Jedro

Cilj štipendiranja je bil, da ostane štipendist zaposlen v regiji in ta je bil dosežen, obe pravdni stranki pa sta se (v sporazumu) strinjali, da sta izpolnili svoje pogodbene obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

1. Tožena stranka T. d.o.o., je dolžna plačati tožeči stranki R. P., denarni znesek v višini 8.018,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča I. stopnje pod izvršbo.

2. Tožena stranka T. d.o.o., je dolžna plačati tožeči stranki R. P., stroške pravdnega postopka v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od prejema sodbe sodišča 1. stopnje dalje, vse pod izvršbo.

II. Tožeča stranka mora plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 971,01 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne, šteto od vročitve te sodbe, do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot štipenditor, tožena stranka kot delodajalec in D. S. kot štipendist so sklenili tri pogodbe o štipendiranju in sicer 24. 11. 2006, 7. 12. 2007 in 15. 11. 2008 (v nadaljevanju pogodba). Gre za štipendijo enotne regijske štipendijske sheme – posavske štipendijske sheme (RSŠ), ki se dodeljuje dijakom in študentom, ki se šolajo za poklice, po katerih delodajalci povprašujejo oziroma izrazijo interes opredeljen v vlogi na javni poziv. Tožeča stranka v tožbi trdi, da tožena stranka ni upoštevala določb pogodbe (sklicuje se na zadnjo z dne 15. 11. 2008), po kateri mora zagotoviti štipendistu ustrezno zaposlitev v 60 dneh po zaključenem izobraževanju, niti ni zagotovila štipendistu zaposlitve v trajanju vsaj toliko časa, koliko je trajalo štipendijsko razmerje. Trdi, da je tožena stranka zagotovila zaposlitev štipendistu le za eno leto, morala pa bi mu jo skupno zagotoviti za 42 mesecev (torej za 30 mesecev premalo). Od skupnega zneska štipendije je tožeča stranka odštela svoj soprispevek in soprispevek občine Krško, zato skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zahteva v tožbi vtoževani znesek.

6. Tožena stranka se je v postopku branila, da vse tri sklenjene pogodbe ne določajo enotno pogojev, po katerih je tožena stranka dolžna štipendistu zagotoviti zaposlitev. Sklicevala pa se je tudi na dne 18. 9. 2013 sklenjeni Sporazum o izpolnitvi obveznosti po 15. členu Pogodbe o štipendiranju z dne 7. 11. 2008 (v nadaljevanju: sporazum), ki so ga sklenile tožeča stranka, tožena stranka, D. S. in pa X. d.o.o. iz K., po katerem so se vse pravice in obveznosti iz pogodbe o štipendiranju s tožene stranke prenesle na novega delodajalca, družbo X. d.o.o., v kateri se je D. S. zaposlil 25. 2. 2013 do 31. 12. 2013. 7. V postopku ni bilo sporno, da je tožena stranka po zaključku izobraževanja D. S. zagotovila zaposlitev za čas pripravništva od 15. 9. 2011 do 14. 9. 2012, ugotovljeno pa je bilo tudi, da je D. S. v družbi X. d.o.o. od 1. 8. 2015 dalje zaposlen za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je zavrnilo trditve tožeče stranke o neveljavnosti sporazuma in ugotovilo, da je tožena stranka predlagala, da štipendista zaposli X. d.o.o., da je X. d.o.o. prevzela vse pogodbene dolžnosti tožene stranke po pogodbi o štipendiranju in je s sklenitvijo sporazuma tožena stranka prosta vseh obveznosti, druge stranke pa nimajo nikakršnih zahtevkov iz osnovne pogodbe (tretje pogodbe o štipendiranju z dne 17. 11. 2008). V sporazumu je še navedeno, da se od 1. 1. 2014 obveznosti po pogodbi o štipendiranju prenesejo nazaj na toženo stranko, v kolikor pa bo štipendist v družbi X. d.o.o. sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, se bo k temu sporazumu sklenil ustrezen aneks o prenosu pogodbenih obveznosti.

8. Na podlagi vsebine Sporazuma in dejstva, da je bil D. S. zaposlen v družbi X. d.o.o. vsaj od 25. 2. 2013 do vključno 9. 12. 2015, iz izpovedb prič pa izhaja, da je tam še vedno zaposlen za nedoločen čas, je sodišče zaključilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke že po temelju ni utemeljen. Cilj štipendiranja je bil, da ostane štipendist zaposlen v regiji P. in ta je bil dosežen, obe pravdni stranki pa sta se (v sporazumu) strinjali, da sta izpolnili svoje pogodbene obveznosti.

