Jedro

Glede na 103. čl. ZDR lahko delodajalec v svojem splošnem aktu uredi vročanje pisanj drugače, kot to ureja ZPP. Če delavec brez upravičenega zakonitega razloga pisanja noče sprejeti, ali se vročitvi izmika, čeprav je seznanjen z načinom vročanja, ki velja pri njegovem delodajalcu, prevzame riziko, da mu bo delodajalec pisanje vročil nadomestno. Če je kot edina oblika nadomestne vročitve v splošnem aktu predvideno nabitje na oglasno desko v podjetju, ni podlage za drugačno vročanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba ter odločitev o stroških postopka se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo (pravilno tožbeni zahtevek) tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 18.10.1993 o odstranitvi tožnika z dela, sklepa z dne 18.10.1993 o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja, sklepa z dne 5.1.1994 o zavrnitvi ugovora ter odločbe z dne 14.2.1994 o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja; - vrnitev na delo in razporeditev na delovno mesto direktorja, ob izteku mandata pa izvedbo novega razpisa za delovno mesto direktorja; - plačilo zneska 267.046,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, navedenih v izreku, do plačila, iz naslova razlike med nadomestilom plače, ki ga je prejemal med suspenzom in plačo, ki bi jo prejemal kot direktor, ter plačilo davkov in prispevkov; - plačilo zneska 1.430.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe (iz naslova nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 1.3.1995), od 1.3.1995 dalje pa nadomestilo plače, ki bi jo prejemal kot direktor, z zakonitnimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, regres za letni dopoust ter vpis delovne dobe s plačilom davkov in prispevkov iz delovnega razmerja od 1.4.1994 dalje. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje zaradi vložitve ugovora zoper odločbo disciplinske komisije z dne 14.2.1994, da se dovoli obnova disciplinskega postopka in naloži toženi stranki, da je dolžna povrniti tožniku odškodnino za negmotno škodo za duševne bolečine zaradi kršitve pravic osebnosti zaradi nezakonite razrešitve s funkcije direktorja v višini 750.000,00 SIT. Obenem je sklenilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na razveljavitev razpisnega postopka za izbiro direktorja in sklep o izbiri Z.Z. za direktorja, zavrže, ter vzelo na znanje umik predloga za izdajo začasne odredbe. Sklenilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo in sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče, da so bili podani zakoniti razlogi za predčasno razrešitev tožnika s funkcije direktorja, ki so delavce navajali na nezaupanje do poslovodnega organa. V 41. členu Statuta je določeno, da je direktor lahko predčasno razrešen iz razlogov po 58. členu Zakona o podjetjih. Z novelo ZP iz l. 1990 (Ur.l. SFRJ št. 46/90) so določbe 58. člena ZP nehale veljati. Ker tožena stranka 41. člena Statuta ni spremenila, je na podlagi svoje dispozicije kot svoje sprejela razloge iz 58. člena ZP, ki je veljal pred novelo. Predčasna razrešitev je bila torej dopustna le iz razlogov, navedenih v tej določbi ZP, obstoja teh razlogov pa sodišče ni ugotovilo. Tožnik na zboru delavcev dne 18.10.1993 sploh ni bil razrešen, ker delavci o tem niso glasovali. Tožena stranka ni izvedla postopka predčasne razrešitve po določbah 41. do 45. člena Statuta, na omenjenem zboru pa so delavci potrdili le suspenz in uvedbo disciplinskega postopka. Zapisniki o zboru delavcev so dvomljivi, bistveno se razlikujeta rokopis in tipkopis, ki naj bi bil kasneje izdelan v pisarni odv. X.. Na zboru delavcev 18.10.1993 je tožnik prejel le sklep o suspenzu, ne pa tudi sklepa o razrešitvi. Pisni sklep o razrešitvi tožniku nikoli ni bil vročen. V fazi priprave poročila komisije za razrešitev tožnik ni bil zaslišan, na zboru pa mu ni bila omogočena obramba z odvetnikom, ker mu delavci niso dovolili, da bi ga poklical. Poročilo komisije na zboru ni bilo pripravljeno, prejel ga je šele v sodnem postopku. Tožnik tudi opozarja, na določbe 22. člena Sklepa o začasnem urejanju odnosov, ki je bil veljavni akt podjetja, sprejet že pred tožnikovim prihodom, po katerem je postopek razrešitve direktorja dopusten samo, če proti njemu v predpisanem roku ni bil uveden disciplinski postopek. Toženka te prepovedi ni upoštevala. Napačne so tudi ugotovitve sodišča glede vsebinskih razlogov za predčasno razrešitev, kar velja tako za ugotovitve o obstoju zaostrenih medsebojnih odnosov v kolektivu, kot o suspenzu polovice kolektiva ter o tožnikovem slabem odnosu do družbenega premoženja. Glede razveljavitve razpisnega postopka za izbiro direktorja je bila tožba neutemeljeno zavržena. Tožnik ni bil zakonito razrešen, zato ni bilo pogojev za izbiro novega direktorja. Iz tega razloga ima pravni interes za razveljavitev tega postopka. V zvezi z začasno odstranitvijo z dela pritožba navaja, da suspenz direktorja ni uzakonjen. 95. čl. ZDR ter 69. čl ZTPDR urejata le suspenz delavca. Presojo, da je bil suspenz utemeljen, je sodišče prve stopnje oprlo na pisno navodilo (B 38), ki naj bi pomenilo uvedbo izrednih razmer. Listina ni datirana, nanaša pa se na dogodke, ki so sledili kot posledica toženkinega nasilnega in nezakonitega postopanja do tožnika. Glede disciplinskega postopka pritožba navaja, da je sodišče napačno štelo, da je bila odločba z dne 14.2.1994 o disciplinski odgovornosti in ukrepu prenehanja delovnega razmerja tožniku vročena nadomestno in da je bila vročitev v redu opravljena z nabitjem na oglasno desko v podjetju. Taka vročitev je sicer dopustna, venar ne v primeru, kadar je delavec suspendiran. Nadomestno vročitev bi tožena stranka morala opraviti z nabitjem odločbe na vrata tožnikovega stanovanja. Napačna je tudi ugotovitev, da se je tožnik sprejemu toženkinih pisanj izogibal. Imel je resne razloge, da je odstranil nabiralnik. Tudi zaključek sodišča o prenehanju pooblastila odvetnici zato, da bi se onemogočalo vročanje pisanj, ni točen. Sodišče bi moralo dovoliti obnovo postopka po 2. odstavku 421. člena ZPP, ker je tožena stranka z nezakonito vročitvijo odločbe ter z opustitvijo vročitve vabila na disciplinsko obravnavo dne 14.2.1994, na katero tožnik ni bil osebno vabljen, vabilo pa tudi njegovi odvetnici tedaj ni bilo poslano, odvzela tožniku možnost obravnavanja o njegovi disciplinski odgovornosti. Zato tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožba zoper sodbo in odločitev o stroških je utemeljena, pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe pa ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče deloma zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, deloma pa zaradi zmotne pravne presoje sprejelo napačne zaključke, zato je sodba nepravilna, oziroma vsaj preuranjena. V zvezi s postopkom predčasne razrešitve s funkcije direktorja je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je kljub pomanjkljivi določbi 41. člena Statuta, ki se glede razlogov za predčasno razrešitev sklicuje na 58. člen Zakona o podjetjih (Ur.l.SFRJ št. 77/88 do 61/90 - ZP), ki je z novelo iz leta 1990 prenehal veljati, možna in dopustna zakonita predčasna razrešitev direktorja, če direktor izgubi zaupanje organa, ki mu je odgovoren. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi v takem primeru veljali le taksativno navedeni razlogi za predčasno razrešitev direktorja, ki so bili v zakonu določeni v prvotnem tekstu ZP, to je v zakonski določbi, ki je bila črtana. Za tako razlago določb statuta ni nobene podlage. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki jo potrjujejo izvedeni dokazi, da je bil na zboru delavcev 18.10.1993 izveden postopek predčasne razrešitve direktorja, kljub pomanjkljivim in deloma med seboj neusklajenim zapisnikom o njegovem poteku. Tudi iz tožnikove izpovedi izhaja, da je bila edina točka dnevnega reda obravnava odgovornosti direktorja. Pri tem ni odločilnega pomena, če se je zbor začel v obliki sindikalnega sestanka. Tudi sklicevanje na določbo 22. člena Sklepa o začasnem urejanju odnosov, po kateri je razrešitev direktorja dopustna samo, če proti njemu v predpisanem roku ni bil uveden disciplinski postopek, ni odločilnega pomena. Četudi bi navedeni sklep veljal, o čemer v spisu ni nobenih dokazil, ker se med prilogami nahaja le akt brez datuma sprejema, je določba 22. člena neskladna s Statutom tožene stranke. Predčasne razrešitve direktorja, ki je predvidena po določilih statuta, ni mogoče omejevati oz. vezati na predhodno izvedbo drugih postopkov ugotavljanja odgovornosti. Ne glede na navedeno pa je potrebno pritrditi pritožbi, da je odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti sklepa o predčasni razrešitvi vprašljiva iz formalnih razlogov - tožniku namreč niti pisni sklep o razrešitvi ni bil vročen, ne neposredno po zboru delavcev ne kasneje. Poleg tega so bile v postopku pomanjkljivosti, ki kažejo na to, da postopek ni bil izveden v skladu s 43. in 42. členom Statuta. Po 43. členu Statuta namreč zbor delavcev, če sprejme pobudo o začetku postopka za razrešitev direktorja, imenuje komisijo, ki naj pobudo prouči, zbere potrebno dokumentacijo ter zasliši prizadetega, da poda stališče o vseh ugotovitvah. Do sedaj izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da je bila tožniku zagotovljena pravica do obrambe, ki mora biti zagotovljena v vsakem postopku ugotavljanja odgovornosti, torej tudi v postopku predčasne razrešitve. S pisnim poročilom komisije za razrešitev na samem zboru delavcev ni bil seznanjen, prejel pa ga je šele v sodnem postopku, pa tudi pravica do zastopanja po odvetniku mu kljub zahtevi ni bila omogočena. Že navedene kršitve proceduralne narave kažejo na to, da postopek ni potekal zakonito. Glede začasne odstranitve z dela pritožba zmotno meni, da v zakonu ni predviden suspenz za direktorja, ampak le za delavce. Če je glede disciplinske odgovornosti direktor v enakem položaju kot delavci in je tudi zoper direktorja lahko izveden disciplinski postopek, ni ovir, da tudi za direktorja ne bi veljale določbe o začasni odstranitvi z dela. Navedeno vprašanje pa niti ni bistveno, saj je bil tožnik dne 18.10.1993 predčasno razrešen s funkcije direktorja. Na isti seji zbora delavcev je bil sprejet sklep, da se zoper razrešenega direktorja uvede disciplinski postopek, obenem pa tudi sklep o začasni odstranitvi iz podjetja. Za začasno odstranitev z dela so bili tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji iz 95. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) oz. iz 69. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), vendar pa je o suspenzu očitno odločal organ, ki glede na interne akte tožene stranke za to ni pristojen. Pravilnik o obveznostih in odgovornostih delavcev namreč v 109. členu določa, da o odstranitvi z dela ali iz podjetja odloča komisija za delovna razmerja. Glede na takšno določbo zbor delavcev za odločanje o suspenzu ni bil pristojen, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka absolutne narave. Res je sicer, da je bil navedeni pravilnik sprejet leta 1983, vendar navedena določba ni niti v nasprotju z določbami kasneje sprejetih zakonskih predpisov niti v nasprotju s statutom tožene stranke (83. člen statuta). Če je splošni akt določal pristojnost navedene komisije, bi jo zbor delavcev moral imenovati, ali pa bi morala tožena stranka poskrbeti za ustrezne spremembe splošnih aktov. Že iz navedenega razloga je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek na razveljavitev sklepa o suspenzu zavrnilo, nepravilna, saj temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Prvostopenjsko sodšče je zavrnilo zahtevek na razveljavitev odločbe z dne 14.2.1994, s katero je bil tožniku zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Svojo odločitev je utemeljilo z dejstvom, da v disciplinskem postopku ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb disciplinskega postopka. Ugotovilo je, da je bil tožnik pravilno vabljen na sejo disciplinskega organa - zbora delavcev dne 14.2.1994, ki se je ni udeležil z opravičilom, da gre na odvzem krvi, kar ni opravičen razlog za odsotnost z disciplinske obravnave. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu je bila možnost obrambe oz. zaslišanja v disciplinskem postopku zagotovljena. Poleg navedenega pa je zaključilo, da je tožnik neutemeljeno zavračal sprejem odločbe o disciplinskem ukrepu z dne 14.2.1994, zato je tožena stranka zakonito opravila nadomestno vročitev z nabitjem pisanja na oglasno desko, v skladu z določbo 30. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornosti delavcev. Štelo je, da je bila vročitev v redu opravljena 31.3.1994, tožnik pa je zoper odločbo vložil ugovor šele 7.7.1994, iz previdnosti pa zahteval še vrnitev v prejšnje stanje in obnovo postopka. Po stališču sodišča prve stopnje je odločba zbora delavcev z dne 14.2.1994 o disciplinskem ukrepu postala dokončna in pravnomočna, ker se tožnik ni pritožil zoper odločitev disciplinskega organa v zakonitem roku in ker pogoji za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni (kar naj bi bil razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka na razveljavitev odločbe o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, meritorno odločalo o tožbenem zahtevku. V skladu s 83. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu je procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva. Če je delavec ugovor zoper odločitev disciplinskega organa vložil prepozno, to je po izteku prekluzivnega roka iz 80. člena oz. v disciplinskih zadevah iz 65. člena ZTPDR, se šteje, kot da t.i. "notranje poti" ni izrabil, kar je procesna ovira za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku. V takšnem primeru sodišče sploh ne sme odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če je sodišče zavzelo stališče, da je tožnik zamudil rok za uveljavljanje varstva pravic zoper odločbo o disciplinskem ukrepu z dne 14.2.1994, bi moralo tožbo zavreči. Na drugi strani pa bi bilo meritorno odločanje o zakonitosti odločbe o disciplinskem ukrepu dopustno le, če bi sodišče štelo, da je sodno varsto zoper odločitev disciplinskega organa dovoljeno. Pri odločanju o utemeljenosti takšnega tožbenega zahtevka je potrebno najprej ugotoviti, ali so bile bistveno kršene določbe disciplinskega postopka, ter v primeru, če absolutne bistvene kršitve disciplinskega postopka niso ugotovljene, presoditi zadevo po vsebini glede obstoja disciplinske odgovornosti in zakonitosti disciplinskega ukrepa. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja z dne 14.2.1994 zavrnilo kot neutemeljen, nepravilna. Ne glede na navedeno pomanjkljivost izpodbijane sodbe v tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem vročitve odločbe o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja z dne 14.2.1994 tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila v obravnavanem primeru dopustna nadomestna vročitev v skladu s 30. členom Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev. V 103. členu ZDR je namreč določeno, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oz. pri delodajalcih za določanje rokov, način vročanja ipd. smiselno uporabljajo določila, ki veljajo za zastopanje pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij, kar pomeni, da se v postoku pri delodajalcu smiselno uporabljajo določbe ZPP. Ob takšni določbi je nedvomno dopustno, da delodajalec v svojem splošnem aktu uredi vročanje pisanj drugače kot to ureja ZPP (ki se uporablja smiselno). Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je upoštevalo določbe 30. člena pravilnika tožene stranke glede nadomestne vročitve z nabitjem na oglasno desko (v podjetju) v primeru, če delavec noče sprejeti pošiljke, namenjene za osebno vročitev. V skladu z navedeno določbo se vročitev opravi z nabitjem na oglasno desko, pri čemer se šteje, da je vročitev opravljena po osmih dneh od dneva nabitja. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za nadomestno vročitev zaradi odklonitve vročitve odločbe dne 24.3.1994, saj izvedeni dokazi potrjujejo zaključek, da se je tožnik vročitvi odločbe izmikal in prevzem odklanjal. Pri tem niso nepomembni predhodni poskusi vročanja odločbe o disciplinskem ukrepu in težave z vročanjem pisanj, ki jih je sicer imela tožena stranka (neuspele vročitve priporočenih pošiljk po pošti, obiski komisij tožene stranke na tožnikovem domu, odstranjen poštni nabiralnik oz. hišna številka, odpoved pooblastila odvetnici za zastopanje v postopkih varstva pravic pri delodajalcu, odklanjanje prevzema pisanja na dan obravnave na sodišču ...). Pomisleki tožeče stranke v pritožbi, da za primer, ko je delavec v suspenzu in je odstranjen iz podjetja, nadomestna vročitev po 30. členu pravilnika tožene stranke ne pride v poštev, ker bi bilo potrebno pisanje nabiti na vrata stanovanja, niso utemeljeni. Če delavec brez upravičenega zakonitega razloga pisanja noče sprejeti, ali se vročitvi izmika, čeprav je seznanjen z načinom vročanja, ki velja pri njegovem delodajalcu, prevzame riziko, da mu bo delodajalec pisanje vročil nadomestno. Če je kot edina oblika nadomestne vročitve v splošnem aktu predvideno nabitje na oglasno desko v podjetju, ni podlage za drugačno vročanje, zlasti če drži ugotovitev, da je tožnik odstranil nabiralnik in celo hišno številko. Pri tem dejstvo, da je delavec v suspenzu, ni odločilno, saj je delavec možnost, seznaniti se s pisanjem, imel, vendar se ji je z odklonitvijo vročitve odpovedal. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka vročitev opravila na zakonit način. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila vročitev opravljena dne 31.3.1994, čeprav je v spisu podatek, da naj bi bilo pisanje nabito na oglasno desko dne 30.3.1994. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku z gotovostjo ugotoviti, pri presoji, kdaj se šteje, da je bila delavcu odločba vročena, pa je potrebno upoštevati celotno določbo 30. člena pravilnika tožene stranke, po kateri se šteje vročitev za opravljeno po osmih dneh od nabitja na oglasno desko. Ta okoliščina glede na to, da je tožnik zoper odločbo o disciplinskem ukrepu z dne 14.2.1994 vložil šele 7.7.1994, na odločitev o pravočasnosti ugovora sicer ne vpliva, pomembna pa je zaradi ugotovitve datuma zakonitega prenehanja delovnega razmerja - v primeru, če je delavcu izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, namreč po 13. točki 1. odstavka 100. člena ZDR delavcu preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu. Če bo sodišče v nadaljnjem postopku ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pred tem datumom, kar ni zakonito, bo tožniku moralo priznati obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami do dneva prenehanja delovnega razmerja v skladu s citirano določbo ZDR. Razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje zavrnitev podrednega zahtevka, so pomanjkljivi, zlasti glede zavrnitve predloga za obnovo postopka. Tako glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev ugovora, kakor tudi glede predloga za obnovo disciplinskega postopka, bi sodišče moralo preveriti, ali so za ta pravna sredstva izpolnjeni pogoji po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90), ki se, kot je že navedeno, po 103. členu ZDR