Jedro

Prevzemnik kmetije mora biti sam sposoben, da na kmetiji gospodari, zato prevzemnik ne more biti tisti, ki iz tujine preko tretje osebe (ki je sicer usposobljena za kmetovanje) na tak način gospodari s kmetijo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep o dedovanju v točki II/1 izreka spremeni tako, da se za dediče nepremičnega premoženja iz točke I/1 izreka izpodbijanega sklepa, ki predstavlja zaščiteno kmetijo, na podlagi zakona razglasijo: - zapustnikov brat Lo.Š., - zapustnikov brat F.Š., - zapustnikov brat Le.Š., - zapustnikova sestra C.F. - zapustnikov brat A.Š., vsak v deležu do 1/5 (ene petine) ter v točki III/1 izreka tako, da se sedaj pravilno glasi: Zemljiška knjiga tega sodišča bo vknjižila: - pri parc. št. 460/1, 461/1, 466, 468, 471, 475/1, 475/2, 476, 477, 483, 485, 162.S in 164.S, vse k.o. X in - pri parc. št. 465, 467, 482/1, 482/2, 66.S, vse k.o X, lastninsko pravico za dediče: Lo.Š., F.Š., Le.Š., C.F., A.Š., vsak v deležu do 1/5.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine, ki sestoji iz premičnin ter nepremičnin, ki spadajo v zaščiteno kmetijo. Za dediča in prevzemnika nepremičnega premoženja, ki predstavlja zaščiteno kmetijo, je razglasilo zapustnikovega brata Lo.Š., za dediče premičnega premoženja pa je na podlagi zakonitega dedovanja razglasilo zapustnikove brate Lo.Š., F.Š., Le.Š. in A.Š. ter zapustnikovo sestro C.F., vsakega do 1/5. Pri zapustnikovih nepremičninah, vpisanih v nekdanjih vl. št. 127 k.o. X in vl. št. 34 k.o. X, ki predstavljajo zaščiteno kmetijo, je zemljiški knjigi naložilo vknjižbo lastninske pravice v korist in na ime prevzemnika kmetije dediča Lo.Š ter sklenilo, da imajo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zakoniti dediči Lo.Š., F.Š., Le.Š, A.Š in C.F pravico razpolagati s premičnim premoženjem, vsak v deležu do 1/5. 2. Zoper del sklepa sodišča prve stopnje, ki določa, da se za dediča zapustnikovih nepremičnin razglasi zapustnikov brat Lo. Š., vlagajo dediči F.Š., Le.Š. in A.Š. pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodi ter ugotovi, da so vsi dediči solastniki podedovanega premoženja in sicer vsak do 1/5 oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Menijo, da je res namen ZDKG težnja po ohranitvi zaščitene kmetije kot celote, vendar pa ne za vsako ceno in ne mimo pogojev, ki jih določa ZDKG. V obravnavanem primeru nobeden od taksativno naštetih primerov iz 7. člena ZDKG ni izpolnjen, niti njegova 7. alineja, na katero se sklicuje sodišče, zato bi moralo nastopiti dedovanje na podlagi Zakona o dedovanju (13. člen ZDKG). ZDKG v smislu zaščite kmetije pred razdrobljenostjo ne predvideva, da zaščiteno kmetijo podeduje nekdo, ki je sploh nima namena obdelovati, ampak bo za njeno obdelovanje pooblastil nekoga, za katerega ocenjuje, da je najbolj primeren. Ko ZDKG omenja dediče zaščitene kmetije, jih omenja kot dediče, ki imajo kmetijo namen obdelovati oziroma so za obdelovanje usposobljeni. Dedič L.Š. pa ni ne usposobljen, niti kmetije nima namena obdelovati, glede na to, da živi v tujini. Zgolj mnenje enega od dedičev, da bi bil nekdo tretji najbolj primeren za nadaljnje obdelovanje kmetije, ne more pomeniti, da ta dedič izpolnjuje pogoje v smislu ZDKG in da je primeren za prevzemnika zaščitene kmetije.

3. Dediča C.F. in Lo.Š. sta na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev. Menita, da je Lo.Š. primeren prevzemnik zaščitene kmetije. Pri tem ne gre spregledati, da je Lo.Š. tudi edini izmed dedičev, ki je izkazal interes, da ima namen kmetijo še naprej obdelovati, pa čeprav preko tretjega (medtem ko so pritožniki navajali, da ne izpolnjujejo pogojev po ZDKG). Če je za kmetijo poskrbljeno, zlasti za njen osnovni namen, to je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij in zagotavljanje možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije, ni ovir, da prevzemnik ne bi mogel biti nekdo, ki ne živi na kmetiji (glej odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2217/2010). Določba 1. člena ZDKG je temeljna določba, ki tudi že ureja vrstni red presojanja izpolnjevanja pogojev posameznih dedičev za prevzem zaščitene kmetije na podlagi temeljnega načela, to pa je preprečitev drobitev zaščitenih kmetij in ohranjanje možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije. To pomeni, da so avtomatično izločeni tisti dediči, ki ne izkažejo namena obdelovati kmetijo, temveč želijo njeno drobitev. Dedič Lo.Š je sposoben gospodarjenja na zaščiteni kmetiji, saj je sposoben organizirati delo na kmetiji tako, da bi se kmetija ohranila in krepila. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je Lo.Š. dokazal, da je prek V.Š. primerno usposobljen prevzemnik kmetije, ki jo ima namen ohraniti kot celoto.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dedovanje po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur. list RS, št. 70/1995, 54/1999, v nadaljevanju ZDKG) predstavlja odmik od siceršnjih pravil dednega prava in je zakonodajalca k takšni ureditvi vodil namen, da se prepreči drobljenje zaščitenih kmetij ter da se obenem ustvarijo možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij.

6. Osnovni pogoj za dedovanje zaščitene kmetije predstavlja prevzemnikov namen obdelovanja kmetijskih zemljišč v sklopu kmetije. Šele v primeru, ko je po splošnih predpisih poklicanih k dedovanju več oseb, ki se priglasijo za prevzemnika zaščitene kmetije, se uporabijo prednostni oz. izločitveni kriteriji iz 7. člena ZDKG.

7. V konkretnem primeru se je za prevzemnika zaščitene kmetije priglasil le Lo.Š, ki je zatrjeval, da bi bil preko V.Š., najbližjega soseda te zaščitene kmetije (ki za kmetijo že skrbi), najbolj usposobljen za njeno nadaljnje obdelovanje, da se bo kmetija ohranila kot celota. Dedič Lo.Š. pa z ničemer ni izkazal, da se ima namen iz Kanade za stalno vrniti v Slovenijo in na kmetiji gospodariti oz. obdelovati kmetijsko zemljišče, četudi ne s fizičnim delom. Odločilno namreč je, da prevzemnik nadaljuje z gospodarjenjem na kmetiji, pri čemer res ni potrebno, kot to poudarjata dediča L.Š. in C.F. v odgovoru na pritožbo, da mora prevzemnik kmetije sam fizično opravljati vsa dela na kmetiji, vendar pa je bistvo oziroma je namen zakona jasen in sicer, da prevzemnik nadaljuje z gospodarjenjem na kmetiji, ker pomeni, da s kmetijo sam gospodari, torej da je aktivno udeležen in sodeluje pri vseh odločitvah, ki se tičejo gospodarjenja na kmetiji, čeprav ni nujno, kot je bilo že poudarjeno, da sam fizično opravlja vsa dela na kmetiji. Odločba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2217/2010, na katero se sklicujeta dediča v odgovoru na pritožbo, se v bistvenem razlikuje od konkretnega primera. V citirani zadevi sta se dve dedinji priglasili za prevzemnici kmetije in je bila prevzemnica kmetije usposobljena za opravljanje kmečkih del ter je tudi dokazala, da bo zmogla delo na obeh kmetijah časovno uskladiti, medtem ko v konkretnem primeru Lo.Š., ki ima stalno prebivališče v Kanadi, ni dokazal, da ima namen sam gospodariti s kmetijo. Prevzemnik kmetije namreč mora biti sam sposoben, da na kmetiji gospodari in je zato napačno stališče sodišča prve stopnje, da je lahko prevzemnik tudi tisti, ki iz tujine preko tretje osebe (ki je sicer usposobljena za kmetovanje) na tak način gospodari s kmetijo.

8. Ker v obravnavanem primeru ni dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za dedovanje zaščitene kmetije po 7, 8., 9., 10, 11. in 12. členu tega zakona, na podlagi 13. člena ZDKG dedujejo zaščiteno kmetijo vsi dediči v skladu s splošnimi predpisi o dedovanju, v tem primeru bratje in sestra zapustnika (15. člen ZD).

9. Zaradi napačne uporabe materialnega prava in glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je bilo potrebno izpodbijani sklep spremeniti tako, da tudi za nepremično premoženje nastopi zakonito dedovanje, torej tudi to premoženje dedujejo zapustnikovi bratje ter sestra, vsak v enakem deležu, torej vsak do 1/5. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep v točki II/1 in točki III/1 spremenilo tako kot izhaja iz izreka sklepa.

10. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 174. člena ZD).