Jedro

Deveta točka Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010), določa, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692,00 EUR, in sicer pri plači za mesec april 2011 in april 2012 in ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Predstavlja aneks h KPJS, ki je pravno zavezujoč za nasprotnega udeleženca.

Določba 176. člena ZUJF, ki določa, da se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena ZDIU12, KPJS in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa, ne velja za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred njegovo uveljavitvijo že zapadle v plačilo. Regres za letni dopust za leto 2012 za javne uslužbence spada med takšne že zapadle terjatve, saj ga je bilo potrebno v skladu z Dogovorom 2010 izplačati ob izplačilu plače za mesec april 2012.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v I in II. točki izreka, tako da se glasi: „I. Ugotovi se, da je nasprotna udeleženka z izplačilom znižanih zneskov regresa za letni dopust za leto 2012 kršila določbo 9. točke Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Ur. l. RS, št. 89/2010; Dogovor 2010).

Kar predlagatelj zahteva več in drugače (ugotovitev, da je nasprotna udeleženka določbo 9. točke Dogovora 2010 kršila s tem, ko je v zakonodajni postopek vložila ZDIU12-A in ZUJF), se zavrne.

II. Nasprotna udeleženka je dolžna v roku 30 dni: a) članom predlagatelja, ki so dne 4. 5. 2012 imeli pravico do celotnega regresa za letni dopust za leto 2012: - obračunati bruto razliko med obračunanim zneskom in bruto zneskom regresa v višini 692,00 EUR, - odvesti davek, - izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2012 do plačila ter - izplačati zakonske zamudne obresti od že izplačanega neto regresa za leto 2012 za čas od 5. 5. 201 do 14. 6. 2012; b) članom predlagatelja, ki so dne 4. 5. 2012 imeli pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012: - obračunati bruto razliko med obračunanim zneskom in sorazmernim delom od bruto zneska regresa v višini 692,00 EUR, - odvesti davek, - izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2012 do plačila ter - izplačati zakonske zamudne obresti od že izplačanega neto regresa za leto 2012 za čas od 5. 5. 2012 do 14. 6. 2012. Višji tožbeni zahtevek za plačilo regresa za leto 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila se zavrne.“ V preostalem delu se pritožba nasprotne udeleženke zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Predlagatelj je dolžan nasprotni udeleženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 62,00 EUR v roku 8 dni, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nasprotna udeleženka kršila določbo 9. točke Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Ur. l. RS, št. 89/2010; v nadaljevanju: Dogovor 2010) s tem, ko je v zakonodajni postopek vložila Zakon o spremembah Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, Št. 43/2012; v nadaljevanju: ZDIU12-A) in Zakon o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, 40/2012; v nadaljevanju: ZUJF) ter z izplačilom znižanih zneskov regresa za letni dopust za leto 2012 (I. točka izreka). Razsodilo je, da mora nasprotna udeleženka v roku 30 dni članom predlagatelja obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2012 v skladu z določbo 9. točke Dogovora 2010, medtem ko je zavrnilo predlog v delu, da se obračun in izplačilo regresa v skladu z določbo 9. točke Dogovora 2010 naloži tudi vsem ostalim delodajalcem, določenim v točki b 1. člena Kolektivnega pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008; v nadaljevanju KPJS) in v delu, da se regres po Dogovoru 2010 prizna vsem zaposlenim v javnem sektorju (II. in III. točka izreka). Odločilo je, da nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške postopka, predlagatelju pa je dolžna v 8 dneh povrniti stroške postopka v višini 624,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

Nasprotna udeleženka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vztraja na stališču, da Dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010) nima narave kolektivne pogodbe, temveč je le programski dokument deklaratorne narave. Volja podpisnic nikoli ni bila skleniti kolektivno pogodbo. Rok za izplačilo regresa, določen v Dogovoru 2010, kasneje ni bil vključen v Kolektivno pogodbo za javni sektor ali aneks oziroma v Zakon o interventnih ukrepih ali ZDIU12. Hkrati z obravnavanim dogovorom sta bila sklenjena tudi Aneks št. 4 in 5 h KPJS, pri čemer sta bili točki 4 in 5 Dogovora 2010 vključeni v Aneks št. 4. Točka 9, ki ureja regres, pa nikoli ni bila vključena v kolektivno pogodbo. Izpolnjeni niso niti formalni pogoji za sklenitev kolektivne pogodbe, saj v zvezi z Dogovorom 2010 nikoli ni stekel postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za sklenitev Kolektivne pogodbe za javni sektor ali njenih sprememb iz 42. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, prav tako pa nikoli ni bil posredovan v evidenco kolektivnih pogodb. Dejstvo, da je bil Dogovor 2010 podpisan s strani istih strank kot Aneks št. 4 in da je bil objavljen v Uradnem listu, še ne pomeni, da gre za veljavno kolektivno pogodbo. Dogovor 2010 v posameznih točkah vsebuje tudi določbe, ki se nanašajo na funkcionarje, kar ne more biti predmet kolektivnega dogovarjanja med podpisnicami dogovora. V času vložitve predloga v tem kolektivnem sporu je skrajni rok za izplačilo regresa določal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR). Ne ZDR in ne Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) kot možne podlage za določanje pravic iz delovnega razmerja ne določata pogodbe civilnega prava. ZJU še določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom ali kolektivno pogodbo. Za zaposlene v javnem sektorju je bila višina regresa za letni dopust za leto 2012 urejena v specialnem zakonu ZDIU12, ki jo je spremenila določba 176. člena ZUJF in ZDIU12-A. Po podpisu Dogovora 2010 so med Vlado in reprezentativnimi sindikati potekala pogajanja tudi glede regresa za letni dopust. Rok za izplačilo regresa je bil nato določen v ZDIU12-A, ki je izplačilo regresa ne glede na določbe kolektivnih pogodb, drugih predpisov in dogovorov predvidel pri plači za maj. Ta zakon je bil sprejet že 17. 4. 2012, a je bil zaradi zbiranja podpisov za referendum uveljavljen s časovnim zamikom. ZDR je rok za izplačilo regresa določal na 1. 7. tekočega leta, kar pomeni, da bi dolžnik prišel v zamudo, če svoje obveznosti ne bi izpolnil v tem roku. V prvostopenjski sodbi ni bil upoštevan 176. člen ZUJF – v zvezi s to določbo je bila sicer vložena zahteva za oceno ustavnosti, vendar bi sodišče zakon moralo uporabiti, ali pa samo sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem. Izplačilo regresa za javne uslužbence je izdatek proračuna države, in skladno z določbo 8. člena ZDIU12 ter 30.a člena Zakona o izvrševanju proračuna za leti 2011 in 2012 je bilo možno zadržanje izvrševanja posameznih izdatkov, kar je nasprotna udeleženka zatrjevala že v samem postopku na prvi stopnji. Nasprotna udeleženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. V 2. točki izreka sodbe je navedeno, da je nasprotna udeleženka dolžna obračunati in izplačati regres za letni dopust v skladu z 9. točko Dogovora 2010, kar pomeni 692,00 EUR. V obrazložitvi pa je navedeno, da je med strankama nesporno, da je nasprotna udeleženka regres za letni dopust za leto 2012 deloma že izplačala v višini, kot je določeno z ZUJF. Izrek bi se moral glasiti tako, da je nasprotna udeleženka dolžna izplačati le še razliko regresa, pri čemer pa je potrebno ločiti med člani predlagatelja, ki so ob zapadlosti regresa imeli pravico do celotnega regresa, in člani, ki so imeli pravico le do sorazmernega dela regresa. Če pa je sodišče prve stopnje dejansko nameravalo odločiti, kot je navedeno v izreku, je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Kot nesklepčen oziroma neutemeljen bi bilo potrebno zavrniti zahtevek za ugotovitev, da je nasprotna udeleženka kršitev 9. točke Dogovora storila že s tem, ko je vložila ZUJF in ZDIU12-A v zakonodajni postopek. Zgolj z vložitvijo predloga zakona v zakonodajni postopek že pojmovno ni mogoče storiti kršitve določb drugih predpisov, saj tak dokument nima nobene veljave in ni jasno, ali bo kdaj pričel veljati ali se pričel uporabljati. Sodišče prve stopnje bi o stroških postopka moralo odločiti upoštevaje uspeh strank.

Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo poudaril, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz dejstva, da je pristojno ministrstvo za Aneks št. 4 h KPJS, ki so ga podpisali isti sindikati kot Dogovor 2010, izdalo sklep o izpolnjevanju zakonskih pogojev za veljavnost, logično sledi, da te pogoje izpolnjuje tudi Dogovor 2010. Nasprotna udeleženka ni zatrjevala, da Dogovor 2010 po vsebini ne izpolnjuje pogojev iz 42. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ampak le, da to ni bilo formalno ugotovljeno s strani ministrstva in da Dogovor 2010 ni bilo vpisano v evidenco kolektivnih pogodb, kar pa ne more vplivati na vsebinsko presojo sporne norme Dogovora 2010. Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je med drugim razsodilo, da mora nasprotna udeleženka v roku 30 dni članom predlagatelja obračunati in izplačati regres za letni dopust v skladu z določbo 9. točke Dogovora 2010. Izrek sodbe je jasen, v obrazložitvi pa je sodišče svojo odločitev tudi podrobneje obrazložilo. Pravilnost te odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

V tem kolektivnem delovnem sporu se v okviru postavljenega zahtevka skladno z 2. členom ZPP presoja, ali je Dogovor 2010 v delu 9. točke, ki določa regres za leto 2012, zavezoval nasprotno udeleženko in ali je slednja kršila pravico članov predlagatelja do regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 692,00 EUR, ki bi se izplačal pri plači za mesec april 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da 9. točka Dogovora 2010 po svoji pravni naravi učinkuje kot norma KPJS, zato bi morala nasprotna udeleženka regres za leto 2012 izplačati skladno z Dogovorom 2010. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a deloma zmotno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je ugotovilo, da je nasprotna udeleženka kršila Dogovor 2010 s tem, da je vložila v zakonodajni postopek ZUJF in ZDIU12-A ter v delu, v katerem je prisodilo regres za letni dopust za leto 2012 po Dogovoru 2010 vsem članom predlagatelja. Zato je sprejeta odločitev v pretežnem delu pravilna, delno pa nepravilna.

V času sklepanja Dogovora 2010 (dne 5. 11. 2010) veljaven Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami; ZSPJS) je v 42. členu urejal sklenitev kolektivnih pogodb, potrebne kvorume (število podpisnikov) za veljavnost in roke za njihovo uveljavitev. Ustavno sodišče je v postopku presoje skladnosti 42. člena ZSPJS, spremenjenega z novelo ZSPJS(Ur. l. RS, št. 85/2010; ZSPJS-O), z ustavo, v odločbi U-I-249/10-27 z dne 15. 3. 2012 (Ur. l. RS, št. 27/2012) sicer ugotovilo, da so 1.-10. odstavek 42. člena ZSPJS v neskladju z ustavo in je zakonodajalec dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v dveh letih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, da pa se do odprave neskladja te določbe ZSPJS-O vseeno uporabljajo, uporablja pa se tudi celotna KPJS z aneksi.

ZSPJS v 42. členu med drugim določa, da so kolektivna pogodba za javni sektor ali njene spremembe in dopolnitve sklenjene, ko jih podpišejo Vlada Republike Slovenije in večina reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, ki predstavljajo najmanj štiri različne dejavnosti javnega sektorja, zadostuje pa tudi, če jih podpišejo Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja najmanj štirih različnih dejavnosti javnega sektorja, katerih skupno število članstva presega 40 % zaposlenih v javnem sektorju, za katere velja kolektivna pogodba za javni sektor. Ministrstvo, pristojno za sistem plač v javnem sektorju, s sklepom ugotovi izpolnitev pogojev iz prvega ali drugega odstavka tega člena. Sklep se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije hkrati s kolektivno pogodbo za javni sektor ali z njenimi spremembami in dopolnitvami. Če ministrstvo, pristojno za sistem plač v javnem sektorju, ugotovi, da pogoji za uveljavitev kolektivne pogodbe za javni sektor ali njenih sprememb in dopolnitev niso izpolnjeni, o tem obvesti reprezentativne sindikate za javni sektor.

Zakon o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006; ZKolP) v 3. členu določa, da kolektivna pogodba lahko v normativnem delu vsebuje določbe, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev pri sklepanju pogodb o zaposlitvi, med trajanjem delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, plačilo za delo, ter drugi osebni prejemki in povračila v zvezi z delom, varnost in zdravje pri delu ali druge pravice in obveznosti, ki izhajajo iz razmerij med delodajalci in delavci, ter zagotavljanje pogojev za delovanje sindikata pri delodajalcu. V 28. členu je še določeno, da morata stranki sklenjeno kolektivno pogodbo objaviti, o načinu njene objave pa se dogovorita v kolektivni pogodbi ter da stranki morata kolektivno pogodbo, sklenjeno za območje države, skupaj s potrdilom o vpisu v evidenco objaviti v Uradnem listu Republike Slovenije.

Dogovor 2010 je bil podpisan s strani naslednjih sindikatov: Sindikat A., Sindikat B., Sindikat C., Sindikat D., Sindikat E., Sindikat F., Sindikat G.. S strani istih sindikatov je bil istega dne (5. 11. 2010) podpisan tudi Aneks št. 4 h KPJS (Ur. l. RS, št. 89/2010), za katerega je Ministrstvo za javno upravo izdalo ugotovitveni sklep, da so izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZSPJS, kar pomeni, da gre za veljavno spremembo KPJS. Tako Dogovor 2010 kot Aneks št. 4 sta bila dne 8. 11. 2010 objavljena v Uradnem listu RS. V zvezi z Dogovorom 2010 res ni bilo izvedeno ugotavljanje pogojev s strani pristojnega ministrstva, vendar po oceni pritožbenega sodišča to ne more vplivati na samo veljavnost Dogovora 2010, saj gre pri takem sklepu ministrstva le za ugotovitev deklaratorne narave. Dogovor je bil tudi objavljen v Uradnem listu RS, kjer se sicer objavljajo kolektivne pogodbe, ki veljajo za območje celotne države. Tudi po vsebini ima določba 9. točke Dogovora 2010 naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Glede na navedeno je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da 9. točka Dogovora 2010 po vsebini predstavlja aneks h KPJS oziroma spremembo le-te, ki je pravno zavezujoča. Dodatna argumenta, ki takšno stališče potrjujeta, sta tudi dejstvi, da je bil v letu 2011 regres izplačan skladno z Dogovorom 2010 (v višini 692,00 EUR pri plači za mesec april 2011), in da se z Dogovorom 2010 posega v KPJS in Aneks št. 2 (z Dogovorom 2010 se je črtal 5. odstavek 50. člena KPJS in 2. odstavek 3. člena Aneksa št. 2 h KPJS). Ne nazadnje pa je tudi Zakon o interventnih ukrepih (Ur. l. RS, št. 94/2010), ki velja od 27. 11. 2010, v 5. členu določal, da se javnim uslužbencem in funkcionarjem ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, v letih 2011 in 2012 izplača regres za letni dopust v višini 692,00 EUR (ta člen je sicer prenehal veljati 1. 1. 2012 z uveljavitvijo ZDIU12, ki pa vsebuje enako določbo).

Sicer pa je tudi nasprotna udeleženka s svojimi akti priznala veljavnost Dogovoru 2010, ko je v ZDIU12-A, ki je bil sicer sprejet 17. 4. 2012, veljati pa je pričel 9. 6. 2012, navedla, da se regres za letni dopust ne glede na določbe kolektivnih pogodb, drugih predpisov ter dogovorov javnim uslužbencem in funkcionarjem izplača pri plači za mesec maj. Zapadlost regresa za leto 2012, pred splošnim rokom iz ZDR, je določala edino 9. točka Dogovora 2010, kar pomeni, da mu je nasprotna udeleženka priznavala veljavnost. Nasprotna udeleženka je namreč na seji vlade dne 26. 4. 2012 s sklepom odločila, da se regres javnim uslužbencem in funkcionarjem ne izplača pri plači za mesec april 2012. Vendar z enostranskim aktom obveznosti, prevzete z Dogovorom 2010, ni mogoče spreminjati. Zato ta sklep nima pravnih učinkov za javne uslužbence in na datum zapadlosti regresa za leto 2012, določen v Dogovoru 2010 za javne uslužbence, ne more vplivati. Če torej nasprotna udeleženka ne bi priznavala veljavnosti Dogovoru 2010, tak sklep ne bi bil potreben. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima Dogovor 2010 oziroma 9. točka tega dogovora, naravo kolektivne pogodbe in je nasprotno udeleženko zavezoval. Nenazadnje pa so skladno z 9. členom OZ vsi udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, kar je eno temeljnih načel obligacijskega prava.

Nasprotna udeleženka v pritožbi izpostavlja, da je bila za zaposlene v javnem sektorju pravica do regresa urejena v specialnem zakonu ZDIU12, ki jo je nato spremenila določba 176. člena ZUJF in ZDIU12-A, da v prvostopenjski sodbi ni bil upoštevan 176. člen ZUJF in da bi moralo sodišče uporabiti to zakonsko določbo (zoper katero je bila sicer že vložena zahteva za oceno ustavnosti) ali pa samo sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem. Neutemeljeno je sklicevanje nasprotne udeleženke na dejstvo, da je ZDIU12-A določil rok za izplačilo regresa pri plači za maj 2012. V 1. členu ZDIU12-A je določeno, da se v ZDIU12 na koncu drugega odstavka 5. člena doda nov stavek, ki se glasi: „Ne glede na določbe kolektivnih pogodb, drugih predpisov ter dogovorov se regres za letni dopust javnim uslužbencem in funkcionarjem izplača pri plači za mesec maj.“ Ta zakon pa je začel veljati šele 9. 6. 2012. Sprejet je bil sicer dne 17. aprila 2012, vendar je bil v Uradnem listu RS objavljen 8. 6. 2012 in je (v skladu s končno določbo 3. člena ZDIU12-A) začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS. To pa pomeni, da se s to določbo ni pravočasno spremenila določba 9. točke Dogovora 2010, po kateri se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692,00 EUR in se izplača pri plači za mesec april 2011 in april 2012, ker ZDIU12-A ni stopil v veljavo pred datumom zapadlosti plače (in regresa) za april, to je pred 4. 5. 2012. Prav tako obveznosti, prevzete z Dogovorom 2010, niso bile spremenjene s sklepom vlade z dne 26. 4. 2012, ki je določil, da se regres javnim uslužbencem in funkcionarjem ne izplača pri plači za mesec april 2012. Z enostranskim aktom obveznosti, prevzetih z Dogovorom 2010, namreč ni mogoče spreminjati, zato ta sklep ni imel pravnih učinkov za javne uslužbence in na datum zapadlosti regresa za leto 2012, določen v Dogovoru 2010 (izplačilo regresa pri plači za april 2012), ni mogel vplivati.

