Jedro

Tretji odstavek 263. člena ZUP se ne nanaša le na organ, temveč tudi na stranko, to pa pomeni, da zanjo subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka ni mogel začeti teči pred dokončnostjo odločbe, izdane v tem postopku oziroma pred vročitvijo dokončne odločbe stranki v postopku, kar se je zgodilo 1. 9. 2014. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je tožnica predlog vložila v manj kot tridesetih dneh po tem datumu, toženka pa drugih razlogov za zavrženje tega predloga ne navaja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Ljubljana-Kranj št. P35602-564/2005-9 z dne 26. 9. 2014 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z delom sklepa, ki ga tožnica izpodbija v tem upravnem sporu, zavrgel njen predlog za obnovo postopka, zaključenega z odločbo Urbanistične inšpekcije mesta Ljubljana št. 356.2-2018/94-6-VO z dne 20. 12. 1994. Iz obrazložitve izhaja stališče, da tožnica, ki v navedenem postopku ni imela položaja stranke, ni upravičena do vlaganja izrednih pravnih sredstev. Poleg tega ji je bil kot solastnici zemljišča vročen zemljiškoknjižni sklep, na podlagi katerega so bile v zemljiško knjigo vpisane prepovedi iz navedene odločbe. Zoper ta sklep je tožnica vložila ugovor, tako da so ji bila po mnenju prvostopenjskega organa „ves čas znana vsa dejstva in okoliščine, ugotovljene v inšpekcijskem postopku, vendar takrat temu, da se je njen soprog izjavil kot edini investitor sporne gradnje, ni nasprotovala“.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani del navedenega sklepa zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da šteje tožničin predlog za obnovo postopka za prepozen. Inšpekcijska odločba, izdana v tem postopku, je bila namreč v skladu z zakonodajo vpisana v zemljiško knjigo, tožnica pa je zoper sklep o vpisu vložila ugovor. O tem ugovoru je bilo odločeno 17. 8. 1998, tako da je tožnica za inšpekcijsko odločbo vedela že pred 1. 9. 2014. Predlog za obnovo postopka bi morala vložiti v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana, vendar tega glede na navedeno očitno ni storila. Na drugačno odločitev ne more vplivati okoliščina, da je odločba postala dokončna 1. 9. 2014, saj je subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka vezan na dan, ko je oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku, izvedela, da je bila odločba izdana.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je razlog prvostopenjskega organa, da v postopku ni sodelovala in zato ni upravičena do vlaganja izrednih pravnih sredstev, očitno nesmiseln, saj obnovo postopka zahteva prav zato, ker ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Poleg tega ji ni bilo omogočeno niti sodelovanje v postopku za obnovo postopka, saj ni bil upoštevan njen dokazni predlog za zaslišanje priče, toženka pa ji tudi ni omogočila, da bi se izjasnila o zadevi in še posebno o dejstvih in okoliščinah, na katere je oprla svojo odločitev. Odločba v postopku, katerega obnovo zahteva, ji ni bila nikoli vročena, tako da se z njo ni mogla seznaniti pred 1. 9. 2014. Dodaja še, da se subjektivni rok enega meseca ne more izteči pred dokončnostjo upravne odločbe, saj pred tem obnova postopka niti ni možna. V obravnavani zadevi drugostopenjska odločba, izdana 29. 1. 1997, investitorju ni bila vročena vse do 1. 9. 2014, tako da do tega dne ni postala dokončna in obnova postopka sploh ni bila možna. Tožnica meni, da bi bilo „absurdno in neustavno“ stališče, po katerem bi subjektivni rok za obnovo postopka lahko začel teči, preden bi stranka sploh imela možnost zahtevati obnovo postopka. Razlaga, ki ji ne bi omogočala doseči obnove postopka, bi pomenila kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in pravice do pravnega sredstva.

Sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, tožbi ugodi, izpodbijani del odločbe odpravi ter s sklepom postopek ustavi, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Zahteva povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija sklep o zavrženju njenega predloga za obnovo postopka. Sodišče zato nima podlage, da bi odločalo o pravilnosti in zakonitosti odločbe, izdane v tem postopku, kot bi bilo mogoče razumeti del primarnega tožbenega zahtevka, v katerem zahteva „ustavitev postopka“. Vendar pa hkrati jasno in nedvoumno zahteva tudi odpravo izpodbijanega sklepa, kar v skladu s prvim odstavkom 30. člena in prvim odstavkom 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču daje ustrezno podlago za odločanje.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, med drugim obnovi tudi v primeru, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ni bila dana možnost udeležbe v postopku (9. točka 260. člena ZUP). Nesodelovanje osebe, ki je bila do tega upravičena, je torej eden izmed razlogov za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, zato se sodišče strinja s tožnico, da v takem primeru nesodelovanje v postopku ne more biti razlog za zavrženje njenega predloga za obnovo postopka.

