konfliktov, zaradi česar je predmetni dogodek zanjo predstavljal običajni dogodek.

Pač pa gre za uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pri trditvi, da je sodišče druge stopnje neupravičeno zvišalo odškodnino za prestane fizične bolečine (in se pri tem oprlo na tožničino zdravstveno stanje pred škodnim dogodkom), saj je vprašanje, katere bolečine je imela tožnica zaradi bolezni in katere so posledica škodnega dogodka. Gre torej za očitek vzročne zveze kot elementa, ki je eden izmed pogojev za nastanek odškodninske obveznosti. Ugotavljanje samih možnih vzrokov škode oz. škodljive posledice (konkretno prestane fizične bolečine) je dejansko stanje in na revizijski stopnji, kot že povedano, neupoštevno. Pač pa je presoja vzroka, ki po rednem teku stvari pripelje do ugotovljene posledice (adekvetna vzročnost), uporaba prava. Pri tem je revidentoma potrebno še odgovoriti, da je po teoriji adekvatne vzročnosti potrebno za izhodišče vzeti oškodovanko in ne kakšno imaginarno osebo. Fizične bolečine, katere je zaradi poškodbe morala prestajati (konkretno) tožnica, so po ugotovitvah sodišča druge stopnje, zaradi njenega zdravstvenega stanja (težave s kolki in ledveno hrbtenico) bile intenzivnejše, kot bi bile, če ne bi imela siceršnjih zdravstvenih težav. Zato je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določilo 200.člena ZOR, ko je zvišalo odškodnino še za dodatnih 5.000,00 SIT. Nadalje revizija graja zvišanje odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi strahu. Ugotovljeno dejansko stanje je tudi po mnenju revizijskega sodišča narekovalo zvišanje odškodnine še za dodatnih 2.000,00 SIT in razlogom sodišča druge stopnje ni kaj dodati (200.člen ZOR).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).