Tudi ZUJF je začel veljati po datumu zapadlosti regresa za leto 2012, ki je za javne uslužbence določen v navedenem Dogovoru 2010, saj je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 40/2012 in je začel veljati 31. 5. 2012. Po določbi 176. člena ZUJF se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012, Kolektivne pogodbe za javni sektor (Uradni list RS, št. 57/08 in spremembe) in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa. Zneski regresa so določeni med 100,00 EUR in 692,00 EUR. ZUJF v povezavi z ZDIU12-A v citiranem 176. členu sicer izhaja iz predpostavke, da regres za leto 2012 zapade v plačilo pri plači za mesec maj 2012, vendar je ZDIU12-A, kot je že navedeno, začel veljati šele 9. 6. 2012. V skladu s 1. odstavkom 154. člena Ustave RS morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. Po določbi 1. odstavka 155. člena Ustave RS pa zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon pa lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (2. odstavek 155. člena Ustave RS). Niti v ZDIU12–A niti v ZUJF ni določbe, da naj bi ta dva predpisa (v kolikor se nanašata na regres za leto 2012 za javne uslužbence) veljala retroaktivno za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred uveljavitvijo navedenih zakonov že zapadle v plačilo. Regres za letni dopust za leto 2012 za javne uslužbence spada med takšne že zapadle terjatve, saj ga je bilo potrebno izplačati ob izplačilu plače za mesec april 2012. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pri presoji upoštevati 176. člen ZUJF, in tudi ni razloga, da bi pritožbeno sodišče sprožilo postopek za oceno ustavnosti te določbe, v zvezi z regresom za letni dopust za leto 2012, v kolikor se nanaša na javne uslužbence.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da je Ustavno sodišče RS obravnavalo podoben primer v zadevi U-I-260/98, v kateri je bil predmet presoje Zakon o ukinitvi pravice do regresa za letni dopust 1998 (Ur. l. RS, št. 87/1997), po katerem do regresa za redni letni dopust niso bili upravičeni funkcionarji v državnih organih, funkcionarji ter poslovodni in vodstveni delavci v javnih zavodih in družbah v večinski lasti države ali lokalne skupnosti. Navedeni zakon je bil objavljen 29. 12. 1997, veljati pa je začel s 1. 1. 1998, zato v tej zadevi predmet presoje ni bilo vprašanje posega v pridobljene pravice oziroma kršitve prepovedi retroaktivnosti. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da so varčevalni ukrepi kot del ekonomske politike države nedvomno ustavno dopusten cilj in je zato neizplačilo regresa za redni letni dopust državnim funkcionarjem in nekaterim drugim zaposlenim, katerih plače oziroma prejemki so sorazmerno visoki v primerjavi s prejemki drugih zaposlenih v javnem sektorju, v razumnem sorazmerju z zasledovanim ciljem in ni v neskladju z 2. členom Ustave RS. Zavzelo je tudi stališče, da je, izhajajoč iz narave in namena regresa za letni dopust, posebej njegove socialne funkcije, dopustno razlikovanje med različnimi kategorijami zaposlenih v javnem sektorju.

Tako ZDR kot Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe; ZJU) kot možno pravno podlago za urejanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja določata kolektivne pogodbe. Dogovor 2010 je v 9. točki, ki ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, določal, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692,00 EUR in da se izplača pri plači za mesec april 2011 in april 2012. Glede na navedeno je regres za leto 2012 zapadel v plačilo 4. 5. 2012, to je dan, ko se je izplačala plača za mesec april 2012. Nasprotna udeleženka bi torej morala spoštovati 9. točko Dogovora 2010, ki je na dan zapadlosti regresa edini urejal višino in zapadlost regresa za leto 2012 za javne uslužbence in članom predlagatelja najkasneje dne 4. 5. 2012 izplačati regres v višini 692,00 EUR, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Nedvomno je imel zakonodajalec namen z ZDIU12-A premakniti zapadlost regresa za leto 2012 iz aprila na maj, nato pa z ZUJF še znižati regres za leto 2012. Vendar pa ZDIU12-A po sprejetju dne 17. 4. 2012 ni pričel veljati, zaradi začetka zbiranja podpisov za referendum, in tako zakonodajalec ni uspel pravočasno zamakniti zapadlosti regresa za leto 2012 – da bi to dosegel, bi namreč ZDIU12-A moral začeti stopiti v veljavo pred 4. 5. 2012, torej pred zapadlostjo regresa za leto 2012. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v delu, da za ta spor nista relevantna 8. člen ZDIU in 30.a člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2011 in 2012 (Ur. l. RS, št. 69/2010; ZIPRS1112), ki oba vsebujeta določbo, da vlada lahko začasno zadrži izvrševanje posameznih izdatkov proračuna. V tem sporu se namreč (v okviru postavljenega zahtevka skladno z 2. členom ZPP) presoja izvrševanje kolektivne pogodbe oz. dogovora, v katerega ena stran ne more enostransko poseči, hkrati pa predmet zadržanja izvrševanja nikakor ne morejo biti plače in drugi izdatki zaposlenim.

Materialnopravno napačna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je nasprotna udeleženka dolžna vsem članom predlagatelja izplačati regres za leto 2012 v višini 692,00 EUR. Med strankama namreč ni sporno, da je nasprotna udeleženka članom predlagatelja 15. 6. 2012 delno že izplačala regres za leto 2012, in sicer v zneskih, kakor jih določa drugi odstavek 176. člena ZUJF (v višini med 100,00 in 692,00 EUR, odvisno od uvrstitve posameznega delavca – člana predlagatelja v plačni razred). Obveznost nasprotne udeleženke je po 9. točki Dogovora 2010 plačilo regresa za letni dopust v višini 692,00 EUR, zato je potrebno delna plačila upoštevati pri izračunu obveznosti nasprotne udeleženke, in je nasprotna udeleženka članom predlagatelja zato dolžna izplačati le pripadajočo razliko. To je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, a tega ni ustrezno upoštevalo pri svoji odločitvi. Pri odločitvi pa sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je pri članih predlagatelja potrebno ločiti med tistimi, ki so ob zapadlosti regresa imeli pravico do celotnega regresa ter tistimi, ki so imeli pravico le do sorazmernega dela regresa. ZDR namreč v 131. členu določa, da je do regresa upravičen tisti, ki ima pravico do letnega dopusta, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Skladno s 161. členom ZDR delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. V 4. odstavku 131. člena je še določeno, da ima v primeru, ko ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, pravico le do sorazmernega dela regresa. Glede na navedeno je pri izpolnjevanju 9. točke Dogovora 2010 potrebno upoštevati, da so nekateri javni uslužbenci na dan zapadlosti regresa za leto 2012 (dne 4. 5. 2012) imeli pravico do celotnega, nekateri pa le do sorazmernega dela regresa za leto 2012. Pritožba je zato v tem delu utemeljena. Nasprotna udeleženka mora v roku 30 dni članom predlagatelja izpolniti obveznost, kakor izhaja iz I. točke izreka te sodbe. V nasprotnem primeru bo posamezen član predlagatelja izpolnitev obveznosti v delu, ki se nanaša nanj, lahko zahteval po sodni poti v individualnem delovnem sporu.

Pritožba je utemeljena tudi v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je nasprotna udeleženka kršila določbo 9. točke Dogovora 2010 s tem, da je vložila ZDIU12-A in ZUJF v zakonodajni postopek. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je napačna, ker temelji na zmotni pravni presoji. Obveznost, prevzeta z 9. točko Dogovora 2010, se prekrši z njeno neizpolnitvijo (konkretno: z neizplačilom regresa), ne pa z izvedbo postopka za sprejem določenega zakona, zato je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

Glede na navedeno je pritožba v navedenem obsegu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče kljub delni spremembi izpodbijane sodbe ni spremenilo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji, ki temelji na določbi tretjega odstavka 154. člena in določbi prvega odstavka 155. člena ZPP. Predlagatelj je s predlogom uspel v pretežnem delu, pri čemer pa niso nastali posebni stroški z delom zahtevka, s katerim ni uspel. Nasprotna udeleženka je s pritožbo uspela v približno 10 %, zato ji mora predlagatelj povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; ZOdvT) nasprotni udeleženki priznalo nagrado za postopek v višini 600,00 EUR (tar. št. 3422) ter 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002). Po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem sporu nasprotna udeleženka ni upravičena do najvišje nagrade, ki je predpisana po tar. št. 3422, zato ji višje priglašenih stroškov ni priznalo. Ob upoštevanju uspeha v postopku s pritožbo je predlagatelj nasprotni udeleženki dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 62,00 EUR. Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije predlagatelj sam, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).