Jedro

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes oziroma pravo varstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenilo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega položaja

Izrek

Tožba zoper sklep Ministrstva za obrambo, Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 0611-3413/2009-11 z dne 29. 3. 2010 in št. 0611-3413/2009-17 z dne 19. 5. 2010 in zoper sklep Ministrstva za obrambo, Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 0611-3413/2009-15 z dne 19. 5. 2010, se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za obrambo, Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, kot prvostopenjski organ, je s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 0611-3413/2009-11 z dne 29. 3. 2010, dovolil izvršbo odločbe Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 0611-3413/2009-8 z dne 6. 1. 2010, ki je postala izvršljiva 2. 3. 2010. V navedenem sklepu je odredil, da mora v dodatnem roku, do 1. 5. 2010, zavezanec odpraviti nepravilnosti in pomanjkljivosti po odločbi iz dne 6. 1. 2010 in odločil da bo, v kolikor zavezanec ne bo izvedel ukrepa iz prejšnje točke tega sklepa, zoper njega, kot prisilno sredstvo, uporabljena denarna kazen v višini 500 EUR. Dne 19. 5. 2010 je isti organ, na podlagi tožnikove vloge z dne 30. 4. 2010, izdal sklep, s katerim je vlogo za podaljšanje roka za odpravo pomanjkljivosti in nepravilnosti po odločbi z dne 6. 1. 2010, zavrgel. Istega dne je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. 0611-3413/2009-17, v katerem je bil določen nov, dodaten rok za izpolnitev vseh obveznosti iz odločbe, ki se izvršuje do 30. 6. 2010. Drugostopenjski upravni organ, Ministrstvo za obrambo, je na podlagi pritožbe A. d.d. izdalo odločbo, s katero je pritožbene postopke zoper vse tri sklepe združilo v en postopek in v 2. točki izreka odločilo, da se pritožbe zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 29. 3. 2010, sklep o dovolitvi izvršbe 19. 5. 2010 in sklep z dne 19. 5. 2001, zavrnejo.

