Jedro

Sodišče je pravilno pojasnilo, zakaj za obstoj soposesti tožnikov na parceli ni bistveno, da ta ni izključevala parkiranja drugih, oziroma zakaj predpostavke izključnosti v primeru, kot je konkretni, že po naravi stvari ni moč razumeti v dobesednem (preozkem) pomenu.

Ni bistveno, kako pogosto so tožniki prihajali in parkirali na parceli (parkirišču), ampak da so svojo (so)posest izvajali kontinuirano in da je bil vedno prisoten njihov animus possidendi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je od I. do V. a točke izreka) potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 22. 10. 2019 je sodišče prve stopnje: - pravdni postopek in postopek zavarovanja v delu, kolikor sta bila začeta po tožbi in na predlog tožnic B. C., N. B. in S. L., ustavilo (I. točka izreka), - toženi stranki naložilo, da v roku 48 ur po pravnomočnosti sklepa tožnikom J. d.o.o., L. J., A. D., M. D., J. Z., S. Š., M. B., A. S. in F. G. omogoči prost dostop in uporabo nepremičnine parcela 1 za parkiranja in dostop z vozili in peš za potrebe nepremičnine parcela 2 (II. točka izreka), - toženi stranki naložilo, da se v bodoče vzdrži vsakršnih motilnih ravnanj, s katerimi bi tožnikom J. d.o.o., L. J., A. D., M. D., J. Z., S. Š., M. B., A. S. in F. G. onemogočala ali omejevala uporabo stavbe na naslovu ..., B., nepremičnina parcela 2 in parkirišča na parceli 1 za potrebe parkiranja in dostopa z vozili in peš za potrebe nepremičnine parcela 2 (III. točka izreka), - ugovor tožene stranke z dne 3. 4. 2018 zoper sklep o začasni odredbi P 26/2018 z dne 23. 3. 2018 zavrnilo, razen glede odločitve o stroških predloga za izdajo začasne odredbe v II. točki izreka sklepa o začasni odredbi, v zvezi s čimer je ugovoru ugodilo in omenjeno odločitev spremenilo tako, da je znesek 209,93 EUR nadomestilo z zneskom 201,35 EUR; v preostalem delu (tč. I/1., I/2., I/3., I/4. izreka sklepa o začasni odredbi) pa je izdano začasno odredbo obdržalo v veljavi (IV. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnikom J. d.o.o., L. J., A. D., M. D., J. Z., S. Š., M. B., A. S. in F. G. povrniti potrebne pravdne stroške in potrebne stroške postopka zavarovanja (V. a točka izreka); da je dolžna tožnica S. L. toženi stranki (V. b točka izreka) povrniti sorazmeren del (1/12) njenih stroškov, nastalih do dne 8. 5. 2018 (brez stroškov naroka s tega dne), ter da sta dolžni tožnici B. C. in N. B. toženi stranki povrniti vsaka 1/12 enih stroškov, nastalih do dne 13. 6. 2018 (V. c točka izreka), pri čemer bodo sklepi o višini stroškov izšli po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari in sklepa o ugovoru.

2. Zoper od I. do V. a točke izreka sklepa se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga v izpodbijanem delu razveljavi in zahtevek zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Izrek izpodbijanega sklepa naj bi bil v nasprotju z njegovo obrazložitvijo. Odločitev sodišče nima podlage v obrazložitvi sklepa, saj niso tožniki nikoli zatrjevali izključne posesti na parceli. Tožniki so izrecno navedli, da so posest na parceli 1 (v nadaljevanju parcela), izvajali le v primeru, da parkirišča na njej niso bila že zasedena. Odločitev sodišča daje tožnikom bistveno več pravic, kot naj bi jih imeli do sedaj, saj v razmerju do toženke daje pravico do izključne posesti, ne pa do soposesti. Navedbe tožnikov v zvezi s pogostostjo uporabe parcele so v celoti pavšalne in nekonkretizirane. Tako na zaslišanju, kot tudi v svojih vlogah, so le na splošno zatrjevali, da so lahko na parceli vedno parkirali, pri čemer prihajajo pri tem v nasprotje s svojimi drugimi izjavami, v katerih povejo, da so na parceli parkirali le, če je bil prostor. Skladno s sodno prakso (pritožba se sklicuje na sklep VSL I Cp 1360/2010) posest ni vsako fizično razmerje osebe do stvari, ampak zgolj tisto, ki zadovoljuje kriterije zunanje vidnosti, trajnosti, izključnosti in dostopnosti, pri čemer morajo biti ti kriteriji izpolnjeni kumulativno. Uresničevanje (so)posesti mora biti trajno in kontinuirano. Eden od pogojev za obstoj pravice do (so)posesti je tudi njena zunanja vidnost, ki je lahko podana le v primeru, da posestnik stvar uporablja relativno pogosto. Navedbe tožnikov glede parkiranja na parceli so bile v celoti pavšalne oziroma nekonkretizirane. Iz vseh njihovih izpovedi izrecno izhaja, da so na parceli parkirali priložnostno. Pritožba omenja vsebino izpovedbe F. G., ki na izrecno vprašanje sodnice ni vedel povedati, ali sta sinova parkirala na predmetni parceli ali kje drugje. Kljub temu je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju odločitve navedlo, da sta sinova »nedvomno izvajala posest za tožnika«, pri čemer ni pojasnilo, kako je prišlo do takšnega zaključka, saj zaslišani celo na izrecno vprašanje sodnice ni potrdil, da bi sinova dejansko parkirala na parceli in tako izvajala domnevno (so)posest. Pritožnica v nadaljevanju izpostavlja izpovedbi L. J. in J. S., ki je izpovedal namesto svoje mame A. S. Opozarja, da je bila izvedba tega drugega zaslišanja v nasprotju z določili ZPP, saj je bilo predlagano prepozno. Tožnica S. Š. svojih trditev o izvajanju posesti ni konkretizirala in ostajajo le-te v celoti pavšalne. Prvostopenjsko sodišče se je zadovoljilo z njeno navedbo, da se strinja z navedbami R. G. z dne 6. 9. 2019, pri čemer ni bilo opredeljeno, s katerimi navedbami omenjenega naj bi se strinjala. Navedbe tožnice družbe J. d.o.o. v zvezi s koriščenjem predmetne parcele za potrebe parkiranja naj bi bile za presojo v tem postopku prav tako nerelevantne. Slednja namreč zatrjuje, da parkirišča na parceli med drugim uporabljajo tudi njeni gostje, saj naj bi apartma oddajala preko spletne platforme Airbnb. Pravna oseba lahko posest nad določeno stvarjo izvršuje le preko oseb, ki so nujne za njen obstoj in delajo za doseganje njenih ciljev (pritožba se sklicuje na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, 21. in 22. 12. 1992). Nesporno naj bi bilo, da domnevno koriščenje parkirišč na parceli s strani tretjih oseb (domnevnih gostov) ne predstavlja izvajanje (so)posesti v imenu pravne osebe. Noben od tožnikov ni konkretizirano izpovedal uporabe parcel na način, ki bi opravičeval sodno varstvo njihove domnevne (so)posesti. Pritožnica nasprotuje ugotovitvam sodišča, da so tožniki ves čas, kadar so to želeli, vzdrževali dejansko oblast nad parkiriščem v smislu (so)posesti. Ni jasno, od kod je sodišče prve stopnje prišlo do takšnega zaključka, saj iz izpovedb tožnikov kot tudi prič (K. D., Z. N.) izrecno izhaja, da je bilo parkirišče ves čas polno. Tako je zaključek prvostopenjskega sodišča, ki ga je zapisalo v točkah 36 in 49 obrazložitve izpodbijanega sklepa in v katerem je utemeljevalo (in na koncu ocenilo), da naj bi tožniki na parcelo lahko dostopali vedno, kadar so to želeli, zaradi česar naj bi bil njihov animus possidendi vedno prisoten, nenavaden in v celoti neutemeljen. Sodišče je v 48. točki obrazložitve zaključilo, da za obstoj soposesti ni bistveno, da tožniki izkažejo posest, ki bi druge (tretje osebe) izključevala od uporabe parkirišč. Takšno stališče je napačno, kar izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1336/2010 z dne 21. 4. 2010 (pritožba pojasnjuje, kaj iz omenjene odločbe izhaja). Poleg tega prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj je toženkin ugovor, da soposest tožnikov ni bila izključna, kot neutemeljen zavrnilo. Bistveno je, da tožniki niso imeli izključujoče posesti nad parcelo, kar pomeni, da niso imeli možnosti odvrniti tretjih oseb od souporabe stvari, kar izpove celo sam tožnik M. D. Toženka dodatno izpostavlja, da nobeden od tožnikov, razen M. D., ni izpovedal, da bi imel vedno možnost parkiranja na parceli. Prav tako tožniki niso imeli dostopnosti do parcele, ampak so nanjo dostopali samo z dovoljenjem toženke. Pritožba omenja, kaj naj bi izpovedali R. G., A. D., J. Z. in M. B. Toženki ni jasno, od kod je sodišče dobilo podlago za zaključek, da so bili tožniki pred motilnem ravnanjem soposestniki parcele. Nekritično je povzelo izpovedbe tožnikov pri zaključku, da so na spornem parkirišču praviloma zmeraj dobili prosto mesto, saj nikoli niso bili prisotni vsi naenkrat. Iz vseh izpovedb izhaja, da je toženka na parceli izvrševala dejansko oblast. Kadar takšne oblasti ni učinkovito izvajala, pa je jasno, da je na tako sproščenih parkiriščih parkiral vsak, ki je želel, kar naj bi izpovedala tudi K. D. Tožniki niso nikoli storili ničesar, da bi tretjim osebam preprečili parkiranje na parceli, in tako njihova domnevna soposest ne izpolnjuje tudi pogoja izključnosti. Sodišče pri argumentaciji svoje odločitve povsem nekritično sledi izključno navedbam tožnikov, pri čemer v celoti spregleda navedbe toženke, pa tudi prič, ki bi lahko edine veljale za »nevtralne«, saj nimajo nobenih neposrednih koristi od izida spora. Pritožba navaja, kaj naj bi sodišče zapisalo v zvezi z izpovedbama G. in N. Takšno stališče sodišča je zanimivo še posebej v luči dejstva, da obenem očitno ne ocenjuje, da imajo tudi tožniki interes za izid postopka. Njihovo celotno dokazovanje pa temelji le na njihovih močno pomanjkljivih izpovedbah. Naziranja sodišča niso spremenila niti ugotovljeno (dokazano) neresnične izjave tožnikov, npr. o postavitvi ograje, s katero naj bi jim toženka zaprla vhod v njihov objekt, ali npr. o izgradnji krožišča na parceli. Toženka izpostavlja, da so vse priče, ki v konkretni pravdi dejansko nimajo interesa za njen