Jedro

V pravdi se ne presoja več, ali je listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, verodostojna listina ali ne, temveč utemeljenost tožbenega zahtevka.

Prvenstveni vzrok za škodni dogodek je treba pripisati vozniku osebnega vozila, ki je bistveno prekoračil omejitev hitrosti (72 km/h namesto 50 km/h), pri čemer do nesreče ne bi prišlo, če bi vozil pravilno. Ob upoštevanju njegove objektivne odgovornosti in premajhne skrbnosti pri vožnji (prekoračena hitrost, ki je odločilni vzrok za nastanek nesreče), je peščev prispevek k nastanku škode ne glede na ugotovitve o njegovih kršitvah cestno prometnih predpisov zgolj 15%.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

I. „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42275/2011 z dne 1.4.2011 se delno vzdrži v veljavi tako, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 1.438,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2010 naprej do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 14,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2011 najprej, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

V presežku do vtoževanih 4.211,64 EUR se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42275/2011 z dne 1.4.2011 razveljavi in se tožbeni zahtevek glede zneska 2.772,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v presežnem obrestnem delu zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 125,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu (glede izključne odgovornosti voznika osebnega vozila za prometno nezgodo) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 388,52 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42275/2011 z dne 1.4.2011 tako, da je tožencema naložilo v nerazdelno plačilo 3.837,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2010 ter izvršilne stroške v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2011. V presežku (za 374,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v presežnem obrestnem delu) je sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Pravdne stroške tožeče stranke v odmerjeni višini 1.100,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude je naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi listine, ki ni verodostojna listina. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka predložila kontno kartico z dne 23.3.2009. Ne gre za isto listino, kot je navedena v predlogu za izvršbo: različen je datum izdaje, znesek glavnice, naslovljena je na drugo osebo. Izvršbo je mogoče uveljavljati le zoper osebo, ki je navedena na verodostojni listini. Ker to nista toženca, ima tožeča stranka zoper njiju kot dediča regresnega zavezanca le možnost navadne regresne tožbe. Zahtevek bi bilo treba zavrniti. Iz previdnosti ugovarja ugotovljenemu in prisojenemu soprispevku pokojnega I. B. za nastanek obravnavane prometne nezgode in škode. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka, češ da je napačno povzelo ugotovitve izvedenca. Prezrlo je njegovo mnenje, da pešec s svojo hojo ni vplival na potek prometne nesreče. Voznik ga je prepozno opazil. Vanj bi trčil, tudi če bi prečkal cesto na odprtem prehodu. Nelogična je presoja o 40 % peščevem soprispevku. V nasprotju z izvedenčevim mnenjem in neutemeljeno je verjelo izpovedi povzročitelja nezgode, da ga ni videl zaradi nasproti vozečega vozila. To možnost je izvedenec ovrgel. Nerazumljiva je ocena, da postavljena zaščitna ograja omejuje preglednost vozišča za 30 %. Po izvedenčevem mnenju za voznika ni bila bistvena. Postavljena je bila na tisti strani cestišča, kjer je pešec stopil na cesto. Voznik ga zaradi oddaljenosti tudi brez mreže ne bi mogel videti. Pešec pri prečkanju ni mogel videti voznika, ker je bil še preveč oddaljen. Nezgodo bi lahko preprečil le, če bi prečkal cestišče po tem, ko bi voznik zapeljal mimo njega. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren voznik, ki je prekoračil hitrost za skoraj 50 %. Pešcu ni mogoče očitati soprispevka. Izpostavlja primere iz sodne prakse in dodaja, da je ob tehtanju teže ravnanja pešca v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo predstavlja osebni avtomobil kot nevarna stvar, treba izhajati iz pretežne odškodninske odgovornosti voznika vozila.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje povračilo premoženjske škode, ki jo je 5.1.2009 na podlagi zavarovalne pogodbe o kasko zavarovanju izplačala lastniku vozila, poškodovanega v prometni nesreči z dne 15.10.2008. Trdila in dokazovala je, da je k nesreči, v kateri sta bila udeležena poškodovano osebno vozilo in pešec I. B., ki je po trčenju vozila vanj v nesreči umrl, soprispeval pešec do 40 %. Od tožencev kot dedičev pokojnega pešca na podlagi odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove (142. člen Zakona o dedovanju – ZD) in zakonskih določil o subrogaciji (963. člen Obligacijskega zakonika – OZ) vtožuje 40 % od celotne izplačane odškodnine 10.529,12 EUR, to je 4.211,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila naprej (5.1.2009).

