Jedro

Tožena stranka je svojo obrambo zoper uveljavljani tožbeni zahtevek na plačilo najemnine za dane poslovne prostore po najemni pogodbi z dne 15.3.1996 (priloga A6) za mesece april, maj in junij 1997 gradila na trditvi (podani šele na glavni obravnavi dne 7.1.2000 - list. št. 11), da tožeča stranka ni bila lastnik vseh 200 m2 najetih prostorov, pač pa le 148 m2. Obveznost najemodajalca po sklenjeni najemni pogodbi je izročiti najemojemalcu v posest stvar, ki je predmet najema (primerjaj 1. odstavek 567. člena ZOR). Lastninska pravica najemodajalca na prostorih, ki jih je oddal v najem, ni predpostavka za veljavno najemno pogodbo.

Izrek

1.) Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavi za zakonite zamudne obresti od zneska 273.789,50 SIT za čas od 1.4.1997 do plačila, od zneska 273.636,00 SIT za čas od 1.5.1997 do plačila in od zneska 273.632,00 SIT od 1.6.1997 do plačila, za stroške izvršilnega postopka in v 2. točki izreka za nadaljnje pravdne stroške in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ... v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrženjem tožbe oziroma zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka prejela izvršilni predlog skupaj z izvršilnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katerim toženi stranki (tedaj dolžniku) nalaga plačilo najemnine po treh sedaj vtoževanih računih, dne 19.6.1997, tožeča stranka pa je predlog za izvršbo, s katerim je izterjevala plačilo po istih računih, vložila ponovno dne 29.6.1998 v zadevi Ig ..., ki se je kasneje vodila pod opr. št. VI Pg .... Ker pravda začne teči z vročitvijo tožbe (predloga za izvršbo) tožencu (1. odstavek 189. člena ZPP) je ugotovitev sodišča, da je pravda v sedaj obravnavani zadevi začela teči prej kot pravda v zadevi VI Pg ..., pravilna. Zato ni izpolnjena predpostavka iz 3. odstavka 189. člena ZPP, ki bi ovirala odločanje o tožbenem zahtevku v tem sporu. Ugovor litispendence bo lahko tožena stranka uveljavljala v sporu, ki se vodi pod opr. št. VI Pg ....

Tožena stranka je svojo obrambo zoper uveljavljani tožbeni zahtevek na plačilo najemnine za dane poslovne prostore po najemni pogodbi z dne 15.3.1996 (priloga A6) za mesece april, maj in junij 1997 gradila na trditvi (podani šele na glavni obravnavi dne 7.1.2000 - list. št. 11), da tožeča stranka ni bila lastnik vseh 200 m2 najetih prostorov, pač pa le 148 m2, zaradi česar je tožena stranka za preostali del morala skleniti najemno pogodbo s S..

Obveznost najemodajalca po sklenjeni najemni pogodbi je izročiti najemojemalcu v posest stvar, ki je predmet najema (primerjaj 1. odstavek 567. člena ZOR). Lastninska pravica najemodajalca na prostorih, ki jih je oddal v najem, ni predpostavka za veljavno najemno pogodbo. Tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v odločbah opr. št. III Ips 51/2001 in III Ips 88/2001. Tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo ni zatrjevala, da tožeča stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, torej da kot najemodajalka ni preskrbela posesti vseh najetih prostorov po pogodbi, ugovarjala je le tožničinemu lastništvu le-teh. Ker, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, lastništvo v najem oddanih poslovnih prostorov ni pravno relevantno dejstvo za odločanje o uveljavljanem tožbenem zahtevku, tožena stranka pa tudi v pritožbi ne zatrjuje, da brez svoje krivde ni mogla pravno relevantnega dejstva, to je neizročitve vseh v najemni pogodbi navedenih poslovnih prostorov v uporabo (prim. 1. in 2. odstavek 286. člena ZPP), navajati že na prvem naroku za glavno obravnavo, je bila z navajanjem novih dejstev in predložitvijo novih dokazov že na drugem naroku prekludirana. Prvostopenjsko sodišče zato ni imelo zakonitih razlogov, da bi toženi stranki dopustilo navajanje novih dejstev in predložitev novih dokazov celo po drugem naroku za glavno obravnavo. Očitane bistvene postopkovne kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne dopustilo toženi stranki s preložitvijo naroka odgovora na pripravljalno vlogo tožeče stranke, ki jo je prejelo na naroku dne 11.1.2001, prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Čim pa je tako, tudi pritožbeno sodišče pritožbenih navedb o izmerah v najem oddanih poslovnih prostorov, o pogodbeno dogovorjenem zavarovanju obveznosti s plačilom 6.000 DEM, ter pritožbi priloženih listin (priloge B4 do B10), kot pritožbenih novot na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP ni smelo presojati.

Glede na trditveno podlago spora in razpoložljive dokaze je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno odločilo, da mora tožena stranka najemnino za mesece april, maj in junij 1997 tožeči stranki plačati. Neutemeljeno pritožbo je v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP potem, ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo drugih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Utemeljeno pa pritožnica opozarja na nasprotje odločitve prvostopenjskega sodišča o obrestni meri zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska mesečne najemnine z listino v spisu. Iz najemne pogodbe z dne 15.3.1996 (priloga A6) izhaja, da sta stranki dogovorili za primer zamude plačilo zamudnih obresti po obrestni meri Nove Ljubljanske banke d.d. za likvidnostne kredite. Zakaj je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožeči stranki "zakonite zamudne obresti", sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. V tem delu je zato podana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog po 1. odstavku 354. člena ZPP. Glede na to je pritožbeno sodišče v celoti razveljavilo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v stroškovnem delu, kot je to razvidno iz 1. točke dispozitiva te odločbe.

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.