Jedro

Za pridobitev naziva muzejski svetnik se zahteva najmanj 20 let delovnih izkušenj na področju varstva kulturne dediščine ali sorodnem strokovnem področju. Znanstveno in raziskovalno delo SAZU sicer res ni namenjeno izključno varstvu kulturne dediščine. Izključno tega namena tudi nima ustanovitev inštitutov v njeni sestavi, vključno z biološkim, v katerem je bila zaposlena tožnica. Ni pa, glede na skupni dolgoročni program SAZU in ZRC SAZU - Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda, izključeno, da je bilo tožničino znanstveno in raziskovalno delo namenjeno pretežno, če že ne v celoti varstvu dediščine. O tem izpodbijana odločba nima razlogov, oziroma še več, to vprašanje pušča odprto, saj iz njene obrazložitve in iz zapisnika 2. seje Komisije za podeljevanje naziva svetnik, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, izhaja, da se Komisija glede obdobja sorodnosti dela ni mogla opredeliti. Zato je izpodbijana odločitev bistveno pomanjkljiva.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrice za kulturo, št. 6230-115/2010/2 z dne 6. 12. 2010 se odpravi in zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo po predhodnem mnenju komisije za podeljevanje naziva svetnik odločeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev naziva muzejska svetnica.

Iz obrazložitve sledi, da je tožeča stranka v predpisanem roku oddala vlogo za pridobitev naziva muzejska svetnica, da je komisija obravnavala vlogo in da tožnica izpolnjuje pogoja iz 1. in 2. točke prvega odstavka 8. člena Pravilnika o pridobivanju nazivov na področju varstva kulturne dediščine in varstva arhivskega gradiva (Uradni list RS, št. 101/08 in 47/10, v nadaljevanju: Pravilnik), saj ima doktorat znanosti in naziv muzejska svetovalka. Pač pa komisija ugotavlja, da ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 8. člena Pravilnika, po katerem se zahteva 20 let dela na področju varstva. Tožnica je zaposlena 21 let, od tega 11 let v Prirodoslovnem muzeju, kjer se je zaposlila leta 1999. Pred tem je bila raziskovalka na Biološkem inštitutu ZRC SAZU. Komisija ugotavlja, da je bilo delo tožnice v času pred zaposlitvijo v Prirodoslovnem muzeju vsebinsko in metodološko sorodno varstvu kulturne dediščine v segmentu zbiranja materiala in dela z zbirkami, v veliki meri pa gre za znanstveno in raziskovalno delo s področja biologije, ki varstvu kulturne dediščine ni sorodno. Na podlagi razpoložljivih podatkov se Komisija glede obdobja sorodnosti dela ni mogla opredeliti. Zaradi neizpolnjenega navedenega pogoja Komisija ostalih pogojev ni preverjala. Ministrica je na podlagi mnenja Komisije odločila tako, kot sledi iz izreka.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo) ter da se odločba izreče za nično. V tožbi navaja, da ima zahtevanih 20 let delovnih izkušenj po Pravilniku. Varstvo naravne dediščine, ki je kot kulturna dediščina naravnega izvora del kulturne dediščine, je specifično in nekoliko drugačno kot varstvo drugih oblik kulturne dediščine (npr. arheoloških ostankov, etnografske, tehniške dediščine). Naravna dediščina biva oziroma obstaja kot vse okoli nas. Zato varstva naravne dediščine ni mogoče razumeti le kot varstva muzealij (preparatov živali, rastlin, gliv, mineralov, fosilov ipd, ki so shranjeni v muzejih), ampak je to nerazdružljivo povezano s proučevanjem in varstvom naravne dediščine in biodiverzitete „in situ“. Prav takšno delo pa opravljajo kustosi v Prirodoslovnem muzeju, kjer je zaposlena 12 let, kot tudi strokovnjaki na Biološkem inštitutu ZRC SAZU, kjer je bila zaposlena skoraj 9 let. Sklicuje se na Zakon o SAZU, ki v 3. členu navaja, da SAZU organizira raziskovalno delo, tudi v sodelovanju z univerzami in drugimi raziskovalnimi organizacijami, zlasti na področjih, ki so pomembna za poznavanje naravne in kulturne dediščine slovenskega naroda. Smiselno enake vsebine izhajajo s spletne strani ZRC SAZU in iz Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Prirodoslovni muzej Slovenije. To po prepričanju tožeče stranke pomeni, da Biološki inštitut ZRC SAZU izvaja povsem sorodne naloge kot Prirodoslovni muzej, to je varstvo naravne dediščine oziroma njemu sorodno ter z njim nerazdružljivo strokovno področje proučevanje, ohranjanje in komuniciranje naravne dediščine in biotske raznovrstnosti. Tožničine delovne izkušnje so zato povsem primerljive z delovnimi izkušnjami kolegov, ki so bili to obdobje zaposleni v Prirodoslovnem muzeju. Povsem primerljive so tudi njihove reference. Razlika je le v tem, kje je kdo zaposlen, kar je po mnenju tožnice diskriminatorno in krivično. Sicer pa je tožnica v času, ko je bila zaposlena na Biološkem inštitutu, pridobivala strokovna znanja tudi v sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem. Vse gradivo, ki ga je zbrala za potrebe raziskav na terenu pri preučevanju primorske kuščarice, je odstopila muzeju in jih shranila v zbirki plazilcev. Za to zbirko je več let tudi ustrezno skrbela. To pomeni, da si je v 20 letih delovnih izkušenj pridobila strokovna znanja, ki so potrebna za varstvo dediščine ter s tem za pridobitev naziva muzejski svetnik. Poudari še, da v zadevi ne zasleduje materialnih koristi, temveč zgolj javno priznanje za dosedanje delo ter motivacijo za naprej.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Ugotavlja, da se tožbene navedbe o razlogih izpodbijane odločbe ne ujemajo z njihovo vsebino, kakršna izhaja iz obrazložitve, kjer je navedeno, da se Komisija ni mogla opredeliti glede obdobja sorodnosti dela ter da znanstvenega in strokovnega dela s področja biologije v ZRC SAZU kot sorodnega varstvu kulturne dediščine Komisija ne upošteva v celoti. Navedeno pa je tudi izrecno, kateri segmenti strokovnega dela so upoštevani kot sorodno področje. V zvezi s trditvijo tožnice, da je njeno delo v času pred zaposlitvijo v Prirodoslovnem muzeju v celoti šteti za sorodno varstvu kulturne dediščine, pa tožena stranka navaja, da je v 3. členu Zakona o SAZU, na katerega se sklicuje tožnica, dejavnost SAZU določena v dvanajstih alineah ter da se sklicevanje tožeče stranke nanaša le na vsebino 8. alinee 3. člena ter tako predstavlja le eno iz dejavnosti, ki jih opravlja SAZU, kar posledično velja tudi za delovanje ZRC in njegovih inštitutov.