izid (omenja priče D., N., I. in Č.), izpovedale tako, da so podprle njene navedbe. Poudarja, da je ves čas izvajala dejansko oblast nad parcelo. V zvezi z odločitvijo o začasni odredbi naj bi sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ko je dovolilo, da so tožniki v ponovnem postopku podali nove navedbe glede utemeljitve drugega pogoja, ki mora biti izpolnjen za izdajo začasne odredbe. Nove navedbe in dokaze bi lahko upoštevalo le v primeru, če bi tožniki zatrjevali, da za ta dejstva prej niso vedeli oziroma, da so zanje vedeli, vendar niso mogli pričakovati, da bodo v postopku za izdajo začasne odredbe relevantna. Tožniki ob naknadnem navajanju dejstev niti niso zatrjevali, da prej niso mogli pričakovati, da bodo dejstva glede utemeljitve drugih pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ relevantna (pritožba se sklicuje tudi na 7. točko obrazložitve odločbe Višjega sodišča v Ljubljani Cp 102/2019). Poleg tega je sodišče pri presoji utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe nedopustno upoštevalo navedbe in dokaze, ki v postopku za izdajo začasne odredbe sploh niso bili izvedeni, in tako odločitev oprlo na dejstva oziroma na navedbe, ki sploh niso bile podane. Tako je ob utemeljevanju težko nadomestljive škode presojalo navedbe tožnikov J. Z. in M. B., ki v postopku po začasni odredbi nista podala nikakršne izjave oziroma navedbe. Toženka dodatno opozarja, da so za odločanje o obstoju nenadomestljive škode nerelevantne tudi vse navedbe tožnikov glede nastanka nenadomestljive škode iz naslova prikrajšanja zaradi nezmožnosti oddajanja apartmajev v najem. Tožniki namreč svojega zahtevka niso postavili tako, da bi se njihove zahteve (upravičenja) raztezale tudi na tretje. Tožniki (B., Z. in J. d.o.o.) niso z ničemer izkazali, da apartmaje oddajajo v najem, prav tako ne, da bi znašala njihova škoda 130,00 EUR na dan oziroma do 12.000,00 EUR letno. Sodišče je takšne navedbe neutemeljeno štelo za splošno znano dejstvo, iz razloga ker naj bi se število turistov na B. povečalo in ker naj bi bila izpoved R. G. prepričljiva glede konkretnih cen. Njihove navedbe se ne morejo šteti za splošno znana dejstva. V kolikor so tožniki pred in ob vložitvi tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe res oddajali svoje apartmaje v Vili v najem turistom, bi zato vsekakor lahko predložili veliko listinskih dokazov, a tega niso storili. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o izdaji začasne odredbe v korist vseh tožnikov oprlo zgolj na pavšalne in v celoti neizkazane navedbe treh izmed tožnikov, ki so glede nenadomestljive škode izpovedali le zase, čeprav je potrebno odločati o utemeljenosti zahtevka za vsakega tožnika posebej, saj ne gre za enotne sospornike. Tožniki niso z ničemer izkazali, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njim. Sodišče prve stopnje nastanek škode oziroma neugodnih posledic za toženko neutemeljeno minimalizira oziroma odklanja, pri čemer takšno odločitev utemeljuje z dejstvi, ki jih ni zatrjevala nobena od strank. Izdana začasna odredba je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in obrazložitvijo, s katero je sodišče nedopustno poseglo v pravico do izvrševanja posesti toženke, tako na parceli kot tudi na drugih njenih nepremičninah. Prav tako je presežen namen zavarovanja, saj so tožniki zatrjevali soposest in ne posest. Začasna odredba je izdana v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da naj bi bil izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, oziroma da odločitev nima podlage v obrazložitvi, ne drži. Tožniki so zatrjevali in izkazali obstoj svoje soposesti na parceli 1 (in motenje le-te s strani tožene stranke), katere vsebina je bila (z njihove strani) njena uporaba za parkiranje in dostop z vozili in peš za potrebe parcele 2. Omogočitev (dopustitev) ponovne uporabe in prepoved njenega onemogočanja/omejevanja (v prihodnosti) je bil tudi predmet njihovih tožbenih zahtevkov, ki jim je sodišče prve stopnje (utemeljeno) ugodilo. Omenjeno sodišče jim torej ni prisodilo »več«, kot so zatrjevali (oziroma do sedaj izvrševali), prav tako iz samega izreka (to je odločitve, s katero je njihovim zahtevkom1 ugodilo), nikjer ne izhaja, da imajo tožniki izključno posest oziroma da tožena stranka predmetne parcele sama ne sme uporabljati. Kot je bilo poudarjeno, so tožniki kot soposestniki predmetno parcelo na način, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, uporabljali. Ta uporaba, ki je bila vsebina njihove soposesti, je hkrati predmet njihove zahteve po posestnem varstvu, z ugoditvijo kateri jim sodišče prve stopnje ni prisodilo več, kot so »imeli« oziroma izvajali pred toženkinim motenjem. Odločitev, da jim mora