Vendar pa je že prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe navedel tudi razloge, ki pomenijo, da je bil tožničin predlog za obnovo postopka prepozen, te razloge pa je dopolnil in podrobneje pojasnil še drugostopenjski organ.

Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka v primeru iz 9. točke 260. člena – torej iz razloga, ki ga uveljavlja tožnica –, predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Tako po očitnem jezikovnem pomenu te zakonske določbe, kot tudi po enotni in ustaljeni sodni praksi to pomeni, da za pričetek teka tega roka zadostuje, da je stranka seznanjena s tem, da je bila izdana odločba z določeno vsebino, ni pa treba, da bi bila seznanjena z njenimi podrobnostmi ali razlogi oziroma da bi ji bila odločba vročena.

Sodišče se strinja s toženkinim sklepanjem, da okoliščina, da je tožnica vložila ugovor zoper zemljiškoknjižni sklep, s katerim so bile vknjižene omejitve, določene z inšpekcijsko odločbo, pomeni, da je bila tožnica prek tega sklepa seznanjena tudi z izdajo inšpekcijske odločbe. Prav tako se strinja tudi s sklepanjem, ki izhaja iz navedb v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, da se je to zgodilo pred 17. 8. 1998, ko je bil tožničin ugovor zoper zemljiškoknjižni sklep zavrnjen.

Med strankama je sporno, ali je s tem začel teči subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Tožnica se glede tega sklicuje na tretji odstavek 263. člena ZUP, po katerem se rok iz prejšnjega odstavka v primeru, če bi začel teči preden bi postala odločba v upravnem postopku dokončna, šteje od dneva, ko postane odločba dokončna, oziroma od dneva, ko je vročena dokončna odločba pristojnega organa.

„Prejšnji“, torej drugi odstavek istega člena, na katerega se sklicuje navedena določba, določa, da je na rok iz prejšnjega (prvega) odstavka vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti, in ureja začetek teka tega roka. Na prvi pogled se torej tudi določba tretjega odstavka nanaša le na organ in ne na stranko. Vendar pa je taka razlaga očitno nelogična že na jezikovni ravni, saj drugi odstavek ne določa nobenega roka, temveč ureja posebno procesno situacijo, glede roka pa se sklicuje na prvi odstavek.

Razlaga, da tretji odstavek 263. člena velja le za organ, bi bila nelogična tudi na sistemski ravni. Obnova postopka je namreč v ZUP uvrščena med izredna pravna sredstva (XVI. poglavje) in se zato že smiselno, pa tudi po izrecni določbi 260. člena, nanaša izključno na postopek, zaključen z dokončno odločbo. Če bi tretji odstavek 263. člena veljal le za organ, pa bi to pomenilo, da mora stranka, da bi ne zamudila roka iz prvega odstavka tega člena, v nekaterih situacijah vložiti predlog za obnovo postopka, ki še ni zaključen z dokončno odločbo.

Poleg tega tretji odstavek kot dogodek, ki povzroči začetek teka subjektivnega roka, poleg nastopa dokončnosti odločbe določa tudi dan, ko je vročena dokončna odločba pristojnega organa. Ker o obnovi odloča organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša (drugi odstavek 266. člena), se lahko ta določba smiselno nanaša le na stranko.

Tudi del pravne teorije (prim. Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 561 in 562) omenja „očitno napačnost“ sklica na „prejšnji odstavek“ v tretjem odstavku. Z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 80/99) je bil namreč v prej uporabljano besedilo jugoslovanskega Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 10/1965 in nadaljnji) pred (sicer identični) tedaj drugi, zdaj tretji odstavek, dodan sedanji drugi odstavek, ne da bi bil ta sklic spremenjen.

Sodišče se iz navedenih razlogov strinja s tožnico, da se tretji odstavek 263. člena ZUP ne nanaša le na organ, temveč tudi na stranko, to pa pomeni, da zanjo subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka ni mogel začeti teči pred dokončnostjo odločbe, izdane v tem postopku oziroma pred vročitvijo dokončne odločbe stranki v postopku, kar se je zgodilo 1. 9. 2014. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je tožnica predlog vložila v manj kot tridesetih dneh po tem datumu, toženka pa drugih razlogov za zavrženje tega predloga ne navaja.

Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo moral prvostopenjski organ v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZUP ponovno preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Pri tem je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (prvi odstavek 64. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), navedeni znesek pa se poviša še za zahtevani 22 % DDV (62,70 EUR). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1/c Taksne tarife ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).