Tožba je utemeljena.

Pogojev za to, da se izpodbijana odločba izreče za nično, v konkretnem primeru ni zaslediti. Tožnica razlogov, ki bi jih bilo mogoče subsumirati pod določbe 279. člena ZUP in s tem pod določbe, ki predstavljajo zakonsko podlago za predlagano odločitev, ne navaja, prav tako pa jih tudi ni mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane odločbe in iz podatkov upravnih spisov. Sodišče zato predlog tožnice v tej smeri zavrača. V zvezi z vprašanjem pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve pa sodišče po pregledu spisov in izpodbijane odločbe ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sporno izpolnjevanje pogojev za pridobitev naziva muzejski svetnik, konkretno tistega iz 3. točke prvega odstavka 8. člena Pravilnika. Glede pogojev iz 1. in 2. točke navedenega člena (zahtevana izobrazba in strokovni naziv) se namreč izrecno ugotavlja, da tožnica oba pogoja izpolnjuje.

Po 3. točki prvega odstavka 8. člena Pravilnika se za pridobitev naziva muzejski svetnik zahteva najmanj 20 let delovnih izkušenj na področju varstva ali sorodnem strokovnem področju. Po določbah četrtega odstavka 9. člena Pravilnika se kot delovne izkušnje na področju varstva štejejo izkušnje, pridobljene v delovnem razmerju ali pri samostojnem opravljanju poklica na področju varstva. Kot delovne izkušnje na sorodnem področju se štejejo delovne izkušnje, pridobljene v delovnem razmerju ali pri samostojnem opravljanju poklica zunaj področja varstva, s katerim posameznik pridobi strokovna znanja, ki so potrebna za varstvo dediščine. Ustreznost strokovnih znanj, pridobljenih z delovnimi izkušnjami na sorodnem področju, preveri komisija iz 11. člena pravilnika in o tem poda mnenje.