slednja omočiti dostop in uporabo parcele (za parkiranje in dostop z vozili in peš za potrebe nepremičnine - parcela 2) in da se mora v bodoče vzdržati motilnih dejanj (kot so bili ugotovljeni v tem postopku), s katerimi bi jim takšno uporabo onemogočala (omejevala), na drugi strani toženki ne prepoveduje/onemogoča, da bi parcelo (v obsegu, kot je bilo to pred obravnavanimi motilnimi ravnanji) uporabljala tudi sama. Iz izreka namreč ne izhaja ne ugotovitev o izključni posesti tožnikov, prav tako sodišče prve stopnje toženi stranki ni naložilo, da mora nepremičnino tožnikom izročiti v izključno posest/uporabo oziroma da je sama ne sme uporabljati. Tudi sama uporaba glagolov (nedoločnikov) »omogočiti« uporabo/ne »onemogočati« oziroma ne »omejevati« uporabe ne predstavlja podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, ampak prav nasprotno. Tožena stranka je dolžna »zgolj« tožnikom uporabo omogočiti oziroma je (z motilnimi dejanji, ki so bila v tej zadevi obravnavana in ugotovljena) ne onemogočati, ne pa je prepustiti (oziroma jo sama opustiti). Vse navedeno velja tudi za vsebino dne 23. 3. 2018 izdane začasne odredbe.

6. Prav tako ne drži, da so tožniki ob zaslišanju oziroma v svojih vlogah le na splošno (oziroma protislovno) zatrjevali (izpovedali) glede svojega parkiranja na parceli 1 (v nadaljevanju parcela). Njihove trditve, da so vedno parkirali, se ne izključuje z okoliščino, da so (kot so zatrjevali/izpovedali) prihajali občasno, kot tudi ne, da so na parceli (parkirišču) parkirali, če oziroma (pravilneje) ko je bilo (posamezno parkirno mesto) prosto (glej 48. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Hkrati je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da so tožniki izkazali vse (potrebne) predpostavke svoje soposesti predmetne parcele (glej 39. – 49. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), in sicer, da je bila ta navzven vidna (47. točka obrazložitve) ter da je bila trajna oziroma pravilneje kontinuirana2 (39., 46. in 47. točka obrazložitve). Prav tako je (ob sklicevanju na sklepa tukajšnjega sodišča I Cp 1692/2011 z dne 16. 11. 2011 in I Cp 3172/2013 z dne 2. 4. 2014) pravilno pojasnilo, zakaj za obstoj njihove soposesti na parceli ni bistveno, da ta ni izključevala parkiranja drugih, oziroma zakaj predpostavke izključnosti3 v primeru, kot je konkretni, že po naravi stvari4 ni moč razumeti v dobesednem (preozkem) pomenu5 (glej 48. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).6 Sodišče prve stopnje se je torej (pri presoji obstoja (so)posesti tožnikov) do kriterija izključnosti7 opredelilo konkretizirano (argumentirano). Prav tako ne drži (posplošena) pritožbena trditev, da tako iz izpovedb tožnikov kot prič (pritožba konkretno omenja le K. D.8 in Z. N.), izrecno izhaja, da je bilo parkirišče ves čas polno. Na podlagi izpoved tožnikov in prič, ki jih sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzema (pritožba pa povzetkom teh izpovedb ne nasprotuje), takšnega zaključka prav gotovo ni moč narediti. Na drugi strani je potrebno pritožbeno izpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje (o tem, da so lahko tožniki na parcelo dostopali vedno, kadar so to želeli) razumeti v kontekstu ostalih zaključkov, in sicer da so bili tožniki soposestniki in da njihova soposest ni izključevala parkiranja tudi drugim9 (glej 48. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), kar pomeni, da so (ko so to želeli/potrebovali) parkirali zmeraj, ko je bilo (postalo) parkirno mesto prosto. Upoštevaje navedeno gre njihov animus possidendi razumeti predvsem v razmerju do toženke in njenega pravnega prednika; to je da so tožniki svojo soposest (vse do obravnavanih motilnih ravnanj) izvajali ne glede na njuno voljo in oziroma (neuspešne) poskuse preprečevanja (omejevanja) parkiranja. To potrjuje tudi sklicevanje (v 48. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) sodišča prve stopnje na VSL sklep I Cp 3172/2013 z dne 2. 4. 2014, v katerem je bilo jasno poudarjeno, da pri presoji kriterija izključnosti ne gre za možnost izključitve prav vseh vplivov, ampak samo tistih, za katere se po aktualnem razumevanju v življenju in pravnem prometu razume, da predstavljajo negacijo dejanske oblasti posestnika stvari. Da naj bi na drugi strani dejansko oblast na obravnavani parceli izvrševala izključno toženka (oziroma njeni pravni predniki), ni bilo izkazano oziroma ne izhaja ne iz izpovedb tožnikov, ne vseh zaslišanih prič, kot to povsem posplošeno navaja pritožba. Prav tako zgolj z navajanjem, kako naj bi sama izvajala oblast nad parcelo, toženka pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje (in zanj podane razloge), da so soposest imeli tudi tožniki, ne poraja.

7. Kot je prav tako pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni bistveno, kako pogosto so tožniki prihajali in parkirali na parceli (parkirišču), ampak da so svojo (so)posest izvajali kontinuirano10 in da je bil vedno prisoten njihov animus possidendi (glej 39. in 46. točko obrazložitve).11 Poleg tega, da pritožba (nejasno) enači trditve in izpovedbe (dokazno sredstvo) tožnikov, je moč ugotoviti, da so bile njihove trditve v zvezi z uporabo (parkiranjem) jasne in sklepčne,12 s svojimi izpovedbami pa so jih tudi (dokazno) potrdili.13 Neprepričljivo je nadalje pritožbeno izpostavljanje izpovedbe tožnika F. G. (glej 22. in 40. točko obrazložitve). Tudi on je namreč povedal,14 da je načeloma parkiral tam (to je na sporni parceli). Pojasnil je, da ni bilo problemov s parkiranjem in da je tako parkiral tudi po novem letu, kar je v konkretni zadevi bistveno in ne, kje točno naj bi parkirala njegova sinova.15 Ker v konkretni zadevi ne gre za presojo vprašanja obstoja pravice do (izključne) posesti, ampak obstoja soposesti tožnikov in njenega nedopustnega motenja (glej 37. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), je pritožbeno navajanje, da J. S. ni utemeljil, da naj bi imela njegova mama (tožnica A. S.) pravico do soposesti na parceli, že v osnovi brezpredmetno. Bistvena je izpovedba J. S. (z dne 3. 10. 2019), da so parkirali tako starši kot on16 (glej 32. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Prav tako ne drži očitek, da je bila izvedba tega dokaza predlagana prepozno in bila zato v nasprotju z določili ZPP. Sodišče prve stopnje je (v 32. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) pojasnilo, da je bilo zaslišanje omenjene priče predlagano (nadomestno) zaradi tožničine bolezni, torej poznejše okoliščine, pri čemer ni v ničemer podaljšalo postopka (drugi odstavek 286. člena ZPP17). Poleg tega z navajanjem, da naj bi neupoštevanje omenjenega dokaza pomenilo, da tožnica ni podala nobenih za ugoditev zahtevku potrebnih trditev, pritožba zamenjuje trditveno podlago z dokazovanjem le-te (oziroma vsebino dokazov). Zato tudi če bi šteli, da je bilo zaslišanje J. S. nedopustno in zato neupoštevno (pa to, kot rečeno, ne drži), to ne bi pomenilo, da tožnica (A. S.) ni podala potrebnih (sklepčnih) trditev. Le-te so (vsi) tožniki podali v tožbi oziroma ostalih vlogah (zaradi česar ni prepričljivo niti pritožbeno navajanje, da tožnica S. Š. svojih trditev o izvajanju posesti ni konkretizirala in da so bile-te v celoti pavšalne).

8. Kot je bilo predhodno poudarjeno, so tožniki že v tožbi podali (skupne) trditve, ki se nanašajo na uporabo ((so)posest) vseh in ki so bile hkrati konkretne ter sklepčne. R. G. ob zaslišanju dne 6. 9. 2019 sicer ni izpovedal, kako je parkirala tožnica S. Š., a glede na njeno izjavo, da se strinja z njegovimi izjavami/izpovedbo (33. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), je moč zaključiti, da je enako (na tak način) parkirala tudi sama. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve je nadalje brezpredmetno pritožničino pojasnjevanje (v zvezi s trditvami prvo tožnice oziroma izpovedbo G. kot njenega prokurista o oddajanju stanovanja v najem), kako izvršuje pravna oseba svojo posest.18 G. namreč ni izpovedal le, da stanovanje (in posledično parkirišče) uporabljajo le gostje (najemniki), ampak da so ga tudi oni sami, kadar so prišli na B. (glej 19. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa19). Z izpostavljanjem trditev G., v skladu s katerimi parkirišča (»zgolj«) med drugim uporabljajo tudi njegovi gostjo, to ne-nazadnje izhaja tudi iz same pritožbe. Ob zaslišanju dne 6. 9. 2019 je G. prav tako omenil, da oddajajo stanovanje, a hkrati da parkirišče vsak dan uporabljajo tudi sami (to je prvo tožnica/družba).

9. Ker je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo, zakaj je sledilo trditvam tožnikov, je pritožbeni očitek o nekritičnem sledenju neutemeljen. Da naj bi bile njihove izpovedbe pomanjkljive, kot posplošeno trdi pritožba, ne drži (oziroma ni izkazano).20 Prav tako ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da naj bi dokazovanje (oziroma sama odločitev) temeljilo le na izpovedbah tožnikov. Sodišče prve stopnje se namreč (glede svojih zaključkov) sklicuje tudi na druge dokaze oziroma izpovedbe (glej predvsem 42., 43. in 47. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), v tem okviru pa tudi na vsebino elektronskega sporočila R. K. z dne 6. 10. 2017, ki ga pritožba povsem prezre (zanemari). Na drugi strani je pritožničino pojasnjevanje, da so vse priče, ki v konkretni pravdi nimajo interesa za njen izid (pritožnica omenja priče D., N., I. in Č.), z izpovedbo podprle njene navedbe, presplošno in (že zato) neprepričljivo.

10. Neutemeljeni so tudi očitki zoper odločitev o toženkinem ugovoru zoper izdano začasno odredbo. Pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb, ki so jih tožniki podali v ponovljenem postopku, a pri tem niti konkretno ne pojasni, katere trditve točno ima v mislih in kako naj bi njihovo upoštevanje vplivalo na pravilnost/zakonitost izpodbijane odločitve. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo (glej 12. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da se je relevantnost (potrebnost) trditev, ki so jih tožniki v tem oziru podali na naroku z dne 6. 9. 2019, pokazala kasneje, prav tako pa tu, da njihova dopustitev ni zavlekla postopka (glej drugi odstavek 286. člena ZPP). Pritožba sicer trdi, da so ga zavlekle, a ne pojasni, ne katere trditve točno in ne kako (zakaj). To sodišče je v 7. točki obrazložitve sklepa II Cp 102/2019 z dne 30. 9. 2019 res navedlo, da naj sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o obstoju pogojev za začasno odredbo upošteva trditve in dokazne predloge obeh strank, kar pa seveda ne izključuje pravice strank, da v skladu z drugim odstavkom 286. člena ZPP podajo nove trditve oziroma predlagajo nove dokaze (tudi) v ponovljenem postopku zavarovanja z začasno odredbo (drugi odstavek 286. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ21).

11. Nadalje sodišče prve stopnje obstoja težko nadomestljive škode ni utemeljevalo z izpovedbama J. Z. in M. B., ki sta ju podala ob zaslišanju dne 3. 10. 2019 (kot to izhaja iz pritožbe), ampak trditvami (kar jasno izhaja iz 66. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki jih je pooblaščenka tožnikov v zvezi z nemožnostjo oddajanja apartmajev22 podala na naroku dne 6. 9. 2019 v okviru obravnavanja ugovora zoper začasno odredbo, resničnosti katerih pa toženka sploh ni osporavala (214. člen ZPP).23 Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da so za odločanje o obstoju nenadomestljive (težko nadomestljive) škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) navedbe tožnikov glede nastanka takšne škode zaradi nemožnosti oddajanja apartmajev v najem nerelevantne, češ da svojega zahtevka niso postavili tako, da bi se njihove zahteve upravičeno raztezale tudi na tretje osebe. Tožniki v zvezi z nemožnostjo oddajanja apartmajev tretjim ne izpostavljajo prikrajšanja tretjih, ker teh apartmajev zaradi toženkinih motilnih ravnanj ne bodo najeli in uživali, ampak posledičen izpad svojega dohodka oziroma svojo premoženjsko škodo. Njihova pooblaščenka je na naroku dne 6. 9. 2019 glede tožnikov J. Z., M. B. in J. d.o.o. podala tudi konkretne trditve o višini škode, ki naj bi jo na ta način utrpeli (kot to sodišče prve stopnje omenja v 66. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), čemur toženka prav tako ni (vsebinsko) oporekala (ampak zgolj neutemeljeno ugovarjala njihovi dopustnosti), kar pomeni, da gre tudi v tem oziru za neprerekane/priznane trditve oziroma dejstva (214. člen ZPP). Iz tega razloga je njeno pritožbeno poudarjanje, da vsa ta zatrjevana dejstva niso izkazana, kot tudi pojasnjevanje, kaj je splošno znano dejstvo (in kaj ne),24 brezpredmetno, vso navajanje,25 ki se nanaša tako na nastanek kot višino (s strani tožnikov) zatrjevane škode, pa predstavlja nedopustno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Nadalje ne drži, da je sodišče prve stopnje z omenjenimi trditvami (podanimi na naroku dne 6. 9. 2019) utemeljilo svojo odločitev glede obstoja težko nadomestljive škode v korist vseh tožnikov. Omenjene (kot rečeno neprerekane) trditve je presojalo (izpostavilo) le v zvezi s predhodno omenjenimi tremi tožniki (glej 66. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poleg tega pritožba prezre, da je bil to le dodatni razlog in da je omenjeno sodišče obstoj verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode26 glede vseh tožnikov ugotovilo in obrazložilo v prvem delu 66. točke obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tem razlogom pa pritožba ustrezno (argumentirano) niti ne nasprotuje.27

12. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve je nebistven tudi pritožbeni očitek, da tožniki okoliščine, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njim, niso izkazali. Ker so (s potrebno verjetnostjo) dokazali obstoj težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), jim alternativno predvidenega pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni bilo potrebno izkazati. Tudi sicer očitek, da sodišče prve stopnje nastanek škode oziroma neugodnih posledic za toženko neutemeljeno minimalizira oziroma odklanja, ne drži, saj je tudi te zaključke prepričljivo obrazložilo (glej 67. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Prav tako ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da je omenjeno sodišče v tem oziru (brez ustreznih trditev strank) »kreativno« iskalo razloge za izdajo začasne odredbe. Tožniki so namreč v odgovoru na ugovor zoper začasno odredbo (z dne 20. 4. 2018) zatrjevali, da toženka (višine) svoje škode ni z ničemer izkazala, v zvezi s čimer je predlagala (tudi) zaslišanje strank. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu zgolj ugotovilo (povzelo), kaj je izpovedal G. (glej 67. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poleg tega je bila dolžna toženka svoje trditve o poslovni škodi, ki naj bi ji zaradi izdaje začasne odredbe nastala, izkazati, česar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni uspela, pritožba pa tega zaključka ne uspe (niti ustrezno ne poskuša) izpodbiti. Upoštevaje vse navedeno neprepričljivo izzveni tudi njen očitek,28 da sodišče prve stopnje ni presojalo teže posega (v posledici izdane regulacijske začasne odredbe) v toženkine ustavno zagotovljene pravice.

13. Presplošno in neprepričljivo je tudi pritožbeno navajanje, da naj bi bila izdana začasna odredba v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in obrazložitvijo, s katero naj bi sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v toženkino pravico do izvrševanja posesti tako na predmetni parceli kot tudi na drugih njenih nepremičninah. Pritožnica tudi v tem delu očitno spregleda, da je predmetni spor motenjski in da sodišče prve stopnje ni presojalo, katera od strank ima pravico do posesti (glej 37. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tako kot je bilo predhodno pojasnjeno glede odločitve o tožbenih zahtevkih, tudi odločitev sprejeta v okviru začasne odredbe z dne 18. 3. 2018 ni v nobenem nasprotju z ugotovitvijo o soposesti tožnikov. Prav tako ne drži pritožničino pojasnjevanje, da tožniki ob zaslišanju v postopku v zvezi z začasno odredbo niso izpovedali ničesar o motenju posesti in nemožnosti uporabe Vile v času sanacijskih del. Verjetno izkazana terjatev oziroma zahtevek, v zvezi s katerim je bilo zavarovanje z začasno odredbo predlagano, je bil (v skladu z 272. členom ZIZ) eden od dveh pogojev potrebnih za njeno izdajo oziroma (spričo toženkinega ugovora) za presojo utemeljenosti njene izdaje. Te iste njihove izpovedi (podane v okviru postopka, ki je tekel v zvezi z začasno odredbo) pa je (kar je pravilno in samo po sebi logično) sodišče prve stopnje presojalo tudi pri obravnavi tožbenega zahtevka. Tako je na naroku dne 6. 9. 2019 tudi izrecno ugotovilo, pravdni stranki pa sta s tem soglašali (glej 12. točko izpodbijane odločbe), da se vse navedbe in dokazi, ki sta jih slednji podali v ugovornem postopku, upoštevajo in uporabijo tudi v postopku po tožbi.

14. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje izpovedb tožnikov S. Š., J. Z. in M. B., ki so bile podane po koncu postopka, ki je tekel zaradi ugovora zoper začasno odredbo, oziroma v postopku po tožbi, ne bi smelo upoštevati, je sam po sebi pavšalen (nekonkretiziran). Katere za odločitev bistvene izjave (dele izpovedb) omenjenih tožnikov ima v mislih, pritožnica ne pojasni. V kolikor gre za okoliščino (nemožnosti) oddajanja apartmajev v najem (66. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), je bilo predhodno pojasnjeno, da toženka resničnosti trditev, ki jih je pooblaščenka tožnikov v zvezi s tem podala na naroku dne 6. 9. 2019 oziroma (še) v okviru postopka za obravnavo ugovora zoper začasno odredbo, ni osporavala (214. člen ZPP). Očitek, da je bila začasna odredba izdana v nasprotju s trditvami oziroma vsebino dokazov, je tako ne le presplošen, ampak tudi sicer neutemeljen.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je od I. do V. a točke izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). To velja tudi za I. točko izreka, v kateri je sodišče prve stopnje glede tožnic B. C., N. B. ter S. L. pravdni postopek in postopek zavarovanja ustavilo (razloge za takšno odločitev pa podalo v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožba, ki sklep izpodbija tudi v tem delu, ne pojasni iz katerih razlogov (oziroma zakaj), kar velja tudi glede stroškovne odločitve v V. a točki izreka sklepa.

16. Glede na to, da toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Pri čemer tudi ni razvidno, da bi tožena stranka, na način, kot sedaj v pritožbi, »neskladnost« med zahtevki tožnikov in njihovimi trditvami ugovarjala že v postopku na prvi stopnji. 2 To je ponavljajoča se. 3 Oziroma dostopnost. 4 V kontekstu zatrjevane (in ugotovljene) soposesti na parkirišču, ki so ga uporabljati tudi drugi. 5 V tem oziru je pravilno zaključilo, da okoliščina, da so parcelo uporabljali tudi drugi (in da je bilo parkirišče zato včasih zasedeno), ne izključuje obstoja soposesti tožnikov (glej 48. točka obrazložitve). 6 Pritožba takšnemu stališču sodišča prve stopnje nasprotuje s sklicevanjem na sklep tega sodišča I Cp 1336/2010 z dne 21. 4. 2010, ki pa je obravnaval prehajanje skozi prehod in ne uporabe parkirišča kot v konkretnem primeru. V tem smislu (to je razumevanja izključnosti) je zato bistveno bolj relevantna odločba tega sodišča I Cp 1692/2011 z dne 16. 11. 2011 (na katero se v 48. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicuje sodišče prve stopnje), kjer je šlo prav tako za uporabo parkirišča. 7 In ni moč slediti (tudi sicer nejasnemu) pritožbenemu navajanju, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo toženkinemu ugovoru, da soposest tožnikov ni bila izključna. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, obstoj soposesti (že po naravi stvari) narekuje širše razumevanje pogoja izključnosti. 8 Ki pa je ob zaslišanju dne 3. 10. 2019 povedala tudi, da je etažni lastnik, če je bilo prosto, verjetno parkiral. 9 Zaradi česar je brezpredmetno pritožbeno izpostavljanje izpovedbe tožnika D., da so na parkirišču parkirali tudi tretji. 10 Zato je nebistveno pritožbeno izpostavljanje izpovedbe tožnice L. J. o tem, kolikokrat letno obišče (pride na) B. 11 Zaradi česar je brezpredmetno pritožničino navajanje, da tožniki niso nikoli storili ničesar, da bi tem tretjim osebam preprečili parkiranje na parceli. 12 Kaj naj bi v tem oziru točno izostalo, pritožba ne uspe (ustrezno) pojasniti. 13 In ne drži pritožbena trditev, da noben od tožnikov o tem konkretno ni izpovedal. 14 Glej njegovo izpovedbo z dne 5. 8. 2018. 15 Iz same njegove izpovedbe bi bilo tudi moč razbrati, da sicer ni vedel, kje točno sta slednja parkirala, a je hkrati povedal, da se nista pritoževala, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi parkirala na sporni parceli (glede parkiranja na kateri je tekla njegova izpoved), zadosti prepričljiv. 16 Kolikokrat točno je to bilo, ni odločilno (glej 6. točko obrazložitve tega sklepa). 17 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 18 Da bi toženka tem trditvam na način, kot to počne v pritožbi, v postopku na prvi stopnji ugovarjala, tudi sicer ni razvidno (prvi odstavek 337. člena ZPP). 19 Glej tudi njegovo izpovedbo podano na naroku dne 8. 5. 2018. 20 Kar velja tudi za posplošeno pritožbeno zatrjevanje njihove dokazane neresničnosti, kar pritožnica izkazuje zgolj z izpostavljanjem (za presojo pravilnosti odločitve nebistvenih) trditev tožnikov o ograji, s katero naj bi bil zaprt vhod v njihov objekt, oziroma o izgradnji krožišča (glej tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v 50. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). 21 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami. 22 Preko platforme Airbnb. 23 Zgolj neupravičeno (glej 12. in 62. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) je ugovarjala njihovi dopustnosti (pravočasnosti). 24 Sodišče prve stopnje v 62. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa kot splošno znano izpostavlja »zgolj«, da gostje preko prej omenjene platforme nastanitve rezervirajo na podlagi predhodne ocene. 25 Vključno z izpostavljanjem izpovedbe G. o tem, kdaj so začeli z oddajanjem v najem. 26 Kot posledice njihove nemožnosti uporabe sporne parcele oziroma dostopanja (kot je bilo to do toženkinih motilnih ravnanj). 27 Zaradi česar je brezpredmetno tudi njeno pojasnjevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje utemeljenost (iz razloga ker ne gre za enotne sospornike) presojati za vsakega tožnika posebej. 28 Skupaj s pavšalnim sklicevanjem na odločbi Up-275/98 (pravilno Up-275/97) in VSL I Cp 563/2017.