9. Pritožnica najprej izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da v pogodbah z dne 24. 11. 2006 in 7. 12. 2007 ni določen čas trajanja zaposlitve in morebitne sankcije za nespoštovanje pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke. Vendar višje sodišče ugotavlja, da se pri tem neutemeljeno sklicuje na točko pogodb, po kateri podjetje zagotovi štipendistu zaposlitev v roku 90 dni po končanem šolanju, in da se štipendist zavezuje, da se bo po končanem študiju zaposlil pri štipenditorju, ki je sofinanciral njegovo štipendiranje za najmanj toliko časa, kolikor je dobival štipendijo. Ta člen pogodbe torej zavezuje štipendista, ki se mora zaposliti pri štipenditorju, saj iz drugega odstavka VII. točke pogodbe z dne 24. 11. 2016 nadalje izhaja, da mora štipendist vrniti štipendijo za celotno obdobje prejemanja štipendije, razen če se zaposli drugje na zahtevo štipenditorja, ki je sofinanciral njegovo štipendiranje. To torej niso dolžnosti tožene stranke, ki bi bile relevantne v tej zadevi, temveč štipendista, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je štipendistova zaveza logično povezana z zavezo delodajalca, to je tožene stranke, da bo štipendista dejansko za toliko časa zaposlila na ustreznem delovnem mestu. Člen pogodbe namreč ureja morebiten primer, ko se štipendist ne bi hotel zaposliti pri štipenditorju, to je toženi stranki. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da čas trajanja zaposlitve štipendista in morebitne sankcije za nespoštovanje pogodbenih obveznosti po prvi pogodbi niso bili določeni, po drugi pogodbi pa je delodajalec prost obveznosti, če zagotovi zaposlitev štipendistu v drugem, s toženo stranko povezanem podjetju, sredstva pa je dolžan vrniti, če štipendista ne želi zaposliti, pri čemer čas trajanja zaposlitve ni določen, niti ni določeno, da mora biti zaposlitev neprekinjena, so zato pravilne.

10. Tožeča stranka se nadalje sklicuje na zavezo tožene stranke, da štipendistu zagotovi zaposlitev za najmanj toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo in trdi, da je treba pogodbena določila tolmačiti v duhu namena sklenitve pogodbe o štipendiranju, da štipendist dobi ustrezno zaposlitev po končanem šolanju za najmanj toliko časa, kolikor časa je prejemal štipendijo. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da je taka dejanska situacija ugotovljena prav v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je štipendist zaključil šolanje 17. 6. 2011 (štipendija mu je mirovala od 31. 3. 2010 do 31. 3. 2011), da ga je tožena stranka zaposlila od 15. 9. 2011 do 14. 9. 2012, da je bil pri X. d.o.o. zaposlen od 25. 2. 2013 do 31. 12. 2013, od 1. 8. 2015 pa celo za nedoločen čas. Namen sklenitve pogodbe o štipendiranju je bil torej dosežen. Zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na določbe Zakona o štipendiranju, pri katerih niti ne pojasni, kako te vplivajo na zgoraj opisano ugotovljeno dejansko stanje, ki ga niti ne izpodbija.

11. Tožeča stranka izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s sklenjenim sporazumom. Sklicuje se na to, da 2. točka jasno določa, da se od 1. 1. 2014 naprej vse pogodbene obveznosti iz pogodbe o štipendiranju ponovno prenesejo na toženo stranko, razen v primeru, da se bo k sporazumu sklenil ustrezen aneks o prenosu pogodbenih obveznosti, kar pa se ni zgodilo in kar je ugotovilo tudi samo sodišče. Vendar iz izpodbijane sodbe izhaja, in tega pritožnica ne izpodbija, da se je tožeča stranka tudi strinjala, da tak aneks ni bil sklenjen, saj je bilo ugotovljeno, da sama njegove sklenitve ni zahtevala. To bi kot stranka sporazuma gotovo lahko storila. Iz izpodbijane sodbe nadalje tudi izhaja, da je bila tožeča stranka tista, ki je dala pobudo za sklenitev takega sporazuma. Pri tem pritožnica sodišču neutemeljeno očita sklicevanje na 82. člen OZ, saj v pritožbi sama navaja, da je treba pogodbena določila tolmačiti v duhu namena sklenitve pogodbe o štipendiranju, da štipendist dobi ustrezno zaposlitev po končanem šolanju za najmanj toliko časa, kolikor časa je prejemal štipendijo. Uspeti pa ne more niti s trditvijo, da je sporazum prenehal učinkovati najkasneje 1. 1. 2014. Tožeča stranka namreč ni zahtevala sklenitve dodatka k sporazumu, tožena stranka pa je, ker je delovno razmerje s štipendistom nesporno sklenjeno za nedoločen čas, prosta svojih obveznosti. V sporazumu je namreč jasno zapisano, da v kolikor bo X. d.o.o. s štipendistom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, se bo k temu sporazumu sklenil ustrezen aneks o prenosu pogodbenih obveznosti. Iz tega nadalje izhaja tudi, da bi morala tožeča stranka najprej zahtevati sklenitev aneksa. Tudi višje sodišče namreč ne vidi smisla v tem, da bi ob nespornem dejstvu, da je D. S. zaposlen v družbi X. d.o.o. že od 1. 8. 2015, zgolj obveznosti iz pogodbe o štipendiranju prešle nazaj na toženo stranko.

12. Neutemeljene so nadalje pritožbene trditve, da tožena stranka ni dostavila pogodbe o zaposlitvi in tako sploh ni jasno, kakšno delo opravlja štipendist S. To je pri sklenitvi sporazuma očitno ni motilo, od takrat dalje pa bi morala te podatke zahtevati od X. d.o.o in ne od tožene stranke. Tožeča stranka tudi neutemeljeno trdi, da se iz opisa delovnega mesta ne da sklepati, da je štipendistu sploh zagotovljena ustrezna zaposlitev, saj je ta dejanski sklop del trditvenega in dokaznega bremena tožeče stranke, ki bi sama morala izkazati, da tožena stranka štipendistu ni ponudila zaposlitve, ki ustreza njegovi izobrazbi. Na tem mestu pritožnica tudi neutemeljeno ponavlja svoje trditve, da bi po 15. členu zakona tožena stranka morala zagotoviti štipendistu zaposlitev v roku 60 dni. Kot že zgoraj pojasnjeno, se ta določba nanaša na odnos med toženo stranko in štipendistom, ki je v nasprotnem primeru prost pogodbenih obveznosti in ima pravico do zaposlitve po lastni izbiri.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da tožena stranka ni izkazala, da je družba X. d.o.o. poslovno povezana družba tožene stranke. Vprašanje je bilo v sferi skrbnosti tožeče stranke, in sicer v času, ko je podpisovala Sporazum o izpolnitvi obveznosti, saj je v njem tudi pristala, da je s sklenitvijo Sporazuma delodajalec (torej tožena stranka) prost vseh obveznosti in druge stranke (torej tudi tožeča) nimajo nikakršnih zahtevkov iz osnovne pogodbe do njega (prim. III. točka sporazuma).

14. Ker tožeča stranka niti ne trdi, da bi sporazum sklepala v zmoti, pod prisilo ali pod vplivom zvijače, so neutemeljene vse nadaljnje pritožbene trditve o neveljavnosti sporazuma, ki da naj ne bi učinkoval, ker je sklenjen eno leto po prekinitvi pogodbe o zaposlitvi med toženo stranko in štipendistom. III. točka sporazuma je jasna, kot navedeno zgoraj. Pri tem se višje sodišče načelno strinja s pritožbeno trditvijo, da mora vsaka stranka pogodbe izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter z vsebino, kot je določeno s pogodbo. Vendar to v tem primeru velja tudi za tožečo stranko.

15. O pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi, da je štipendist v podjetju X. d.o.o. zaposlen za nedoločen čas, iz česar izhaja, da bi moral biti skladno s sporazumom med strankami sklenjen ustrezen aneks o prenosu pogodbenih obveznosti, in sicer na družbo X. d.o.o., posledično pa je tožena stranka prosta vseh obveznosti iz osnovne pogodbe (kot je to navedeno v sporazumu), so neutemeljene tudi vse nadaljnje pritožbene trditve o kršitvi roka, v katerem bi morala tožena stranka štipendista zaposliti in o tem, da tožeči stranki ni javila spremenjenih razmer, ki bi lahko vplivale na štipendijsko razmerje. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je prišlo do neupravičene obogatitve tožene stranke, saj pogodbena podlaga razmerij med pravdnima strankama ni odpadla, v postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da svojih obveznosti tožena stranka ni kršila.

16. S tem je višje sodišče odgovorilo na bistvene poudarke pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno pa pritožba tožeče stranke ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo drugih kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj svojih pritožbenih stroškov ni opredelila tako, da bi bilo mogoče njenemu stroškovnemu zahtevku ugoditi (drugi odstavek 163. člena ZPP).