V konkretnem primeru ni spornih tožničinih 11 let dela v Prirodoslovnem muzeju, ki glede na razloge izpodbijane odločbe očitno ustrezajo zakonskim zahtevam delovnih izkušenj na področju varstva. Spornih je preostalih zahtevanih 9 let njenega dela na Biološkem inštitutu ZRC SAZU kot 9 let izkušenj na sorodnem strokovnem področju.

V tem pogledu pa tožena stranka v odgovoru na tožbo utemeljeno navaja, da tožbena trditev, po kateri se Komisija, ki je pripravila predlog za odločitev ministrice, ni mogla opredeliti glede sorodnosti dela, ni točna. Iz razlogov izpodbijane določbe sledi, da je Komisija v skladu s citiranim četrtim odstavkom 9. člena Pravilnika preverila sorodnost področij in se o tem opredelila s tem, ko je ugotovila, v katerem segmentu gre pri delu na Inštitutu za delo, ki je sorodno varstvu po Pravilniku. Ugotovila je namreč, da gre za vsebinsko in metodološko varstvu kulturne dediščine sorodno delo v segmentu zbiranja materiala in dela z zbirkami, medtem ko naj bi v ostalem šlo za za znanstveno in raziskovalno delo s področja biologije, ki varstvu kulturne dediščine ni sorodno. Vendar pa pri tem iz razlogov izpodbijane odločbe in upravnih spisov ni razvidno, kako je prišla do takšnega zaključka. Razvidna tudi ni pravna podlaga. Tudi pri znanstvenem in raziskovalnem delu gre namreč lahko za dela, ki so namenjena varstvu. To sledi tako iz opredelitve pojma varstva dediščine, ki med drugim obsega tudi njeno identificiranje, dokumentiranje, preučevanje in interpretiranje (1. alinea prvega odstavka 2. člena ZVKD-1) kot tudi iz opredelitve pojma „raziskava“ kot tistih del, ki posegajo v dediščino zaradi potreb njenega varstva in s katerimi se preučujejo njeni deli in pridobivajo podatki o njenem pomenu, stanju in ogroženosti (32. točka 3. člena ZVKD-1). Prav to pa v tožbi zatrjuje tožnica, ko navaja, da je na Biološkem inštitutu opravljala naloge oziroma raziskave, ki so bile nerazdružljivo povezane s področjem varstva dediščine in to tudi obširno argumentira. Znanstveno in raziskovalno delo SAZU sicer res ni namenjeno izključno varstvu kulturne dediščine. Izključno tega namena tudi nima ustanovitev inštitutov v njeni sestavi, vključno z biološkim, v katerem je bila zaposlena tožeča stranka. Ni pa, glede na skupni dolgoročni program SAZU in ZRC SAZU - Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda, ki je razviden iz 26. člena zakona, izključeno, da je bilo tožničino znanstveno in raziskovalno delo namenjeno pretežno, če že ne v celoti varstvu dediščine. O tem, kot že rečeno, izpodbijana odločba nima razlogov, oziroma še več, to vprašanje pušča odprto, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe in iz zapisnika 2. seje Komisije za podeljevanje naziva svetnik z dne 2. 12. 2010, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, izhaja, da se Komisija glede obdobja sorodnosti dela ni mogla opredeliti. To vprašanje pa je po presoji sodišča bistveno, zato bi morala Komisija tudi o tem zavzeti stališče, ki pa ga ni in je zato izpodbijana odločitev bistveno pomanjkljiva. Kolikor komisija za to (še) ni imela razpoložljivih podatkov, bi jih morala pridobiti, kar je mogoče storiti tako s pozivom tožnici, da vlogo dopolni, kot tudi z njenim zaslišanjem oziroma z zaslišanjem predstavnikov Inštituta.

Ker torej izpodbijana odločba v bistvenem nima razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti, je sodišče na podlagi 3. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 60 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje, ki ga je zavzelo sodišče. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.