Tožeča stranka odločitvi tožene stranke in izdanim sklepom o dovolitvi izvršbe oporeka. Uvodoma navaja, da so bile v celoti odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti načrta, saj je odprava napak načrtov potekala tako za predor B., kot predor C. (na katerega se nanaša zahteva za odpravo nepravilnosti). Pojasnjuje, da je s prvim sklepom, št. 0611-4313/2009-11 z dne 29. 3. 2010, prvostopenjski organ določil dodaten rok za odpravo pomanjkljivosti, do 1. 5. 2010. Ker odprava pomanjkljivosti ni odvisna zgolj od tožeče stranke, ampak od ravnanja tretjega (načrt bi moral odobriti pristojni organ lokalne samouprave), na kar tožeča stranka ne more vplivati, je bil tako postavljen rok in grožnja kazni, neutemeljena. Kot protislovno in nerazumljivo izpostavlja tudi odločitev v sklepu št. 0611-3413/2009-15 z dne 19. 5. 2010, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel vlogo tožeče stranke za podaljšanje roka, s sklepom št. 0611-3413/2009-17 z istega dne pa je podaljšal rok za odpravo pomanjkljivosti do 30. 6. 2010. Gre za rok, ki ga je mogoče na prošnjo prizadete osebe podaljšati, če so podani opravičeni razlogi (tretji odstavek 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku-v nadaljevanju ZUP). Utemeljeni razlogi za podaljšanje roka so obstajali, saj bi listine, s katerimi bi se odpravile nepravilnosti, moral potrditi Urad RS za zaščito in reševanje, Izpostava Maribor, torej je bil pogoj, ki ga je postavil prvostopenjski organ, odvisen izključno od ravnanja tretjega organa. Da je to res, potrjuje tudi ravnanje prvostopenjskega organa, ki je v tretjem sklepu samovoljno podaljšal rok za izpolnitev obveznosti do 30. 6. 2010, kljub istega dne izdanemu sklepu o zavrženju prošnje za podaljšanje roka. Iz navedenega je, ob nespornem dejanskem stanju, razvidna napačna presoja upravnega organa, zato so podani vsi pogoji za spor polne jurisdikcije. V kolikor bi sodišče presodilo, da ti pogoji niso izpolnjeni, pa tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijanih odločb ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem pojasnjuje pravno naravo aktov izdanih v izvršilnem postopku, z namenom prisilne odprave pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti po odločbi organa prve stopnje z dne 6. 1. 2010, ki je postala izvršljiva 2. 3. 2010. Naloženih ukrepov tožeča stranka ni izvršila v celoti, niti se na izdano odločbo ni pritožila, zato je bilo treba, skladno s 290. členom ZUP, izdati sporne sklepe. Pojasnjuje, da je tožnik predlagal podaljšanje roka iz odločbe, ki se izvršuje in ne roka določenega v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 29. 3. 2010. Odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju vloge je bila sicer pravilna, razloge, ki to odločitev utemeljujejo, pa je pravilno navedel drugostopenjski organ v svoji odločbi. Rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe je materialni rok, zato ni bilo mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 99. člena ZUP, v povezavi v 68. členom ZUP, kot je to storil prvostopenjski organ. V konkretnem primeru torej roka za odpravo pomanjkljivosti ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati, zato je bilo treba vlogo zavreči. Morebitno podaljšanje roka, pa je možno tudi v okviru odločanja o izvršbi, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 293. člena ZUP, ki določa, da se upravna izvršba lahko izjemoma odloži, tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. V podobni zadevi je tako odločilo tudi VS RS s sklepom Up 455/2008 z dne 1. 10. 2009. Nerazumljiv je tudi predlog tožnika sodišču, naj se mu rok za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 19. 5. 2010 podaljša, saj tožnik izrecno navaja, da je v celoti odpravil ugotovljene nepravilnosti. Navedeno namreč izhaja tudi iz priloženih obvestil o odpravi pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti tožnika tožencu, št. 34-13/10-DD z dne 29. 6. 2010 z dne 12. 7. 2010. K I. točki izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeni določbi pomenita, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Sodišče ugotavlja, da sta v tem upravnem sporu izpodbijana sklepa o dovolitvi izvršbe, Ministrstva za obrambo, Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 0611-3413/2009-11 z dne 29. 3. 2010 in št. 0611-3413/2009-17 z dne 19. 5. 2010, po svoji naravi akta procesne narave. V obravnavani zadevi namreč tožnik izpodbija sklepa o dovolitvi izvršbe, ki sta bila izdana na podlagi prvega odstavka 298. člena ZUP. S sklepom št. 0611-3413/2009-11 z dne 29. 3. 2010 je prvostopenjski organ ugotovil, da je odločba izdana v inšpekcijskem postopku (izvršilni naslov), s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da v tam navedenem roku odpravi pomanjkljivosti. Ugotovil je, da je odločba postala izvršljiva in dovolil njeno izvršbo, s čimer pa ni posegel v nobeno pravico, obveznost ali pravno korist tožeče stranke. Tožeča stranka v tožbi sicer zatrjuje, da je v času izdaje tega sklepa nepravilnosti že odpravila, vendar sodišče ugotavlja, da se sklicuje na odpravo nepravilnosti, ki se nanašajo na gradnjo predora B. in ne predora C. Ker vsebinsko odločitev o tožnikovi pravici, obveznosti in posledično pravni koristi vsebuje izvršilni naslov, odločba Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 0611-3413/2009-8 z dne 6. 1. 2010, ki je postala izvršljiva 2. 3. 2010, s katero je bila tožeči stranki naložena odprava nepravilnosti, se prej navedena obveznost z izpodbijanima sklepoma le prisilno izvršuje.

Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu ZUS-1, med drugim tudi predpostavka obstoja pravnega interesa iz 6. točke tega člena. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes oziroma pravo varstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenilo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora. Po presoji sodišča navedena procesna predpostavka v delu spora, v katerem je tožeča stranka zahtevala odpravo sklepa Ministrstva za obrambo, Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 0611-3413/2009-15 z dne 19. 5. 2010, s katerim je upravni organ zavrgel vlogo za podaljšanje roka za odpravo pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, ni izpolnjena. Ta ugotovitev pomeni, da v obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten, ker upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v pravico tožeče stranke ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Do podaljšanja roka (do 30. 6. 2010) je namreč v zadevi že prišlo, z izdajo sklepa št. 0611-3413/2009-17 z dne 19. 5. 2010, kar pomeni, da strankinega pravnega položaja odločitev sodišča, da tožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na prej citirani sklep ugodi, ne bi v ničemer izboljšala. Zaradi navedenega je očitno, da izpodbijani sklep Ministrstva za obrambo, Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 0611-3413/2009-15 z dne 19. 5. 2010, ne posega več v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu.

Ker po presoji sodišča izpodbijana sklepa nista upravna akta v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in tudi ne sklepa iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ju ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Iz navedenega razloga je sodišče tožbo, na podlagi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

K II. točki izreka: Tožeča stranka je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrniti.