Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno sledilo materialnopravnemu stališču tožeče stranke, da zadostuje zgolj ugotavljanje hipotetične koristi, ki naj bi jo tožniki v vsakem primeru imeli, če bi nepremičnine pred vrnitvijo sami uporabljali oziroma z njimi upravljali, medtem ko je ugovor toženke o neprimernosti zemljišč za najem upoštevalo le v okviru odločanja o višini hipotetične najemnine, na ta način, da se cena najema zemljišča zniža za odstotek, kolikor ga je ocenil izvedenec.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna nerazdelno plačati tožnikom 93.371,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek, to je za plačilo 209.738,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožečim strankam pravdne stroške v znesku 2.815,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in predlaga, da v tem delu pritožbeno sodišče sodbo spremeni oziroma razveljavi. Navaja, da pri presoji višine sodišče ni upoštevalo predloženega cenitvenega poročila izvedenca A. A. in ni pojasnilo razlogov za neupoštevanje poročila. Nadalje je sodišče nepravilno upoštevalo odbitke od nadomestila zaradi stroškov upravljanja in zaradi stroškov vzdrževanja nepremičnine. Podobno nepravilno je upoštevalo odbitek od nadomestila zaradi nezasedenosti in neizterljivosti najemnine. Tega odbitka sodišče ne sme upoštevati, saj zanj tožena stranka ni podala nobene konkretne navedbene in dokazne podlage. Upoštevanje tega odbitka je nepravilno tudi iz materialnopravnega razloga, ker je skladno s sodno prakso tožena stranka dolžna plačati nadomestilo tudi, če bi nepremičnino oddajala ves čas zastonj, kar pomeni, da v takšnem primeru ne more trpeti izgube zaradi izpada najemnin zaradi nezasedenosti in neizterljivosti. Sodišče je nepravilno obračunalo pravdne stroške, saj ni upoštevalo v tožbi prijavljenih stroškov zaradi zastopanja več strank po tar. št. 1200 ZOdvT.

4. Tožena stranka izpodbija odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku. Poudarja, da tožeča stranka ob normalnem teku stvari nepremičnine ne bi mogla oddajati, ker je tržno popolnoma nezanimiva in ne obstaja razumen razlog, zakaj bi tovrstno nepremičnino kdorkoli najel. Določilo drugega odstavka 72. člena ZDen ne more in ne sme predstavljati podlage za obogatitev upravičencev na račun tožene stranke. Tožena stranka zemljišča ni in tudi ni mogla oddajati, pa tudi nihče drug ne more oddajati proste površine, ki ni primerna za ekonomsko izkoriščanje. Tožeče stranke tudi sedaj, po vrnitvi nepremičnine v naravi, ne oddajajo zemljišča, niti ga drugače ekonomsko ne izkoriščajo. Sodišče ni ugotavljalo pravnorelevantnega dejstva, ali obstaja hipotetična možnost ekonomskega izkoriščanja sporne nepremičnine. Drži, da se višina nadomestila ugotavlja kot hipotetično povečanje premoženja posameznika, ki je bil upravičen v naravi zahtevati in prejeti odvzeto premoženje. Vendar se hipotetičnost ne kaže v predpostavki, da bi donos dejansko bil, temveč v dejstvu, da se fingira položaj za nazaj. Hipotetičnost pa ne obsega dejstva, da je ekonomska korist dejansko obstajala – to dejstvo se ne predpostavlja in ga je potrebno zatrjevati in praviloma dokazati. Tožeča stranka tega ni zatrjevala, niti ni dokazala za verjetno, da bi ji sporna zemljišča donos sploh prinašala. Prav tako se tožena stranka ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Sodišče je napačno upoštevalo priglašene stroške, ki jih ne bi smelo.

5. Pravdni stranki sta vložili vsaka svoj odgovor na pritožbo, v katerem zavračata kot neutemeljene vse pritožbene trditve nasprotne stranke.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je v zadevi že enkrat odločalo, in sicer je s sodbo I Cp 430/2012 z dne 12. 12. 2012 ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v preostalem delu glede zneska 93.371,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo ter tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka.

8. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 138/2013 z dne 23. 4. 2015 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer določbe drugega odstavka 72. člena ZDen, temu sodišču zadevo vrnilo v novo sojenj:. Glede na pravno naravo sporne terjatve in dopustne metode za ugotovitev višine izgubljene koristi v tožbi in nadaljnjih vlogah postavljene trditve tožeče stranke povsem zadostujejo za sklepčnost tožbe, tako glede temelja kot glede višine, vsebina kasneje postavljenih ugovorov toženke pa na sklepčnost tožbe ne more vplivati. Ugovor toženke, da zaradi narave vrnjenih nepremičnin ni možno njuno ekonomsko izkoriščanje z oddajanjem v najem, predstavlja po stališču revizijskega sodišča po vsebini prerekanje obstoja dejanskih okoliščin, ki omogočajo odločanje o višini zahtevka po metodi, ki so jo v tožbi izbrali tožniki. S takšnim ugovorom so dejstva, ki so jih tožniki zatrjevali v okviru metode ugotavljanja višine izgubljene koristi (možnost oddajanja nepremičnin v najem), postala sporna. Ker zanje materialno dokazno breme nosijo tožniki, je utemeljenost zahtevka v konkretni zadevi odvisna od rezultata dokaznega postopka glede obstoja teh dejstev.

9. Pritožbeno sodišče zato povzema, da se je v obravnavani zadevi tožena stranka zoper zahtevek tožnikov na plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja v denacionalizacijskem postopku vrnjenih nepremičnin po določbi 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), branila med ostalim tudi z ugovorom, da bi bilo sporni nepremičnini praktično nemogoče oddajati v najem in od njiju pridobivati kakršnekoli koristi na trgu. Že v odgovoru na tožbo in nato v pripravljalnih vlogah je poudarjala, da upoštevajoč namembnost in naravo vrnjenih obeh parcel ni bilo možnosti za njuno ekonomsko izkoriščanje z oddajanjem v najem. Tožeča stranka namreč, sklicujoč se na priloženo izvedeniško poročilo izvedenca A. A., zahteva nadomestilo zaradi izgube koristi, ki naj bi jo dosegla z oddajanjem dveh nezazidanih stavbnih zemljišč za odprto skladišče za lesne in gradbene materiale ali za postavitev lesenih lop za skladiščenje podobnih materialov. S tem so tožniki kot metodo za ugotavljanje obstoja in višine izgubljene koristi izbrali ugotavljanje koristi s pomočjo hipotetične najemnine, ki bi jo dosegli z oddajanjem svojih nepremičnin v najem, če bi jim bile vrnjene takoj ob uveljavitvi ZDen. Tožniki druge možne metode za ugotavljanje višine izgubljene koristi (npr. s prodajo spornih parcel) niso navajali.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno podlago za odločanje o zahtevku tožeče stranke, ki jo je sodna praksa oblikovala z razlago določbe drugega odstavka 72. člena ZDen. Tudi glede metode ugotavljanja izgubljene koristi je sodišče prve stopnje pravilno povzelo splošna merila za določitev višine, ki so izoblikovana v sodni praksi, med katerimi je tudi ugotavljanje izgubljene koristi v obliki najemnine, ki bi jo za nepremičnine ob normalnem teku stvari tožniki lahko iztržili, zmanjšano za stroške, ki bi jih imeli, če bi nepremičnino sami uporabljali. V nadaljevanju pa se je opredelilo le glede relevantnega obdobja, v katerem so tožniki upravičeni do nadomestila za nezmožnost uporabe nepremičnin in do višine nadomestila. Toženkin ugovor, da gre pri vrnjenih nepremičninah za zemljišča, ki so nezanimiva za najem, pa je upoštevalo zgolj kot odbitek (za 65 % in za 50 % glede na ugotovitve izvedenca) pri oceni višine najemnine za zemljišča. 11. Vrnjeni nepremičnini parc. št. 163/6 in 168/2, obe k. o. X, sta po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, ki je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca gradbene stroke, ob vrnitvi v naravi predstavljali nepozidani stavbni zemljišči v izmeri 950 oziroma 149 m2, namenjeni stanovanjski gradnji ter delno prometnim površinam (železnica). Zemljišči sta glede na velikost in obliko manj zanimivi oziroma nezanimivi za gradnjo. Nahajata se na območju, ki je namenjeno pretežno stanovanjski gradnji, torej na lokaciji, ki ni namenjena poslovni dejavnosti.

12. Pritožbeno sodišče v ponovljenem odločanju zopet ugotavlja, da ima pritožba tožene stranke prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je pri odločitvi napačno uporabilo določbo drugega odstavka 72. člena ZDen, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po stališču revizijskega sodišča so tožniki v tožbi podali zadostne trditve o temelju in višini terjatve, ki so jih podkrepili z izvensodnim izvedenskim mnenjem, v postopku postavljeni izvedenec pa je po nalogu sodišča po metodi določitve tržne vrednosti zemljišča izračunal tržno najemnino. Kljub temu pa ni zadosti zgolj zatrjevanje hipotetične koristi, ki naj bi jo tožniki v vsakem primeru imeli, če bi nepremičnine pred vrnitvijo sami uporabljali oziroma z njimi upravljali. Pri odločanju je treba upoštevati vse okoliščine, ki so odločilne pri ugotavljanju, ali bi upravičenec res imel premoženjske koristi, če bi premoženje pridobil v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Donosa od nepremičnine torej ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč ga je treba izkazati. Temeljiti mora na določenih dejanskih okoliščinah, ki izkazujejo, da bi upravičenec konkretno opredeljeno in določeno korist dejansko tudi imel(1). Tožena stranka je v postopku v tej smeri podala relevantne ugovore, namreč, da glede na naravo vrnjenih nepremičnin, ki so za oddajanje popolnoma nezanimive (prosti zemljišči, brez objektov, na nezanimivi lokaciji), tudi tožeča stranka sama nepremičnin ne bi mogla ekonomsko izkoriščati, ker jih ne bi mogla oddajati v najem. Res se je sodna praksa pri ugotavljanju odškodnine oziroma izgubljene koristi postavila na stališče, da ni odločilno, ali je tožena stranka v spornem obdobju sama oddajala nepremičnine v najem, kot tudi ne, ali so tožniki po vrnitvi od nepremičnin na ta način pridobivali dohodek ali ne. Dejstvi, da toženka parceli ni oddajala, niti pridobivanja dohodka na ta način po vrnitvi ne zatrjujejo tožniki, pa sta vendarle močan indic, ki gre glede na zgoraj povzeto mnenje izvedenca o namembnosti parcel in njuni lokaciji v prid trditvam toženke, da ob normalnem teku stvari parcel tudi tožeča stranka ne bi mogla oddajati. Zato je sodišče prve stopnje zmotno sledilo materialnopravnemu stališču tožeče stranke, da zadostuje zgolj ugotavljanje hipotetične koristi, ki naj bi jo tožniki v vsakem primeru imeli, če bi nepremičnine pred vrnitvijo sami uporabljali oziroma z njimi upravljali, medtem ko je ugovor toženke o neprimernosti zemljišč za najem upoštevalo le v okviru odločanja o višini hipotetične najemnine, na ta način, da se cena najema zemljišča zniža za odstotek, kolikor ga je ocenil izvedenec.

13. Ker zaradi napačnega izhodišča ni izčrpan ugovor tožene stranke o nemožnosti oddajanja parcel v najem, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in posledično tudi pritožbi tožeče stranke, sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ob upoštevanju dokaznega bremena na strani tožnikov je potrebno dokazni postopek dopolniti (lahko tudi z dopolnilnim mnenjem izvedenca) glede dejstev, ki so med pravdnima strankama očitno sporna, namreč, ali je ob vrnitvi zemljišč z zadostno stopnjo verjetnosti obstajala realna možnost oddajanja parcel za namen, kot ga zatrjuje tožeča stranka, torej za odprto skladišče za lesne in gradbene materiale in za postavitev lesenih lop za skladiščenje podobnih materialov. V nasprotnem primeru tožniki ne morejo biti upravičeni do koristi v višini najemnine, četudi se ta zniža za določeno odstotek zaradi tržne nezanimivosti za najem. Glede pritožbe tožeče stranke pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ni vsebinsko obravnavalo, ker bi s tem preuranjeno presojalo višino izgubljene koristi. Kljub temu na tem mestu ugotavlja, da nima pomislekov v pravilnost razlogov sodbe v tistem delu, ki se nanašajo na utemeljenost in višino odbitkov od izračunanega nadomestila.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-22/99, U-I-82/04.