smiselno uporablja v postopkih pri delodajalcu. Glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje je iz podatkov in listin v spisu razvidno, da je bil podan po roku iz 117. člena ZPP. V zvezi s predlogom za obnovo postopka pa bi bilo prav tako potrebno najprej preveriti, ali je pravočasen in dovoljen in nato, ali je uveljavljani obnovitveni razlog podan. V kolikor bi ugotovilo, da je bil predlog za obnovo disciplinskega postopka pravočasen, pa bi se sodišče med drugim moralo opredeliti tudi do vprašanja, v katerih postopkih in na podlagi kakšnega pooblastila je tožnika v postopkih pri delodajalcu zastopala odvetnica. Odvetnica je 3.3.1994 (to je pred sporno vročitvijo odločbe o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja tožniku) z dopisom obvestila delodajalca, da od tega datuma dalje tožnika v postopkih pri toženi stranki ne zastopa več, kar je vsaj neobičajno, če se upošteva, da je sicer v istem času zastopala tožnika v sodnem postopku. Ob tem pritožbeno sodišče meni, da se pooblastilo odvetnika, dano v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o začasni odstranitvi z dela, ne more avtomatično nanašati tudi na druge postopke, torej na zastopanje v disciplinskem postopku, če to iz pooblastila ni razvidno. Preuranjena je tudi zavrnitev tožbenega zahtevka na plačila odškodnine za negmotno škodo, ki jo je tožnik uveljavljal v tem individualnem delovnem sporu, glede na razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na predčasno razrešitev, suspenz in disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, pa je bilo potrebno sodbo v celoti razveljaviti. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani v zgoraj navedenem obsegu in je pritožba zoper sodbo utemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi 370. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (ter v povezavi s tem tudi odločitev o stroških postopka) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku naj prvostopenjsko sodišče odpravi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka, upošteva zgoraj navedena stališča glede uporabe materialnega prava, razčisti še odprta dejanska vprašanja in dopolni dokazni postopek, ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožba tožnika zoper sklep o zavrženju tožbe pa je neutemeljena, saj za tovrstni spor niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Individualni delovni spor na razveljavitev razpisnega postopka in izbire je mogoče sprožiti le, če so izpolnjeni pogoji iz 84. člena ZTPDR, sicer tožba ni dopustna in jo je kot tako potrebno zavreči. Po navedeni določbi ZTPDR ima oseba, ki meni, da je bil po objavi oziroma razpisu izbran kandidat, ki ne izpolnjuje objavljenih pogojev, ali da je bil kako drugače prekršen postopek za izbiro prijavljenih kandidatov, pravico do ugovora v 15 dneh od dneva, ko je prejela sklep o izbiri kandidata. Tožbo torej lahko vloži le prijavljeni kandidat, procesna predpostavka za vložitev tožbe pa je predhodno vložen ugovor pri delodajalcu. Če se oseba za varstvo ni obrnila najprej na pristojni organ delodajalca, varstva pravic pri sodišču ne more zahtevati. Glede na navedeno so povsem nesprejemljive pritožbene navedbe o domnevnem pravnem interesu tožnika za spor v zvezi z razpisom za direktorja. Četudi bi se v sodnem postopku ugotovilo, da je bil direktor nezakonito razrešen, ga s sodno odločbo ni mogoče vrniti na funkcijo direktorja, ker za tako odločitev zakonski predpisi ne dajejo pravne podlage. Ima le pravico do odškodnine, ne pa do vrnitve na funkcijo direktorja, zato je stališče pritožbe, da naj bi bil razpis in izbira novega direktorja nezakonit zaradi tega, ker prejšnji direktor ni bil zakonito razrešen, povsem zgrešeno. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrglo tožbo v tem delu, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).