6. Postopek se je pričel s predlogom za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine – kontne kartice. Po ugovoru dolžnikov – tožencev se je nadaljeval v pravdi. V njej ji tožeča stranka pravno in dejansko pojasnila temelj in višino tožbenega zahtevka. Pritožbena ugovora v smeri izpodbijanja listine, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, in o zgrešeni pasivni legitimaciji, češ da toženca v njej nista navedena kot dolžnika, nista utemeljena. V pravdnem postopku je sodišče terjatev tožene stranke (že) vsebinsko obravnavalo. V pravdi ne presoja več, ali je listina na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, verodostojna listina ali ne. V okviru trditvene in dokazne podlage strank v kontradiktornem postopku ugotavlja dejansko stanje in presoja utemeljenost tožbenega zahtevka. Po ugotovitvah, da je tožeča stranka z listinami (med drugim z overjeno kontno kartico, ki je verodostojna listina – drugi odstavek 23. člena ZIZ) izkazala izplačilo zavarovalnine svojemu zavarovancu in pravno nasledstvo tožencev po pok. pešcu, je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo ob pravilni uporabi 963. člena OZ in 142. člena ZD.

7. Dejanskih ugotovitev v točki 10 sodbe o izplačilu premoženjske škode v višini 10.529,12 EUR dne 5.1.2009 lastnici v nesreči poškodovanega in pri tožeči stranki kasko zavarovanega vozila pritožba ne izpodbija. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, tožena stranka pa jim tudi na prvi stopnji ni nasprotovala. Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (prvi odstavek 963. člena OZ). V obravnavanem primeru je tožeča stranka pojasnila, sodišče pa po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je za škodo, ki jo je tožeča stranka izplačala zavarovancu, delno soodgovoren (do 40 %) v nesreči umrli pešec I. B. Po pritožbeno neprerekanih ugotovitvah sodišča je zavarovalnica vtoževani regresni zahtevek kot dolg do njega kot zapustnika uveljavljala že v zapuščinskem postopku. Za zapustnikove dolgove odgovarjajo dediči do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. člen ZD). Pravno nasledstvo in pasivno legitimacijo tožencev kot njegovih dedičev je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki prav tako niso pritožbeno izpodbijane, tožeča stranka izkazala s sklepom o dedovanju II D 2037/2008 z dne 4.3.2010. Tako se izkaže, da je odločitev o pasivni legitimaciji tožencev v tem in že v izvršilnem postopku ter o temelju vtoževane terjatve pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in je pritožba z ugovori o (ne)verodostoji listini, na kateri je temeljil sklep o izvršbi, ne more omajati.

8. Delno je utemeljena pritožba v delu, ko graja sprejeto odločitev o 40 % odgovornosti pešca k obravnavani prometni nezgodi.

9. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta bila v prometni nesreči udeležena pešec, v katerega je pri nepravilnem prečkanju cestišča trčil osebni avtomobil Opel Vectra. Pri ugotavljanju odgovornosti obeh udeležencev je treba izhajati iz drugega odstavka 131. člena OZ. Odškodninska odgovornost voznika osebnega vozila je v razmerju do pešca objektivna. Odgovarja ne glede na krivdo, ker je premikajoče se motorno vozilo v tem razmerju nevarna stvar. Imetnik nevarne stvari je deloma prost svoje odgovornosti, če je oškodovanec (pešec) prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Prispevek oškodovanca k nastanku škode se ugotavlja po vzročnosti. Pomemben je predvsem objektivni pomen škodljivosti posledic oškodovančevega ravnanja. Pri tehtanju vzrokov, ki so privedli do škodne posledice, je treba na eni strani upoštevati pomen povečane nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo samo po sebi v razmerju do pešca, na drugi strani pa vrednotenje pomena (teže) oškodovančevega nepravilnega ravnanja (gledano objektivno) kot (so)vzroka nesreče. Kot dodatni okoliščini je treba upoštevati še skrbnost ravnanja imetnika motornega vozila in skrbnost ravnanja oškodovanca. Če je ob tveganju, ki ga za nastanek škode predstavlja motorno vozilo samo po sebi, tudi ravnanje voznika prispevalo k nastanku škode, to še dodatno vpliva na zmanjšanje prispevka oškodovanca.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo na P. cesti v M. v času, ko je na njej veljal spremenjen prometni režim zaradi gradbišča na levem smernem vozišču. Ograjeno je bilo s plastično gradbeno mrežo. Promet je v celoti potekal po desnem smernem vozišču, ki je bil razdeljen na dva vozna pasova. Pešec je prečkal cestišče z leve strani (kjer je bilo gradbišče) proti desni, in sicer na prehodu za pešce, ki je bil zaprt s plastično gradbeno mrežo, promet pešcev pa s prometno signalizacijo preusmerjen na drugi prehod. Voznik osebnega vozila je pripeljal po desnem prometnem pasu. S sprednjim delom osebnega vozila je trčil v pešca, ki je v trčenju umrl. Po podatkih izvedeniškega mnenja, na katerega se je oprlo sodišče, je bila točka trčenja na zaprtem prehodu za pešce 1,5 metra od desnega roba vozišča in 9,75 metra od levega roba vozišča oziroma 4,30 metra od oznak, s katerimi je bilo vozišče razdeljeno na dva vozna pasova.

11. Ključne so ugotovitve sodišča, da je voznik osebnega vozila v času trčenja vozil s hitrostjo 72 km/h, da je bila hitrost omejena na 50 km/h in da bi z vožnjo v okviru dovoljene hitrosti lahko nezgodo v celoti preprečil. Prav ima pritožba, da je prvenstveni vzrok za škodni dogodek treba pripisati vozniku osebnega vozila. Do nesreče ob njegovi pravilni vožnji ne bi prišlo. Dejstvo, ali je (pravočasno) videl pešca, ko je stopil na cestišče (zaradi morebiti nasproti vozečega vozila in omejene vidljivosti ob gradbišču), kar je sodišče ugotavljalo in upoštevalo pri zmanjševanju voznikovega prispevka, za nastanek nesreče ni bilo odločilno. Ob ugotovljeni hitrosti se namreč voznik po ugotovitvah izvedenca trčenju ne bi mogel izogniti niti ob zaviranju, torej če bi pešca videl. Pomembno bi bilo le, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti (izvedeniško mnenje na red. št. 22), pa ni. Zato z ugotovitvami o vidljivosti pešca ni mogoče zmanjševati voznikove odgovornosti. Ob upoštevanju njegove objektivne odgovornosti in premajhne skrbnosti pri vožnji (prekoračena hitrost, ki je odločilni vzrok za nastanek nesreče), je peščev prispevek k nastanku škode ne glede na ugotovitve o njegovih kršitvah cestno prometnih predpisov bistveno manjši, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Pritožbeno naziranje, da prispevka ni bilo, je kljub temu zmotno. Drži namreč ugotovitev sodišča, da je tudi pešcu mogoče očitati kršitev prometnih predpisov (petega odstavka 116. člena ZVCP-1) in s tem neskrbnost pri izbiri prehoda. Na razpolago je imel za pešce odprt drugi prehod. Kljub temu je cesto prečkal nepravilno na zaprtem prehodu. Nesrečo bi lahko preprečil tudi v primeru, če bi cestišče (nepravilno) prečkal za vozilom. V spisu ni podatkov niti ugotovitev sodišča, da voznika ob prečkanju ni mogel videti. Pritožbene navedbe v tej smeri so novote, ki jih pritožnika na prvi stopnji nista podala in tega v pritožbi tega ne opravičita. Zato jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljena dejstva pešcev prispevek k nezgodi ne more presegati 15 %. Odločitev sodišča prve stopnje o 40 % prispevku je materialnopravno zmotna in je narekovala spremembo izpodbijane sodbe (peta alineja 358. člena ZPP. Pritožbeno zavzemanje za izključno odgovornost voznika osebnega vozila je zmotno in je pritožbo v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo (353. člen ZPP).

13. Ob pravilni porazdelitvi odgovornosti udeležencev prometne nesreče je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 15 % nastale oziroma izplačane premoženjske škode. Po ugotovitvah sodišča, ki jih tožba ne izpodbija, je celotna premoženjska škoda, nastala v obravnavanem škodnem dogodku, znašala 9.593,20 EUR. 15 % predstavlja 1.438,98 EUR, kar sta toženca dolžna povrniti tožeči stranki na podlagi prvega odstavka 963. člena OZ v zvezi s 142. členom ZD. V tem obsegu je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo. V obrestni del zahtevka ni posegalo, ker je o njem odločeno pravilno, pritožba pa ga niti ne izpodbija.

14. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o povračilu izvršilnih stroškov in o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na doseženi 34 % uspeh tožeče stranke ji je tožena stranka dolžna povrniti le 34 % od ugotovljenih izvršilnih stroškov: 14,00 EUR namesto prvotno dosojenih 41,00 EUR.

15. Pravdni stroški tožeče stranke znašajo po ugotovitvah sodišča prve stopnje 1.100,79 EUR (točka 18 sodbe). Glede na doseženi 34 % uspeh v pravdi je upravičena do povračila 374,26 EUR.

16. Pravdne stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo po stroškovnikih na list. št. 13 in 75 spisa, Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonu o sodnih taksah (ZST-1). Odvetniški stroški za ugovor in postopek na prvi stopnji znašajo 729,51 EUR, skupaj s sodno takso za ugovor pa 769,51 EUR. Glede na 65 % uspeh v pravdi je upravičena do povračila 500,18 EUR. Po medsebojnem pobotu ji mora tožeča stranka povrniti 125,92 EUR pravdnih stroškov. V primeru zamude bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od odmerjenega zneska (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom OZ).

17. Glede na delni uspeh s pritožbo sta pritožnika upravičena tudi do pritožbenih stroškov. Odmerjeni so po stroškovniku na list. št. 90 spisa. Upoštevaje vrednost dosojenega zneska in ZOdvT znašajo odvetniški stroški 165,52 EUR, stroški takse 225,00 EUR. Tožeča stranka mora toženi stranki skupaj povrniti 388,52 EUR pritožbenih stroškov. V primeru zamude bo tudi od tega zneska dolgovala pripadajoče zakonske zamudne obresti.