Jedro

Če je bilo izpodbijano pravno dejanje stečajnega dolžnika storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, mora stečajni upnik sam dokazati, da ni vedel niti ni moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj se ugotovi, da so pogodba o zastavi osnovnih sredstev z dne 19.12.1994, sklenjena med toženo stranko in družbo A. d.o.o., primopredajni zapisnik z dne 19.12.1994 med istima strankama, vložitev predloga za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na premičninah in sklenitev sporazuma z dne 24.1.1995 med navedenima strankama o ustanovitvi zastavne pravice s popisom osnovnih sredstev (tabletirnega stroja, stroja za polnjenje sprejev, kontejnerja za vnetljive snovi) brez pravnega učinka proti stečajni masi dolžnika A. d.o.o. v stečaju. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi v znesku 233.504,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1999 do plačila v 8 dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni, tako da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določilo 4. odst. 125. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), ker je napačno presodilo dejanje z dne 24.1.1995. Tega dne je bilo namreč storjeno odločilno pravno dejanje, na podlagi katerega je nastala sporna zastavna pravica. Sicer sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov glede tega dejanja, tako da je zagrešilo s tem tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Sama dejstva pa sicer kažejo na to, da je tožena stranka vedela za finančno stanje tožnice. Gre za majhne družbe, kjer nekaj ljudi na eni in drugi strani tvori vse in sta družbi tudi sicer zelo tesno sodelovali. Že dejstvo, da je tožnica bila nereden plačnik, pove, da nekaj z njenimi financami ni v redu.

Zavarovanje se je tudi sklepalo za nenavadno kratek rok, kar je kazalo na druge namene. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedi direktorja toženke, ki ima jasen finančni interes za uspeh v pravdi, in tudi ne izpovedi direktorja tožnice, ki je bil užaljen, ker so družbeniki sklenili, da ne bo več direktor.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede bistvenih okolnosti nezanesljivo ugotovilo, zaradi tega pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zaključki sodišča prve stopnje o tem, da toženi stranki v času, ko so bila izpodbijana pravna dejanja storjena, ni bilo znano in tudi ni moralo biti znano finančno stanje tožeče stranke, niso prepričljivi. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je dejansko pri presoji, ali gre za izpodbojno dolžnikovo dejanje treba upoštevati predvsem datum 24.1.1995, saj je dejansko zastavna pravica šele tedaj nastala. Glede na to, da je bil predlog za začetek stečajnega postopka vložen 13.3.1995 pa tako ta datum pade v rok treh mesecev pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, to pa pomeni, da se po 4. odst. 125. čl. ZPPSL domneva, da je upnik, v korist katerega je bilo storjeno pravno dejanje vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje in je torej dokazno breme, da tega ni vedel, na upniku, v konkretnem primeru na toženi stranki. Ob tem, da je dokazno breme na toženi stranki, pa ugotovitve sodišča prve stopnje, nikakor niso do take mere prepričljive, da bi se pritožbeno sodišče lahko priklonilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju o zadevi naj sodišče prve stopnje, upoštevajoč, da toženo stranko bremeni domneva, da je za finančno stanje tožeče stranke vedela ali bi morala vedeti, ponovno oceni izvedene dokaze in eventuelno izvede še druge primerne dokaze, ter upoštevajoč porazdelitev dokaznega bremena odloči o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.