Jedro

Tožeča stranka je bila zaposlena na delovnem mestu inšpektor notranje kontrole. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni opravila fizičnega pregleda na pošti, temveč da je opravila zgolj telefonski razgovor z delavko na pošti, pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s tem kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilno je zaključilo, da ima ravnanje tožeče stranke tudi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja določene v 33., 34., 36. in 37. členu ZDR-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposltivi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2014 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja tudi po 10. 4. 2014 in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delovno mesto "inšpektor notranje kontrole" in ji od 10. 4. 2014 dalje do vrnitve na delo obračunati pripadajoče zneske nadomestila plače, od teh zneskov odvesti davke in prispevke v skladu z zakonodajo Republike Slovenije ter ji izplačati neto zneske nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska nadomestila plače od dneva zapadlosti do plačila in jo prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 10. 4. 2014 do dneva ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper del odločitve v točki II izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, po katerem je sodišče dolžno izoblikovati dokazno oceno na podlagi vestne ter skrbne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pomanjkljivo in enostransko ter izrazito v korist ene stranke, to je tožene stranke, je povzelo izpovedi prič, medtem ko se do izpovedi nekaterih drugih prič, ki so bile predlagane s strani tožeče stranke, ni z ničemer opredelilo. Iz obrazložitve izhaja, da se z njihovimi izpovedmi ni ukvarjalo. Nadalje nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake nekaterih kaznivih dejanj ter da naj bi kršil tudi 11., 12., prvi odstavek 14. ter 15. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2019, ter prvi odstavek 33., prvi odstavek 34., prvi odstavek 36. in 37. člen ZDR-1, in drugi odstavek 13. člena Navodil za delo pošt pri preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma. V naročilu A.A. z dne 25. 2. 2014 tožeči stranki, da opravi preverko transakcij poslovanja pošte F., in sicer 9 transakcij v časovnem obdobju od 2. 7. 2013 do 2. 1. 2014, pri čemer so se vse transakcije nanašale na stranko D.D., je bilo navedeno, da je bil na pošti opravljen pregled imetnika računa ter ugotovljeno, da je verjetno prišlo do napake glede podatkov o veljavnosti osebne izkaznice, tožeči stranki pa naloženo, da naj prednostno preveri pravilnost teh podatkov, o ugotovitvah pa poroča pooblaščencu za pranje denarja pri toženi stranki B.B.. Tožeča stranka je 26. 2. 2014 vodji notranje kontrole A.A. in B.B. poslala poročilo o preverjanju transakcij ter navedla, da je na pošti F. preverila navedene transakcije, da je upravnico pošte opozorila na neveljavni osebni dokument komitenta oziroma stranke ter stranki ne sme več dovoliti pologa gotovine in takšne transakcije in upravnici svetovala, da jo napoti na drugo banko ter da v tem primeru ne gre za pranje denarja. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno očita, da bi morala opraviti kontrolo fizično na pošti in nato tudi pri stranki oziroma da se kontrole po telefonu ne opravljajo. Fizična kontrola na pošti ni bila tožeči stranki izrecno naložena v preverki tožene stranke, poleg tega pa kot je izpovedala priča G.G., tožeča stranka ne bi mogla vedeti za nepravilnosti pri početju G.G., ker je ona to spretno skrivala in je vse sproti razknjiževala. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo odgovora Okrožnega državnega tožilstva v H. z dne 16. 4. 2015, da zoper tožečo stranko ni bila vložena kazenska ovadba, ter da v ravnanju in kršitvah, ki se tožeči stranki očitajo, ni najti elementov kaznivega dejanja prekrivanja po 217. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje zmotno poudarja, da neizvedba kontrole na terenu, ki bi jo tožeča stranka morala opraviti, predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Preverko spornih transakcij je tožeča stranka opravila ter poročala o svojih izsledkih, prav tako izdala priporočila, kar vse izhaja iz odgovora, ki ga je posredovala po elektronski pošti. V Navodilih o opravljanju notranje kontrole tožene stranke se izrecno opredeljuje le, da se kontrola opravlja na enotah pošte, nikjer pa niso izrecno določene metode in načini dela inšpektorja oz. ni izrecno navedeno, da mora notranji kontrolor opraviti preglede na sami enoti in pri stranki, torej na terenu. Navodilo v 9. členu določa, da lahko z namenom, da se ugotovi dejansko stanje, inšpektor notranje kontrole zahteva, da delavci podajo pisne izjave, dokazila in pojasnila v zvezi z predmetom kontrole, da se opravijo postopki, ki preprečijo morebitno škodo na premoženju, zagotovijo nemoteno delovanje poštnega prometa, zavarujejo delavce premoženja in koristi uporabnikov poštnih storitev. Tudi to izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne bi opravila kontrole v zvezi s predmetom kontrole v obliki in na način, kot je to opredeljeno v Navodilih za delo notranje kontrole. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče I.I., ki je izpovedala, da ob kontroli poslovanja pošte s sodelavko nista ugotovili morebitnih nepravilnosti. Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi ni ukvarjalo z navedbami o tem, da je pri depozitih in pogodbah tožeče stranke in njenega sina šlo za prihodke tožeče stranke, ki izvirajo iz obdobja pred kaznivimi dejanji. Nadalje še navaja, da B.B. in A.A. od tožeče stranke nista zahtevala morebitnih dodanih pojasnil v zvezi z izvorom spornih transakcij, kakor tudi ne v zvezi z razjasnitvijo morebitnih drugih okoliščin opravljenega inšpekcijskega pregleda. Pritožba še opozarja, da je sodišče prve stopnje v tem sojenju odločilo diametralno nasprotno kot v prvih dveh sodnih odločbah, kar zaradi neenotne prakse sodišča zbuja dvom v pravno državo in pravno varnost. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj ne bi upoštevalo nekaterih izpovedi prič, oziroma se do njih ni opredelilo, s tem pa kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno na podlagi vestne ter skrbne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Svojo odločitev je natančno obrazložilo in navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih. Zavzelo je stališče do vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanj. To, da v izpodbijani sodbi ni izrecno povzelo nekaterih izpovedb zaslišanih prič, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka; saj sodišču zakon ne nalaga, da mora izrecno odgovarjati oziroma se opredeliti do vsake izpovedi posebej. Bistveno je, da iz obrazložitve neposredno ali posredno izhajajo odgovori na vse relevantne navedbe strank in izpovedi prič (prim. sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up-140/01z 3. 2. 2003).

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 75/2014 z dne 19. 5. 2015 ugodilo tožbenemu zahtevku, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo kot nezakonito ter tožeči stranki priznalo reintegracijo in reparacijo. Po pritožbi tožene stranke je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 880/2015 z dne 24. 3. 2016 sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V drugem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 66/2016 z dne 19. 5. 2016 ponovno ugodilo zahtevku, razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ugotovilo, da delovno razmerje tožeči stranki ni prenehalo in traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati reparacijo. Po pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 824/2016 z dne 19. 1. 2017 pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno zavzelo nepravilno stališče, da se od tožeče stranke ni zahteval poglobljen kot poenostavljeni pregled stranke v smislu 6. oz. 7. člena Navodila za delo pošt z dne 3. 3. 2009, čeprav se ti dve določbi ne nanašata na delo inšpektorja notranje kontrole in se tožeči stranki v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni očitala kršitev teh odločb. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da bi morala tožeča stranka opraviti nadzor na kraju samem, torej na pošti, ne pa po telefonu o tem spraševati edino delavko na pošti F., na kateri so se opravljali sumljivi dvigi, svojo bivšo ženo G.G..

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). V njej ji je očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, ker je opustil izvedbo kontrole sumljivih transakcij, zavajal pristojne službe delodajalca in s tem prikril sledi storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08 in nasl.; KZ-1) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. 8. Tožeča stranka je bila zaposlena na delovnem mestu "inšpektor notranje kontrole". Namen tega delovnega mesta je obvladovanje sistema notranje kontrole in pravilnosti izvajanja tehnoloških postopkov ter izboljševanje strokovnih metod dela, med delovnimi nalogami tega delovnega mesta pa je bilo med drugim tudi kontroliranje pravilnosti izvajanja tehnoloških postopkov v vseh fazah dela, kontroliranje vseh vidikov varnosti poslovanja, ocenjevanje in analiziranje kakovosti poslovanja pošte, izdajanje poročil in zapisnikov z ukrepi. Podrobnejše določbe v zvezi z organiziranostjo notranje kontrole pri toženi stranki, nalogami, pristojnostmi, delovanjem in odgovornostjo inšpektorjev notranje kontrole vsebuje Navodilo za delo notranje kontrole (Uradno glasilo Pošte Slovenije, št. 2 z dne 30. 11. 2006 - Navodilo). Odgovornost inšpektorjev notranje kontrole pa je določena tudi v Navodilu za delo pošt pri preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma (Uradno glasilo Pošte Slovenije št. 1 z dne 3. 3. 2009 - Navodilo za delo pošt), in sicer v drugem odstavku 13. člena, v katerem je določeno, da so za izvajanje kontrole postopkov za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma odgovorni tudi inšpektorji notranje kontrole v PE in upravi družbe. Tožena stranka je tožeči stranki v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim očitala opustitev izvedbe kontrole sumljivih transakcij ter kršitev drugega odstavka 13. člena Navodila za delo pošt. V razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 880/2015 z dne 24. 3. 2016 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji, ali je tožeča stranka kontrolo na pošti F., ki ji jo je naročil A.A. v elektronskem sporočilu z dne 25. 2. 2014, opravila skladno z Navodilom, upoštevati tudi določbe tega internega akta v zvezi s časom in načinom kontrole, in iz katerih izhaja, da bi tožeča stranka morala opraviti terenski pregled oziroma kontrolo na pošti. Iz skladnih izpovedb prič A.A., B.B., C.C., D.D. ter E.E. je tudi izhajalo, na kar je opozorilo pritožbeno sodišče, da so se kontrole opravljale fizično na poštah, medtem ko se kontrole po telefonu niso opravljale.

9. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke iz razveljavitvenih sklepov ter na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni opravila fizičnega pregleda na pošti F., temveč da je opravila zgolj telefonski razgovor z delavko na pošti F., pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s tem kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba neutemeljeno izpodbija stališče, da tožeči stranki ni bil niti odrejen fizični nadzor pošte F., niti da to ne bi moglo vplivati na ugotovitve notranje inšpekcije, ker naj bi delavka na pošti nepravilnosti pri svojem delu spretno prikrivala oziroma z razknjiževanjem zabrisala vse sledi, ki bi lahko pripeljale do ugotovitve, da je neutemeljeno dvigovala denar s hranilne knjižice komitenta D.D.. Zaradi tega, ker ni opravila notranje kontrole, je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje kršila drugi odstavek 13. člena Navodila za delo pošt. Bistveno je, da je tožeča stranka vedela, da mora opraviti notranjo kontrolo oz. pregled poslovanja na kraju samem, ter da telefonski pogovor v takem primeru ne zadošča. Številne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da tožeči stranki tega nihče ni odredil, niso utemeljene, glede na to, da je bilo pravilno ugotovljeno, da mora inšpektor notranje kontrole opravljati kontrolo na kraju samem oz. na terenu. Glede na obrazloženo pritožba neutemeljeno izpostavlja, da tožeči stranki v preverki ni bila izrecno naložena kontrola na terenu in da je torej telefonski klic tožeče stranke zadoščal. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka kršila obveznosti iz delovnega razmerja, določenih v 11., 12., prvem odstavku 14. in 15. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2012. Pogodba v 11. členu določa, da mora delavec vestno opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu, v 12. členu je določeno, da mora delavec pri svojem delu upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, v prvem odstavku 14. člena pa je določeno, da je delavec dolžan obveščati delodajalca o vseh okoliščinah, ki vplivajo oz. bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Nadalje je v 15. členu določeno, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo njegovega dela materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Pravilno je zaključilo, da ima ravnanje tožeče stranke tudi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja določene v 33., 34., 36. in 37. členu ZDR-1. Zaradi navedenega pritožba neutemeljeno navaja, da je tožeča stranka 26. 2. 2014, potem ko je opravila telefonski pogovor z delavko na pošti F., vodji notranje kontrole A.A. in B.B. poslala poročilo o preverjanju transakcij ter navedla, da je na pošti F. preverila navedene transakcije, da je upravnico pošte opozorila na neveljavni osebni dokument komitenta oziroma stranke ter da stranki ne sme več dovoliti pologa gotovine in takšne transakcije in upravnici svetovala, da jo napoti na drugo banko ter da v tem primeru ne gre za pranje denarja. Pritožba nadalje tudi povsem neutemeljeno navaja, da B.B. in A.A. od tožeče stranke nista zahtevala morebitnih dodanih pojasnil v zvezi z izvorom spornih transakcij, kakor tudi ne v zvezi z razjasnitvijo morebitnih drugih okoliščin opravljenega inšpekcijskega pregleda. To na ugotovljeno kršitev ne vpliva.

10. Glede na to, da za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem kršila 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da gre torej za kršenje pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so hujše narave, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, ali je podan pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej če je tožeča stranka s svojim ravnanjem storila hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, ki ima znake kaznivih dejanj, ki sta se ji očitali. Zaradi obrazloženega tudi niso odločilne pritožbene navedbe, da Državno tožilstvo RS zoper tožečo stranko ni uvedlo kazenskega pregona zaradi kaznivih dejanj, katerih izpolnitev znakov se ji je očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je za odločitev zadoščala že ugotovitev, da je tožeča stranka storila kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ugotavljati, ali je šlo pri depozitih tožeče stranke in njenega sina na pošti F. za prihodke tožeče stranke, ki izvirajo iz obdobja pred kaznivimi dejanji.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je podan tudi drugi pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določen v prvem odstavku 109. členu ZDR-1, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izpovednega roka. Že v odpovedi je tožeča stranka navedla, da so ti pogoji podani, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo obstoj pogoja, glede na to, da je tožeča stranka inšpektor notranje kontrole, ki je povsem odpovedala pri svojem delu kot inšpektor, zaradi česar je tožena stranka izgubila zaupanje v delo tožeče stranke.

12. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče še poudarja, da spremenjena odločitev sodišča prve stopnje, ki tudi na napotkih in stališčih, ki jih je v dosedanjem teku postopka zavzelo pritožbeno sodišče, ne pomeni kršitve ustavnega načela pravne države ter ne vzbuja dvom v pravno varnost. 13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe na podlagi prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP .